Zelena galaksija

Ko se je rimski imperij kratkočasil s paganico, Francozi precej pozneje z renesančno ustreznico jeu de mail in Nizozemci s priljubljeno popestritvijo lokalnih praznovanj, imenovano kolven, se naštetim še sanjalo ni, da bo golf – njihov biološko ne povsem priznan potomec – po sprva jalovem začetku kmalu zaplaval v množične vode, v svojih zelenih rokah držal niti globalne industrije, oglaševanja in financ, obenem pa žel tudi druge sadove planetarne priljubljenosti.

Nobena skrivnost seveda ni, da je ta uglajena igra s palico in žogico tehnično zelo zahtevna (po mnenju poznavalcev jo v tem oziru prekaša le bejzbol), izrazito poudarja poštenost, izstopa s slogom oblačenja, ima jasna pravila zgodovinskega pedigreja in se za svoje začetke lahko zahvali ustvarjalnosti matere narave. A nas precej bolj kot trivialne ugotovitve zanimajo vetrovi, ki so jih jadra golfa v zadnjih desetletjih s pridom izkoriščala pri svojem meteorskem vzponu.

In ne pozabite: Tiger Woods je postal modus operandi tega športa šele pred dobrim desetletjem!

Hvala, revolucija

Danes golfišča in klube najdemo na domala vsakem koraku, a še sredi 19. stoletja smo bili priče povsem drugačni sliki. Zemeljska obla naj bi takrat premogla vsega 17 golf klubov, od tega jih je bilo kar 14 škotskih. Povpraševanje igre željnega prebivalstva je bilo brez dvoma prisotno, a lakota povprečnega zemljana je ostala nepotešena zaradi dragih žogic, ki so narekovale delovno intenzivno proizvodnjo in zategadelj užitke omogočale le premožnemu privilegiranemu razredu.

Na srečo je imela industrializacija v viktorijanski dobi svoje načrte in nevzdržljivim žogicam z mokrimi peresi v jedru je hitro odbila zadnja ura. Namesto njih je priložnost dala jamičastim naslednicam z gumijasto vsebino gutta percha, ki so se izkazale za zanesljive, poceni in pri nastajanju kar 25-krat učinkovitejše (sočasno so se seveda razvijale tudi palice in druga oprema). Primerne za množično proizvod­njo torej in povsem v skladu z revolucijskim kredom. Britanija, ki smo jo na zemljevidu golfa pred tem zaman iskali, se je ob koncu 19. stoletja tako lahko pohvalila s skoraj dva tisoč (!) klubi.

Lakota je bila s tem vsaj deloma potešena in širša dostopnost golfa zagotovljena, vendar je treba priznati, da je golfska srenja resnejši zagon doživela že z razmahom želez­niškega prometa, ki je zeleni virus uspešno ponesel po vsem svetu in zibelki v St. Andrewsu pomagal do kultnega romarskega statusa. Igrišča so začela rasti kot gobe po dežju in ponudba je počasi, a vztrajno dohajala povpraševanje.

Novi junaki

Preselimo se v sredino 20. stoletja. V zgodnjih petdesetih letih je bil televizijski sprejemnik le v vsakem desetem ameriškem gospodinjstvu. Manj kot desetletje pozneje je ta mogočni medij dosegel že 80-odstotno pokritost in s tem celot­nemu gospodarsko-političnemu ozračju ponudil skoraj pravljično sporočilno priložnost s ciljnimi skupinami (pred malimi zasloni). Kljub temu se je zdelo, da golf čaka vlak na napačnem peronu, saj se mu ni takoj uspelo zapisati v srca gledalcev.

Za to je bilo, če se izrazimo matematično, poleg nujnega treba izpolniti še zadostni pogoj. In ta se je kot kakšen deus ex machina, rešilni bog na škripčevju, prikazal v obliki karizmatičnega Arnolda Palmerja, prvega superzvezdnika v tej športni panogi. Američan – v šestdesetih je skupaj z Jackom Nicklausom in Garyjem Playerjem na zelenicah sestavljal pravi triumvirat za osvajanje glavnih turnirjev (majorjev) – je bil fotogeničen, njegovo zunanjost bi prej kot golfistu pripisali poklicnemu boksarju, hkrati pa je navduševal s preprostostjo, s katero so se ljudje hipoma poistovetili.

Zvezda je bila rojena, in kar je še pomembneje – dokončno se je zavrtelo industrijsko-medijsko kolesje, ki se je v obliki spirale, obrnjene navzgor, podalo na uspešno pot obilja. Dvig zanimanja javnosti pomeni povečanje tržnega potenciala, ta pa z dobičkom v mislih spodbuja nastajanje novih tehnologij, ki povečajo konkurenco in v vrtinec zopet priteg­nejo nove interesne skupine ... Vam zveni znano?

Pravi posel

Palmerjeva poroka s televizijo je brez trohice dvoma na novo definirala ekonomiko profesionalnega športa: v ospredje so prišle donosne pogodbe s podjetji o trženju njihovih izdelkov in storitev (zaslužki zunaj igrišč pri najboljših igralcih pomenijo okoli 85 odstotkov celotnega zaslužka), televizijci pa so dobili človeka, ki dviga rejtinge in potrošniško razpoloženje oglaševalcev.

V poslovno igro so se vključila podjetja iz povsem različnih panog: avtomobilizma, tehnologije, vinarstva, globalnih modnih blagovnih znamk ... Igralci so se začeli sami postavljati v vloge snovalcev ponudbene palete svojih pokroviteljev (Nick Faldo, Greg Norman in Ernie Els, denimo, so se podpisali pod vina, Tiger Woods pod Nikovo oblačilno kolekcijo – za pet let zvestobe je samo od te pogodbe prejel 105 milijonov ameriških dolarjev) in hkrati za uskladitev svojih obveznosti začeli sestavljati menedžerske ekipe.

Oblačilna industrija z večmilijardnim potencialom se v golfu sicer spopada z drugačnimi tržnimi zakonitostmi kot drugod (kjer je značilno večje število velikih odjemalcev in manj individualnega pristopa), kar pa ni pomenilo ovire za nekatere podjetne gigante, ki so z vlaganji v profesionalne golfiste in vzporednim vlaganjem sredstev v izdelke za golf odkrili pravo zlato jamo.

Dodatne zaslužke so igralci našli v arhitekturi novih golfišč – delu, ki ga je v začetku opravljala mati narava sama – kar so sanje domala vsakega golfista, saj v tem primeru njegove zamisli še desetletja razveseljujejo in usmerjajo prihajajoče generacije.

Potencial trga, povezanega z golfom, razkriva že samo pogled na premoženje Tigerja Woodsa, najbolje plačanega športnika, ki se približuje dolarski milijardi. Prihodnost tega, karikirano rečeno, koncernskega športa je recesijskemu nagajanju navkljub – ta hromi prodajo izdelkov za golf in udeležbo na zelenicah, saj golf v gospodarskem žargonu sodi med luksuzne dobrine, ki se jim v kriznih časih najhitreje odpovemo – varno zavarovana, saj med njenimi poroki po svetu najdemo skoraj 70 milijonov sorodnih duš (beri: igralcev golfa).

In lepši spol?

Tudi ženske ga igrajo, čeprav so se morale skozi njegovo zgodovino spopadati z malodane drakonskimi omejitvami vseh vrst. Neverjetno, a do konca 19. stoletja se zanje denimo ni spodobil zamah palice nad ramenom, pri oblačenju so bile žrtve mode (dolga krila), da o prepovedih obiskov golf klubov in špartanskem režimu glede igralnega časa sploh ne govorimo!

Ženska poklicna serija LPGA je luč sveta ugledala leta 1950 in s strateškimi prijemi, podobnimi tistim v moški konkurenci, stvari počasi pomagala postaviti na svoje mesto. Ustoličila je ikone, kot so Annika Sorenstam, Karrie Webb, Se Ri Pak in druge. Judy Rankin je tako že leta 1976 z nagradami osvojila več kot sto dolarskih tisočakov, danes pa lahko pričakujete ekvivalent v višini dobrih dveh milijonov dolarjev. Dokaz, da je (poleg spremembe vrednosti denarja) svoje naredila sodobna percepcija tržnih priložnosti.

Avtoriteta

Čeprav je v zadnjem času precej govora o omadeževanem ugledu golfa, za kar je poskrbel kralj Tiger Woods s svojimi skoki čez plot (to je Philu Mickelsonu omogočilo, da se mu je na lestvici približal), se za nadaljevanje razvoja te globalne institucije ni bati. Sicer so ravno igralci superzvezdniki tisti, ki pomagajo vleči voz razvoja, zaslužkov in priložnosti naprej, vendar morajo vedeti, da so se korenine strasti do tega športa že zdavnaj razrasle v trdne temelje neminljivosti.

O avtoriteti golfa ne nazadnje pričata tudi dejanji nekdanjih ameriških predsednikov: Franklin D. Roosevelt je v okviru znamenitega programa New Deal predvidel gradnjo več kot 250 občinskih golfišč, Lyndon B. Johnson pa je golf uporabil kot pomembno sredstvo lobiranja pri senatorjih.

Golf v Beli hiši

Da je golf med svetovnimi voditelji priljubljen, ni nobena skrivnost. Med zad­njimi 18 ameriškimi predsedniki je kar 15 takšnih, ki so med nastopom svojega poslanstva radi hodili po zelenicah in vzneseno udarjali žogice. Tovrstno prakso je v Belo hišo uvedel William H. Taft, 27. izbranec ljudstva, ki, zanimivo, s približno 150 kilogrami velja za najtežjega ameriškega predsednika v zgodovini.

Tudi Barack H. Obama ga igra zaradi ženinega ukaza, kot pravijo nekateri, saj naj bi njegova pr(a)va (športna) ljubezen košarka terjala previsok davek v obliki poškodb (mimogrede: igranja košarke ni popolnoma opustil). Poznavalci so prepričani, da predsedniki z igranjem golfa razkrivajo tudi nekatere osebnostne lastnosti in slog vladanja.

Morda niste vedeli, da:

• je žogico najdlje udaril Paul Slater: z živalskim udarcem na asfaltni podlagi je poletela kar 658 metrov daleč;

• najdražjo članarino zaračunavajo v Sebonack Golf klubu, in sicer vas osušijo za 650 tisoč zelencev;

• lahko žogica pri golfu preseže hit­rost 320 km/h (Jason Zuback);

• lahko za komplet 14 palic japonskega izdelovalca Honma porabite tudi 50 in več evrskih tisočakov (vsebujejo 24-karatno zlato);

• je Tiger Woods že pri dveh letih nastopil v šovu Mika Douglasa in patal z Bobom Hopom;

• nekateri verjamejo, da beseda golf pomeni 'gentlemen only, ladies forbidden' (samo za gospode, prepovedano za dame);

• prva zapisana pravila te igre segajo v leto 1744;

• je leta 2007 hole in one (par tri z enim udarcem) odigrala 53-letna Sheila Drummond, prva popolnoma slepa oseba (z oddaljenosti 131 metrov);

• ima golf (podobno kot tenis) štiri glavne turnirje, ki jim pravimo majorji;

• je najstarejše golfišče v Sloveniji na Bledu;

• je v svetu približno 70 milijonov registriranih golfistov, pri nas pa sedem tisoč.

 

Slavni in golf

Seznam zvezdnikov, ki so jih zalotili s palico v rokah, gre domala v neskončnost. Igralci Audrey Hepburn, Fred Astaire, Samuel L. Jackson, Clint Eastwood, Will Smith, Morgan Freeman, Sean Connery, Hugh Grant, Frank Sinatra, pevka Shakira, košarkar Michael Jordan, igralec bejzbola Babe Ruth, mogotec Donald Trump, Microsoftov Bill Gates, oljar John D. Rockefeller, sveži piramidni goljuf Bernie Madoff, boksar Oscar de la Hoya, zvezdnik limonad Jack Wagner itd.

Nekaj zanimivosti: lepotica Jessica Alba rada udarja z drajverjem, pri čemer njene žogice ­letijo skoraj 200 metrov daleč, gangsterja Al Caponeja je med igrami obvezno spremljalo vsaj 20 varnostnikov in čutara viskija, igralec Matt Damon se je golfa naučil za potrebe vloge v filmu Legenda o Baggerju Vanceu, vsestranski Justin Timberlake pa ima celo hendikep 0 in gosti svoj profesionalni turnir.

Profesionalec

Vas zanima, kdo je mladenič, ki se na nosilni fotografiji igra z ognjem? Zakurili smo slovenskega profesionalca Roka Piška, ki je že v svoji krstni poklicni sezoni osvojil turnir serije Slo tour  v Arboretumu. Sedemindvajsetletnik nam je zaupal, da je golf način življenja, da se v Sloveniji od nagrad na turnirjih za zdaj ne da preživeti in da pri nas, ko beseda nanese na golf, še vedno prevladuje stereotip snobizma.

• PB: Kakšen šport je golf in kako Slovenci gledamo nanj?

RP: Golf ni samo šport, ampak je tudi življenjski slog. Stremimo k premagovanju igrišča s čim manj izvedenimi udarci. Še pred nedavnim je golf veljal za šport premožnih, danes pa je to množičen šport. Med igralci golfa se najdejo tudi tisti, ki ga igrajo predvsem zaradi bogatega življenjskega sloga in tako prispevajo k stereotipu snobizma. Slovenci temu še vedno nasedamo.

• PB: Je golf zaznamoval že tvoje športne začetke?

RP: Ne, z igro sem se srečal pred 14 leti na igrišču Lipica, ko sem iz čiste radovednosti in na pobudo staršev v roke prijel golf palico. V tistem obdobju sem namreč aktivno treniral atletiko in bil član slovenske mladinske državne reprezentance, a sem se zaradi številnih poškodb odločil, da svojo športno pot raje nadaljujem z igranjem golfa. Leta 2007 sem postal član slovenskega profesionalnega golfskega združenja PGA, tako da sta igranje in učenje golfa moja služba.

• PB: Učenje golfa? Se z nagradami na turnirjih ne da zaslužiti dovolj za preživetje?

RP: Žal je v Sloveniji stanje tako, da se je zaradi pomanjkanja močnih profesionalnih turnirjev – običajno težava nastane pri pridobivanju sponzorskega denarja za njihovo organizacijo – nemogoče preživljati zgolj od denarnih nagrad (na Slo touru dobiš za zmago okoli 400 evrov; za primerjavo: major ti prinese približno milijon dolarjev). Preboj na profesionalne turnirje v tujini pa je izjemno težak.

Tako večino časa posvečamo treniranju in učenju igranja golfa drugih, kar težko usklajujemo s svojimi treningi. Ko pa dobimo priložnost, zaradi pomanjkanja tekmovalnih izkušenj z večjih turnirjev (v evropski konkurenci) svoje nastope končamo že v kvalifikacijah. Tako je težko dobiti tudi pokrovitelje, čeprav se stanje v tem oziru počasi izboljšuje. Meni že več let ob strani stoji Golfarna.

• PB: Če želi nekdo začeti igrati golf, ga to močno udari po denarnici?

RP: Začetni stroški so primerljivi denimo z alpskim smučanjem, tako da lahko rečemo, da je to dostopen šport. Rabljen komplet palic se dobi domala zastonj, še najdražji je začetni tečaj z okoli tristo do petsto evri.

• PB: Primerjava z ženskim golfom?

RP: Največja razlika je, da imajo predstavnice nežnejšega spola manj moči, a zato toliko bolj stavijo na tehniko, ki je skoraj boljša kot pri moških.

• PB: Kje ga igrajo najbolje?

RP: V ZDA, že če pogledamo na lestvico, vodilna Woods in Mickelson zasedata prvi mesti.

• PB: Katera so najboljša slovenska igrišča po tvojem izboru?

RP: 1. Otočec, 2. Bled, 3. Arboretum Volčji Potok, 4. Diners Ljub­ljana, 5. Lipica.

Matej Grošelj

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču