Igralec. Režiser. Poet, ki ga vsake toliko zanese v šanson. Pisec. Profesor. Rade Šerbedžija je pač ena najpomembnejših osebnosti »jugoslovanske« kinematografije in »jugoslovanskega« kulturnega prostora nasploh. Obraz, ob katerem trznejo jugonostalgiki. Državljan Slovenije, ki s soprogo Lenko Udovički, režiserko, s katero vodita teater Ulysses, že tri leta živi v Los Angelesu.

Najljubši igralec pokojnega Miroslava Krleže, čigar klobuk je nasledil in ga nosi kot največjo relikvijo, je delal z velikimi režiserji, kot so Philip Noyse, Stanley Kubrick, John Woo, Clint Eastwood ... Redno igra tenis in pi­je črno vino. Obožuje dež in nogomet. Nazadnje je posnel rimejk grozljivke Megla Johna Carpen­terja in komedijo Optimist v režiji Mariusa Balchunisa.

Je vaša avtobiografija Do zad­njega diha, ki je poleti izšla tudi v Sloveniji, nekakšen hollywoodski trip?

To knjigo sem imel stalno v glavi. Vse, kar sem preživel v zadnjih 15 letih, odkar se je na tem območju začela vojna, sem imel v glavi. Samo na trenutek, da začnem pisati, sem čakal. Začel sem v trenutku, ko sem kar naenkrat izgubil vlogo v velikem filmu. Moral bi podpisati pogodbo za Nebeško kraljestvo Ridleyja Scotta.

Zakaj ste izgubili to vlogo?

Ridley Scott me je poklical, imela sva zelo uspešen sestanek in Branku Lustigu (producent, op. p.) je rekel, da je vloga moja. Všeč sem mu bil in to je bilo to. Potem pa so začeli iskati glavnega junaka. Bile so različne kombinacije in med vsemi velikimi zvezdami je kocka na koncu padla na Orlanda Blooma. Takoj ko mi je Branko javil, da je vloga njegova, sem rekel svoji Lenki: »Izgubil bom ta posel.« Bloom takrat še ni bil mega popularen, tako da so potrebovali veliko zvezdo, ki bi pokrila trg. In izbrali so Liama Neesona.

Takrat sem bil precej žalosten. To je bila fenomenalna vloga, fenomenalna priložnost. Film mi na koncu ni bil všeč. Orlando je bil v tej vlogi neprepričljiv. Če bi jo igral Russel Crowe, nekdo, ki mu lahko verjamete, da je bojevnik, pa bi bil to super film. No, zaradi vsega tega sem bil štiri mesece prost in nastala je ta knjiga.

Po čem ste si zapomnili prvi seks?

Po nekaterih svojih nespretnostih. Spomnim se, da je padal dež in da sem bil strašno negotov. Seks je zame zelo pomembna stvar, ampak kako naj človek govori o seksu, ne da bi se hvalil? To je občutljiva tema. Iz mojih izkušenj: najboljši je, ko je povezan z ljubeznijo. Seks ni samo akt. Seks je napetost med dvema. Seks je način, kako ljudje pravzaprav kreirajo svet okoli sebe.

Seks je tudi šport, torej zdravje. Ampak seks je tudi kriv za marsikaj, predvsem pa za vojne. Frustrirani, v seksu negotovi ljudje začnejo na čuden način sovražiti živ­ljenje kot tako, kot pojav, in s tem vse okrog sebe. Tako uresničujejo svoje ambicije in kažejo moč svoje osebnosti, ki je zgrajena na svoji seksualni nemoči. To vemo iz literature in iz nam bližnje zgodovine. Veliko primerov je, tudi tisti fantastični grafit: »Slobo, jebeš ti še kaj razen nas?«

Zelo mladi ste se poročili z balerino Ivanko Cerovac.

Poročila sva se na njen predlog, ker nisva imela kje biti za novo leto, pa je rekla, poročiva se! In sva se. Zgodilo se je zelo hitro. Bil sem star 23 let. Pred tem sva hodila skoraj dve leti.

Je bil to razlog za poznejšo nezvestobo?

Šlo je za majhne prevare. Težko je o tem govoriti, ne da bi koga prizadel. V tem primeru svojo prvo ženo, ki sem jo ljubil brezmejno.

Kako človek ve, da je zakonu potekel rok trajanja?

Mojemu prvemu zakonu se ni iztekel čas. Zgodile so se neke tragične stvari, ki se jih ne želim spominjati. Občutil sem, kako je, če živite z nekom, hkrati pa vidite, da je vse postalo prazno, brez smisla. Do tedaj je bilo vse polno, krasno, na vrhuncu. Ko pa so prišli ti trenutki praznine, sem bil nekaj časa raje sam, dokler se nisem pred 15 leti zaljubil v mojo Lenko.

Koliko časa pa ste bili najdlje sami?

Ko sem se ločil od prve žene, sem bil skoraj dve leti sam. Ne glede na to, da sem zelo trpel, sem po tem, ko me je prva bolečina minila, začel čutiti pravo svobodo, ki se je spet rojevala v meni. Čeprav sem bil v tej zvezi srečen, je zakon vseeno nekaj, kar te pri mnogočem omejuje. Stalno je bil navzoč ta občutek, da nečesa ne morem ali ne smem, ker sem poročen.

Potem pa sem občutil to silno svobodo, pa ne govorim o svobodi v seksualno ljubezenskem smislu, ker takrat nisem imel nikakršne želje po spoznavanju žensk. Bil sem žalosten, ampak svoboda, da grem lahko v gostilno in se mi ni treba vrniti domov, me je opijala. Spet sem bil fant! Bilo mi je super, da mi ni treba nikomur odgovarjati za nič in da sem preprosto sam. Otroci so bili že precej veliki: Lucija je bila že dekle, Danilo jih je napolnil osemnajst. Potem pa se je pojavila Lenka.

Kako je izgledalo vajino prvo srečanje?

Srečal sem jo v Subotici. Ljubiša Ristić in jaz sva tega leta, 1990., delala Kralja Ojdipa in gledala svetovno prvenstvo v nogometu. V pisarni so bili še Inga Apelt, moja dolgoletna prijateljica iz gledališča, ki je imela nogomet raje od teatra, in Miodrag Krivokapić Brik. V nekem trenutku je vstopila mlada in lepa punca, ki jo je Ljubiša predstavil kot beograjsko režiserko. Bolj sem se posvečal nogometu kot njej. Ko je šla Lenka iz sobe, mi je Inga rekla: »Šerbo, tale mala bo tvoja nova žena.« Inga, moja čarovnica! Potem se je vse zgodilo hitro: občasno sva se videvala in hitro sem se nesmrtno zaljubil. Bila je deklica, stara 23 let, jaz pa sem jih imel 42. Očitno je ta razlika ne moti, če sva še skupaj.

Kako pa je z vami in alkoholom?

Pri mojem spoznavanju z alkoholom sta imela veliko vlogo moj prijatelj Beli, igralec iz Vinkovcev, in profesor Jole. Mnogokrat v življenju sem bil pijan, nikoli pa nisem šel predaleč, da bi mi škodilo. Zdaj pijem mnogo manj kot nekoč, predvsem črno vino. To je zdravo, posebno za moške, dobro pa je tudi za srce. Alkohol je dobra stvar, če piješ zmerno. Neko obdobje v Zagrebu sem pil špricer. Ampak to je zares obupna pijača: napihnete se kot meh, dobite podoč­njake, salo, to pa za igralca ni dobro.

Ste agresivni, ko se napijete?

Nisem. Nekajkrat v življenju sem bil agresiven, in to, ko sem bil res hudo hudo pijan, od slabe pijače. Sicer pa, kadar se napijem, bi se samo ljubil, crkljal in pel.

Kako ste se počutili, ko ste šli prvič v Ameriko?

Bil sem študent. Los Angeles me ni posebej navdušil. Stanovali smo v študentskem domu. Tam so živeli po dva, trije ali štirje v eni sobi. To je bilo nekako malo morbidno, vse skupaj je bilo razmetano, pravzaprav pa kar fensi. Tja so hodili otroci najbogatejših. Bilo je nekaj strupenega, kot v Passolinijevih filmih. V Los An­geles se nisem zaljubil na prvi pogled. Kot mladeniču mi je bil bolj všeč neumni, kmetavzarski Kansas City, kjer so bili vsi mladi, utrgani … To je bilo leta 1968. Washington mi sploh ni bil všeč, oboževal pa sem New York.

Ko smo se vračali, je moj profesor doživel živčni zlom, ker so me čakali kar nekaj ur. Mislil je, da sem emigriral, jaz pa sem hodil po newyorških barih, v katere sem se popolnoma zaljubil. V trenutku sem pomislil: »To je moje mesto!« Po tem sem leta hodil v Los Angeles z Ljubišo Ristićem, ko smo igrali Osvoboditev Skopja. Na pravi način sem ga spoznal šele takrat, ko sem leta 1994 prišel sem, ker se je po Ameriki začel prikazovati film Pred dežjem. Na letališču sta me čakala črna limuzina pa rdeča preproga. Kar naenkrat sem bil v Hollywoodu.

Se znajdete v tovarni sanj?

Ne zanima me preveč, zlasti ne sprejemi in zabave, na katere hodijo vsi ti izumetničeni ljudje. Včasih grem na zabave k našim ljudem. Ne maram gala sprejemov, všeč pa sta mi tukajšnje podnebje in moje družinsko življenje, ustreza mi ta sproščenost. Otroke odpeljem v šolo, jih počakam, vozim na različne dejavnosti. Lenka in jaz uživava v naši hiši, hecava se, igrava tenis, hodiva v dobre restavracije. Največkrat jeva suši, pijeva dobra vina. Pogosto prirejava hišne zabave. Pravijo, da so to najboljše zabave v mestu.

Mar niso ti prijemi pomembni za posel?

Nisem mlad igralec, ki mora iti na zabavo, da bi ga kdo slučajno opazil. Imam ime in priimek, ki nekaj pomenita. Bolj mi koristi, da srečam kakega mladega režiserja, ki me pozna samo po filmih, da z njim govorim, da vstopim v njegovo vizijo. Srečal sem že Oliverja Stona, spoznal Ridleyja Scotta in igral pri Clintu Eastwoodu. Oni imajo neko mnenje o meni, in če me bodo potrebovali, me bodo poklicali. Ti prijemi so precej banalni, hodite naokrog, se pozdravljate, ne morete pa resno govoriti drug z drugim. Z moje perspektive je mnogo pomembneje graditi to vrsto poznanstev na organiziranih večerjah, ko se točno ve, da bosta tam dva režiserja, en scenograf … Potem imam čas govoriti, zamenjati naslove, dobiti scenarij.

Kako se počutite na avdicijah?

To je najhujša stvar, skozi katero sem moral iti. Pravo ponižanje. Bilo je obdobje, ko sem moral hoditi na avdicije. Takrat je prišel ven film Pred dežjem, toda ni še zmagal v Benetkah, pa tudi potem, ko je dobil zlatega leva, ni postal takoj znan v svetu. Stanoval sem v Londonu in hodil na te castinge. To je strašno, z vsemi temi izkušnjami, ki sem jih imel v svoji državi, kar naenkrat stojim pred nekimi ljudmi, berem tekste, se počutim grozno in bedno. Toda to je bilo neizogibno, da bi sploh lahko stopil v ta sistem. Potem pa sem posnel nekaj filmov in ni mi bilo več treba hoditi na avdicije. Moji agenti so dobivali vloge zame, me ponujali naokrog ali pa so jih drugi spraševali zame. Ni mi bilo več treba recitirati neumnih monologov.

Ste bili kdaj v življenju brez denarja?

Kot študent sem bil nekajkrat brez denarja, sicer pa sem bil do začetka vojne in moje slovenske pustolovščine dobro situiran. V Sloveniji nisem bil brez denarja, bil pa sem na robu, da postanem ničla. Dobival sem neko miloščino, s katero sem lahko vzdrževal otroke v Zagrebu in pošiljal nekaj denarja staršem, beguncem v Beograd. Potem pa je prišel London in poznanstvo z Vanesso Redgrave, pravzaprav pa je film Pred dežjem naredil vse. Če ne bi bilo tega filma, kdo ve, kaj bi se zgodilo z mano in kje bi bil. No, pripravljen sem bil na vse. Nogometa več nisem mogel igrati. Morda bi lahko vozil taksi, morda pa bi me sprejel kateri od naših beguncev, izseljencev, ki so uspeli kot poslovneži, da bi bil kot nekakšen strokovnjak za kulturo v njihovem podjetju. Sigurno bi mi kateri od teh jugonostalgikov dal službo.

S Stanleyjem Kubrickom ste posneli film Široko zaprte oči, ki je oktobra v Sloveniji zdaj končno prišel na veliko platno. Kaj vas je fasciniralo v Kubrickovem laboratoriju?

Kubrick je bil originalen po vsem, posebno po atmosferi na snemanju. Rekel je, da bi z mano rad posnel Rasputina, pa nama ni zneslo.

Kdaj ste bili v Hollywoodu najbolj prizadeti?

Pri filmu Mirni Američan, ki smo ga snemali v Vietnamu in Avstraliji. Scenarij je bil briljanten, moja vloga ena najboljših, kar sem jih dobil v ameriških filmih. Posnel sem štirinajst scen z Michaelom Cainom, ki je fantastičen. Z njim je bila na snemanju tudi njegova prelepa žena, Indijka, vrhunski fotomodel. Govoril mi je o svoji siromašni delavski družini, odraščanju v predmestju Londona, druženju s Petrom O'Toolom in Richardom Burtonom. Čudovito sva se ujela in zdi se mi, da so bile najine scene najboljši del filma.

Bil sem šokiran, ko sem po montaži izvedel, da so mojo vlogo tako rekoč izrezali. Christopher Hempton mi je rekel: »Rade, dobrodošel v Hollywoodu!« To je neumnost hollywoodskih producentov, ki so se sami od sebe odločili, da moj filmski lik pri gledalcih ne bo vžgal. Pri tem pa so se zafrknili, ker je bil Michael Caine nominiran za oskarja, in če bi te scene ostale noter, bi ga gotovo tudi dobil.

Katera hollywoodska zvezda vas je najbolj razočarala?

Clint Eastwood. Cenim ga kot igralca, kot režiser pa me je najmanj impresioniral. On to oddela skoraj matematično, vsa ekipa ve, kaj se bo počelo, snema se brez težav in brez radovednosti. Presunilo me je, da vsa ekipa dela zanj, on pa ne premore prav nič strasti.

Ste bili kdaj zaljubljeni v soigralko, filmsko partnerko?

Prej bi rekel, da sem bil očaran z njihovo lepoto, šarmom, talentom. Težko je reči, katera me je najbolj prevzela: Vanessa Redgrave je vrhunska igralka in partnerka. Strašno rad sem delal z Mileno Dravić. Vseeno pa je bil morda ta odnos najmočnejši s Sonjo Savić. Njen žalostni pogled in neka specifična bolečina sta očar­ljivi.

Kaj je recept za tako dober videz na pragu šestdesetih?

Šport, redno spolno življenje, ljubezen in črno vino. Malo pa vam mora biti naklonjena tudi genetika.

TEKST: Aleksandar Đuričić

FOTO: Nebojša Babić

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču