Starši leto dni od tragedije na OŠ Vladislava Ribnikarja: "Še vedno čakamo na odgovor - zakaj?"

In Nina Kobiljski, Emmina mama, je ob pogledu na hčerki Emmo in Milo rekla možu Draganu: "Tukaj so, tukaj imamo vse, v kar smo jih usmerili, kar smo jim povedali. Tukaj so. Evo, so že krasni ljudje. Kako dobri so naši otroci".

V Beograd so prispeli zvečer. Na vrsti je bilo nekaj pregovarjanja. "Daj, hitro pospravita svoje stvari in pojdita spat," je morala biti jasna mama, ko je naletela na nekaj običajnega sestrskega pričkanja. Ena bo naredila to, druga ne bo naredil tistega ...

"Veš kaj, vse, kar je potrebno biti v življenju, je, da si človek. Ko se hecamo, ko se igramo, smo skupaj, je to super. Ko je treba kaj narediti, smo spet skupaj," je rekla mama. Potem sta postorili vse in zaspali spanje mirnega.

Tistega jutra, 3. maja, sta se 'punčici njunega očesa', njuna ljubezen in njuno vse, odpravili v šolo.

Emma se je vrnila po nekaj, kar je pozabila.

"Mama, on je čuden."

Emma je mami pred šolsko ekskurzijo rekla: "Mama, on je čuden." Otroci so videli, da je čuden. "V redu, Emma, ​​spoprijatelji se z njim. Saj veš, kako je, ko nekdo pride na novo, ko je nov, ko ga še ne poznaš. Ko pa ljudi spoznaš, vidiš, kako dobri so."

Prišla je z ekskurzije in rekla: "No, mamica, imela si prav, sploh ni tako slab. Družili smo se, kartali". Ampak potem je deklica še enkrat ponovila: "Ampak veš kaj, res je čuden."

Mati je vprašala: "Kako to misliš?"

"Na ekskurziji je spal v fotelju, v sobi pa sta bili dve postelji. Nimam pojma zakaj, ampak spal je v fotelju." In potem je to dejstvo potrdila tudi razredničarka na sojenju. "No, saj ni tako spaal vseh sedem dni, ampak tri, štiri dni". Povedano na sojenju je potem potrdil še njegov oče. Rekel je, da je on pač fantek in ko so se punčke hotele igrati z njim v sobi, je zaspal v fotelju, ker naj bi ga bilo sram.

Emmina mama na svojem telefonu lista skozi desetine fotografij, ki so bile posnete na tej ekskurziji.

Fantek morilec na njih ne spremeni izraza. Na nobeni sliki ni nasmejan. Otroci gledajo levo, desno, na njegovem obrazu pa vedno isti izraz.

Na sojenju so ga potem slišali reči: "Mama se jezi name in mi pravi, da nimam empatije, ker ko me zmerja ali tepe, se smejim." In oče mu kupi replike pušk. Njegova soba je polna orožja. Toda njegovi starši o njem govorijo vse najlepše in Emmini ter drugi starši to težko prenašajo. To poslušajo več mesecev.

V življenju bodi vedno človek

Emma in Mila sta bili vzgojeni po načelih humanosti. Prav 2. maja jima je mama rekla: "V življenju je pomembno samo, da biti vedno človek. Zelo je pomembno, da je človek res človek."

Mlajše hči Mile po poboju niso izpisali iz šole. Pretresena je, prizadeta, a njeni najboljši prijatelji so tam. In ve, da njim ni treba ničesar razlagati.

Kar se tiče Emme pa: ona je bila vse, kar naj človek v življenju bo in česar se mora naučiti. Kako ljubiti, biti ljubljen, se veseliti, kako priznati, če se moti, odpustiti. Vsega tega se je naučila. Vse to je obvladala. Njena mama verjame, da so vse druge stvari v življenju le veščine, ki jih bo nekdo prej ali slej osvojil v večji ali manjši meri, vendar so na koncu nepomembne, ko gre za žlahtnost človeške duše. V vsem, kar se tiče človečnosti in duše, je bila Emma izjemna.

Starša težko prenašata dejstvo, da je imela Emma izbiro. Dana ji je bila dana možnost, da bi zbežala, a se je odločila, da se bo postavila pred morilca. Duhovnik je rekel staršem: "Veste kaj, morate spoštovati njeno odločitev." 

Povzeto po pisanju Tanje Nikolić Đaković v srbskem Nin.rs