Nihče od pevcev, tekstopiscev in pesnikov se ni za umetniško poštenost in anonimnost boril tako vztrajno kot Leonard Cohen. Pet let je živel na kalifornijski gori Baldy in drugi menihi so mu rekli Jikan, »tišina med dvema mislima«. Zdaj Leonard Cohen že skoraj dve leti in pol spet utripa v vročici Los Angelesa. In je srečen. Opomogel si je od dvajsetletnega boja z depresijo. Na odličnem zadnjem albumu Ten New Songs ponovno slavi spet najdeni dušni mir.

Kako se počutite, gospod Cohen? Videti ste srečni.

Prvič v življenju nisem depresiven. Tako je zadnje dve, tri leta. Počasi, postopoma, v komaj zaznavnih stopnjah je depresija, ki me je težila tako dolgo, preprosto izginila. Strah se je kar stopil. Mogoče zato, ker se z leti spremenijo možgani. Bral sem, da lahko možganske celice, povezane z melanholijo in napadi strahu, odmrejo, ko se človek stara. Je pa res, da sem imel skoraj 60 let, ko sem močno depresiven vstopil v samostan – tako da se ta teorija ne zdi preveč verjetna. Karkoli mi je že pomagalo, za vse sem hvaležen.

Ste depresijo kdaj zdravili z zdravili?

Vse sem poskusil. Zgodnja zdravila, denimo desipramine. Potem novo generacijo zdravil – paxil, zoloft, wellbutrin, prozac … Jemal sem celo poskusna zdravila proti napadom, ki so pomagala le redkim. Rekli so mi, da ustvarijo »tla«, trdno osnovo, pod katero ne padeš.

Vam je kakšno zdravilo pomagalo?

Pravzaprav ne. Nekega dne pred kar nekaj leti sem šel z avtomobilom na letališče. Bil sem povsem na tleh, poln zdravil. Ustavil sem sredi avtoceste, segel na zadnji sedež, odprl kovček, vzel ven stekleničke z zdravili in jih pometal skozi okno. Mislil sem si: S temi stvarmi se ne bom nikoli soočil z resničnostjo. Če že grem k hudiču, grem raje s široko odprtimi očmi.

Pred dvajsetimi leti ste dejali, da ste neskončno zagrenjeni in da vam celo samomor ne bi pomagal.

Res je. Moj zakon se je grdo končal, nikakor nisem mogel dokončati rokopisa, ki sem ga začel, in moja glasba ni bila ne vem kako priljubljena. Počutil sem se, kakor da bi bil v kletki. Nisem se mogel otresti grenke potrtosti, polne strahu. Ni in ni se hotela končati. Nisem vedel, za kaj gre. Bilo me je sram, saj so bile nekatere stvari v mojem življenju dobre, in govoril sem si: »Nad čim se sploh lahko pritožuješ?« Vendar akutna klinična depresija ni odvisna od življenjskih okoliščin. Žal znanost ne zna pojasniti, zakaj se nas loti.

Večkrat ste jasno povedali, da se ljudem le zdi, da imajo svobodno voljo in možnost odločanja. Lahko razložite?

Mislim, da svojega življenja ne nadzorujemo. Če se ozrem nazaj, vidim, da se nisem zavestno odločil za nobeno stvar, ki sem jo storil. Celo kadar se je zdelo, da se lahko odločim, so mi bile možnosti dane. Zdaj vem in razumem, da je za vsem našim početjem veliki načrt, ki mi dovoli, da izrazim občutke jeze in strahu. Človek, ki je napisal toliko pesmi o jezi, vam pove, da ljudje svoje trenutne težave radi precenjujemo in jih poimenujemo kriza.

Kaj ste pričakovali, ko ste leta 1993 odšli na goro Baldy? Duševno prebujenje, versko izkušnjo?

Ne. Gotovo si nisem želel nove vere. Srečen sem bil s staro. Nisem iskal novih verskih načel. Z budizmom se ukvarjam več kot trideset let. Vsako leto sem v samostanu prebil nekaj mesecev. Po zadnji turneji leta 1993 sem čutil, da je čas za resnejše ukvarjanje z budizmom. Bil sem prazen in potrt. Približeval se je moj 60. rojstni dan, moj samostanski učitelj pa je bil star skoraj 90 let, zato sem vedel, da je čas. Najprej sem postal redni učenec in pozneje menih.

 

Kaj ste iskali, ko ste se odločili, da greste na goro Baldy?

Skušam sem se naučiti, kako preživeti dan.

Kakšen je bil običajen dan v samostanu, kakšno sobo ste imeli?

Delali smo, meditirali in opravljali svoje dolžnosti. Vstal sem ob pol treh zjutraj, pol ure pred drugimi, saj sem mlajši od večine in bolj zdrav. Predvsem sem si moral pripraviti veliko skodelico kave in pokaditi nekaj cigaret, da sem se sploh spravil k sebi in bil sposoben kaj narediti. Soba pa ... odvisno. Če sem moral učitelju zjutraj pripraviti zajtrk, sem spal v njegovi sobi. Včasih pa sem spal skupaj s štirimi učenci v eni sobi.

Brez televizije in interneta?

Brez. Moj učitelj je imel predpotopen televizor in video. Zdaj ima že krepko čez 90 let, Japonec je in včasih sem mu prinesel baletne posnetke, ki jih obožuje. Najraje pa gleda posnetke sumo borb. Nič ni bolj sproščujočega kot deset ur suma in dober sake.

Kako ste lahko živeli v strogem samostanu po vseh tistih letih kaotičnega glasbenega življenja?

Če se upiraš pravilom, ne boš živel prav dolgo. Vsakodnevni ritem me je utrdil. Ni ti treba razmišljati, kaj boš počel, ker je vse že določeno in pripravljeno. Menihi lebdijo v posebnem stanju zavesti, ker kronično premalo spijo in ker imajo zaradi vegetarijanske prehrane premalo proteinov. Moj um že dolgo ni deloval tako bistro.

Kako ste se spremenili?

Težko rečem, ker se človek neprestano spreminja. Zenovski pregovor pravi: Menihi drug drugega loščijo kot kamenčki v vreči. Živiš z ramo ob rami, skupaj vzdržuješ samostan, ljubiš in sovražiš … Vse je intenzivnejše, ker toliko ljudi živi na tako majhnem prostoru.

Reciva kaj o vašem novem albumu Ten New Songs! Naslov je zelo preprost.

Lahko bi mu rekli Moje skrivno življenje ali pa Spet na ulici strahov, vendar poslušalcev nismo hoteli usmeriti že z naslovom.

 

Od kod prihajajo vaše pesmi?

Ko bi le vedel! Besedila se morajo premikati hitro, od srca k srcu, od ust do ust. Ko pa človek bere, je zaznavanje čisto drugačno. Bralec lahko ubere različne poti. Slastni užitek branja poezije je občutek, da se lahko ustaviš, nadaljuješ, se vrneš, preučuješ verz v njegovem ritmu. Pri besedilu se tega ne da, ker ima svoj ritem. Včasih je pisanje zelo banalna stvar – ko iščem rimo za besedo pomaranča, to ni ne vem kako navdihujoče.

Ste samostan zapustili tudi zato, ker ste hoteli posneti album?

Ne, nič nisem načrtoval. Res je, da sem veliko pisal, vendar albuma nisem načrtoval. Sem si ga pa nekako želel. Ko sem se vrnil v Los Angeles, se mi ni niti sanjalo, kaj naj počnem. Šel sem v Indijo, obiskal sem veliko prijateljev, počel sem enake stvari kot pred odhodom na goro Baldy.

Kako se je začel album razvijati?

Oblikovati sem ga začel po naključju. V nakupovalnem središču sem srečal staro prijateljico Sharon Robinson, s katero sem že sodeloval. Po tistem sva spet začela delati skupaj in to je bilo srečno ustvarjanje. Zelo redko sodelujem z ljudmi. Vendar Sharon zelo spoštujem. Napisala je glasbo za nekaj mojih besedil (Everybody Knows, Waiting for the Miracle, op. a.). Nisva načrtovala albuma. Dobivala sva se in pisala pesmi, vse skupaj je bilo zelo mirno. Najprej eno pesem, pa dve, tri … Sharon zna s svojo glasbo izjemno prodreti v moja besedila in jih interpretirati.

Uživate, ko pišete besedila in ustvarjate album?

Da, ampak je težko. Skoraj zmeraj pišem počasi, boleče je. Večinoma me k pisanju prisili pomanjkanje denarja. Vsaj včasih sem delal skorajda izključno zaradi tega. Imel sem žene in otroke in neplačane račune. Večina albumov se ni dobro prodajala, razen plošče The Future. Ne vem, zakaj – očitno so se nekatere pesmi ljudi dotaknile. To je najpomembnejše. Le to je zares važno.

Zakaj ste se v šestdesetih preselili iz Montreala, pozneje pa v Grčijo, kjer naj bi bili najbolj ustvarjalni?

Tudi zato, ker obožujem sonce. Odrasel sem v Montrealu, ki je pol leta zasnežen. Čeprav sem rad smučal in igral hokej, se mi je zdelo, da mi nekaj manjka. V Kanadi se moraš naučiti prebiti zimo v zaprtih prostorih. Zato se navadiš veliko govoriti in piti pivo. Kanadsko pivo je zelo dobro. Nekega hladnega vlažnega jutra sem srečal prelepo zagorelega prijatelja. Rekel je, da je bil v Grčiji. Nekaj dni pozneje sem se vkrcal na ladjo za Grčijo, izstopil na Hidri in najel hišo za 14 dolarjev na mesec. V otok sem se zaljubil in tam ostal nekaj časa.

Je novi album odslikava vašega večletnega zdravljenja?

V tem albumu se čuti, da sem se pomiril sam s seboj. Odseva sproščeno ozračje, v katerem smo ga ustvarjali. Veliko spremljevalne muzike sem naredil s sintesajzerjem in računalniškimi glasbenimi programi. Pošiljal sem jo Sharon in Leanne Ungar, ki je zmiksala večino plošče. Zelo sem užival in zgodilo se je nekaj neverjetnega: zdi se, kakor da na plošči zadaj igra ves orkester.

Poslušate radio, sledite sodobni glasbi?

Ponavadi radio poslušam med vožnjo, največ klasično glasbo, country, hiphop – čeprav težko sledim reperskim besedilom. V talmudu je zapisano, da iz vsake generacije steče nekaj odličnega vina. Enako je z glasbo. Vzemiva električno kitaro in elektronsko glasbo. Rad imam njeno energijo, bes, način, kako opisuje skrajna čustvena stanja. Mogoče bom nekoč posnel elektronsko ploščo.

Če se za konec vrneva k vašemu delu: očitno ste človek, ki glasbo ali poezijo ustvarja načrtno. Ob tem pa trdite, da nad ustvarjalnim procesom nimate nadzora. Sami sebe postavljate na laž?

Ne, to je bolj paradoks. Takole čutim: te igre ne pišemo mi, ne produciramo je, ne režiramo, celo igramo ne v njej. Naj povzamem: hudič se vedno igra z našimi načrti. Dobri bog je bolj razumevajoč. Hudič se reži, bog opazuje.

TEKST: Harold von Kursk

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču