14. 3. 2008, 14:19 | Vir: Playboy

20V: Eclipse

Rajko Bizjak

Pornografski mrk

Goli mladenki, prikriti le s feredžo, orel neusmiljeno kljuje v hrbet. Dama ročno in verbalno stimulira mladeniča z zavezanimi očmi. Golota, kri, seks in barve, barve, barve – pornokič. Udarni ženski umetniški tandem Eclipse s svojimi performansi ponuja gimnastiko okoreli miselnosti kulturne srenje. Že ko bi jima očital, da sta na meji dobrega okusa, vam s strokovno utemeljitvijo svojega početja – prikazovanje družbenopolitičnih tem s parodijo na pornoikonografijo – zapreta usta. Pred petimi leti sta z debutom – drzno reinterpretacijo Manetove slike Zajtrk na travi – začeli razpihovati žerjavico. Vmes sta počeli marsikaj. Tudi moralizirali v Playboyu. Na svoj način, seveda. In zdaj je čas za slovenski mir. Pax Slovenica.

Ljudi že pet let pornografsko umetniško opismenjujeta. Izrazili sta upanje, da ljudje Pax Slovenico, s katero se na svoj pornoporogljivi način lotevata spora med partizani in domobranci, ne bodo razumeli le kot žalitve njihovih čustev. Se vama je želja izpolnila ali razstavljene fotografije golega dekleta s plastičnim skeletom pred spomenikom padlim borcem jemljejo dobesedno?

Pravzaprav podoba ni prav nič porogljiva. Le komu bi se rogali? Je pa v svoji neposrednosti radikalna. Nikomur ne želi ugajati, stoji sama po sebi. Tudi vsebina je tako konkretna, da se je težko osredotočiti samo na spolni akt.

Fotografija je narejena v tehniki stereogramske folije, ki omogoča opazovanje dveh podob hkrati, ki pa se ne zlijeta. Tako kot ljubezenski odnos med dvema človekoma in novorojena forma ne more zediniti, preseči nujnih značajskih nasprotij. Ali je plastični skelet v erotičnem objemu gole mladenke kot Eros in Tanatos? Ljubezen, ki med osovraženima stranema lahko zavlada šele po smrti?

Samo ljubezen lahko preseže zamero, samo ljubezen odpušča. Ljubijo in sovražijo pa samo živi. Zato se tudi spravljajo živi. V najinem primeru rabelj pride do žrtve po odpuščanje. Zamero naj bi skupaj presegla z ljubezenskim aktom. Nemogoča naloga, seveda.

S Pax Slovenica sta se prvič lotili slovenske pereče problematike domobrancev in partizanov. Kaj vaju je spodbudilo k temu?

Med fotografijami z razstave Pornorama 2001 se nama je zdela posebno intrigantna tista z golo žensko in okostnjakom, ki sva jo posneli na pokopališču Navje. Ko sva premišljevali, v kakšnem kontekstu bi jo še lahko predstavili, sva se spomnili problematike slovenske sprave. Podobi sva torej dodali vsebino, in ne obratno. Zna biti, da je pri likovnikih dostikrat tako, da navdih izhaja iz videnega, in ne abstraktnega.

Ali odnos med vama – rdečelasko in blondinko – v čem spominja na »ta bele« in »ta rdeče« ali vajine zamisli večinoma sovpadajo, se prekrivajo kot nebesni telesi, da nastane mrk (Eclipse)?

(Nasmešek, op. p.) Oooo, včasih se tako »pokoljeva« med seboj, da vsi v okolici osupnejo! A to so konstruktivni nesporazumi, v temeljni zamisli se vedno strinjava. Tudi to, da je ena od naju vedno v ozadju, druga pa »razstavljena«, se je zgodilo spontano, že ko sva na med študijem oblikovanja na akademiji za likovno umetnost prvič delali skupaj; taki sva namreč tudi po značaju – ena bolj v ospredju in druga manj. Delujeva s povsem različnima energijama.

Se strinjata, da je fluid med človekom za kamero ali objektivom in nastopajočim – pa čeprav na platonski ravni – pogoj za dober izdelek?

Zagotovo se morata razumeti na znakovni ravni, tudi brez besed. In se nekako dopolnjevati. Drugi mora imeti tisto, česar tebi primanjkuje. Potrebna je neka osnovna privlačnost.

Zakaj sta se odločili za seks kot glavno upovedovalno umetniško sredstvo? Ali je to v duhu popularizacije umetnosti z vsakdanjimi vsebinami, ki je značilna za devetdeseta leta, ali preprosto zato, ker je spolnost morda še zadnji ostanek naše »živalskosti«, kjer smo še nagonski, naravni v odnosu do sočloveka?

To zadnje sicer drži, čeprav je, preden pride do seksa, toliko igre in pretvarjanja med dvema! Ne bi rekli, da svoje umetniške zamisli realizirava s seksom – najin medij je telo. Ker ga najprej in najbolje poznaš in zato najiskreneje skozenj reflektiraš vsebino. Ne verjameva pa, da s svojimi projekti rešujeva družbene ali politične teme; le opozoriva nanje s tem, da jih obravnavava na svoj način.

V svoji zadnji predstavi Sto minut Tomaž Pandur prikazuje – tokrat svojo zelo osebno tematiko – skozi temni eroticizem Dostojevskega, Eclipse pa počneta nekaj podobnega skozi pretirano svetlobo, barve, kič. Tako njega kot vaju pa zaznamuje dekadentni razvrat ob koncu stoletja, ki meji včasih že na morbidnost.

Mogoče, a tega zagotovo ne delava namenoma. Gre za neki duh časa, proti kateremu tudi midve nisva odporni. Predvsem na začetku sva se z vsem ukvarjali zelo intuitivno; za najin debitantski projekt – reinterpertacijo Manetove slike Zajtrk na travi – sva takrat dobesedno živeli. Iskren je, poln radosti, spontanosti in narejen brez posebnega, točno določenega umetniškega koncepta, ki sva ga izoblikovali pozneje in v naslednjih projektih pri njem tudi zavestno vztrajali.

Vajina dela so mešanica čudaškosti, sprevržene spolnosti in kiča, ki meji že na infantilnost. To me spominja na Hladnikovo prikazovanje »vesele spolnosti« v filmih Maškarada, Ko pride lev. Želita s tem ustvariti površinskost in spet slediti motu vajinega performansa ob odprtju razstave Pornorama 2001: prispevati k bolj sproščeni in veseli percepciji nam tako ljube spolnosti?

Pornokič je najino osnovno umetniško izhodišče. S kičem želiva ponazoriti preobilje v današnji družbi, človekovo hlepenje po užitku, zato infantilnost ni najustreznejši izraz. Gre bolj za to, da želiva prikazati težje, tudi abstraktne teme skozi alegorije in mite ilustrativneje. Ljudem ni treba preštudirati knjig, da bi uživali v najinem delu. Želiva jih naučiti veseliti se – da pridejo in so očarani.

V Venerinem testu golega mladeniča z zavezanimi očmi ena od vaju ročno in verbalno stimulira. Ali lahko ohraniš v takih situacijah profesionalno distanco ali se kdaj tudi prepustiš in zares uživaš?

Malo mi je že všeč, sicer tega ne bi počela. Nekako se moraš vživeti … Ker pa je prisotna trema, ker moraš slediti zaporedju dogajanja in biti zbran, je užitek sekundarnega pomena. Mogoče bo z več prakse stopil v ospredje. Pri Venerinem testu nisem želela mešati nastopa in zasebnosti in sem vse vzela profesionalno, on pa malo manj … Ko sem se ob koncu performansa ulegla in stisnila k njemu, sem za vsak slučaj skrila buciko, da bi z njo preprečila erekcijo.

V eni izmed Moralk, erotičnih zgodbic, opremljenih z izzivalno fotografijo, ki sta jih pisali v prvem letu izhajanja slovenskega Playboya, sta pisali o seksi profesorici s strogimi očali in šibo, ki jo prestrašeni študent na ustnem izpitu dobesedno ustno izpije – jo oralno zadovolji. »V ponižnosti ni energije, ni erosa, je le osladna, sebe zanikajoča trpnost, siva mediokriteta. Ponižnost ne premore domišljije in jo zato sovražim,« sta zapisali k zapeljivi fotografiji. Se vama zdi podrejen moški aseksualen?

Pri takem moškem imaš občutek, da ne bo dal ničesar od sebe, da je brez samozavesti in da ti bo v vsem ugodil, kar ni tako privlačno, kot če je malo nedosegljiv, preden se združita. Potrebno je veliko dražeče igre približevanja in odmikanja.

Torej lahko, glede na vajino pisano paleto uprizorjenih spolnih praks, sklepamo, da ne sodita med tiste, ki jim umetnost služi za odvod neizživetih spolnih fantazij, ampak sta tudi sicer po Rugljevo spolno prebujeni?

O Ruglju pa res ne bi. Na splošno sva zelo odprti glede seksa. Skozi umetnost pa velikokrat preizkušava in izražava tudi tisto, česar v osebnem življenju ne. Ugotavljava, kaj nama ustreza in kaj ne; pri tem velikokrat tudi sami sebe presenečava; nekaj, kar sva včasih odklanjali, zdaj ne več in obratno, na kar bi nekoč pristale, danes ne bi več. Na okus in potrebe vplivajo tudi izkušnje, ki pravzaprav nimajo stičnih točk s seksom.

V Playboyevi Moralki sta se med drugim nekoč dotaknili tudi sodomije (»Pri moškem lahko napovem erekcijo z natančnostjo švicarske ure, biomehanika živali pa mi je tuja.«). V okviru festivala Rdeče zore 4 je vajina fotografija gole mladenke s feredžo, ki jo nadrejeni orel kljuje v hrbet (gre za problematiko Vzhoda in Zahoda z reinterpretacijo svetopisemske zapovedi: Ne imej drugih bogov poleg mene!) … Kaj po vajinem vzbuja največjo slo pri živalski ljubezni?

Orel je čista alegorija Zahoda, zato tu težko govorimo o sodomiji. Je pa verjetno tako: človek, ki čuti tovrstno slo, želi dominirati, imeti odnos pod nadzorom ..., a o tem bolj malo veva. Tudi tekst v Playboyu dopušča več interpretacij in se ne razvija v tej smeri.

Kako se na vajinih performansih odziva občinstvo: se zgražajo, posmehujejo, vaju občudujejo? Se je kdaj že kdo hotel vključiti v dogajanje, ker je vse skupaj razumel predvsem kot spolno izzivanje?

Še nikomur ni kaj takega padlo na pamet in tudi na ulici nisva doživeli nič neprijetnega, mogoče tudi zato, ker nisva tako zelo prepoznavni. Na splošno ni zelo negativnih odzivov občinstva – prej bi rekli, da je morda čutiti nekaj zavisti. Nekaterim se zdi, da sva prehitro uspeli. In da je to enostavno zato, ker je pornografija medij, ki itak vse zanima.

Se vama zdi, da tako povzdignjeni (intelektualni) dvom s pretirano samocenzuro prej zmanjšuje kot povečuje kakovost umetniških zamisli in da je za njihovo dovolj svobodno posredovanje bolj pomembna neka zdrava mera brezbrižnosti?

Absolutno! Če bi si jemali k srcu vse najine zavrnitve, bi že davno odnehali s tem, kar počneva. Niti ni tako pomembno, če je neki umetniški izdelek po določenih merilih dober ali slab; pomembneje je, da se skozenj izraziš in da vanj verjameš. Drugače ne preneseš odzivov javnosti.

Predstavljam si, da bi sodelovanje z vajinim vzornikom, kraljem pornokiča Jeffom Koonsom, pomenilo pravo ustvarjalno eksplozijo! Sta kaj bliže izpolnitvi te svoje želje?

Ne trudiva se z njim srečati, a če se nama to zgodi, bi skupaj naredili kakšen res dober projekt. Sicer je on le eden od številnih, ki naju navdihujejo in vsi sploh niso umetniki. Prava umetnost je včasih že preživeti dan in se ne sesuti, navdihuje naju sam vsakdan.

Kaj bi rekli v pogum tistim slovenskim dekletom, ki se še niso odločila gola pozirati za Playboy, a o tem že resno razmišljajo?

Naj se prepustijo samo svoji želji in se ne bojijo odzivov javnosti. Ko bodo enkrat to naredile, bodo dobile toliko samozavesti, da tega verjetno nobena ne bo obžalovala. Sicer pa s podobami lastnega golega telesa nujno spoznaš tudi nekaj več o sebi. Vsako telo je vredno občudovanja; še vedno je to najčudovitejši stroj!

Kaj je vajin fetiš?

Konkretno sva precej banalni; veliko dava na perilo in čevlje. A še to je bolj zaradi uživanja v lastnem telesu kot kaj drugega. V resnici rajca le inteligenca. In kako kdo pomaka piškote. Bog je v detajlih.

Kako daleč bi šli v svojih performansih, kar zadeva spolnost, razgaljanje?

Želiva provokacijo, presežek – vse! S sredstvi ne bova varčevali!

Sta v javnosti že kdaj podlegli strastem in bili pri tem zasačeni?

Ja (obe soglasno, op. p.), sva že! Eno so zalotili v naravi, eno pa, no, hm, v zaprtem prostoru. Občutek? Mmmm, vznemirjenje. (dva pomenljiva nasmeška, op. p.)

Sta verni katoličanki ali se mi pravilno dozdeva, da verujeta le v Bachusa, boga vina, plodnosti in užitka?

Nisva verni, Bachusu se prikloniva tako, da znava uživati in sva brez notranjih zavor. No, vsako jutro mu podariva grozdje. (smeh, op. p.)

TEKST: Nina Orel

FOTO: Rajko Bizjak

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev