Pogovor z arhitektom Robertom Klunom, unikatnim glasnikom časa in občutkov

»Odkar pomnim,« pravi, »smo v našem domu imeli obrtno delavnico in prijatelje arhitekte ter oblikovalce. Oče je začel oblikovati in izdelovati oblazinjeno pohištvo KLUN. Sam sem že kot deček veliko časa preživel v delavnici, občudoval procese dela, odnose in se na­učil šivati, oblikovati, kreirati in spoštovati materiale ter jih preoblikovati.« Danes vodi dve podjetji, družinsko podjetje Oblazinjeno pohištvo Klun in projektantsko arhitekturni biro Magnet design, ki se močno vpe­nja v širša družbena vprašanja prihodnosti prostorov.

1. Dosegli ste že marsikaj, med dru­gim ste sodelovali z bleščečimi imeni iz sveta arhitekture, kot so vplivni profesorji Peter B. McKeith iz Helsinkov, Peter Gabrijelčič iz Ljubljane in pro­fesor Borisom Podrecco z Dunaja. Za svoje delo ste prejel več arhitekturnih nagrad. Kaj vam pomeni prostor in kako svojega duha umeščate vanj?

Lep stavek o prostoru nam nameni literat Gaston Bachelard v Poetiki prostora: »Po­ezija in podoba sta neločljivo povezani.« Bachelard pravi, da »poezija odzvanja podobo v posamezniku in pri tem misli na nove podobe oziroma prostore, ki se ob prebiranju poezije pojavijo v posameznikovi zavesti«. Še vedno odkrivam zavest in občutke, ki ti jih magija prostora zariše, ki ti jih določene besede ali stavki obudijo.

V snovanje projektov vedno vključim vseh pet čutil. Le tako lahko zarišemo ambiente, prostore, v katerih se prebudijo določeni občutki. Povsem enako je z obli­kovanjem in detajlom. Spoštovani kolegi, profesorji, ki sem jih spoznal, s katerimi sem delal ali jih prebiral, so pomemben kamenček v mozaiku mojega razvoja. V vsakem od njih sem vedno iskal tisto nekaj več in tako nekako prihajal do svojih poti, jih začrtoval. In ja, bil sem in sem še prisoten v kar lepem delu sveta.

Prav poti in druge kulture pa so tisti izziv, ki me najbolj bogatijo in mi dajejo največ osebnega zadovoljstva. To se v zadnjem času najbolj kaže tudi v projektu Slovenski paviljon za EXPO DUBAI 2020, s katerim sem zmagal na arhitekturnem natečaju. Pri njem gre za preplet mojih korenin, Ribnice, ribniške košare, slovenske narave, čudovitih voda, morij in rek na podlagi vročega arabskega sonca.

2. Se vam zdi, da so vaši prebojni uspehi v širšem svetovnem prostoru, zlasti nedavno v arabskem, povezani z nečim več, z neko vašo drugačno zaznavo in sposobnostjo?

Besedo uspeh razumem zelo specifično in jo predvsem zelo redko uporabljam. Življenje je sinusoida. Pomembno mi je, da je moja na dolgi premici, ko povežem vrhove, obrnjena navzgor. Delo me bogati, izzivi mi pomenijo budnost, arhitektura v projektantskem in arhitekturnem biroju Magnet design in oblikovanje so moji zapisi v prostoru. Če so rezultati, predvsem ti, da sem ponesel slovensko znanje, strokov­njake, materiale in produkte v zalivske drža­ve, uspeh, sem vesel.

Vse se dogaja po nekem načrtu, in ker vem, da samo naj­vztrajnejši na dolgi rok naredijo naslednji želeni korak, v sebi ostajam čuječ in skro­men. Seveda so potrebna odrekanja. Verjamem pa, da smo postavili trdne temelje, na katerih bo še treba graditi nadaljnja sodelovanja in vložiti ogromno truda in neverjetne napore, da bom sam morda res lahko potrdil izrečeno pohvalo. Vedno bolj pa opažam, da je moja drugačnost, če ji lahko tako rečeva, v tem, da želim hoditi po svoji poti, po pošteni in iskreni. Po poteh, ki niso uhojene. Izzivi, ki se jim večina izog­ne, me zato vabijo še bolj.

Vedno si želim korak dlje in vesel sem, da me čuvajo dobre vile tega stvarstva. Spopadam se z ovirami, jih odkrivam in se dejansko v tem razkrivam kot človek: kdo pravzaprav sem. Šele takrat vem, česa vse še ne vem. Saj v coni udobnega ni ničesar nepoznanega. Poseb­- no pa me razvname, ko mi kdo omeni, da nekaj ni možno ali da nečesa ne zmorem.

3. Kaj vam žari prostor, ki je še neizoblikovan? Od kod se rodi imaginacija, ideja in njena upodobitev v vaših dru­gačnih, svežih in zanimivih stvaritvah? Po njih namreč projektantski in arhi­tekturni biro Magnet design slovi kot eden vodilih na tem področju.

V podzavesti arhitekti in oblikovalci nosimo osebne note, ki jih v kreaciji povezujemo z določenimi doživetji, izkušnjami in notranjimi občutki. Od nekdaj me posebno vznemirja narava in vse povezano s podobo ženske in njene erotike. Ta naboj je nekaj, kar je v nas, kar žene ta svet naprej. Žensko telo je kot forma popolno, nekaj najlepšega, kar je narava v milijonih let oblikovala.

Raziskovanja, kako zbuditi čustva v detajlu, formi, prostoru, ambientu ter kako začutiti prostor, ki ga ustvarjam, težijo k metuljč­kom v trebuhu. Kako se tej popolnosti pri­bližati, je zares neverjeten izziv. Kako kre­irati ambiente, objekte, pohištvo, da te pogled, dotik in vonj tako vznemirijo, da si jih želiš – to je arhitektura v pravem pomenu besede. To odkrivanje je proces trajnega iskanja, tako za naročnika, mene, okolico kot za širšo družbo. Tako želim ustvarjati projektantski in arhitekturni biro Magnet design oziroma Klun ambiente.

4. Kako razumete pojem prostora? Včasih se zdi, da v sebe prenese čustva in spomine ljudi.

Arhitektura je okamenel zapis časa, pro­stora. Prostor s svojo enigmo sprošča esence. Sence, vonj, svetloba, sevanje, okus, ki ga prebudijo, so tisti vrhunec, ki ti ga arhitektura preda, ko jo začutiš in občutiš. Je odgovor na globino občutja, ki ga prostor sam po sebi poraja. Prostor smo ljudje in ta ista praznina kot potencial v zapisu kreacije spaja praznine, ki jih no­simo v sebi. Tako kot praznina je tudi tiši­na medij prostora in zvok glasnik obeh. Kako začutimo prostor in kakšen odmev ustvari prek naših čutov? Ko najdeš pravi prostor, odkriješ, kako bi mu vdahnil žar. In ko ga tako soustvarjaš, bi ga nadgraje­val še naprej, da zasveti v svoji polnosti. Po­polnosti praznine in tišine obenem. Prostor pa ima oboje, tako vdih kot spomin.

5. Vsak arhitekt in tudi vsak razgledan Slovenec se sreča z arhitektom Jože­tom Plečnikom. Leta 2017 je minilo 60 let od njegove smrti, leta 2018 je bil predlagan, da se mu podeli status svetnika. Kot vemo, je bil globoko ve­ren človek, ki se je uril v zavestni po­nižnosti. Kako si razlagate njegovo mesto na svetovnem zemljevidu? Kakšen vpliv je imel na vaše doje­manje prostora?

Profesor Plečnik je na vse nas Slovence močno vplival, pa če si to priznamo ali ne. Sam se spomnim prvih obiskov centra Ljub­ljane, odkrivanja mogočnih kolonad na ljub­ljanski tržnici, utripa na Tromostovju, prehodov in detajlov ograj, luči, ki so kot nezemeljski elementi skrbeli, da mi je mesto zbujalo neverjetno spoštovanje. Kot otrok imaš proporce popolnoma drugačne kot odrasla oseba, sploh kot kasneje študent, ko prepoznavaš ostala dela, NUK, čudovito cerkev na Barju, stvaritve na Dunaju in v Pragi, strmiš začudeno.

Kot otrok gledaš te čudovite mogočne forme, ki so ogromne, da zbudijo vsa čutila, celo strahospoštova­nje. Kasneje jih bereš, skiciraš in spoštuješ kot delo kolega, ki je iskal popolnost, in bu­diš si lastne predstave, ki si jih zapisuješ v lastno predstavo podob. Odkrivanje samega sebe je meni osebno glavni izziv in točka preboja. To je tudi poslanstvo projektantskega in arhitekturnega biroja Magnet design.

6. »Kljuka na vhodnih vratih v Narodno univerzitetno knjižnico je višja od običajne, konj na njej ponazarja voljo do napredovanja. Sledi široko, monumentalno notranje stopnišče, ki je simbolično oblikovano kot strma pot iz teme proti svetlobi,« je kratek izsek iz knjige Andreja Hrauskyja, ki se posveča branju simbolike v Plečnikovi arhitekturi. Ali kaj podobnega uporabljate vi, igro simbolov in nezavednega?

Feng šuj je veda, ki arhitektom v našem je­ziku predstavlja ritem, kroženje, pozitivno energijo, kar lahko dosegamo z zračnostjo in z naravnimi materiali, ki jim dajemo poseben pomen. Pri projektiranju poizkuša­mo poiskati svetlobo in magičnost trenutka pri vseh detajlih.

V prevodu je ta veda, to je ergonomija, tista, ki nas vodi skozi nagovor vseh petih čutil. Prostor smo in ustvarjamo ljudje. Arhitekti gradimo in rišemo za ljudi. Moje osebne vizije so vedno povezane s funkcionalnostjo, ki jo nadgradi simbolika, zapis in forma, ki zbudi čustva. Posvečanje kreiranju v oblikovanju in dizajnu pa je me­ni osebno tako zaradi sporočila družine kot vzgoje pomemben mozaik mojega ustvarjanja.

Vsak ambient in prostor je po moje popoln le takrat, ko je popoln njegov zadnji detajl. Pa če govoriva o prazni beli kocki kot največjem približku popolnosti ali z detajli bogati arhitekturi Modre mošeje v Istan­bulu, ki je polna podob, sporočil, zapisov in detajlov na vsakem kvadratu. In v svoji arhitekturi in oblikovanju iščem ljudi in naročnika. Iščem občutke, tisto nekaj več, kar je povezano z občutki sreče, zanimanja in spoznavanja. Najlepša zahvala je iskren klici naročnika, ko te pokliče povsem nepri­čakovano in ti izlije čustva. Potem veš, da si ustvaril nekaj, kar budi, kar želi in išče. Nekaj zapomnljivega.

7. V Sloveniji smo gibanja OHO in Irwin, NSK in seveda Laibach, avantgarde in retroavantgarde, vsaj z vidika umetnosti številni ponotranjili. Je pro­stor z zahtevo po covidu-19 in tako imenovani novi normalnosti lahko prihodnja avantgarda? Pandemija je nakazala zahtevo socialni distanci, ki naj znaša vsaj meter in pol, med individui, ki so zaprečeni že sami po sebi. Kako nas bo v tem kontekstu prostor psihično in duševno osvobajal?

Leto 2020 je res nekaj posebnega, nekaj, česar si nisem predstavljal, da se lahko zgodi. Zagotovo pa je že viden vpliv na prihodnje oblikovanje in kreiranje, kar bo spremenilo določene proporce in zapovedi.

Pred časom smo v projektantskem in arhitekturnem biroju Magnet design s kolegom Gorjupom začeli oblikovati privat cell, zasebno celico, ki je z današnjega vidika vizionarska rešitev za ljudi in uporabnike, ki potrebujejo zdrav in čist prostor. Projekt je zasnovan kot soba v sobi in ima vse potrebne funkcije, da uporabniku zagotavlja zdravo okolje. Podobno rešujemo teme s področja oblikovanja pisarn in ambientov, kjer je potrebna fizična prisotnost ljudi. Verjamem, da je to prvi večji korak v distanco, ki jo želi ustvariti izbrani posameznik in ki normalnemu človeku ni razumljiva, je pa nujna, če izbranci želijo ohraniti varnost.

Mi arhitekti smo tisti, ki bomo igrali pomembno vlogo pri tem kreiranju. Svet se spreminja in gre v smeri futurističnih podob, ki smo jih gledali v filmih. Pomembno je, da znamo razmišljati, da se izobražu­jemo in da iščemo načine, ki bodo ohranili občutke, ki jih premore samo naša vrsta, torej človek. Če se vrnem k umetnosti, brez katere si sam ne predstavljam razvoja prostora, je vsak čas, vsaka nova energija v času tisti izziv, ki prebudi avantgardo. Ta je da­nes prisotna prav v vseh sklopih, na ulici, v medijih, in je potrebna, da ostane zapis prepoznaven. Zapis časa, forme in ideje.

V zadnjem mesecu smo tako oblikovali tudi stol K19 corona chair in ga prav tukaj prvič omenjam kot simbolen opomin na čas, v katerem živimo, ter na elementarno simboliko in pomembnost socialnega povezovanja. Stol izdeluje družinsko podjetje KLUN ambienti, ki že 40 let skrbi za najvišjo stop­njo uživanja.

8. Se vam zdi spoj erosa in logosa, kar je primarna oblika stvarjenja, bistven za prebojno vrednost vaših dizajnov, ki skorajda govorijo tiho govorico vaših misli, ko ste jih oblikovali? Eros kot primarno počelo je znan vsaki umetnosti, od besedne do ročne.

Ko se forma rodi, je to prav posebno doži­vetje. Izliv idej, podob in nezavednega, ki je zorelo. To nosimo v zibelki. V meni, mojem očetu, v rodu. In energija, ki jo imam, budi stalno željo po novem in iskanju funkcionalnosti lepega. Lepoto, ki žari in napolni, ne le vabi.

Neverjetno je odkrivanje in igranje z oblikami, a kljub neverjetnim tehnologijam, ki nam pomagajo in so vse manj oseb­ne, se vračamo k osnovnemu sporočilu. Dotiki očesa in oblike ter vez oblike s čust­vom ne napolni zgolj prostora, temveč tudi duha. Šele ko objameš in pregneteš zmes čutov, dosežeš mirnost – in arhitektura velikih mojstrov je to mirnost vpela v celoto. Ko se zbudi šesti čut, je čas, ki sledi, razodetje, in ponovno se odigra igra čutov vse od začetka.

9. Od kod prejemate navdih? Imate v svetu zunanjih podob ali notranjih vizij kakšno muzo, ki vas napaja, osrči in ostrasti?

Življenje je moja muza, odkar se ga zavedam. Knjige, literatura, glasba, podobe, mediji, mesta, narava, ja narava in naravne forme. Življenje zajemam s kar največ­jim obsegom na vseh področjih. Pa naj se to zgodi in občuti pri večerji na ulici Bangkoka med popotniki ali na vrhu nebotič­nika Faisaliah arhitekta sira Normana Fosterja v Riadu v posebni, izbrani družbi. Naj bo to na vrhu zasnežene gore British Columbie v Kanadi ali na valovih Pelješca … Vsaka podoba, vsako mesto ima svojo energijo, ljudje, ki so tam v tistem trenutku, dajo tistemu trenutku pečat.

10. Se vam zdi, da moramo imeti do strasti zrel odnos, da jo zmoremo prevesti v oblike, ki so lahko besede, dotik ali pa fokus očesa v materiji, ki jo z novo obliko napaja vaš um, ko riše nove dimenzije prostora, ki jih bodo naseljevali konkretni ljudje iz mesa in krvi?

Vsekakor. Sem prizemljen človek. Vsaj sam tako mislim o sebi. Verjetno zaradi čudovite družine, staršev, ki so poskrbeli, da je pove­zava glave in rok edino, kar mi bo v življe­nju dano in na kar se lahko zanesem. Naša družina izhaja iz poštenosti in izrednega spoštovanja do sočloveka. Obrtništvo in samo delo je v naših genih. Tako dedov kot očeta in mami. Leta 1974 smo se vrnili iz Nemčije, kjer sem se rodil, v Slovenijo. Odkar pomnim, smo imeli obrtno delavnico in prijatelje arhitekte, umetnike, pisatelje in oblikovalce v našem domu.

Oče je začel oblikovati in izdelovati oblazinjeno pohištvo KLUN uradno leta 1980. Sam sem že kot deček veliko časa preživel v delavnici, ob­čudoval procese dela, odnose in se naučil šivati, oblikovati ... Spoštovati materiale in jih preoblikovati. Vse to je vplivalo na realen in trezen pogled na svet, četudi, odkar pomnim, hodim po robu razumljivega. Po poteh, ki jih vidim ali začutim sam. Ne mislim, da je to edino prav, in ne raz­mišljam, kaj si mislijo drugi. Meni je to blizu in v povezavi kreative, razuma, funkcionalnosti in estetike se rojevajo moji pogledi na delo, dizajne, pohištvo in arhitekture prostorov, dimenzij in objektov.

11. Bi lahko torej rekla, da ste kreator nečesa numinoznega, duhovnega? Ali na prostor gledate bolj kot na formo, ne toliko kot na vibracijo, ki omo­goča obliko? Sama trdim, da je duh primarno počelo in da ustvarja vidno.

Moja želja je biti unikaten, biti glasnik časa in občutkov. Ko to dosežemo, ko to doživi­mo, postavimo osnovo za nekaj, kar verjetno ostane zapisano. Meni je povsem dovolj, da osrečim naročnika z njegovimi spomini, čustvi in uporabnostjo. Oblikovanje in arhi­tektura sta osebni. Polni čustev in energij, tako zaradi materialov, prostora kot zaradi naših prijateljev, naročnikov.

Moje vodilo pri snovanju doma za zasebnega naročnika ali družino je drugačno kot pri snovanju Slovenskega paviljona za EXPO 2020, a hkrati tako blizu. Trajnost, naravni mate­riali, toplina, zdravje in želja po dotiku so dragoceni darovi in pri načrtovanju jih plemenitim in ohranjam.

12. Kaj je za vas prava oblika? Popolnih naj ne bi bilo, saj je vsaka popolnost v sebi parcialna in del nečesa, v čemer šele postane popolna.

To je tista oblika, tisto dejanje, načrt, arhitektura, dizajn, ki zaustavi misel. Ki odpre oko, notranjost, čutila. Ki nastaja in se poraja in je ni nikoli ne preveč ne premalo. Takrat, ko začutim uporabnika, njegovo energijo, vem, da smo naredili nekaj posebnega, unikatnega.

13. Kaj pa minimum estetike? In ali lahko ljudi naučimo okusa in harmonije?

Vsak od nas ima svojo estetiko, vsak spoštuje svoje zakonitosti, a narava poskrbi, da smo vselej v ravnovesju. Mi smo zgolj arhitekti trenutka, kreatorji utrinka. A za to je vredno živeti, se razvijati, vlagati in uživati. Praznovati življenje in ta dar, ki nam je bil dan oziroma smo si ga vzeli, je naša dolžnost. Izraziti veselje, da sploh smo in da se lahko razvijamo.

14. Torej je vaš biznis pravzaprav vaša strast. Vaša strast pa vas osre­čuje. Delujete kot izredno srečen človek. Vam vašo dozdevno sposobnost uživanja življenja ljudje zavidajo? Tako, kot moramo znati delati, moramo tudi sebi dovoliti, da prej­memo užitek – drži?

Srečen sem, priznam. In za to je potrebno trdo trdo delo. Upam, da mi ljudje tega ne zavidajo. Včasih se zgrozim ob misli, kako življenje hitro teče in kako se lahko ujamemo v nevidne pasti in pre­laganja stvari na jutri. Naučil sem se, da pri delu vložim sebe celega in da sproti užijem življenje; tako ohranjam globoke vezi z družino, prijatelji, ki mi pomenijo zelo veliko, in z vsemi, ki jih imam rad.

15. Kako naj bo posameznik vzgojen, da lahko postane prodoren podjetnik? Katere vrednote in zna­čajske lastnosti so po vašem mnenju ključne za preboj na trgih in ne nazadnje za ohranjane uravnote­žene rasti v času?

Vera vase je prva takšna lastnost. Zato je pomembno, da nas starši dovolj zgodaj naučijo samospoštovanja, ki je pravza­prav ogledalo. Sočasno pa moramo paziti, da otrok ne razvajamo preveč in da jim pustimo, da na lastni koži občutijo svet. Za zdravo samopodobo je ključnega pomena, da se otroci naučijo življenjskih lekcij: da imajo priložnost raziskovati, da jih varujemo in ne omejujemo.

Največ zaslug ima pri moji vzgoji moja mami, ki je neverjetno dobra oseba, skrbna in pozorna. Bistvo podjetništva pa je sigurno preizkus teorij v praksi. Spoznavanje sebe v konkretni akciji in situaciji. Vse ostalo so le prazne besede iz varnega zavetja fotelja, od koder pisanost življenja le opazujemo. Nihče ni popoln, vedno je lahko še boljše, kar je moje vodilo, a uživaj v trenutku, popravi, ko pride kritika. Samo s kritiko lahko rastemo, naredimo bolje.

16. Dotakniva se pobliže projektantskega in arhitekturnega biroja Magnet design. Če se ne motim, v logu pretakate končnost in neskončnost, ničle in enke. Binarni kod kot osnova vsega dualnega in sama ničla kot pogoj štetja, ki jo je Al Hvarizmi kot samostojno število uvedel okoli leta 813 pr. n. št., delujeta magično. Kaj menite o slednjem, kaj vam predstavlja vaša blagovna znamka Magnet design?

Podoba Magnet designa izhaja iz mene samega, dvojni preplet neskončnosti. Je končnost ali uigrana neskončnost? Je štiriperesna deteljica, je sreča? Pred­vsem pa je skladen in uravnotežen, kljub močni formi gibanja. Naredil sem ga po notranjem uvidu navdiha svetovnih prostorov in magnetizma. Planet Zemljo sem objel v neskončnost dveh prepletenih osmic, ki ponazarjata preplet žensko moškega principa soustvarjanja. Kadar so nasprotja uigrana v celoto, pretoki tečejo naravno, samodejno in usklajeno s kozmičnim redom. Dizajn je primaren in sledi imenu. Pove, kdo smo, kdo sem.

17. Nekdo, ki vas dobro pozna, mi je prišepnil, da imate radi številke in matematiko. Je tudi zanjo potrebna strast?

Vsakega umetnika, ki je poslovnež, spre­mljajo številke. Meni so zelo ljube od nekdaj. Spomnim se posebnega pomena številk, ki sem jih iskal v pravljičnih za­pisih. Verjetno je število sedem zame tisto najbolj močno. Številke so vselej gradile moje strasti. Da, imam posebno strast do matematike. Rad gledam ima­ginarne kombinacije in preplete, ki jih v poslovanju in v različnih projektih sestavljam. To je poseben izziv.

18. Kaj pa lepota ženske? Playboy časti naravnost ženske lepote, združeno z umetelnostjo oblik in domišljije. Kaj je za vas tisto, kar vas pri ženski prepriča, da pred vami stoji zares takšna, ki je nepozabna?

Mislim, da je ključ do ženske lepote v povezanosti njene fizične, osebne in dušne prepletenosti. Ko se razvija in ohranja ženske atribute, je to prelepo. Takšne ženske so nepozabne. Imeti stil, imeti pokončno hojo in držo. Biti lep navznotraj in navzven. To je posebna draž in vesel sem, ko se me dotakne takšna in z njo gradim posebno vez in pri­hodnost.

19. Kako pa združujete svobodo s poklicanostjo k odgovornosti svojih vlog direktorja, arhitekta in obenem šefa? Imate sploh še kaj časa za zasebnost in družino?

Moja družina in prijatelji, za katere si vzamem kakovosten čas, me izpolnjujejo. Upam, da tudi jaz njih. Skušam delovati odgovorno, biti vzor in inspiracija. Podobno, kot sem bil sam deležen vzgoje in časa svojega očeta, ki je bil polno druž­beno odgovoren in mi je velik vzor.

20. Kaj je po vašem mnenju zadnja skrivnost Boga?

Življenje, ki ga živim, mi podarja neverjetne časti in odkrivanje svetov, religij in osebnih povezav. Kar me je najlepše presenetilo, so moji čudoviti prijatelji po svetu, ljudje, ki so rastli povsem dru­gače, kot smo mi v Evropi. Samo eno šteje. Človek se rodi dober, pošten in srčen. Bog je v vsakem od nas. 

Dr. Lucija Mulej

*Pogovor je bil objavljen v septembrski številki revije Playboy

Novo na Metroplay: Duo Arbadakarba o novi avtorski pesmi, vsestranskem ustvarjanju in trenutkih z družino