Ana in Mitja Vezovišek: Finančni stres je svetovni problem! Toda Slovenci …

Nista pa le poslovna, temveč tudi zasebna partnerja. In moram reči – glede na to, kar sem opazila med intervjujem – izjemno dobro jima gre! Opazila sem veliko medsebojno naklonjenost in spoštovanje, obenem pa se tako lepo dopolnjujeta, da sem včasih ostala kar brez besed.

Vesela sem, da slovenski prostor bogatita s tako lepo energijo in z novimi, svežimi ter drugačnimi pogledi na finance in čeprav verjetno marsikdo njune poslovne prostore zapušča z dolgim obrazom, sem prepričana, da jima je na dolgi rok hvaležen, oziroma da jima nazadnje da prav, če se kljub njunim nasvetom opeče.

V novi knjigi Adijo, finančni stres!, ki sta jo tokrat napisala skupaj (prej sta publikacije pisala vsak zase), podrobno opisujeta finančne stresorje ter še podrobneje razložita, kako jih obrniti sebi v prid. Vse pa se začne pri finančni zrelosti. Ali vsaj finančni odraslosti … A še prej malo o stresu. Tistem, povezanim z denarjem, kreditnimi karticami in tudi količinami, ki so za nas neobvladljive.

Zakaj sta pri naslovu knjige uporabila besedo stres – finančni stres?

MITJA: Naslov knjige nam je vzel kar veliko časa in energije. Nisva želela biti generična in nisva želela zavajati z naslovom knjige le zato, da bi jo ljudje kupili. Hotela sva, da naslov odraža to, kar knjiga dejansko prinaša in kar lahko ljudje resnično spremenijo. Ko knjigo prebereš, dobiš neka znanja, potem narediš izračun svoje finančne starosti in seveda sledi načrt. Skupaj pa zmanjšamo ali celo izničimo finančni stres.

ANA: Nikakor nisva želela uporabiti moderne besede finančna svoboda – večina ljudi je ne bo nikoli dosegla in res jih ne želiva zavajati; le nekaj promilov ljudi na svetu doseže finančno svobodo, za življenje brez stresa pa je dovolj že, da dosežemo finančno zrelost. In ker sva ob pogovorih z ljudmi, ki pridejo na svetovanje, vedno poslušala eno in isto: »Želim se znebiti finančnega stresa,« je bil naslov pravzaprav ves čas na dlani …

Smo Slovenci močno izpostavljeni finančnemu stresu?

MITJA: Običajno se ga niti ne zavedamo, ne poznamo oblik finančnega stresa. Zavedamo se, da ni ugodno, ko greš v trgovino in veš, da ne moreš kupiti tega, kar bi rad, pa to vseeno narediš.

ANA: Kreditna kartica je v tem primeru nekaj vsakdanjega, vajen si živeti z njo, kupovati nekaj, za kar sploh nimaš denarja. Sploh se ne zavedaš, da je to problem, to ozavestiš šele, ko ti kreditno kartico odvzamejo ali si zapravil že preveč; šele tedaj začutiš stres.

Vprašali ste, če smo Slovenci pod velikim finančnim stresom. Naj povem, da nismo le mi. To je svetovni problem, za finančnim stresom ne trpimo le Slovenci. A glede na to, kako malo nas je in če gledam povprečno slovensko plačo ter to, kako smo vedno bolj usmerjeni v potrošništvo, vidim, da se še ne zavedamo potencialnega stresa, ki za nameček prihaja v obdobju, ko bo prišlo do nove finančne krize.

MITJA: Po raziskavah kar 76 odstotkov ljudi občasno občuti stres zaradi pomanjkanja denarja. Vendar ne le zaradi tega, ker jim zmanjka za trgovino. Veliko stresa je tudi, če imamo preveč denarja. Zelo veliko ljudi je danes v stresu, ker imajo preveč denarja. Na bankah imamo 20 milijard denarja, ki izgublja vrednost! To je denar, ki je večinoma nevezan, ni več depozitov od tega, tako kot je bilo včasih.

Stres povzroča tudi to, kam ta denar dati. Včasih je bilo preprosto, dal si depozit na banko, drugih možnosti tako ali tako nisi imel, obrestna mera je bila visoka in čeprav si vedel, da je inflacija, si imel občutek, da dobivaš. Danes pa nam to povzroča kar velik stres: če je inflacija 2 % in jaz dobim 0,5 %, mi je jasno, da 1,5 % denarja izgubljam. In kam naj dam svoj denar?

Ven iz banke, depozitov, prišli smo tako daleč, da še banke predlagajo naložbe, zavarovanja. In nas prepričajo, da se to bolj izplača. Podpisati moramo kup papirjev, da prevzemamo vso odgovornost in ko zapuščamo banko, smo pod velikanskim stresom. Torej še zdaleč ni stres le to, da nimamo denarja. Včasih je lahko še veliko večji stres, če ga imamo preveč.

Stres zaradi preveč in stres zaradi premalo denarja torej. Kako je v Sloveniji? Koliko ljudi ima denarja preveč in koliko premalo?

MITJA: To bomo videli konec februarja, ko bomo končali raziskavo, a prvi rezultati že zdaj kažejo, da ima polovica ljudi premalo denarja.

Kdo ima zares premalo denarja? Zdi se mi, da je pojem 'manka' precej širok …

ANA: Finančni stres zaradi premalo denarja doživljajo ljudje, ki se jim npr. danes nekaj zgodi, pokvari se avto, pralni stroj … in nimajo prihrankov za popravilo. Morali bodo poseči po limitu, karticah itd. Že danes vemo, da je takih ljudi v Sloveniji 50 odstotkov, ne vemo pa, kaj se bo še pokazalo.

MITJA: Tam okoli pet odstotkov ljudi je pod stresom, ker ima večje količine denarja odveč, tu ne govorimo o tisoč evrih, temveč o 100.000 evrih in več, kakšnih 45 odstotkov pa je takšnih, ki denar danes imajo, a če ne bodo ukrepali, ne bodo prišli do take pokojnine, kot si jo želijo, ali ne bodo mogli pomagati otrokom pri nakupu nepremičnine … Oni se obremenjujejo z malo bolj dolgoročnimi stresi.

Od katerega leta starosti se ne bo več dalo živeti le od pokojnine?

MITJA: Že zdaj je kar težko živeti le s pokojnino, vendar imajo današnji upokojenci še t. i. mrtvi kapital, večinoma nepremičnine. Slovenci imajo zelo veliko lastninskih nepremičnin in s tem rešujejo težave, pri nekaterih pa prav zaradi teh nepremičnin problemi nastajajo. Če imaš 500 evrov pokojnine in nepremičnino, ki je nočeš prodati, je stres zelo velik. Ne glede na vlado in kljub občasnim premikom na bolje je težava v demografiji.

Čedalje več je starejšega in mlajšega prebivalstva, čedalje dlje živimo in tu nobena država, ne le Slovenija, nima rešitve za to. Kakorkoli že, ko se bomo upokojili mi, bomo imeli manjšo pokojnino, kot jo imajo naši starši. Težava je predvsem v tem, da je danes v Sloveniji tudi veliko samostojnih podjetnikov, ki bodo imeli večinoma izredno nizke pokojnine.

Pri tistih, ki so zaposleni, pa se moramo zavedati tega: če danes dobijo 1000 eurov plače, za malico in prevoz pa še 200, je to za njih dohodek, ki znaša 1200 eur. Vendar njihova pokojnina ne bo odšteta od 1200, ampak od 1000. In če bo njihova pokojnina od 1000 eurov polovična, torej 500 eurov, to za njih ne bo polovica od 1000, temveč od 1200, s katerimi so bili vajeni živeti. Zato so vse statistike glede pokojnin napačne; govorijo namreč o tem, da so pokojnine 55 odstotkov neto plače. Vendar je že danes povprečna pokojnina manj kot 50 odstotkov prihodkov in tu imamo težavo.

ANA: Tu se mi zdi pomembno izpostaviti, da obstaja priporočilo, koliko človek potrebuje, ko gre v 3. življenjsko obdobje, in to je 70 odstotkov od prejšnjih neto prihodkov.

MITJA: Težava je tudi tole: če sem star 65 let in zdrav, ko se upokojim, še gre. Ampak kaj pa čez deset let, ko nisem več tako zdrav? Danes večina naših upokojencev nima denarja, da bi si privoščili oskrbovano stanovanje, operacije, ki jim zaradi starosti ne pripadajo več ... Tu so problemi in še večji bodo.

Nihče si ne želi biti star, bolan. Vendar vidva govorita o tem, da si želimo biti finančno stari in biološko mladi.

ANA: Ja, to je pa drugo in to je model, ki sva ga razvila midva in ga ni nikjer na svetu. Vedno govorimo o tem, kako bi si želeli, da smo navzven videti čim mlajši. Pri financah pa bi bilo najbolje, da smo vsi modreci, kot da bi rekla, da imamo 2000 evrov pokojnine. A mi moramo do tega priti: stari 30 ali 40 let in s pokojnino, kakršno si želimo zase.

"Ko premišljujemo o tem, kako z denarjem, nikoli ne smemo gledati samo številk, izredno pomembna je tudi čustvena komponenta. Če ima človek z nekim vložkom denarja npr. slabo izkušnjo, bo imel velik odpor vložiti denar še enkrat tja, četudi se nam zdi to najboljša naložba." Mitja Vezovišek

V knjigi pišeta, da pri 45. lahko pridemo do finančne svobode, ki pa je v resnici za večino ljudi nedosegljiva. Kaj to pomeni?

ANA: Lahko jo dosežemo, vendar se moramo zavedati, kaj to pomeni. Midva sama sebe imenujeva realna optimista. Tudi midva prebirava ameriške knjige in tam vsi obljubljajo finančno svobodo. To se nama zdi zelo nekorektno. In potem pridejo k meni na posvet mladi ljudje in rečejo, da bi želeli imeti 10.000 evrov pasivnih prihodkov, kar pomeni: nič ne delam, dohodke dobim iz nekega utečenega stanja.

Potem rečem: »V redu. Kje ste pa danes?« In odgovori, da danes dobi 800 evrov … Bi bilo pošteno od mene, da bi mu rekla: »Ja, seveda boste to dosegli,« če je ta človek, finančno gledano, še čisti otrok? Sejati finančne upe, s tem ko se bo ob prvi finančni bombi zlomil, ker ne bo imel nobene svobode, ne, tega pri nas ne podpiramo.

Potem iz vaših sicer zelo simpatičnih prostorov hodijo nesrečni ljudje?

MITJA in ANA: smeh, veliko smeha.

ANA: Včasih se sami šalimo na ta račun. Vedno utemeljim: »Če boste naredili to, bo to tako in tako,« in zaradi tega se včasih res počutim kot ubijalka sanj. Vendar sem zagovornica tega, da raje danes ubijem sanje in potem človek mirno spi, namesto da mu pomagam do zadolžitve oz. mu dam zanko okrog vratu in ima potem vsak dan in celo življenje naprej nočne more.

Zato se mi zdi, da je za človeka bolje, da posluša realne nasvete, ki pa ne pomenijo, da njegove sanje niso dosegljive, to samo pomeni, da bo dobil jasen načrt, kako bo prišel do tega cilja. Vedeti mora, kdaj in kateri koraki so potrebni za to, da bo do tega prišel. Ni pošteno, da človeku, za katerega sploh ne veš, kakšno finančno osnovo ima, rečeš: »Seveda, ti si samo daj v glavo, da imaš, ali pa, kako boš dobil teh 10.000 evrov, in zgodilo se bo.«

MITJA: To delajo prodajalci sanj ali finančnih produktov. V finančnem svetu je sama megla in – verjeli ali ne – očitno ji nasedajo tudi bančni uslužbenci, saj veljajo za najbolj zadolžene ljudi. Tu se operira le s številkami in jaz bi lahko vsakemu, ki pride k meni, številke pokazal tako, da bo superzadovoljen.

Ampak kaj želiva midva dati ljudem? To, kar pravi podnaslov najine knjige: mirno pot skozi obdobja finančne starosti. Prepričana sva, da nam za srečo ni treba biti finančno svoboden. Pred finančno svobodo sta še dva koraka: finančna neodvisnost in pred njo je finančna zrelost. Finančno zrelost pa lahko doseže vsak.

Menita, da finančno neodvisnost lahko doseže vsak, tudi tisti brez izobrazbe?

Vsak, ki posluša in ki začne dovolj zgodaj. Če smo pri 60 letih finančni otrok in bi bili radi finančno zreli, bo to izjemno težko, najverjetneje kar nemogoče.  

Koliko časa pa traja eno obdobje?

MITJA: Od otroka do mladostnika gre lahko zelo hitro. Nekdo, ki ima nadpovprečno plačo, lahko od otroka do mladostnika pride v dveh, treh mesecih. Od mladostnika do odraslega spet ni tako dolga doba, če se potrudimo, okoli 6 mesecev, naslednje obdobje pa je finančna zrelost. Tu pa se marsikomu ustavi in sploh nikoli ne pride do tega obdobja, ker napačno ravna.  

Kaj delamo tako narobe, da nikoli ne dozorimo?

MITJA: Bom povedal kar na primeru: imamo mlad par, ki ima 50.000 evrov, od tega 30.000 že privarčevanih. Toda ali bo s temi 50.000 evri obnavljal stanovanje, kupoval avtomobile, ki si jih realno ne more privoščiti, ali bo na teh 50.000 evrih gradil? Tu je bistvena razlika. Pomembno je, v katero smer se gibljemo.

Morda pride nekdo k nam in reče: »Porabim manj, kot zaslužim.« Super. Ampak kam usmeri denar? Če si potem vsaka tri leta kupi nov avto, ki podre vse privarčevano, to ni več v redu. V resnici torej ta oseba porabi več, kot zasluži.

Toda ker ima varčevalni portfelj, morda je nekaj podedoval ali ima neka sredstva, velike nakupe opravlja iz teh sredstev in tako se mu celoten znesek zmanjšuje. Možno je torej iti po stopnjah finančne zrelosti tudi nazaj. Ne gredo samo po stopničkah otrok-mladostnik-odrasel, ampak lahko tudi v obratnem vrstnem redu.

ANA: Če se ne utrdiš na tisti stopnici, na katero si dospel, ti lahko tudi zdrsne. Pomembno je zavedanje, da greš lahko naprej, a tudi nazaj.

MITJA: Vprašanje pa je tudi, zakaj greš navzdol. Ali zato, ker je borza doživela zlom, ali zato, ker kupuješ nove avtomobile, ki izgubljajo vrednost. Danes kupiš avto za 25.000 evrov, ki bo čez tri leta vreden samo še 12.000 evrov. Je to res smiselno?

Vidva imata družino in dovolj sredstev. In ne kupujeta novih avtomobilov?

ANA: Nikoli ne kupiva novega. Vedno kupujeva stare. Midva tudi razbijava mit, da je treba vzorce staršev, ki so se zadolžili za avto, gojiti naprej. Opozarjava, kako ni dobro, da starši svojim otrokom, čeprav nimajo sredstev, kupujejo nove avtomobile, ker si želijo pomagati svojim otrokom. To ni racionalno. Večina vzame kredit in dve leti, preden se jim ta izteče, že vzamejo novi kredit, da poplačajo tisti zdaj že stari avto in si potem spet kupijo novega.

Vzorci, naša prepričanja, da se splača vzeti kredit, in potem še enega, so zgrešeno in nevarno razmišljanje. Hudo mi je, ko slišim mladega človeka, da bo vzel kredit za avto ali kaj drugega in ima še toliko življenja pred seboj! Morda bi lahko več zaslužil, napredoval, a če že zdaj razmišlja o kreditih, bo tako živel vse življenje.

MITJA: Ko si mlad, si težko kupiš stanovanje brez kredita. Vendar je razmišljanje o tem, da si zdaj dobil službo in je nekje treba živeti, torej si je takoj treba vzeti kredit in kupiti stanovanje, napačno. Najprej je treba nekaj privarčevati. Treba je vedeti, kako živeti s kreditom, ki je dolgoročna stvar. Torej je treba znati živeti z odtegljaji. Najlažje se nanje pripravimo, če sprva živimo v najemniškem stanovanju. Tako točno vidimo, kako je živeti sam in zraven plačevati večji znesek, ki je zdaj najemnina, potem pa lahko tudi kredit.

ANA: Ljudje imamo težave z nepotrpežljivostjo, neučakanostjo – danes si bom kupil, danes hočem, pa čeprav je to nevarno. Zanimivo in hkrati žalostno pa je še nekaj: ko dobimo prvo plačo, naenkrat porabimo enako, kot smo takrat, ko smo bili študenti, četudi smo takrat zaslužili veliko manj in četudi živimo v povsem enakih razmerh.

V resnici bi moral biti standard enak, kot smo ga imeli prej. Zakaj moramo naenkrat porabiti 1000 evrov, prej pa je bilo dovolj 500? Kaj se je spremenilo? Spremenilo se je to, da se hočemo takoj pokazati v družbi; takoj kupimo avto, takoj gremo na počitnice in tako naprej. In potem enkrat pridemo do stanovanjskega izziva; mimogrede – pri nas zagovarjamo edinole stanovanjske kredite, to so edini t. i. zdravi krediti, saj rešuješ stanovanjski problem.

Vendar jih ni pametno najeti, če prej nismo že česa privarčevali. Ljudje vse prevečkrat pridejo k nam in povedo, da do zdaj niso nič varčevali, zdaj bodo pa vzeli kredit. Ko jih vprašam, če vedo, kaj bo to pomenilo za njihov standard, še posebej, ko bodo prišli otroci, se marsikdo tega ustraši, čeprav ne dovolj, da v to ne bi šel.

MITJA: Glede najemnin in nakupov je velika fama. Danes živimo v zelo čudnih časih, ko je denar zelo poceni, tako ni bilo še nikoli. Zato je danes, če dobim res poceni denar, tehtnica na strani nakupa namesto najema. Vendar tako ne bo kar večno, denar ne bo večno tako poceni. Zato je v najini knjigi zelo natančno razloženo, kdaj je najem boljši kot nakup in kdaj je nakup boljši od najema.

Dodati pa moram, da je to samo finančni del. Imamo pa še čustveni in udobnostni del, če jima lahko tako rečem. Čustveni del je to, da vsak lahko reče: to je pa moje. Steno lahko prestavim, kamorkoli hočem. Po drugi strani pa, če je to moje in imam potem probleme s sosedom ali pred mojim oknom zgradijo cesto, kaj pa naj naredim s tem? In če prav takrat zrastejo še obrestne mere, vrednost stanovanja pa pade, stanovanja niti prodati ne moreš, ker imaš več kredita, kolikor je vrednost stanovanja … to je huda past.

Torej je pametno premisliti in najprej odrasti. Do finančne zrelosti, vsaj ko gre za nakup stanovanja in z njim povezan velik kredit. Ter se obenem vprašati še o vseh čustvenih, pa tudi udobnostnih komponentah. In tem, s kom kupujemo stanovanje. Če se bodo ohladila čustva in se iz globoke privrženosti spremenila v globoko sovraštvo, obenem pa nam bo jasno, da je udobneje kredit plačevati v dvoje … No, precej zapleteno. Anina in Mitjeva razmišljanja o finančni zrelosti bi lahko prenesli tudi na druga področja in se od njiju lahko še veliko naučili.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču