Hana Stupica: "Nisem si mislila, da bom kdaj ime v križanki!"

In to z izjemnim uspehom: še precej pred 30. rojstnim dnem je Hana Stupica za svojo prvo slikanico Rokavička, s katero je hkrati diplomirala, dobila najuglednejše slovensko priznanje s področja ilustracije, nagrado Hinka Smrekarja, in postala najmlajša dobitnica v zgodovini podeljevanja tega stanovskega priznanja. Prav živali iz Rokavičke spadajo med najbolj priljubljene izmed njenih likov, saj izžarevajo posebno toplino in bližino, pove avtorica.

Poleg baleta je, kot pravi, "nora na zgodovino in umetnostno zgodovino", še posebej jo je očaral barok, kar se odraža tudi v razkošnih kostumih njenih živalskih likov in bogati scenografiji, ki jih obdaja. Po pokojni materi, slikarki in ilustratorki Mariji Luciji Stupica, je podedovala še ljubezen do mode in kostumografije - tudi na slednjem področju se je že preizkusila in v sodelovanju z lutkovnim gledališčem zasnovala kostume za predstavo Zajčkova hišica.

Duhovite Zgodbe za vina Fedora (Tetoviranec, Snubec, Šepavec in Lovec) so ji prinesle plaketo Hinka Smrekarja, zdaj pa je za ta projekt po lanski nagradi za najboljšo ilustracijo v oglaševanju na Slovenskem oglaševalskem festivalu dobila še nagrado v kategoriji identitete na Brumnovem bienalu, ki je bila povod za ta pogovor.

Žirija je nagrado utemeljila z besedami: "Odlična in uravnotežena serija s čudovitimi ilustracijami. Vinske nalepke se povežejo v prepoznavno celoto in odlično delujejo kot zbirka; te steklenice, celo ko bodo že prazne, bodo zagotovo našle mesto na policah mnogih ljubiteljev vina."

Kako je videti tipičen dan ilustratorke v 21. stoletju? Ko sedete za delovno mizo, najprej v roke vzamete svinčnik in skicirko ali računalniško miško? 

Začne se kar z računalniško miško oziroma še prej z zajtrkom in veliko dozo kave, ker brez tega sploh ne funkcioniram! Ob kavi in miški potem preberem elektronsko pošto, novice, če imam naročila, jih zapakiram ... Zadnje čase imam žal toliko dela na računalniku, da začnem risati šele v popoldanskih ali večernih urah.

Ugotovila sem tudi, da imam kar težave s koncentracijo pri risanju, če moram čez dan skočiti ven po opravkih ali delati kaj drugega. Preprosto nisem z glavo pri stvari, vedno težje najdem čas za popolno risarsko karanteno.

Rodili ste se v umetniški družini in tudi sami postali umetnica. Koliko gre tu za moč podedovanega talenta in koliko za odraščanje v okolju, ki podpira ustvarjalnost? In kakšno vlogo igra pri vsem skupaj trdo delo?

Zdi se mi, da mora biti ravno prava kombinacija talenta in ustvarjalnega odraščanja, bi pa tu zraven dodala še predanost, saj za moje pojme brez tega ne gre. Pri risanju se da marsikaj naučiti, a talent je prirojen in če ga lahko razvijaš s pomočjo drugih, ki te pri tem spodbujajo, je veliko lažje. Žal trenutno pri mladih opažam manj predanosti, več dajo na socialne medije kot na lasten razvoj, kakovost, raziskavo. Ravno med današnjo ogromno konkurenco se je treba bolj potruditi.

Gledam babičine ilustracije Sneguljčice iz leta 1956, ki spominjajo na srednjeveške tapiserije in so večne. Ali melanholično Lenoro moje mame. To so bili časi brez interneta, pomagali so si s knjigami in izrezki iz časopisov. Ogromno je bilo skic, raziskav, to so bili večletni projekti. Mogoče je banalen primer, a ni dovolj, da preprosto narišeš prvo krono, ki ti jo pod geslom krona vrže ven spletni iskalnik… kron je več vrst.

Sprašujem se, ali bo današnja ilustracija sploh kdaj dorasla magičnosti starejše.

Vestno skrbite tudi, da na zvezkih, priponkah in razglednicah poleg vaših zaživijo tudi dela prednikov, lotili ste se celo urejanja arhiva vseh štirih umetnikov vaše družine (Hanina mama, že omenjena Marija Lucija Stupica, in dedek Gabrijel, slikar, sta že pokojna, babica, velika ilustratorka Marlenka Stupica pa bo kmalu dopolnila 92 let, op. a.)

Ta projekt je trenutno na stranskem tiru, saj sem na žalost ugotovila, da bo vse skupaj težje izvedljivo, kot sem si zamislila. Pa tudi časa mi primankuje. Veliko ilustracij ni poskeniranih, profesionalnih fotografij dedkovih slik (še) nimam. Razmišljam tudi, kako obširen opus sploh predstaviti, ker se ugotovila, da težko izberem samo eno ali dve ilustraciji iz iste knjige, saj vem, koliko dela je bilo vloženega v vsako posamezno ilustracijo. Zasnovo imam postavljeno in lahko samo upam, da mi enkrat uspe.

Poleg baletne umetnosti ste tudi, kot gre sklepati po vaših objavah na Instagramu, prava ljubiteljska umetnostna zgodovinarka, še eno področje, ki vas zanima, pa je kostumografija ...

Lani sem že sodelovala z Lutkovnim gledališčem Ljubljana in ustvarila predstavo Zajčkova hišica. Pri njej sem najbolj uživala ravno pri zasnovi in izdelavi malih kostumov za moje živalske lutke, tako da upam, da bom še dobila priložnost za tovrstno ustvarjanje. Že odkar pomnim, me navdušuje delo Alana Hranitelja.

Nora sem na zgodovino ter umetnostno zgodovino, moje police so polne umetniško-zgodovinskih knjig, viktorijanskih romanov Dickensa in Thackeraya, imam ne vem koliko izdaj pravljic bratov Grimm, Andersena, Hauffa, Hoffmanna z ilustracijami različnih avtorjev ...

Čisto preveč uživam v muzejih in galerijah ter sem posledično ena tistih, ki ima na telefonu 15.000 fotografij stvari, ki se ji zdijo lepe - pa naj bo to arhitektura, predmet, slika ali narava. Moji glavi se zdi, da ji bodo enkrat prišle prav. (smeh)

Poleg kostumografije je mama na vas prenesla tudi ljubezen do mode, ste povedali v nekem pogovoru. Kaj vam v svetu hitrega menjavanja sezon in potrošniške mrzlice beseda moda sploh pomeni?

Moda me je vedno zanimala in jo precej spremljam. Me je kar sram priznati, da sem z njo bolj na tekočem kot s tem, kar se dogaja na področju ilustracije. Všeč mi je trenutni preporod znamk, katerih se spomnim, da jih je omenjala mama. Tak primer je na primer Bottega Veneta.

Živimo v potrošniških časih in časih hitre mode, ampak žal si ne morejo vsi privoščiti oblačil poštene trgpvine. Poleg tega ponudba ni tako velika, medtem ko modne gigante najdemo skoraj v vsakem mestu. Tudi razkošne znamke ne kupijo okusa. Pri številu kosov v omari bi se bilo treba držati pravila manj je več, a to je lažje reči, kot storiti.

Všeč mi je filozofija Francozinj z imenom “5-piece French wardrobe” (pet kosov francoske garderobe), s katero se izogibaš impulzivnim nakupom in raje investiraš v kakovostnejše, večne kose, ki bodo trajali več kot le nekaj sezon. Sama sem modne sezonske podvige opustila, ker sem kljub mojim bogatim kostumom na ilustracijah najraje oblečena v klasične kavbojke in preveliko srajco ali majico.

Kateri izmed vaših likov je največja prodajna uspešnica? Kateri pa je vaš najljubši in zakaj?

Med moje najbolj priljubljene motive spadajo speče živali iz Rokavičke, za katere pravijo, da izžarevajo toplino in bližino, taščica Robin z rdečimi škorenjci (taščica je po angleško Robin) ter Mandril, v katerem je tudi nekaj mojega avtoportreta in je tudi en mojih najljubših. Bi se pa težko odločila samo za eno ilustracijo, mednje zanesljivo spadajo tudi prej omenjene speče živali in prva ilustracija, narisana za Fedoro z naslovom Tetoviranec.

Vaša nagrada za Zgodbe za vina Fedora na Brumnovem bienalu je še čisto sveža, tudi sicer imate v svoji zbirki že kar nekaj plaket in priznanj. Kaj vam tovrstni stanovski pokloni pomenijo?

Pomenijo mi veliko, že zaradi statusa samozaposlenega v kulturi in ker dobim občutek, da očitno nekaj le delam prav. Moja ilustracija je moja služba in je ne vidim kot presežek, vseeno pa želim pri vsaki dati vse od sebe in biti zadovoljna s končnim rezultatom. Res ne maram svojega dela “metati čez ramo”, raje pri eni ilustraciji sedim 14 dni, kot da bi jo dala od sebe samo zato, da je. Se mi zdi, da se na koncu to tudi pozna.

Nagradam navkljub me čisto enako vedno zelo razveselijo pohvale drugih … Ali pa moje ime v križanki - tega si pa res nisem nikoli mislila, da bom doživela! (smeh)

Kako je sploh prišlo do sodelovanja z vipavskimi vinarji? Kako proste roke ste imeli pri tem projektu? 

Za ilustracije me je kontaktirala Agencija Pristop, imeli smo skupni sestanek z naročnikom in to je bilo to! Za Fedoro stojita Mojca Tiršek, ki je prej delala v založništvu, in stilist ter kostumograf Valter Kobal, ki oba cenita umetnost in njune vinske etikete so posledica tega. Pri ilustracijah sem imela proste roke, kar je super!

Kakšno je ozadje štirih zgodb, ki ste jih ilustrirali in zdaj krasijo vinske steklenice?

Zgodbe je napisal Peter Zabret, takoj mi je bila všeč njihova ljudskost in čudaškost. Kot je njihovo ime Fedora povezano z Valterjevim zaščitnim znakom klobukom fedoro, so tudi na ilustracijah elementi iz življenja družine Kobal. Zdelo se mi je, da bi zgodbe najlažje povedala v eni močni nadrealistični ilustraciji, ki bi dobro funkcionirala sama po sebi kot okras, kot pomanjšana na etiketi ali kot povečana na plakatu.

Kaj pripravljate za bližnjo prihodnost?

Trenutno sem zaposlena s pripravami za Ilustratorski kot na Slovenskem knjižnem sejmu ter Decembrski sejem ilustracije v Vodnikovi domačiji. Za december sem pripravila tudi nekaj novih izdelkov, ki jih pokažem kmalu, ker bi rada, da ostanejo presenečenje, dokler ne bodo na voljo.

Med vsem tem rezanjem grafik, pakiranjem in še čem še ilustriram za novo znamko alkoholne pijače, razmišljam o novi slikanici, se veselim kratkega pobega na Dunaj in tamkajšnih muzejev …ter poskušam ohraniti trezno glavo. (smeh)

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere