Že kar dolgo je od tega, ko ste posneli zadnji del serije in se po treh sezonah samoukinili pravzaprav na višku priljubljenosti. Potem ste posneli film, Jackass: the movie. Se lahko feni nadejamo nadaljevanja?

Ne, če bi hoteli posneti nadaljevanje, bi to moral biti snuff film ali kaj podobnega, ker smo si v filmu lahko res privoščili vse, česar si na MTV-ju nismo mogli. Pogledajo si ga lahko le odrasli, in to smo izkoristili do konca. Bruhanje, scanje, sranje, elektrika … Konec je nor. Povem vam, da boste odslej čisto drugače gledali na otroške avtomobilčke.

Vaše pravo ime je P. J. Clapp, iz vašega umetniškega imena Johnny Knoxville pa sklepamo, da prihajate iz Tennesseeja.

Iz južnega Knoxvilla. Zahodni Knoxville je bogataški del, od koder definitivno ne izhajam. Vzhodni Knoxville bolj spominja na geto. Južni Knoxville pa je za delavski razred. Privlačilo me je ime Johnny Newark, ampak ni prav zvenelo. Knoxville lepše steče z jezika. Obožujem vse Johnnyje: Johnny Cash, Johnny Thunders, Johnny Rotten so moji junaki. Vsi člani moje družine imajo več vzdevkov. Tako pač je pri nas, južnjakih. Mojo nečakinjo kličemo Cissy, Billie in Flipper, imamo pa tudi Malega Ronnieja, ki je hkrati tudi Kremenatelček. Imamo tudi Dustyja pa Crustyja in Dust Mana.

Ste se lotili vratolomnih čudaštev zato, ker niste mogli dobiti punce?

S tem pa res nikoli nisem imel težav. Odrasel sem z dvema sestrama – ena je osem, druga pa deset let starejša od mene. Ves čas sem bil obkrožen z njima in njunimi prijateljicami. Vedno sem imel čudovite odnose z ženskami. Nikakršnega manjka ne želim kompenzirati s svojim sedanjim početjem. Za to, kar počnem, preprosto ni razlage. Oženjen sem in žena me podpira, je pa res, da sem enkrat naredil napako in ji povedal, da testiram novo opremo za samoobrambo. Nameraval sem se zapliniti s solzivcem in ustreliti z električno pištolo. Moja hči je bila takrat stara dve leti. Odšel sem v puščavo s svojim neprebojnim jopičem in se dal ustreliti. Nekaj tednov, preden sem to zares izvedel, je bilo razpoloženje v hiši res napeto. Zato nikoli več nisem ponovil napake in ženi povedal, kaj nameravam.

Glede na to, da ste osebno preizkusili neprebojni jopič, lahko daste kakšen nasvet tistim, ki se želijo podati na pot samopohabe?

Prihranite za dober jopič. Tedaj sam pač nisem imel veliko denarja, zato sem vzel najcenejšega – stal je okrog 300 dolarjev, prenesel pa je samo določeno vrsto orožja in metke kalibra do devet milimetrov. Če želite res dober neprebojni jopič, izberite enega tistih, ki stanejo od 500 do 600 dolarjev. Za to ceno najdete tudi jopič, ki zadrži kroglo kalibra 44. Dobite pa seveda lahko tudi neprebojni nakurčnik. To je pravzaprav odlična večerna obleka, v katerem lahko svoj odhod v mesto spremenite v divje norenje s prijatelji.

So vaše predstave nekakšen klic na pomoč ali je težava v ravni serotonina v vaši krvi? Morda je nižja ali višja od normalne ...

Čudno se vam bo zdelo, ampak jaz v tem dejansko uživam. V vsem tem. Oddajo sem ustvaril z dvema prijateljema in skupaj smo najeli vse druge naše prijatelje. Je pa to posel, ki para živce. Verjetno se zgodi določena kemijska reakcija, zaradi katere se vedem na določen način, morda gre preprosto za adrenalin ali pa za užitek ob tem, da naše norosti ljudi silijo v smeh. Predvidevam, da gre le za slednje. Pogosto sem opazoval svojega fotra, kako ima vse pod nadzorom – in vsi smo se smejali. Tole je moj bledi poskus, da bi ga oponašal. Da bi bil tak, kot je bil on. Vsem svojim delavcem je recimo zmešal čokoladni šejk in vanj dodal odvajalo.

Ali nam lahko kot sin prodajalca avtomobilskih gum daste kak nasvet glede barantanja pri cenah novih zimskih gum?

Poklicali bomo Debelega Phila in videli, kaj lahko izmolzemo iz njega. Prodaja nove in rabljene gume. Vzdevki mojega očeta so Debeli Phil iz Knoxvilla, Veliki človek z malo maržo, Okrogli človek s pravo ponudbo ... Je lastnik vulkanizerske delavnice, ki jo je hkrati uporabljal tudi kot svoj lastni oder, na katerem je neprestano nategoval svoje zaposlene in prirejal peklensko dobrodošlico ljudem, ki so nič hudega sluteč prihajali k nam. Boxcar – Woodrow Wilson Johnson Jr. – je rabljenim gumam poglobljeval profil, ko pa mi je bilo pet ali šest let, je oče tudi meni pustil, da sem gume barval na črno, da bi bile videti kot nove.

Vse sem zasvinjal, ampak silno zabavno mi je bilo s temi ljudmi, ki so delali za očeta: z Big Samom, Ass-Kicking Robertom, Big Georgom in Superdickom (superkurcem) – njega smo klicali SD. Imel je dlakave ustnice, očitno pa je ta svoj primanjkljaj nadoknadil s tistim, s čimer ga je narava res obdarila. Kaže, da sem se zdaj v lastnem življenju obkrožil s temi liki.

So si prebivalci Tennesseeja oddahnili, ko ste se napotili proti zahodni obali?

Ko sem se selil v Los Angeles, so me močno podpirali, vendar mislim, da so pravzaprav čakali, da odidem, le zato, da bi se lahko spet vrnil. Prvih pet ali šest let so starši mojo sobo ohranjali tako, kakršna je bila. Oče in jaz sva spakirala moje stvari, jih dala v suzukija samuraija in se vozila tri dni. Ameriška on the road klasika: moteli in hrana za tovornjakarje, enolončnice in to. Skoraj bi se ubila blizu Kingmana v Arizoni. Čez nekaj mesecev, ko mi je zmanjkalo denarja, se je spet vozil z mano – nazaj v Tennessee. Kmalu, takoj ko sem zaslužil nekaj denarja, se je še enkrat odpeljal z mano v Los Angeles. Trikrat sva tako skupaj potovala. Bog ga blagoslovi za to!

Lahko svoje skeče postavite v širši kontekst zgodovine in kulture?

Okoli leta 1300 je živel neki Nemec – Till Eulenspiegel. Ko sem odraščal, sem ga oboževal. Ne vem, ali bi mu lahko rekli umetnik, verjetno se je zajebaval. Eulenspiegel v Knoxvillu ni bil ravno popularen. Obstaja pa še Belgijec, Noel Godin, umetnik, ki vsem meče torte v obraz. Tu je še Chris Burden, ki je v sedemdesetih nekoga prepričal, da ga je s kalibrom 22 ustrelil v roko. Sredi najhujšega prometa se je nekoč tudi ulegel v križišče dveh prometnih cest, in to priklenjen. In seveda – ne smem pozabiti na skrito kamero. Vse to smo skušali v Jackassu spraviti na višji, intenzivnejši nivo.

Jackass (butec, osel) se nam ne zdi najbolj originalen naslov. Si niste mogli izmisliti kaj bolj domiselnega?

Fuckstick. To bi bilo popolno. Potem ko smo pregledali posnetke in oddajo, smo razmišljali o ogromno imenih, mnogih se niti spomniti ne morem več. Pravzaprav smo poskušali dobiti odobritev za Fuckstick, toda ljudem na MTV se to ni zdelo tako zelo zabavno.

Jackass objavlja tudi običajno opozorilo mladim, naj takih škandaloznih vratolomnosti ne poskušajo izvesti sami doma. Bi radi dodali še kakšno opozorilo?

Da. Ne sprejemamo ljudi na avdicijo in tudi ne prijav. Ne moremo. Vedno skušam javno poudariti: ne poskušajte doma početi, kar počnemo mi. Udarce, strele, elektrošoke … sprejemamo mi namesto vas. To morda zveni zanimivo, vendar so posledice ogromne. Kot otrok sem si vsake toliko zlomil kako kost, ker sem bil neroden. Nekajkrat sem si zlomil gleženj, da se je razletel v koščke, nekajkrat tudi roko pa dlan ... Še nekaj zvinov zaradi oddaje, to pa je tudi vse. Nič preveč hudega. McGhehey si je pred časom med skečem odkrhnil zob – kar pa je bilo odlično za oddajo. Izgubi pa to svoj čar, če so poškodbe smrtne ali če gre za pohabe.

Imate zelo dobro, popolno zavarovalno polico?

Naše zavarovanje stane ogromno. In tudi pravna podpora oddaje je bila zelo draga in plačana vnaprej.

Nekoč ste bili menda sodnik v mali bejzbolski ligi (od 8 do 12 let) ... Kaj ste še počeli za preživetje, preden vas je doletelo vaših 15 minut slave?

Kar se sojenja tiče, naj povem, da sem se velikokrat odločil napačno. V srednji šoli sem bil metalec, zato sem bil preveč pristranski, kar se metalcev tiče. Nekatere branilce sem s palico prisilil, da so bili agresivnejši. To je bilo najboljše delo v mojem življenju. Sodil sem na tekmah v Valleyju. Oboževal sem mulce in sem bil morda zato boljši sodnik.

Ko sem prišel v Los Angeles, sem delal kot natakar in barman za majhen denar. Pet let pozneje sem našel agenta in posnel reklame za Mountain Dew (gazirani sok), Coors Light (pivo) in ESPN (športna TV). V reklami za Taco Bell sem se pojavil z malo čivavo. Na ladjici smo jedli načose, pes pa je na svoji gondolici priplul do nas.

Tudi pisal sem članke za Blunt, Bikini in Big Brother. Na sebi sem testiral opremo za samoobrambo in pisal o tem. Uredniku Big Brotherja je bil moj »test« tako všeč, da me je prepričal, naj ga posnamem. In tako se je začelo.

Hodili ste na ameriško akademijo dramskih umetnosti, ki je imela med svojimi študenti tudi Jasona Robardsa in Roberta Redforda. Povejte nam kaj več o tem vašem izobraževanju!

Ameriška akademija dramskih umetnosti v Atlanti je bila moj izgovor, da grem za Zahod. Šel sem na šesttedenski program na akademiji in po prvih treh tednih se mi je zdelo, da so učitelji sami zafrustrirani igralci in glasbeniki. Nisem čisto prepričan, koliko te lahko naučijo. Po tretjem tednu se nisem več vrnil.

Starši so poklicali šolo, da bi videli, kako mi kaj gre, in tam so jim povedali, da sem šolo pustil. Niso bili ravno najbolj navdušeni. Plačali so ves tisti denar in niso ga dobili nazaj. No, ja, mislim, da je bil to pač del mojega odraščanja. Pravzaprav se nikoli nisem prav veliko ukvarjal z gledališčem. V zadnjem času pa snemam filme in s tem želim nadaljevati.

V skeču, imenovanem Poo Coctail (koktejl iz kakca), ste se zaklenili v prenosni vece, ki ga je potem viličar dvignil in prevrnil, tako da ste se dodobra oprhali v človeških izločkih. Glede na to, da za izločke uporabljate otroško besedo (poo, kakec), so morda vaši starši kaj omenjali vaše mladostne težave z navajanjem na kahlico ali kakšen drug aspekt odraščanja, ki bi lahko kazal na zastoj v razvoju?

Kakec je preprosto smešna beseda. Kadarkoli jo je kdo izgovoril, smo se krohotali. Ampak prosim, ne iščite pregloboko smisla naše oddaje in našega početja. To počnemo samo in zgolj zaradi zabave. Recimo, umetno sem oplodil kravo! Svoje roke morate vtakniti globoko v kravino danko in jo zagrabiti za vrat. Potem sem vbrizgal spermo v njeno vagino. Goveja ljubezen.

Nosil sem plastične rokavice, ampak to je bila moja prva in zadnja oploditev krave! Medtem ko sem jo oplojeval, se je poscala. Jaz pa sem zelo germofobičen, pa če to verjamete ali ne – ves čas si v strahu pred mikrobi umivam roke. V oceanu sem se morda kopal dvakrat v zadnjih desetih letih, ker se obupno bojim kanalizacijskih odtokov ali pa tega, da bi stopil na injekcijo v pesku.

V oddaji se spopadam s svojimi največjimi strahovi in jih skušam preseči. Pred Poo Coctailom sem bil ustrezno cepljen. Na snemanju smo imeli protibakterijska mila. Palmolivov detergent za pomivanje posode je sicer res malce agresivno sredstvo, ampak deluje! Valjajte se v njem kaki dve ali tri ure, potem pa se še dve ali tri ure valjajte v njem s kom drugim. Temu jaz pravim varna spolnost!

Nekoč ste si opasali umetni penis in ves dan opravljali povsem običajne stvari, kakor da je vse normalno. Ali Johnny Knoxville potrebuje tako »okrepitev«?

Ne potrebujem ne okrepitve ne povečave. Preprosto nisem imel moči, da bi ga lahko držal v pozoru polnih osem ur, kolikor je trajalo snemanje! Jaz nisem Sting! Snemali smo nekaj dni. Če lahko obdržite erekcijo toliko časa, morate delati v ustrezno orientirani filmski industriji!

V neki epizodi Jackassa je član vaše ekipe prekinil koncentracijo četverici, ki je hotela igrati golf.

Res. Bil je na igrišču in pihal v rog za meglo vsakič, ko bi morali igralci udariti žogico! Dejansko se je posral v 18. luknjico na igrišču! Tudi v filmu je golferski skeč. Golf je čisto v redu šport, ampak nekateri ga jemljejo malo preveč resno. Golf je za ljudi, ki so predebeli, da bi smučali na vodi.

Rolka je imela pomembno vlogo na vaši poti do Jackass slave.

Svet rolkanja je bil zelo dober z mano. Moje veščine so na precej nizki ravni in veliko stvari naredim zelo slabo. Ko sem bil star 13 ali 14 let, sem se odrolkal po našem hribu in si zlomil gleženj. Oče se je razjezil in rolko vrgel v hosto. Rolkanja se po tistem nisem lotil kar nekaj let. Rolko imam v avtu, zelo redko pa se vozim z njo. Za pilotsko oddajo Jackass so me hoteli naučiti, da bi izvedel ollie, kar pravzaprav pomeni, da bi moral samo skočiti. Ampak v tem sem bil še manj uspešen kot pri tistem slalomu po našem hribu.

Večina šaljivcev se na koncu pojavi v ženskem perilu. Pa vi?

Nič nimam proti oblačenju v žensko perilo. Tega ne počnem, čeprav je bila moja omara polna ženskih oblek, ko sem odraščal, saj je mama uporabljala tudi mojo omaro. Morda sem si kdaj na skrivaj oblekel kak lep puloverček ali srajčko, malo angore. Ampak za noben skeč v oddaji se nismo oblekli v ženske – veliko pa je tangic in golote. Moške. Posneli smo vratolomnost z naslovom Body in the Trunk s Pontiusom, ki ima najboljšo rit na televiziji danes! Snemali smo dvoboj v paintballu in seveda je bil tip v tangah. Ko je dobil kroglo v rit, je bilo vojne konec. Sam nikoli ne nosim tang.

Imate fantje pri Jackass oboževalke, ki vas ves čas zasledujejo?

Imamo oboževalke, ampak sam sem tako zaposlen, da sploh ne hodim ven prav veliko. To je pravzaprav dobro, saj se nočem znajti v situaciji, da bi se neka bejba vrgla name. To je za nekatere v redu, sam pa sem raje s svojo drago, saj zaradi dela z njo ne morem biti toliko, kolikor bi želel. Najin odnos trpi, ne komunicirava tako, kakor sva včasih, toda skušava se prilagoditi in najti neki smisel v tej življenjski norišnici. Prepričan sem, da se bova pretolkla skozi to. Vsega skupaj ne smeva jemati preveč resno.

Dobro prenašate bolečino?

Ja. Naredili smo test s ščitniki, takimi, kakršne imajo bejzbolski igralci. Dal sem si ta pokurčnik na zunanjo stran hlač in šolarčki so me brcali v jajca z vso silo. Potem smo se odločili še za stroj, ki meče teniške žogice. Nastavili smo ga na največjo jakost in z žogicami me je z vso silo ciljal v jajca. Potem smo na vrv privezali kladivo, ga dvignili na višino glave in spustili, da me je udaril. Nato so mi naravnost na pokurčnik s tretjega nadstropja metali biljardno črno osmico. Cela ta zadeva je bila eno mizerno izkustvo. Upam, da ne bo vplivala na moje sposobnosti razmnoževanja. Rad bi imel še kaj otrok.

Vse to je trajalo eno uro in potem sem tam spodaj kar malce otekel. Očitno sem malo bolj čuden od drugih, tako da svojega početja ne dojemam kot norost. Če bi se res ustavil in temeljito razmislil o tem, kaj počnem – bi šel lovit ribe.

TEKST: Warren Kalbacker

FOTO: Randee St. Nicholas

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču