Jan Robin, najslavnejši slovenski botanik: "Težava je, da ljudje rastline prevečkrat uporabijo za dekor, ki ga bodo postavili, kamor bodo želeli!"

Jan Robin se je od nekdaj raje družil s starejšimi kot vrstniki. "Že kot otroku mi je bilo grozno ob zavedanju, da bodo nekoč umrli, z njimi pa bo odšlo vse to znanje, ki ga imajo. Od njih sem se želel naučiti čim več," pripoveduje.

Ena pomembnih starejših oseb iz njegovega otroštva je bila njegova babica, ki mu je med drugim privzgojila ljubezen do rastlin in narave. Strast je odnesel v odraslost, a si verjetno ni mislil, da bo negi in vzgoji rastlin nekoč posvetil Instagram profil, ki bo nabral impresivnih 70.000 sledilcev.

Pa ne le to: pred kratkim je pri založbi Mladinska knjiga izdal tudi prvo knjigo, izvirno kombinacijo priročnika o vzgoji rastlin, toplih anekdot, iskrivih osebnih izkušenj in estetskih fotografij #Ne pozabi na rože, ki je tudi svojevrsten poklon vsem tistim, ki so ga naučili ustreznega ravnanja z rastlinami.

Robin poudarja, da so rastline večji del našega življenja, kot si mislimo. "Ko se rodimo, mama dobi šopek, ob slovesu pa je zadnje dejanje, da nam nekdo v grob vrže rožo," spomni. V Metropolitanovem intervjuju med drugim pripoveduje o knjigi, svojih rastlinah in pomembnosti stika z naravo, ki ga sodobni človek rad zanemarja.

Kdo je Jan, poleg tega, kar nam o vas slika knjiga #Ne pozabi na rože – ljubiteljski botanik, vplivnež, kemik, človekoljub ...

Rekel bi, da sem precej preprosto bitje: zelo rad imam enostavne stvari, rad se čudim drobnim rečem v naravi. Čeprav sem veliko prisoten na Instagramu, imam po drugi strani zelo rad mir, rad se sprehajam s psom. Zadnja leta je moja okupacija postal tako imenovan 'postcrossing': izmenjava razglednic z ljudmi po vsem svetu, ki se mi zdi res izvrsten jesenski hobi, rad pa tudi berem.

Sicer pa so narava in rastline seveda izjemno velik del mojega življenja in šele skozi pisanje knjige sem ugotovil, da je ta ljubezen res močna. Ko živiš svoje življenje na tak način, se ti zdi to pač nekaj normalnega, del tebe, šele skozi oči drugih pa ugotoviš, da vsi tega ne doživljajo na enak način. Ob večerih na primerih izjemno rad posedim na terasi, opazujem rastline ... nekateri ljudje so povsem zadovoljni, če so v stanovanjih, jaz pa bi, če bi bilo mogoče, na terasi preživel vsako sekundo.

V uvodu knjige omenjate, da vas je bilo tega, da vas kot moškega zanimata vzgoja in nega rastlin, najprej sram, celo pretvarjali ste se, da ste bolj navdušeni nad zbiranjem sličic nogometašev. Kdaj pa ste dojeli, da je ta hobi nekaj, s čimer se lahko dejansko pohvalite? Ko ste odkrili vsebine, povezane z rastlinami, na družbenih omrežjih in Instagram skupnost Boys with plants?

Ja, prvo fotografijo sebe z rastlinami, ki sem jo omenil v knjigi, sem na Instagram res objavil bolj po naključju in potem se mi je res odprla cela kaskada teh nekih profilov, skupnosti. Ko vidiš, da pač obstajajo ljudje s podobnimi zanimanji, si misliš: vau!

Če odraščaš nekje na podeželju, kjer to ni tako običajno, se ti hitro zazdi, da za te reči ni nekega pravega sogovornika. Moji sogovorniki v debatah o rastlinah so bili vedno precej starejši od mene.

Sedemdeset tisoč sledilcev, kolikor jih imate trenutno, ni majhna stvar, celo marsikatera slovenska lepotna ali modna vplivnica jih nima toliko. Poudarjate, da se nimate zares za vplivneža, a kako in kdaj je nastala takšna skupnost? Jo kdaj doživljate kot breme?

70.000 ljudi je bilo zdaj na koncertu Eda Sheerana v Zagrebu. (smeh) Ko razmišljaš na tak način, se ti zazdi, da to vseeno nekaj pomeni. Jaz sicer rad rečem, da je to pač številka, ampak sem morda pri tem vseeno preskromen, če pomislim, da gre vseeno za precej nišni profil. Ampak to pripisujem temu, da je ljudem všeč, kar vidijo, ter da so rastline zelo velik del nas. Ko se rodimo, mama dobi šopek rastlin, ko se poslovimo, pa je zadnje dejanje, da nam nekdo v grob vrže rožo.

Pred leti me je med potovanjem po Belgiji zelo ganilo, ko sem na razstavi rastlin v Gentu videl, da so imeli poseben kotiček za rastline pokojnih. Rastline, zraven pa zelo kratek opis človeka, ki je imel te rastline v lasti. Nekaj podobnega bi si želel narediti tudi pri nas. Rastlina je ne nazadnje živo bitje, ob vsakem zalivanju, vsaki negi se lahko spomniš na človeka, ki ti jo je zapustil.

Na mojem profilu so tudi izključno rastline, vse ponudbe za sodelovanja, ki niso povezana s tem, zavrnem, čeprav jih dobim kar nekaj in bi se mi morda finančno bolj izplačalo, če bi šel širše. Ampak rad bi, da profil ostane tak, kot je, da lahko na njem objavljam svoje stvari in delim svoje znanje.

Če jo doživljam kot breme ... v bistvu tu gor delim zelo malo svojega osebnega življenja. Niti politično se ne opredeljujem, ne izražam nekih polemik, mnenj, za katera na primer vem, da bi lahko generirala sovražni govor ali kaj podobnega. Morda včasih ni prav, da se ne odzivam na aktualne dogodke, lahko bi tudi bolj promoviral gejevsko skupnost, ker so to izjemno pomembne tematike, ampak po drugi strani bi si pa želel, da so te stvari tako normalizirane, da mi jih sploh ni treba posebej izpostavljati.

Nekatere vaše fotografije na Instagramu so, kar zapišete tudi v knjigi, precej sproščene, fotografirali ste se že v spodnjicah ali zgoraj brez, da bi poustvarili vzdušje doma, kjer smo bolj "na komot". S tem nimate težav, promovirate tudi zdrav duh v zdravem telesu, toda ali vam je kdo kdaj očital, da je to pritegovanje pozornosti?

Ni mi všeč, ko se začne vse vrteti okoli tega, ker je teh slik res malo oziroma zdaj skoraj nič več. Če bi želel z njimi služiti ali pritegovati pozornosti, bi si lahko odprl OnlyFans in služil bistveno več. (smeh) Bistvo mojega profila je drugje. Vzel sem sicer v zakup, da mi lahko kdo sledi tudi zaradi tega, ampak to je povsem njihova odločitev. Poleg tega se mi zdi pomembno, da smo fit, da se ne sramujemo svojega telesa.

Vaša knjiga je polna nasvetov, kako vzgajati posamezne rastline, od orhidej in monster do božičnih zvezd, tudi vaših osebnih zgodb v zvezi z njimi. Katera so najpogostejša zmotna prepričanja, ki jih imajo ljudje o vzgoji rastlin?

Rastline potrebujejo nego, skrb in energijo in 'lahka pot' pravzaprav ne obstaja. Pomembno je to, kar vsakič znova poudarjam: razmisli, koliko časa imaš in koliko si se z rastlino dejansko pripravljen ukvarjati. Preglej svoje stanovanje in razmisli, kaj ti dopušča. Izhajaj iz pogojev, ki jih ima rastlina v naravi, in jih poskušaj poustvariti. Sobnih rastlin ni, to je bolj konstrukt. Vse rastline najbolje uspevajo v naravi, zato je smiselno, da jim poskušamo zagotoviti vsaj približek naravnim pogojem. 

Zmot pa je ogromno: imaš na primer sončno teraso in pomisliš, da so zanjo več kot primerni kaktusi. Ja, ampak kaktus mora biti na sončni terasi v posodi, in tudi če je v posodi, ga je treba poleti, ko je vroče, zalivati vsak dan, ker ta voda izhlapi v roku pol ure. V naravi pa bi preživel tudi brez tega, ker ima spodaj meter dolge korenine in črpa vodo iz tal. 

Ali pa sivka: posadiš jo v neki mali lonček, je ne presadiš, v dveh dneh ti crkne. Seveda, če pa si jo pustil na žgočem soncu in je nisi niti povohal. Potem mi ljudje kažejo pileje in takoj vem, da imajo premalo sonca, to se vidi po zelo dolgih, majhnih listih. Svetujem, da se prestavi na sonce. Ampak če to rastlino zdaj iz največje sence prestavimo neposredno na sonce, bo v roku dveh ur požgana. Tako da je to spet prevelik šok.

Vem, da bi vsi radi slišali kratke, učinkovite nasvete, ampak jih je težko dati. Včasih mi kdo prinese tudi album s fotografijami svojih rastlin in me vpraša za nasvet, ampak tudi tako je težko svetovati, ker ne vem, kje točno je bila ta rastlina, kako skrbijo zanjo, kdaj je bila presajena, kakšno zemljo ima.

Je pa eno preprosto pravilo glede pravilne lege za rastlino to: nikoli ne postavite rastline na mesto, kjer se ne vidi neposredno neba. Če je rastlina postavljena tako, da se neba ne vidi, to zagotovo ni primerno mesto zanjo.

Morda vas zanima tudi:

• Neverjetni cvetličarski triki: rastline bodo rasle kot še nikoli
• Takšnih rastlin nikoli ne nosite domov

Veliko pišete o zelenih prstih, pa o tem, kako se je godilo rastlinam, ki ste jih skozi leta podarili različnim prijateljem in sorodnikom. Zakaj, menite, rastline nekaterim uspevajo tako dobro, drugim pa ne?

Verjamem v to, da za nekatere stvari smo, za druge pa nismo. Če vzameva popolnoma drugačen primer: vožnjo z avtomobilom. Najbrž poznate ljudi, ki vozijo briljantno in bi se z njimi brez težav peljali tudi kam daleč, na primer v Pariz, s kom drugim pa ne bi šli niti na Vrhniko.

Nekateri zelo dobro kuhajo, po občutku, drugi spet ne. Sam se imam za solidnega kuharja, pa sem se vsega  naučil nekako z opazovanjem in eksperimentiranjem. In enako je z rastlinami. Nekdo ima neki občutek, vidi rastlino, pa takoj približno ve, kaj bi ji ustrezalo, nekdo drug pa ne. Po navadi so to ljudje, ki so že v osnovi bolj dosledni in natančni. Pri meni je bil ta občutek že od nekdaj prisoten. Kdaj tudi poskusim kaj po občutku, se pa tudi meni zgodi, da pri kakšni rastlini kaj enostavno ne uspe.

Podobno kot takrat, ko sem se ukvarjal z diplomo na kemiji in sem pri določenih poskusih naredil stvari točno po navodilih, vse je bilo natančno, ampak še vedno je šlo nekaj narobe. Tako da se je potem treba problema lotiti z drugega zornega kota. Ampak bistveno pa je, da se ob tem zabavaš. Da ne jemlješ tega kot neko obvezno delo, ampak imaš željo, da bi se ukvarjal z rastlinami.

Včasih je bilo dela z rastlinami sicer bistveno več, stanovanja, vrtovi naših babic so bili paša za oči. Danes pa pridemo v sterilna stanovanja in sterilne vrtove. Ampak s sterilnimi vrtovi kot družba, nacija ne bomo preživeli. Zakaj ne? Ker v nekem takem sterilnem vrtu nima čebela kaj početi.

Kje ste nabrali vse rastline za svojo zbirko? Nekatere so prišle kot darilo, pa sicer?

Želel sem reči, da si že zelo dolgo nisem kupil nobene rastline. Pa bi se zlagal, ker sem si jo, za knjigo. (smeh) Ampak pred tem pa res vsaj dve leti nisem kupil nobene. Imam določene vrtne centre, kamor zahajam, približno poznam sceno, se pa ne omejujem, hodim po svetu z odprtimi očmi. Vseeno pa se moja zbirka ne širi, prej krči, če kakšno podarim. Ker se mi vseeno zdi, da čez leta ugotoviš, da neko hudo kopičenje rastlin ni zelo življenjsko. Ker potem moraš temu tudi marsikaj podrediti, na primer dopust.

Kdo mi sicer reče, ko gremo na dopust, rastline pač crknejo. Ampak pri meni je toliko ljubih, da si tega ne bi dopustil. Toliko let sem se mučil, da mi rastline uspevajo, potem pa bi jih kar zanemaril? Res pa ni veliko potrebno, da se rastline uničijo.

Kam naj gre po prve rastline nekdo, ki bi se želel začeti bolj resno ukvarjati z njimi? V vrtni center?

Ne, svetoval bi mu, naj se raje odpravi k prijatelju ali znancu, ki goji rastline. Načeloma ima vsakdo, ki ima rastline, tudi neke svoje favorite, tiste, ki mu boljše uspevajo. In ga pač prosi, da mu da neko mladiko, ter začne s tem. Takšna rastlina bo zagotovo boljše uspevala kot neka kupljena, pa še prijatelj bo lahko dal kakšen nasvet.

Vedno pravim tudi: preučite lego stanovanja! Večina ljudi gre v nakupovalni center in kupi rastlino, ki jim je všeč, čeprav naj bi počeli obratno. Kupujejo glede na videz, ne pa glede na karakteristike. To je podobno kot pri psih. Če imate razgiban način življenja in ogromno športa, se zagotovo ne boste ujeli z mopsom ali bernskim planšarjem. 
 
Tudi filme in nadaljevanke gledam s svojimi zelenimi očmi, zato sem vedno pozoren na to, kakšne so rastline. Večina rastlin je neka kulisa. In to je težava: da ljudje rastline prevečkrat uporabijo za dekor, ki ga bodo postavili, kamor bodo želeli. Vseeno jim je, ali imajo tam svetlobo ali ne, kakšni so drugi pogoji ...

Prej ste rekli, da vam kljub znanju kaj ne uspe ali pa se rastlina ne razvije, kot ste želeli. Jemljete to kot osebni poraz, glede na to, s kakšno skrbjo vzgajate svoje rastline?

Z begonijami imam nenavaden odnos, malo me zafrkavajo. (smeh) Z eno je bilo že dvakrat skoraj konec, pa sem še nekaj dodal in se je spet nekako obdržala.

Imam tudi nekaj kolegov, na katere se zelo zanesem glede znanja o rastlinah, tako da se potem med sabo pogovarjamo, kaj je šlo narobe. Ne jemljem tega kot neki veliki poraz, bolj kot izziv.

Zakaj je vaša najljubša ravno pileja? Kje se skrivajo razlogi za njeno priljubljenost?

Gotovo je del njenega čara v preprostosti. Njena največja lepota se mi zdi ravno v tem, da je v bistvu zelo preproste oblike, skoraj pravilne kroge ima, ampak po drugi strani pa je blazno impresivna.
 
Meni je sicer najbolj zanimivo, da te rastline nisem videl do tridesetega leta, vsaj tak občutek imam. Moja soseda Slava, od katere sem se ogromno naučil, mi je rekla, da jo je leta nazaj imela in da so ji rekli slonova ušesa. Toda prvič sem jo pravzaprav videl na Instagramu, potem pa sem šel službeno v Mursko Soboto, se tam pogovarjal z vratarico nekega podjetja in pri njej naenkrat zagledal več pilej na okenski polici.

Ves navdušen sem rekel: "To je pileja!" Ona pa: "To je sreča!" Takrat se je ta celotna zgodba, moje navdušenje nad pilejami, sploh začelo. Napisali smo tudi nekaj člankov na to temo in v tem nekem valu je od leta 2018 spet v trendu, tudi v vrtne centre se je vrnila. Tako da sem ji malo pomagal, da se je spet uveljavila.

V nekem intervjuju ste dejali, da bi jo radi podarili zdaj že nekdanjemu predsedniku Pahorju. To je bilo pred nekaj leti, se vam je ta želja že uresničila?

Se mi je! (smeh) Tako nekdanjemu predsedniku Borutu Pahorju kot sedanji predsednici Nataši Pirc Musar.

Imate kakšne informacije, kako jima uspevata, ali jih še nimata tako dolgo?

Vse to se je zgodilo lani, tako da za zdaj še ne vem, nekdanjemu predsedniku imam namen pokloniti tudi svojo knjigo, tako da bo to super priložnost, da preverim, kako se ta moja pileja drži. (smeh)

Vaš profil na Instagramu vam je že prinesel tudi nekaj ugodnosti in nepozabnih spominov. Pišete o tem, da so vas spustili v vrtove hotela Four Seasons, kjer so snemali uspešno serijo Beli lotos, pa srečanje z več kot stoletnim botanikom Joanom Carullom ...

Za to sem zelo hvaležen, to so pa res stvari, za katere lahko rečem, da so neprecenljive. Priti v te vrtove je res, res težko. Ne vem, ali si ljudje to predstavljajo, ampak sicilijanska Taormina je neverjetno oblegana, zaželena destinacija, ta hotel pa strašno varovan, če nisi gost, ne moreš priti niti do recepcije.

A ko je piarovka dobila mojo prošnjo in si ogledala moj profil na Instagramu, se je stvar kar odvila. Če naletiš na človeka, ki razume tvojo strast in željo, vsekakor gre. Ampak da ne bo zdaj izpadlo, da mi čisto vse uspe, marsikaj mi tudi ne. Včasih dobiš na povsem vljudno vprašanje tak odziv, kot da hočeš komu 'mladiče pobit', kot rečemo mi na Koroškem. (smeh)

Na drugi strani so pa seveda zelo lepe zgodbe. V vsakem primeru je vredno vprašat. Še en pregovor, ki mi je pri srcu, pravi – kdor jezika špara, kruha strada. (smeh) In če je prošnja simpatična, prijazna in napisana iz srca, je večja verjetnost, da se bo nekdo pozitivno odzval nanjo. Ni mi recimo uspelo, da bi imel intervju s kakšnim vrtnarjem, ki ureja versajske vrtove, tudi to je bila moja želja. Ampak veliko stvari se pa zgodi, in to je res tisto, kar te vedno znova žene, da ne obupaš.

Stik z naravo je nekaj, kar sodobnemu človeku močno manjka. Ves čas hlastamo po še več, iščemo vedno nove dražljaje, na koncu pa ugotovimo, da najbolj pogrešamo tiste drobne stvari, ki so na dosegu roke. Kakšen je vaš nasvet, kako v vsakdanjem življenju kljub hitremu tempu obuditi vez z naravnim, prvinskim, preprostim?

Ključno je, da se zaveš, da vse v bistvu že imaš. Mislim, da je največji problem nepoznavanje samega sebe. Pa naj to ne izpade, kot da jaz samega sebe res dobro poznam. Pri svoji starosti še vedno večkrat ugotovim, da česa ne vem, je pa res, da se zdaj tega bolj zavedam in da se pri vsaki stvari res trikrat vprašam, ali si tega res želim in kakšne bodo posledice. Ogromnokrat tudi živimo sanje, želje nekoga drugega, sebe pa ne vprašamo, kaj in kako si želimo.
 
Vsekakor mislim, da je prihodnost v naravi, takšni ali drugačni, in veseli me, ko opažam, da se ljudje vedno znova vračajo k rastlinam. Nekateri so to žilico že imeli, pa so jo izgubili, drugi pa začenjajo popolnoma z ničle. Zakaj? Ker vidijo, da jim bo to nekaj dalo in to je tisto, kar na koncu res šteje. Ne vem, kje sem prebral, da si te ljudje na koncu življenja ne zapomnijo po tem, kakšen avto si vozil ali pa kakšno zofo si imel v stanovanju. Zapomnijo si te po čisto drugih stvareh: dobrohotnosti, pristnosti, srčnosti.

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec