Zdravniki so mu rekli, da ne bo nikoli več hodil, on pa danes teče maratone

Izmed vseh navdihujočih gostov, ki jih je do zdaj Borut Pahor gostil v Mastercard® podkastu navdiha, Tim Marovt zaseda prav posebno mesto. On sam je čisti navdih. Tako ga v uvodu predstavi gostitelj: "Tim Marovt je star 21 let in ima pred seboj še vse življenje. A izkušnja, ki jo ima za sabo, je večja od življenja. Kot otrok je bil odločen, da bo postal šampion in je to tudi postal. Začel je kot smučar, pri desetih letih je postal državni prvak in član reprezentance. Zdelo se je, da bo šlo samo naprej in naprej navzgor, saj je imel talent in predanost. Nato pa se je v trenutku vse spremenilo … "

Prišel je dan, ki se ga Tim Marovt, čeprav tedaj še deček, zelo dobro spominja. Zgodilo se je 2. junija 2014 na družinskih počitnicah na Havajih, kamor so se odpravili po napornih smučarskih pripravah. Ko so prispeli v Honolulu, je Tim - nadobuden vsestranski športnik, vedno energičen in pripravljen na akcijo - težko čakal, da zajaha prve valove. Takoj prvega dne zjutraj se je odpravil na plažo, si izposodil desko, se pridružil bratu in sestri v vodi in enostavno užival. Ko je postal malce utrujen, sta se z bratom zmenila, da ujameta še en val in potem je čas za počitek.

"To je bil trenutek pred mojo usodo, ki se je pač zgodila. Videla sva lep val, ki je prihajal, začela veslati, ga uspešno zajahala in v trenutku, ko sem vstal, sem začutil rahlo bolečino v hrbtu in enostavno padel v vodo. Ni bilo nobenega udarca, samo čuden občutek v hrbtu, ki ga nisem bil vajen," pripoveduje Tim Marovt. Vse skupaj ga ni preveč zmotilo, odšel je iz vode, vrnil desko, šel na kosilo in nato počivat v hotel. Gledal je film na postelji in ko je želel oditi na stranišče, je enostavno – padel po tleh. Ker je bil vedno dobre volje in pripravljen na šale, je njegov brat naprej pomislil, da se Tim šali, pa se žal ni.

"Ni šlo za hec. Zelo smo se ustrašili, nismo vedeli, kaj pričakovati," se spominja Marovt, ki je bil v tistem trenutku, ko se je paraliza širila po njegovih nogah vedno višje in višje in se ustavila šele pri rebrih, prepričan, da bo umrl. "Petnajst minut pred tem sem srfal, užival, prišel do hotelske sobe, tri minute pred tem sem bil še pod prho, zdaj pa sem hrom," pripoveduje nedoumljivo. Prihiteli so reševalci, ga odpeljali v bolnišnico, nihče ni dobro vedel, kaj se dogaja, vsega skupaj se spominja kot precej filmsko. Ko so zdravniki naredili nekaj raziskav, so mu hitro povedali, da gre za poškodbo hrbtenjače in da ima tri dni časa, če medtem ne bo shodil, da bo ostal na vozičku za vse življenje.

Diagnoza: srferska mielopatija

Tim Marovt po diagnozi srferske mielopatije v treh dneh ni shodil. Odtlej ni bilo zdravnika, ki bi mu dal vsaj malo upanja, da bo še kdaj stal na nogah. O tej poškodbi je znanega in jasnega zelo malo. Gre za poškodbo hrbtenjače, ki je značilna samo za Havaje in samo za deskarje, ki so profesionalni športniki, zgodi pa se vedno samo na prvi deskarski dan. Samo en pacient je po treh dneh res sam odšel iz bolnišnice, kot da se ne bi nič zgodilo. Drugi so vsi na vozičkih. Vsi, razen Tima Marovta, najmlajšega, ki se mu je takšna poškodba zgodila, in edinega, ki danes hodi! Kaj hodi, teče maratone, smuča, deska in zganja športne vragolije.

Od trenutka pred desetimi leti, ko se je čez noč znašel prikovan na invalidski voziček, ko so se morali ponoči na dve uri zbujati za obračanje, pa do danes, je bilo potrebne ogromno volje, vztrajnosti, trdega dela, predanosti in trme. Slednje Timu ne manjka, že od otroštva se je kot najmlajši od treh otrok vedno boril in vedno rinil z glavo skozi zid, da je lovil starejša brata in sestro. Pravi, da iz svoje situacije nikoli ni delal drame. "Tudi na Havajih sem zelo hitro povedal zdravnikom, da jaz bom hodil in da se bom tudi vrnil na Havaje in tam srfal," pravi. Od samega začetka je bil prepričan, da mu bo uspelo, in tudi skozi celo rehabilitacijo, čeprav je trajala mnogo dlje, kot je najprej pričakoval.

"Vi ste bili takrat stari enajst let, vi ste bili otrok in ste tako razmišljali.  To me je na neki način fasciniralo, presenetilo …" ob tem razmišlja Borut Pahor. Njegov gost je prepričan, da takšna drža izhaja iz športa, kjer samo potrpežljivost in vztrajnost prineseta uspeh. Medtem ko so drugi otroci brezskrbno uživali počitnice, je Tim Marovt s svojo sestro in bratom poleti vstajal ob petih zjutraj, da so trenirali: "Vedel sem, da bom moral poleti trenirati, da bom lahko pozimi dober. To me je tudi motiviralo, zavedal sem se tega, da bom moral garati za neke rezultate. Hitro sem se zavedal, da to ne bo prišlo samo od sebe, zato sem poskusil ukrepati."

Velike sanje in kratkoročni cilji

Ob izjemni podpori družine, ki je zanj premikala noge in mu stala ob strani, je prva štiri leta njegova rehabilitacija trajala 24 ur na dan. Dlje, kot je pričakoval po nesreči, ko je mislil, da se bo po nekaj tednih vrnil na bele strmine. Kot izjemni smučar je imel velike sanje, olimpijske ambicije in težko je bilo sprejeti in reči – žal ne bo šlo: "Vsekakor sem mislil, da ne bo tako dolgo trajalo, treba se je zavedati, da letos praznujem 10. obletnico poškodbe, to se je raztegnilo v tretjino mojega življenja in se še kar nadaljuje."

Šteje majhne zmage in njegova prva je bila, da se je samostojno lahko usedel na rob postelje, pa da je lahko sam šel na stranišče in se prestavil iz vozička v avto. "Imel sem vizijo, da hočem hoditi in teči. Ampak vedno sem imel kratkoročne cilje. Če imaš ti cilj, da hočeš enkrat teči, si pa na invalidskem vozičku, je težko ostati motiviran," pravi Marovt, ki je ob vsem tem zelo uspešno končal osnovno in srednjo šolo, zdaj pa je tik pred diplomo na ekonomiji.

Veliko je delal z glavo, pravi. Ko mu je brat na primer premikal noge, je on vizualiziral, da to počne sam. Nikoli ni imel psihičnih težav, nikoli ni iskal tolažbe v navdihujočih zgodbah drugih ljudi, vedno pa je verjel v moč svojih misli. The Power of Mind (moč misli) je zdaj njegov slogan. "Šele pred nekaj leti sem spoznal, da je moč misli to, v čemer se razlikujem od preostalih," pravi. Na njegovi poti so tudi razočaranja, velikokrat mu kaj ne gre ali pa gre precej bolj počasi, kot si je zamislil, a to ga ne odvrne. Nasprotno, podžge ga. Status invalida ga nikoli ni zanimal in prepričan je, da bi usmeritev v določeni parašport zavirala njegov vsesplošni napredek. Veliko ima povabil, ampak nobena olimpijska medalja, pravi, mu nikoli ne bo pomenila več, kot mu pomeni zdravje. In zanj se bori kot za vsako medaljo.

"Letos bom tekel polmaraton"

Vsak dan je Tim Marovt treniral po več ur, to počne še danes, ob vsem tem pa mu je manjkal kanček adrenalina, saj je namreč zelo tekmovalen. Ko je pred tremi leti videl, da v njegovih domačih Slovenskih Konjicah poteka Maraton z dušo, si je mislil, da 5 kilometrov bo pa že prehodil. To je bil začetek novega obdobja v njegovem življenju: "Prijavil sem se, šel brez obveznosti na start, vzel smučarske palice in bilo je super." Samo v tistem letu je odtekel še 15 desetkilometrskih maratonov po vsem svetu in ni se ustavil. "Letos bom tekel polmaraton!" pravi.

Na športnem področju ima velike cilje, največji med njimi je, da se vrne na Havaje, opravi s 'ta velikim' Ironmanom in da tam srfa. To je ne nazadnje tudi 'obljubil' tamkajšnjim zdravnikom, ko so ga pripravljali na življenje na invalidskem vozičku. "To je glavni športni cilj. Ko bom naredil to in šel srfat, se športno upokojim," pravi. Nasploh v življenju pa pravi, da ima ambicije pomagati v družinskem podjetju in motivirati, inspirirati ljudi. "Vem, kako težko je včasih, ko ti življenje ne da najlepšega, rad bi tudi drugim pomagal skozi svojo zgodbo," pravi. Ko ga vprašajo, kaj je recept za njegov uspeh, izpostavi trdo delo, odločnost in vztrajnost: "Biti potrpežljiv je najtežje, ampak je najpomembnejši dejavnik. Sam sem potreboval osem let, da sem prehodil prvih pet kilometrov." Pred vse cilje pa Tim Marovt od tistega usodnega dne naprej na prvo mesto vedno in povsod postavlja svoje zdravje.