Kaj se je spremenilo z zadnjo dirko Ferrari Challengea? To je gotovo vaša najslajša zmaga doslej …

Veliko. Zares se opazi sprememba. Od takrat skoraj še nisem preživela dneva brez intervjuja, fotografiranja ali vsaj novinarskega klica. Telefon nenehno brni. Vesela sem, da je tako, saj smo dolgo čakali na uspeh in predvsem na to, da se prebudijo tudi mediji, ki avto-motošportu v Sloveniji posvečajo absolutno premalo medijskega prostora, zato se mi tudi zdi, da je ta šport pri nas iz leta v leto bolj v zatonu. Če verjamete ali ne, po dirki sem dobila celo čestitko od vlade, v kateri mi je Janez Janša osebno čestital za uspeh. S slovenske zveze za avtošport me nihče ni niti poklical.

Zmagati pred vsemi tistimi asi v rdečem je najbrž posebna čast.

Seveda. Še posebej, ker sem edino dekle v moški konkurenci. Seveda je to tudi dobro za mojo nadaljnjo dirkaško kariero, saj so bili tam tudi vsi iz Ferrarijevega vodstva. Celo Jean Todt, vodja Ferrarijeve ekipe v F1, mi je osebno čestital za zmago. No, lahko rečem, da se po vseh teh letih mojega nastopanja v Ferrari Challengeu že kar dobro poznava in da me večkrat omeni tudi drugim, kadar na različnih Ferrarijevih konferencah, srečanjih in predstavitvah beseda nanese na Slovenijo. Direktorju predstavništva Ferrarija za Slovenijo je zadnjič dejal: »Od kod ste vi? Iz Slovenije? Aha ... seveda, vi ste tisti, ki imate Nino!«

So z zmago na zadnji dirki prišle tudi kakšne mamljive ponudbe za nadgradnjo dirkaške kariere?

Nekaj jih je res prišlo. Vendar sem sama ob začetku leta podpisala triletno pogodbo za nastopanje v tem tekmovalnem razredu, tako da ostajam v njem. Dobila pa sem ponudbo za testiranje tovarniškega ferrarija za italijansko prvenstvo skupine GT, kar z nestrpnostjo pričakujem. Dogovorjena sem tudi za test dirkalnika za nemško serijo DTM, kar bi se sicer moralo zgoditi že lani, a je zaradi povsem tehničnih razlogov žal odpadlo. Seveda pa je pri dirkanju vse odvisno od sponzorskega denarja in interesov, zato je o prihodnosti ali o napredovanju precej težko razglabljati. V 23 letih dirkanja sem se naučila, da načrtov ni najbolj modro napovedovati, če nočeš biti razočaran. Gre pač za čudovit šport, ki je na žalost povezan z denarjem.

Med ljubitelji dirk velja Ferrari Challenge bolj za dirkanje bogatih in sivolasih. Je res tako ali gre zgolj za stereotip?

Poznam to miselnost. Res je, da pride bogat bančni račun pri tovrstnem dirkanju še kako prav, saj premožnejša moštva brez težav porabijo tudi prek pol milijona evrov za posamezno tekmovalno sezono. Torej je treba biti hudo bogat ali pa imeti zelo dobrega sponzorja. Navsezadnje je to že skoraj budžet katerega od moštev iz formule GP 2.

Kar se tiče let, stvar ni takšna, kot jo komentirajo mnogi kvazipoznavalci. Nekaj drži. Ko sem sama pred nedav­nim gledala neke fotografije s tega pokalnega tekmovanja izpred sedmih ali osmih let, bi temu res morda lahko celo pritrdila, saj je bilo med dirkači res nekaj bogatih in sivolasih gospodov z okroglimi trebuščki, ki so tovrstno dirkanje jemali za nedeljsko zabavo, toda že kar nekaj časa ni več tako. Za tovrstne hobi voznike ni več prostora. Ferrari Challenge je zelo resno dirkanje in zelo na nož. Tekmovalci, ki so pretežno moje starosti, so lačni zmag, uspehov in napredovanja. Nekaj je takšnih, s katerimi sem nekdaj celo tekmovala v kartingu, nekaj se jih je pred tem kalilo v drugih dirkaških panogah in nekaj je celo bivših imen z dirk formule 1. Vendar o kakovosti tega tekmovalnega razreda običajno ne razpravljam. Vsakogar raje povabim na kakšno dirko, da si lahko samo ustvari mnenje o kakovosti in zahtev­nosti konkurence. Na zadnjo dirko smo povabili lep šopek slovenskih novinarjev, ki so po končanem dnevu krepko spremenili mnenje, kar se tiče dirkanja in mojih tekmecev.

Kaj pa publika, vas je sprejela?

Publika me je izvrstno sprejela! Zdi se mi, da jim je všeč, da med številnimi moškimi nastopa tudi ženska. Tudi pri Ferrariju vidim, da sedaj oglašujejo tekmovanje, češ da imajo v svojih vrstah tudi žensko. V bistvu imam v Italiji kar nekaj privržencev, in kadar vzamem s seboj na dirko kakšnega znanca ali prijateljico, je vsem zelo nenavadno, ko za menoj po dirkališču tekajo ljudje in me prosijo za avtogram. Tudi meni se zdi zelo nenavadno, ker doma tega ni. Italijani so res ljubitelji tega tekmovanja. Tega se zavem šele takrat, ko pride kdo na dirki v Rimu po avtogram s fotografijo, na kateri sva skupaj fotografirana na primer na prejšnji dirki v Monzi. Ne glede na razdalje med posameznimi prizorišči se navijači selijo z dirke na dirko po vsej Italiji. Včasih se celo zgodi, da me prepoznajo med potjo po Italiji. Na primer na bencinski črpalki na avtocesti se mi zgodi, da me kdo prepozna in me spusti prek vrste. Včasih sem presenečena, saj mislim, da se je morda zmotil, a na koncu se vedno izkaže, da gre za kakšnega vnetega navijača ali ljubitelja dirk. Italijani so res povsem nori na dirke in že če imaš Ferrarijev logo na srajci ali bundi, si njihov.

Se s kolegi dobro razumete?

Z njimi ravno ne. Ker smo pač tekmeci. Včasih pa mi spoštovanje izkaže kateri od bivših dirkačev ali vodij moštev. Ravno na zadnji dirki se mi je zgodilo, da je v nedeljo pred dirko do mene prišel Giancarlo Minardi, možak, ki je še pred leti vodil svoje moštvo v formuli 1, in mi ves vzhičen pripovedoval, da je vesel, da mi je uspelo, da me je dan pred tem videl na televiziji in podobno.

Kako pa sicer fantje gledajo na žensko, ki dirka?

Mnogi si me predstavljajo kot nekakšnega avtomehanika v krilu. Priznam, ne znam popraviti osebnega avtomobila in na dirkah nikoli ne skačem okrog avtomobila z orodjem. Moje delo se začne na stezi, ko posveti zelena luč. A zaradi dirkanja moje otroštvo ni bilo nič drugačno od drugih. Igrala sem se z avtomobilčki, legokockami, punčkami, imela sem zbirko barbik, ki mi jih je vedno znova uničila naša takratna psička …

Nekdaj je bilo v dirkaškem športu žensk veliko več. Tudi v Sloveniji.

Ko sem bila mlajša, je bilo v tem športu žensk oziroma takrat deklic res veliko več. V času pubertete pa je ta upad velik, saj večino premami drugačen način življenja. Sicer pa je do tega starostnega obdobja že povsem jasno, ali se splača nadaljevati kariero in vlagati denar v dirkača. Po 23 letih dirkanja se sama ne počutim več kot izjema med moškimi. Nikoli si ne odpuščam slabih rezultatov le zato, ker sem ženska.

Kako pa vaše početje spremlja vaš partner? Če se ne motim, je tudi sam uspešen dirkač …

Nekdanji. Tekmoval je v kartingu, zdaj pa ni več aktiven. Seveda ga dirkanje zanima in me po treningih in dirki vedno pokliče, kako mi je šlo. Na same dirke pa ne hodi. Nikdar. Nočeva mešati moje profesionalnosti in zasebnega oziroma družinskega življenja.

No, to je morda teže razumljivo, če vemo, da je v vaše dirkanje vpletena vsa vaša družina.

Ja, to je res. Morda ravno zaradi tega. Oče, ki je glavni tehnik, in brat, ki je mehanik, sta vedno ob meni. Brez njiju bi si dirke težko predstavljala, saj me oče spremlja na vseh dirkah in me je za avtošport tudi navdušil, ker je bil sam včasih aktiven dirkač. Tudi v času, ko sem se rojevala, je bil menda na dirki in z bencinskimi hlapi sem odraščala od vsega začetka. Nekako logično se mi zdi, da smo tudi zato ekipo sestavili tako, čeprav je poleg očeta in brata v njej še kar nekaj ljudi. Vseh skupaj nas je 14.

Koliko pa je dela s pripravami za posamezno dirko?

Precej. Največ seveda v domači garaži. Včasih traja tudi do deset dni, da nastavimo avtomobil tako, kot mislimo, da je najbolje. Največ nastavitev zahtevata vzmetenje in razporeditev teže na vozilu. Potem pa veliko časa poberejo še testiranja, ki so običajno teden dni pred vsako dirko. Nekaj testiranj pa je povsem individualnih. Zanje se dogovorimo posamezna moštva in zaradi nižjih stroškov skupaj najamemo tekmovalno stezo za dan ali dva.

Kaj pa po dirki? Je veliko zvite pločevine? Pokalno dirkanje z izenačenimi vozili je običajno precej groba varianta dirkanja z veliko medsebojnih stikov.

Ja, tega je res veliko. Zelo veliko. Letos sicer nisem niti enkrat odstopila, v preteklih letih pa kar nekajkrat. Veliko je dotikov in prerivanja, včasih tudi precej namernega zbijanja in oviranja, tako da je dirkalnik lahko po dirki kar precej poškodovan. Letos so bili slovenski novinarji zelo fascinirani, ko so videli, da sta se voznika v boju za prvo mesto tudi na ravnih delih steze zaletavala in dotikala med prehitevanjem. V Ferrari Challengeu ni zares nikakršnega varčevanja, kljub temu da so avtomobili in rezervni deli zelo dragi. Kar pa se mene tiče, je situacija podobna. Zato, ker sem ženska, mi na dirkalni stezi ni prizaneseno. Morda prej ravno nasprotno. Pogosteje dobim kakšen pozdrav od strani ali od zadaj.

Začeli ste z gokarti …

Pri sedmih letih me je oče peljal na karting, ki je še vedno moja prva ljubezen. Bilo mi je neznansko všeč, očetu pa moje navdušenje tudi, ker je bil sam dirkač. Na te čase imam lepe spomine. Nobenih pritiskov staršev ni bilo. Nikdar. Takrat so bile dirke le zabava in druženje, sama pa sem morala kasneje celo 'pritiskati' na očeta, da mi je vendarle kupil nove gume. Svoj prvi čisto novi gokart sem dobila šele pri 13 letih. Najprej sem se morala izkazati in mu pokazati, da me res zanima. Ko je dobil zaupanje vame, je bila moja športna pot na sedanjih tirnicah.

Z bratom sta oba aktivno tekmovala v kartingu, vendar pa danes le vi sedite za volanom dirkalnega ferrarija. Kako to?

Težko rečem. Morda sem vseeno imela nekoliko več vozniških in dirkaških izkušenj kot Domen. Vsekakor pa mislim, da je glavni razlog to, da je za medije in s tem tudi za sponzorje precej bolj zanimivo in atraktivno, če za volanom dirkalnega ferrarija sedi dekle in ne fant. Moških je namreč dovolj v vseh drugih dirkalnih avtomobilih. Res pa je, da sem sama že pred leti ciljala na višje dirkaške kategorije, medtem ko je moj mlajši brat takrat še vedno vneto radiral gume na kartinških dirkah. Z bratom se odlično razumeva in verjamem, da ima tudi sam še vedno obilo dirkaških ambicij, vendar pa nisem nikoli občutila, da bi bil nevoščljiv. Sam je ravno tako del ekipe in z veliko dirkaškega in tehničnega znanja je seveda nepogrešljiv in popolnoma enako zaslužen za moj uspeh. Ta projekt je bil že v osnovi zasnovan tako in Domen je zadevo tako tudi sprejel.

Bili ste tudi tovarniška voznica za italijansko znamko Tony Kart …

Res je. Letos pa smo začeli sodelovati z novo, a perspektivno tovarno, ki proizvaja karte pod imenom Wild Kart. Tako da imamo, kot nekoč, poleg ferrarija v naši garaži spet polno okvirjev in motorjev za karting. Z bratom pod očetovo taktirko testirava in preizkušava nove modele ter potem v sodelovanju s tovarno razvijamo izboljšave in dodelave. Naslednje leto bomo s plodovi našega znanja in izkušenj z dvema profesionalnima voznikoma nastopili na svetovnem in evropskem prvenstvu v kartingu. Še vedno pa tudi sama rada sedem v tekmovalni kart, kajti to je odličen trening in prvovrstna dirkaška zabava. Morda bom prihodnje leto tudi sama odpeljala kakšno kartinško dirko.

Če se ne motim, ste bili nekdaj tudi aktivna smučarka.

Smučanje je bil moj šport, bila sem tudi v regijski reprezentanci. Vendar pa mi je karting jemal veliko časa, tako da sem se ekipi vedno pridružila kasneje. Zanimivo je, da je veliko današnjih dirkačev nekdaj treniralo smučanje. Aleš Prek je odličen primer. Veliko pa jih gre tudi v obratni smeri. So aktivni dirkači in se navdušijo za smučanje. V formuli 1 je veliko voznikov, ki so zaljubljeni v smučanje. Ta dva športa imata veliko skupnega. Hitrost in adrenalin. Poleg tega se ju da zaradi različnih sezon dobro kombinirati, saj je pozimi za dirkanje mrtva sezona. Smučanje imam res rada, vendar pa se danes zanj ne bi odločila. Ko sem pustila aktivno smučanje, sploh nisem hotela slišati za sneg in smučarijo. Vrsto let sploh nisem stopila na smuči. Kasneje sem vseeno opravila učiteljski izpit in poučevala na Rogli. Ljubim smučanje, vendar če danes pomislim, kako krut šport je to, koliko časa sem preživela na snegu, prezebla in utrujena, potem si tega nedvomno ne želim več.

Ste ena redkih Slovenk, ki se lahko pohvalijo, da imajo ferrarija ...

Verjetno jih res ni veliko. Oziroma … z dirkalnim ferrarijem najbrž ni nobene. In jaz imam celo dva. [smeh] No, resnici na ljubo avto ni moj, ampak last pokrovitelja. Oziroma sta oba. Tisti, s katerim sem nastopala v preteklih sezonah, torej stari model 360 modena, namreč sedaj služi le še v promocijske namene. Ravno pred nekaj dnevi sva z Ivanom Capellijem, nekdanjim zvezdnikom formule 1, na neki dobrodelni prireditvi vozila goste vsak s svojim. V dobrodelne namene so si ljudje lahko privoščili vožnjo na sovozniškem sedežu in na improviziranem poligonu smo tako imeli dirkaški taksi. Po dolgem času sem spet sedla v lanski dirkalnik in kljub temu, da je še vedno fantastičen stroj, se mi je zdelo, da ne gre nikamor. Šele zdaj sem lahko dobro videla razliko med modelom 360 in mojo novo letošnjo igračo, modelom 430, ki ima približno 100 'konjskih moči' več. Čeprav so nas pred nakupom nekateri prepričevali, da sta avtomobila tako rekoč enaka, je razlika kot dan in noč.

Se v prihodnosti vidite v formuli 1?

Ne, ne ... kje pa. To ni realno. Tudi zaradi mojih let ne. Pa čeprav sem bila v mlajših letih kar nekajkrat na pogovorih v pisarni Vilija Webra, ki je še vedno menedžer Michaela Schumacherja. Žal nismo nikoli re­alizirali nič konkretnega, saj se je na koncu odločil, da je to zanj morda vseeno preveliko tveganje. V prihodnosti se vidim bolj v avtomobilih skupine GT. Morda bi si želela nastopiti na kakšni večji dirki, recimo na 24 urah Le Mansa.

Imate pa v formuli 1 gotovo svojega vzornika …

Za mnoge je bil eden največjih dirkačev vseh časov Ayrton Senna. Res je. Tudi zame je bil nekaj posebnega, ker je bil kot osebnost drugačen. Menim pa, da je odgovor na to, kdo je najboljši dirkač, odvisen od tega, v katerem času živiš. Časi Ayrtona Senne so bili v mojem zgodnjem otroštvu, uspehe in športno pot pa sem podrobneje spremljala pri Michaelu Schumacherju, zato je on dirkač, ki je pri meni še vedno deležen največjega spoštovanja.

Toliko o bencinskih hlapih. Kaj pa počnete, kadar ne dirkate?

Rada kuham, uživam v šivanju in kreiranju ali pa naslikam kakšno sliko. Sicer pa večino prostega časa porabim v fitnesu, ki me sicer izjemno dolgočasi, zato sem bolj ljubiteljica aerobnih športov. Letos sem največ časa porabila za igranje badmintona, ki je zanimiva in dinamična igra in s tem odličen trening. Sicer pa mi služba športne novinarke vzame veliko časa, a jo opravljam z veseljem, ker me to zares zanima. No, če sem povsem iskrena, me najbolj zanima avto-motošport, torej formula 1 in moto GP, paradni disciplini, ki ju pokriva naša TV-hiša. To je moje področje, moj svet.

Tekst: Gaber Keržišnik

Foto: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec