Umrl je filmski režiser, ki je ustanovil eno prvih neodvisnih producentskih podjetij.
Svet je zapustil Filip Robar Dorin, scenarist, režiser, montažer in producent. Rojen je bil v Srbiji 8. septembra 1940, v odraslosti pa je študiral primerjalno književnost in filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter filmsko scenaristiko, režijo, kamero in montažo na Columbia College-u v Chicagu, kjer je tudi diplomiral s filmoma Summer 68 (Poletje 68) in Blisters (Žulji).
Dve leti (1971-1972) je poučeval fotografijo in film na Inštitutu Montesano v Gstaadu v Švici, od leta 1972 do leta 1980 je bil asistent za filmsko režijo in igro na AGRFT v Ljubljani, v začetku osemdesetih pa let je ustanovil eno prvih neodvisnih producentskih podjetij Filmske alternative, pozneje Filmal Pro. Kot filmski ustvarjalec je ustvaril preko 30 kratkih in srednjemetražnih dokumentarnih in igranih filmov, kot so Posebna šola (1972), Xenia na gostovanju (1975), Si videl (1977), Pogled stvari (1978), Ristanc (1979), Kmetijskega proizvajalca Mikolaša prvi dopust (1984), Novomeška pomlad (1988), Ljudnica (1989), Nebo nad Ženavljami ali dan, ko nam je Evropa padla na glavo (1994), Alternativna terapevtska skupnost (1996), Bogdan Borčić (2009), Jeraj, Zmago... (2010).
Posnel je tudi več kot 10 celovečernih in dokumentarnih filmov, med njimi najdemo Srečanja (1975), Sence bližnjih prednikov (1978), Opre Roma (1983), Ovni in mamuti (1985), Veter v mreži (1989), Za resnični konec vojne - Rogenrol (1991), Striptih (1995), Trdinov ravs (2005), Aven čhavora (2005), Vivat Kozina (2007), Veter se požvižga (2008) in Pot v Gaj – Opre Roma 3 (2011). Podpisal se je pod številne celovečerne filmske in video portrete slovenskih pesnikov in pisateljev, glasbenikov in slikarjev. »Umetnik, ki je dosegel, da je postal film eden od vrhuncev slovenske kulture. Človek, ki je filmu posvetil svoje življenje.« Tako je zapisala strokovna žirija za izbor nagrajenca Metoda Badjure za življenjsko delo leta 2010.
Filip Robar Dorin je dobitnik mnogih domačih in mednarodnih filmskih nagrad, med njimi Badjurove, Trdinove, nagrade Prešernovega sklada, več Zlatih aren na festivalu Jugoslovanskega filma v Pulju, velike nagrade Beograda 1983, velike nagrade Mannheima 1985, nagrade Viktor revije STOP za najboljše igrano televizijsko delo 1995. V letu 2010 je prejel nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti in kulture, leta 2017 pa nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in TV režije, ki jo podeljuje Društvo slovenskih filmskih režiserjev.
V letu 2019 je prejel še največje slovensko priznanje na področju kulture: veliko Prešernovo nagrado. V utemeljitvi je Varja Močnik zapisala: "Njegovo raziskovanje filmskega izraza je pomemben korak v slovenski filmski ustvarjalnosti, hkrati pa eno zanimivejših poglavij svetovne zgodovine filma: aktiven avtor, skupno izrazno polje ustvarjalca in predmeta obravnave pri dokumentarcu ter igrano-dokumentarna forma, v kateri se briše meja med resničnostjo in njeno interpretacijo, so postali razširjeni in pomembni ustvarjalni prijemi v sodobnem filmu."
Ob filmskem delu se je posvečal tudi pisanju in prevajanju. Napisal je obsežno izvirno besedilo Dokumentarni film v kinu (Ekran 2004), knjigo Resničnost in resnica v dokumentarnem filmu (Umco 2008). Prevaja tudi novejšo ameriško poezijo in prozo ter eseje o teoriji in praksi filma iz angleščine in francoščine, med njimi tudi Zapiske o kinematografu Roberta Bressona (Kinotečni zvezki 1997). V letih 1998 - 2002 je bil direktor Filmskega sklada R Slovenije (današnjega Slovenskega filmskega centra). Leta 2017 je izšla knjiga Dialogi s Filipom ( založba Slovenska kinoteka), v kateri z Nerino T. Kocjančič ustvarita osebni vpogled v nekatere najbolj pomembne postojanke njegovega profesionalnega in osebnega življenja.
https://www.metropolitan.si/novice/slovenija/vasko-polic-smrt-bratje-polic/
Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih