Eden zelo znanih slovenskih odvetnikov me je nekoč oštel, da ga ni bolj nevljudnega početja od tega, da človeka vprašaš, koliko denarja ima. Bom tvegala: Joc Pečečnik, koliko denarja imate?

Odgovor je lahko zelo enostaven ali zelo kompleksen. Enostavno povedano, ne vem. Ker me tudi ne zanima in ker je denar zame orodje za uresničevanje mojih idej. Odgovorjeno bolj kompleksno, pa je vprašanje, kaj je za vas denar. Ali je to premoženje ali to, kar nosim v žepu. V žepu ga imam vedno zelo malo.

So vas v Managerju ocenili dovolj natančno, ko so vam pripisali za 92 milijonov evrov premoženja?

Če govorimo o premoženju, je ta številka kar prava. Izračunu nisem nikoli oporekal. Če pa se kakšen najde in mi ta denar prinese, ga bom v zameno za deleže v podjetjih takoj vzel. Kar se tiče premoženja in bogastva, se mi na tem malem koš­čku Slovenije včasih preveč široko­ustimo. Je pa mogoče vseh sto prvih skupaj težkih za enega Rusa. Stvar izpade prej smešna kot učinkovita.

Kako pa so na to gledali poslovni partnerji? Se vam je zdaj teže ali laže dogovarjati za posle?

Zgleda, da v redu, super. Veliko laže je delati, ker zdaj vsi mislijo, da sem bogat, in mi dajejo še boljše pogoje. (smeh)

Kakšen odnos imate do svojega premoženja? Denar je za vas le orod­je za uresničevanje idej, ste rekli.

Samo čas mi krade. (smeh)

Pa saj tudi uživate, ne? Imate kakšno kaprico, drago razvado?

Absolutno sem navajen živeti v visokem standardu, a tega ne štejem za luksuz, ker je to moj vsakdanjik. Zame so dovolj dobre samo najboljše stvari. Kupujem najboljše obleke, najboljše računalnike, hočem imeti najboljše poslovne prostore. A denarja ne trošim neracionalno, za nepotrebne stvari. Niti v sanjah si ne bi kupil svojega letala ali 15 vil, ki bi stale prazne in bi bil zato frajer.

Gotovo vas ženske zdaj, ko ste uradno tako zelo bogati, bolj obletavajo. Ste dobili kaj ženitnih ponudb?

Ne, ker me imajo za resnega, vedo, da imam družino in me nobena sploh nič ne vpraša. Po moje imam preveč strog izraz na obrazu in se me bojijo. (smeh)

Samo v vaši igralnici Kongo, denimo, mrgoli lepih žensk. Pa ja ne boste rekli …

Mlajše punce so danes zbegane, ker ne morejo ugotoviti, kaj si želijo. To je večni problem žensk. In ker svet v tem trenutku ponuja veliko alternativ, so še bolj zbegane. Poznam veliko lepih punc, ki so zelo dobre kot osebe, a so samske. To pa zato, ker ne poznajo svojih želja.

Po vsem povedanem vas ne bom vprašala, ali se imate za plejboja. Bi pa rada slišala vašo razlago, kaj to je. Je vaš nekdanji poslovni partner Rajko Hrvatič plejboj?

Plejboj je lep moški, ki mu je osnovno poslanstvo v življenju to, da je lep. V ozadju tega ni nič drugega kot skrb za to, da je lep. Taki ljudje poslovno ponavadi niso aktivni, tudi niso prav pametni. Rajko Hrvatič niti slučajno ni plejboj, čeprav ga mediji hočejo tako pokazati. Takega življenjskega sloga, kot ga ima on, nima veliko ljudi. On je resen in delaven poslovnež, hkrati pa je prisoten v javnosti, ima svoj jaz, ki ga v družbi prijateljev izkazuje na svoj prikupni način. Med njegovimi prijatelji pa je tudi veliko žensk.

Verjamete v koncept duhovnega kapitala, ki je postal v svetu menedžerjev tako popularen? Govori o iskanju novih dolgoročnih rasti in sklene, da le delati dobro pomeni dolgoročno povečevati dobiček podjetja.

Imam konkretnejšo razlago. Mnogi poslovneži imajo resnične težave s svojo lučko. To je tista stvar, ki te vleče naprej, da ohranjaš rast podjetja. Obremenjujejo se z navideznimi tekmovanji in s sovražniki, ki sploh ne obstajajo. To pa zato, ker imajo v sebi premalo duhovnih idej in samozavesti. Ne predstavljam si, da me vržejo v neki stroj, podjetje, kjer moram doseči 30 odstotkov več dobička kot lani. Če te v življenju kapital in premoženje ne zanimata in ju jemlješ kot posledico dobrega in trdega dela, potem teh duhovnih težav nimaš.

Pravi koncept mladih poslovnežev, kamor se prištevam tudi sam, je, da je kapital orodje, bogastvo pa glava. Če imaš glavo, ki je sposobna generiranja idej, potem je kapital samo orodje za uresničevanje teh idej. Nisem obremenjen s tem, ali bom drugo leto imel pol manjši promet ali dobiček, ker mi je vseeno. Večji dobiček zame pomeni samo, da bom lahko delal večje projekte in bom še svobodnejši na trgu. Če bom prihodnje leto naredil samo deset odstotkov tega, kar sem letos, bodo vsi časopisi pisali, da mi gre slabše. Mene bo pa bo ganilo ravno toliko, kot me je, da so napisali, da sem četrti najbogatejši Slovenec.

Kakšen užitek pa vas je vodil, da ste ugriznili v tako kisli jabolki, kot sta slovenski nogomet in ljub­ljanski stadion?

V Sloveniji je nogomet na najnižji možni, neperspektivni stopnji, na dnu, v položaju, ko naslov državnega prvaka, v katerega si vložil milijon evrov, ne prinese ničesar. Miselnost in organizacija tega športa je stara kot samoupravljanje, ljudje v njem iščejo pot s socialističnimi pogoji tudi v kapitalizmu. Pod krinko klubskih interesov so večkrat lastni interesi. V svetu pa je nogomet najbolj popularen šport in ima največ privržencev. Kralj športov.

Vanj sem šel zaradi ljubezni do športa in iz nekega prepričanja, da širši publiki lahko nekaj dam. Odločil sem se, da bom kapital, ki sem si ga prislužil, vložil v šport. Za zdaj sem edini vlagatelj, ki se je tako odločil, in je to še en dokaz, da mi kapital kot tak nič ne pomeni. Upam, da bom vzor za druge moje kolege in bodo gradili še kaj drugega kot hiše. Obljubim, da bom, če mi bo uspelo prepričati Ivana Zidarja, ki me trenutno ne ovira, ampak je le trd pogajalec, v Ljubljani naredil nogometno prav­ljico. Naredil bom nov, moderen večnamenski športni objekt.

Zakaj ravno Bežigrad? Ali ni laže postaviti novega stadiona kje drugje?

Lokacije, ki sem jih na začetku nanizal, sem moral tudi zato, da sem se znebil novinarjev. Župan Ljubljane je svoje cilje usmeril v Stožice, be­žigrajskega vozla pa se doslej ni lotil nihče. Tudi zaradi tega, ker se je tam križalo veliko različnih interesov. Objekt pa propada in je nevaren.

Moja velika želja je postaviti objekt, ki bo ohranil Plečnikovo dediščino. Napor 'plečnikoljubcev', strokovnjakov za ohranjanje Plečnikove dediščine, je povsem nekoristen, če stvar, ki jo ščitijo, fizično propada. Zame je ta stadion idealen, saj ne bom delal nacionalnega stadiona. Tega naj dela država. Delal bom športni park, namenjen Ljubljančanom, in ne bo le za nogomet. V to zgodbo vstopam kot popolnoma samostojen vlagatelj.

Kako daleč pa so pogajanja z Ivanom Zidarjem, ki predstavlja tretjega lastnika stadiona?

Ne vem, lahko, da bo trajalo en teden ali dve leti. Nič nisem nervozen. Če se bova dobila še 30-krat, se pa bova. Potrdil mi je, da bo prodal, dejal pa je, da bodo pogajanja dolga in trda. On je suveren lastnik, to je njegova pravica. Danes izgleda, kot da je Ivan Zidar največji sovražnik bežigrajskega stadiona, ker zaradi njega ne morem vlagati vanj. Jaz ga razumem, sem na njegovi strani in ga zelo spoštujem.

Taisti Ivan Zidar je namreč 10 ali 15 let držal Olimpijo in šport v Ljubljani pokonci, povsod je bil zraven. Ko pa mu je zaprl pipico, se ni nikoli več pobral. Zidar je ljubitelj športa, nesporno pa je tudi lastnik parcele za Bežigradom in ne moremo ga prisiliti, da proda, če noče. Zato se je treba z njim pogajati.

V nogometni klub Interblock ste vložili ogromno denarja. Spletna stran je hudo profesionalna, organizacija in predstavitev kluba sta bili pompozni, igralci kot manekeni … Vaša ekipa pa je komajda dobila kakšno tekmo, težave ste imeli z vodstvom, rezultati niso spodbudni. Ste razočarani?

Predstavitev je bila pompozna za slovenske razmere. V novi sezoni bo enaka oziroma trudimo se, da bi bila še pompoznejša. Hočemo postaviti standard v nogometu, da bo mladim, starim, družinam nogomet spet privlačen in zanimiv. Klub je cilje v prvi sezoni izpolnil, zato nimam razlogov, da bi bil razočaran. Naš cilj je bil ostati v prvi ligi. Pričakovali pa smo lažji obstanek v ligi, preveč smo se širokoustili, sam kot predsednik sem zelo zeleno to dovolil. V nogometu sem novinec, a se hitro učim.

Po štirih mesecih napačne nogomet­ne politike sem zadeve spremenil. Sezona je bila težka, včasih tudi sramotna. Vse evropske standarde ki sem jih uvedel v klub, so mnogi izkoriščali bolj za posmeh ekipi, kot pa da bi nanje gledali kot na nekaj pozitivnega. Mi, Interblock, smo z lastno zgodbo vzorčni primer. Pri nas se ve, kdo je vodja, kdo je vlagatelj, ne ciganimo naokoli in ne iščemo sponzorjev. Zgodbo bomo razvili do te mere, da bodo sponzorji nam ponujali sponzorstva.

To pa je na žalost ali na srečo povezano s primerno infrastrukturo. Vsak športni delavec si mora zastaviti vprašanje, zakaj bi sploh prišel na nogometno tekmo. Ko si bo znal odgovoriti nanj, bo za Bežigradom spet deset tisoč ljudi in zgodba o uspehu bo neizbežna.

So vam kakšni slovenski nogometni strokovnjaki ponudili svojo pomoč?

Toliko brezplačnih svetovalcev, kolikor sem jih dobil pri nogometu, ne dobim na nobenem drugem poslovnem področju. Vsa Slovenija se vrhunsko spozna na nogomet, vsi novinarji, politiki, gospodarstveniki. Jaz, ki sem ob vsem tem zbegan, sem se pač moral odločiti za enega – se opravičujem vsem drugim – in to je Dragan Skočić. Čudi me samo, da ni sedež Reala Madrida ali Manchester Uniteda v Sloveniji.

Ste politično opredeljeni?

Nikoli in nikdar. Vse stranke in vse politike imam rad. Na svoji vizitki imam mavrico, kar pomeni, da pašem k vsem.

Koliko se vam zdi, da se je zaradi posla treba vpletati v politiko?

Nič. Našo proizvodnjo v celoti prodamo v tujino in tu mi slovenska politika ne more dosti pomagati, saj je v tujini neprepoznavna. Pri nas pa Američani dobijo koncesijo čez noč. Če je za državo tak sistem sprejem­ljiv, je tudi zame.

Govorite o največji naložbi v Sloveniji, igralniškem megazabavišču v Novi Gorici. Kaj torej menite o njem?

Finančno? Enak projekt bi lahko naredilo prvih pet z Managerjevega seznama.

Igralništvo je sicer vaš 'core business'. Kakšne načrte imate?

To je edini posel, ki prinaša denar, drugje samo zapravljamo. (smeh) Moji cilji so v prihodnjih letih prodati preostali, 50-odstotni delež v družbi Elektronček za primerno večjo kupnino, po kateri je bil prodan prvi delež. Dve ali tri leta nameravamo v Ameriki še hoditi po kolenih in prositi za igralniško licenco v ameriški zvezni državi Nevada. Dokazati moram, da sem poštena in kredibilna oseba, ki ima za seboj tako poslovanje, da lahko pridobi igralniško licenco.

Ves kapital bomo koncentrirali v Nevado in izkoristili enega največjih patentov v zgodovini igralništva, ki smo ga že razvili. V Nevadi nameravamo odpreti okoli 300 klubov in pet hotelov. Zato potrebujem licenco, vse drugo imam. Američani so zelo v precepu, ali izdati to licenco ali ne. Igralništvo ni kriminal, temveč najbolj poštena branža na svetu. Konkretno v Nevadi moraš dokazati, da si človek, ki razmišlja moralno in etično nesporno. Nevadska licenca ni pravica, ampak privilegij.

Kako pa sami gledate na hazard?

Igralništvo ima pluse in minuse, kot vse stvari. Ne morem identificirati profila človeka, ki lahko postane zasvojen z igrami na srečo. Politika v našem igralnem salonu je, da naš gost ob obisku zapravi povprečno od 50 do 100 evrov. Bistvo Konga je, da se za ta denar pri nas zabava. Za igralce, ki pretiravajo, imamo v Kongu posebne službe, ki se ukvarjajo z njimi. Slovenska zakonodaja ne omogoča nenadzorovanega izgubljanja denarja v igralnicah, urad nas sili, da določimo največji znesek denarja, ki ga lahko pobere avtomat.

Razlika med vplačanim in izplačanim denarjem, kar je naš zaslužek, pa je nekaj odstotkov, od tri do štiri. Kot igralničarji se držimo pravila, da igralec zapravi večkrat po manj. Kot proizvajalci pa sledimo tehnološkemu napredku. Prvi na svetu smo že začeli razvijati novo generacijo igralnih avtomatov. To je generacija t. i. responsible gaming device, s katero lahko merimo vzorec igralca.

Avtomat igralca spremlja, koliko denarja je vplačal v kolikšnem času in ga, ko vstopi v negativen trend, začne opozarjati na izgubljanje oziroma ga sprašuje, ali se zaveda, da je v zadnjih petih minutah izgubil 50 evrov. In on mora odgovoriti. Torej gre za nekak­šno 'mučenje' igralca, ki je sicer naravnano proti našemu poslu. Je pa dejstvo, da igralničarji povečujemo odstotek zaslužka zaradi pohlepa ljudi. Pohlep ljudi je gonilo igralništva. Dejstvo pa je tudi, da smo proizvajalci avtomatov čisto pragmatični. Nimamo občutka, da delamo kaj narobe. Naš posel je reguliran, predpise nam da država.

Za konec še ena legenda iz vaših zgodnjih poslovnih dni o razvpitem Arkanu. Menda bi nevede z njim skoraj sklenili posel. Kako je bilo?

Zgodba drži. V začetku devetdesetih sedim v svoji pisarni na Šmarci in dopoldne ob enajstih zvoni telefon. Na nasprotni strani prijazen glas reče: »Ovdje Željko.« Takrat sem se 24 ur na dan bojeval za preživetje podjetja in nisem imel časa sprem­ljati politike. Pojma nisem imel, kdo je ta človek. Bil je zelo prijazen in sem se dogovoril, da se dobiva v Beogradu.

Prijatelju povem, da me je klical Željko Ražnatović in da se grem pogovarjat za posel v Beograd. Hotel je kupiti nekaj sto računalniških blagajn, mi pa smo jih takrat v desetih letih prodali nekaj sto. »Si ti malo nor? To je ja Arkan, on je nevaren človek, strah in trepet Srbije. Se ti bo kaj zgodilo,« mi je rekel prijatelj. No, jaz sem vseeno šel, z avtom prek Madžarske. Na mejnem prehodu so me seveda hoteli poslati nazaj, ker nisem imel vizuma, ki ga sploh ni bilo mogoče pridobiti.

Potem pa sem jih vljudno prosil, ali lahko pokličem gospoda, s katerim sem zmenjen v Beogradu, da mu samo sporočim, da moram nazaj in da ne bo nič. Policistu pomolim listek, na katerem je bilo Arkanovo ime, in človeku so se v trenutku začele tresti roke. Si lahko mislite, da so me takoj spustili čez mejo! Ko sem prišel v Beograd, me je sprejel v svoji rezidenci pri stadionu Crvene zvezde s svojimi Tigri. Fasciniral me je v vseh pogledih. Tudi Ceca je bila zraven. Imel sem kratko predstavitev blagajn. Zmenila sva se, da bo vzel skoraj tisoč blagajn za svoje lokale po Srbiji. Vrnil sem se v Slovenijo. A posel je propadel, ker mi je želel plačati s hrastovim lesom. Jaz pa nisem imel kam z njim in takrat ga tudi ni bilo mogoče prodati.

Tekst: Lucija Bošnik/Finance

Foto: Bor Dobrin