Marijo Županov, mlad slovenski fotograf, se je v fotografijo zaljubil že v zgodnjih letih, navdih pa črpa iz številnih virov, med drugim iz mode, kulture queer in uličnega stila.
Z edinstvenim pristopom in izrazom mu je uspelo najti svoje mesto v različnih žanrih fotografije, od modnih editorialov do dokumentarnih in umetniških projektov. V intervjuju deli svojo zgodbo o začetkih, navdihu in izzivih, hkrati pa razkriva svoje želje in ambicije za prihodnost. Pridružite se nam pri pogovoru z ustvarjalcem, ki svoje delo opisuje kot ‘barvno katastrofo’, in prisluhnite njegovim mislim o vlogi fotografije v družbi.
Kakšni so tvoji začetki v fotografiji in kaj te je pritegnilo k temu mediju?
Moji začetki segajo že v osnovno šolo, ko mi je učiteljica likovne vzgoje dala knjigo z naslovom Fotografija in sem jo prelistal; to je bilo to – ljubezen na prvi pogled. Iz te knjige sem se naučil vsega. Takrat je bila v uporabi primarno analogna fotografija, se pravi razvijanje fotografij v temnici, pod rdečo lučjo s kemijo. Vse to sem prebiral in si zapomnil, ko pa sem čez pet let prvič prišel v temnico, sem znal že vse. Zasluge za mojo ljubezen do fotografije pa gredo tudi moji tako imenovani ‘fotomami’ Mare Milin; hrvaški fotografinji, ki v modi in oglaševanju dela že več kot 20 let. Takrat je na izredno karizmatičen način pisala kolumno v enem izmed prvih digitalnih medijev Bulb, zraven pa je vedno dodajala polaroide in lomofotografije, ki so se mi zdele res izjemne. Ona je bila ena izmed mojih prvih vzornic, tako da sem se zaradi nje navdušil tudi nad vsemi drugimi časopisi, ki sem jih lahko vsak četrtek dobil v lokalni trgovini. To je bil namreč edini način, da dostopam do takšne vsebine, saj takrat še ni bilo družbenih omrežij.
Kateri način razvijanja fotografije je tebi najbolj všeč?
Trenutno najbolj digitalni, na fakulteti pa bolj analogni, saj me je zanimalo eksperimentiranje z materiali; te sem uničeval, nalašč delal napake ter to ‘trash’ kulturo uporabil za končni izdelek. Ko sem diplomiral, konkretno iz teme dvojna ekspozicija, se mi je to eksperimentiranje na analogni način izživelo, zdaj pa mi je zanimivo delati takšno dvojno ekspozicijo na zabavah, kjer fotografiram kar z digitalnim fotoaparatom.
View this post on Instagram
Kako si našel svoje mesto znotraj modne, umetniške, klubske, queerovske, dokumentarne in streetstyle fotografije ter kako se soočaš z raznolikostjo slednjih?
Tukaj gre zahvala Andreju Skoku, ki sem ga spoznal na enem od dogodkov LJFW. Takrat je bil modni urednik pariškega magazina Crash. Bil je prvi iz industrije, ki je, potem ko sem mu predstavil svoj portfelj, rekel, da bi z menoj rad ustvaril editorial za pariški modni magazin. Po tem so me pri nas začeli sprejemati in resno jemati. Nato je prišlo še sodelovanje s Petrom Movrinom, Rokom Marom in preostalimi. Moja prva ljubezen je še vedno modna fotografija, saj je najbolj ustvarjalna, ljudje znotraj nje pa so zelo prijetni in zanimivo razmišljajo. Zelo sem hvaležen tudi NTF-ju, ker z njimi ter njihovimi študenti sodelujem že, odkar sem prišel v Ljubljano, to je več kot 13 let. Če sem iskren, sem veliko razmišljal o vprašanju, ali bi sam moral biti bolj avtorski ter imeti samo enoznačni avtorski podpis, ampak vedno pridem do zaključka, da je ta fleksibilnost resnično odlična. Pri delu vedno črpam ideje in navdih iz pogovora z ljudmi, ki me najamejo, in njihove kreativne ideje.
Kako bi ti sam opisal svoje delo?
Barvna katastrofa. (smeh)
Kako uravnotežiš umetniški izraz s komercialno donosnostjo svojega dela?
Ne bi rekel, da karkoli žrtvujem za voljo donosnosti. Pred leti sem se s sošolcem pogovarjal o tem, kako bi nama bilo, če bi morala fotografirati slike za osebne izkaznice. Oba sva se strinjala, da bi nama bilo odlično! Res ljubim fotografijo. Ko vidim nekoga s fotoaparatom, postanem samo ljubosumen, ne glede na to, kar počnejo. V vsakem projektu najdem nekaj, kar me zadovolji.
View this post on Instagram
Kateri zaključeni projekt ti je najbolj pri srcu?
Najnovejši editorial s Sarivalenci – fotografirali smo kolekcijo, ki jo je predstavila na zadnjem Ljubljanskem Fashion Weeku z naslovom Marija Antoaneta v pisarni. Fotografirali smo pozimi, pred kratkim pa je tudi izšel. Zelo sem vesel, da me je vzela pod svoje okrilje, saj jo zelo spoštujem.
Kaj je tvoje glavno vodilo v ustvarjalnem procesu in kaj te žene?
Všeč mi je, ko imajo projekti zelo jasno vizijo in ljudi, ki vedo, kaj delajo, ker če tega ni, nastaja zmeda.
Kateri so tisti izzivi, s katerimi se soočaš?
Kako priti na trg! To mi je bil največji izziv, sprva pa tudi veliko razočaranje, saj kljub temu, da sem bil res dober v tem, kar delam, nisem imel naročnikov. A nisem obupal, saj je fotografija moj minimum in maksimum, moje razočaranje in veselje hkrati. Nikoli nisem obupal, saj je to edina stvar, ki jo zares znam delati; pred pandemijo covida-19 sem si rekel, da moram še na kakšne druge ustvarjalne tečaje, saj ko me ljudje vprašajo, kaj počnem poleg fotografije, res ne počnem ničesar – hodim na žure in fotografiram. (smeh)
Kje črpaš navdih?
Iz ljubljanske LGBT-scene – drag kraljice ter ljudje in petki v klubu Tiffany so moj največji navdih. Zmeraj delamo tudi stilske reportaže, predvsem z Matejem Fijačkom. Z njim bova morda izdala tudi knjigo z naslovom Crossfit. Z drag kraljicami rad sodelujem tudi zato, da jim ustvarjamo promocijski material, one pa so enako tudi meni zmeraj dostopne, če želim narediti kakšne umetniško galerijske projekte.
Kakšno vlogo mora fotografija igrati pri oblikovanju družbenega dojemanja trenutnega sveta?
Ni nujno, da so fotografija estetska ali kakovostna zato, da je pripovedna oziroma da oblikuje družbeno dojemanje in podaja informacije. Eden izmed takšnih primerov je fotografija utopljenega otroka na vrhu migrantske krize; ta fotografija ni kadrirana, je pa neverjetno močna in zgovorna. V modi se mi zdi, da fotografija zaradi vseh regulacij postaja manj pripovedna, saj ni erotike, cigaret ipd. Vse je samo lepo in prijazno gledalcu, ampak še zmeraj proda produkt.
Kaj želiš sporočiti ali izzvati s svojimi fotografijami?
Največji kompliment mi je, če moja fotografija deluje tudi po določenem času. Želim si, da si ljudje želijo mojo fotografijo pogledati čez leto, dve, pet let. Želim si, da jo uporabljajo za neko referenco in da je enako močna, kot je danes, tudi čez 10 let.
Kje te lahko spremljamo?
Na Instagramu @zupanov in v klubu Tiffany! 
Novo na Metroplay: Tilen Artač o tem, zakaj je bilo težko imitirati Roberta Goloba in kako v resnici nastane vrhunska imitacija