100. obletnica rojstva Salvadorja Dalija

Španija, mirno mestece Cadaques, poletje 1974. Salvador Dali skrbno pripravlja kompozicijo vsake posamezne fotografije – te temeljijo na njegovih skicah – in pri tem brez zadržkov ukazuje vsem in vsakomur na sceni. Tudi odličnemu Playboyevemu fotografu Pompeu Posarju, ki je tu očitno le za to, da pritisne na sprožilec in kot kurir odnese filme v ZDA. Ko ga doleti vprašanje, kaj vse te kompozicije pomenijo, Dali odgovori: »Smisel mojega dela je motivacija, ta pa je najčistejše vrste – denar. Kar sem naredil za Playboy, je zelo dobro, in vaše plačilo je nalogi primerno.«

Iskren odgovor ali še ena iskrena provokacija? Salvador Felipe y Jacinto Dali, 11. maja 1904 rojeni sin figueraškega notarja, je bil namreč za časa svojega življenja širši javnosti najbolj znan zaradi svojega ekstravagantnega ekshibicionističnega življenja.

»Moj psihiater v Parizu se je sedem let trudil ugotoviti, ali je Dali nor, in odločil se je, da ima Dali enega najbolj organiziranih umov, kar jih je kdaj srečal. Moji možgani vsebujejo značilnosti paranoičnih zablod, toda to je seveda absolutno kreativna, najboljša oblika norosti. Razlika med norcem in Dalijem je v tem, da Dali ni patološki. Zmožen sem odkriti stvari, za katere ljudje niti sumijo ne, da bi lahko obstajale, in svoje delirične vizije skomunicirati drugim,« je veliki nadrealist, ki je o sebi pogosto govoril v tretji osebi, leta 1964 za Playboy spregovoril o svoji norosti, razložil pa je tudi svojo potrebo po pozornosti. In to z grško mitologijo.

»Zeus se je preobrazil v laboda in se ljubil z Ledo. Iz te ljubezni sta nastali dve jajci, eno božansko in drugo običajno. V božanskem sta bila dvojčka Poluks in Helena. Doktor je odkril, da sta to Dali in madame Dali. V drugem jajcu sta dva navadna smrtnika, Klitajmnestra in Kastor. Kastor je dejansko moj brat, ki je pri sedmih letih umrl zaradi meningitisa. Tudi njemu je bilo ime Salvador in družina je mene, naslednjega otroka, ki sem se rodil čez tri leta, prav tako imenovala Salvador. Zame je bila to travma, največja tragedija mojega življenja, hkrati pa tudi največje dobro. Družina ni nikoli govorila o meni, vedno o njem.

Verjel sem, da sta moje meso in duša del mrtvega brata, umrljivega Salvadorja. In to je bil začetek ekscentricizma v mojem življenju, vir mojega ekshibicionizma. Za Dalija je nujno, da konstantno vsem dokazuje, da pravi Salvador ni oni drugi, mrtvi brat. Zaradi tega ekshibicionizma sem postal, tako kot Poluks, nesmrten, drugi Salvador pa je mrtev, pokončan. Zato je jajce kot simbol zame tudi tako pomembno.«

Moža v brokatnem jopiču, s sprehajalno palico s srebrno glavo, privihanih brkov, ki je postal sinonim za nadrealizem, so označevali za »šarlatana, ki se peha za senzacijami« in za »najglasnejšega umetnika svoje generacije« ter za »velik talent, ki ga je pokvarila in razžrla bolezen, ki ga sili v to, da oponaša klovna«. In čeprav so njegove mehke ure, bergle, nosoroge in goreče žirafe označevali za »bolne in nagnusne« simbole, so kritiki njegovo tehnično odličnost primerjali z deli flamskih mojstrov, ob katerih visijo Dalijeva dela po svetovnih muzejih.

»V vsej današnji umetnosti je edini dober Dali – zaradi zasnove, ne uresničitve teh konceptov. Ni časa za ustvarjanje dobrih slik. Bojim se, da če bom ustvaril kaj dobrega, mojstrovino, bom čez leto mrtev – vsaj kreativno. Za Leonarda je bila vsaka slika katastrofalna, toda slikal je še naprej, ker je čutil, da bo morda naslednje leto dosegel nekaj čudovitega. Tudi sam tako čutim. Picasso je sicer genij, toda destruktiven, anarhističen. Ustvarja na grd način, v karikaturah. Uničuje lepoto. Zame je najpomembnejša klasična lepota Rafaela, Goye, Vermeerja.

Ta klasični ideal je za slikarja najpomembnejša stvar, ki naj jo proučuje, toda danes se tega ne more naučiti, in to je najbolj tragično. Najboljši abstraktni slikarji danes delajo samomore, ker nimajo klasične izobrazbe. Pop art je del zdravega trenda, obrat stran od abstraktnega ekspresionizma nazaj k maksimi vizualne realnosti brez modifikacij, nazaj k slikanju vsega natančno tako, kot je. Tako objektivno kopiranje ni novo. Največji mojstri umetnosti niso nikoli spreminjali vizualne podobe, niso je popačili. Najboljša umetnost je vedno najbolj fotografska.«

Salvador Dali, eden najpomembnejših umetnikov 20. stoletja, bi brez svoje Gale ostal brez ljubice, žene, nadzornice in muze. »Preden sem spoznal svojo ženo, sem se fanatično bal seksa, četudi so se mi pojavljale čudovite priložnosti. Bal sem se, da sem impotenten. Dali je drugačen od vseh drugih. Drugi se ves čas ločujejo, jaz pa se s svojo ženo vedno znova poročam. Poročila sva se civilno, katoliško in koptsko. Še ena zanimiva stvar: nikoli se ne ljubim z nobeno, razen z madame Dali.«

Dali je večkrat poudarjal, da njegova dela napovedujejo poznejša znanstvena odkritja, njegov študij znanosti pa da ga je pripeljal do religije. »Odkritje DNK je zame pravi dokaz obstoja Boga,« je dejal človek, čigar mehke ure v eni od njegovih najbolj znanih slik Vztrajnost spomina naj bi bile natančna prerokba odkritja DNK, njegov stroj za razmišljanje pa naj bi napovedal iznajdbo kibernetike: »Dali se vsako jutro zbudi in gre na lu-lu. V tem lu-lu trenutku vse razumem z izjemno lucidnostjo. To je najbolj božanski trenutek. Nekega jutra, ko sem delal lu-lu, sem postal čisto prepričan, da je Dalijeva naprava za razmišljanje napoved iznajdbe kibernetike.« Umrl je 29. januarja 1989

FOTO: Pompeo Posar

TEKST: B. B.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču