Olympiastadion, Berlin, Nemčija

Stadion z najbolj razvpito zgodovino je prav gotovo berlinski olimpijski. Prvega avgusta 1936 je olimpijske igre na njem odprl Adolf Hitler in jih izrabil za razkazovanje nacistične moči. Načrte mu je pokvaril temnopolti Jesse Owens z osvojitvijo kar štirih zlatih medalj. Stadion je tedaj pridobil kult nesmrtnosti s filmom Olympia slavne Leni Reifenstahl.

Po vojni je postal domači stadion nogometnega moštva Hertha BSC Berlin in leta 1974 so bile na njem odigrane tri tekme svetovnega nogometnega prvenstva. Konec devetdesetih so se ga po nekaj predlogih za rušenje vendarle odločili obnoviti. Leta 2004 je končno zasijal v današnji podobi in moderni častilci športa se bolj kot kričečega Adolfa spominjajo finalne tekme svetovnega nogometnega prvenstva leta 2006, na kateri sta se pred 76 tisoč gledalci udarili reprezentanci Francije in Italije.

Narodni stadion, Peking, Kitajska

Olimpijski stadion, ki je leta 2008 gostil zadnje poletne olimpijske igre, je zaradi nenavadne oblike znan tudi kot Ptičje gnezdo. V največjo jekleno zgradbo na svetu so Kitajci vložili 423 milijonov dolarjev, kar je le desetina denarja, ki bi ga za takšen kompleks porabili na Zahodu! Zaradi cenene kitajske delovne sile – kolos je gradilo 17 tisoč delavcev – in kolektivnega kitajskega duha je to pač mogoče.

Z načrtom za stavbo je leta 2003 med 13 predlogi zmagal švicarski arhitekturni biro Herzog & de Meuron. Ideja za obliko izvira iz študije kitajske keramike, žal pa je bil zavrnjen izvirni načrt za premično streho, ki bi stadionu dala še nenavadnejšo obliko. Stadion je sestavljen iz dveh neodvisnih struktur, postavljenih 15 metrov narazen: rdeče betonske školjke za sedišča in zunanjih jeklenih okvirjev zunaj njega.

Po olimpijskih igrah stadion sameva, saj v 'svobodni' kitajski državi pop zvezde ne nastopajo, nogomet pa ni med najbolj priljubljenimi športi. Zato bodo ob njem zgradili še nakupovalni center in hotel, da bodo poleg 80 tisoč moških, ki najpogosteje zasedejo sedeže na stadionu, zadovoljene tudi njihove žene.

Camp Nou, Barcelona, Španija

Največji evropski stadion z 98.772 sedeži je že od same postavitve leta 1957 dom FC Barcelone, letošnjega klubskega evropskega nogometnega prvaka. Največ gledalcev, 100 tisoč, se je na Camp Nou nagnetlo leta 1982, ko je Barcelona gostila finale svetovnega nogometnega prvenstva.

Stadion nima samo dodatnih igrišč za treninge, trgovin s spominki in pomožnih objektov, ampak tudi kapelo za molitev pred odhodom na igrišče in muzej Barćine zgodovine. Na njem so nastopile tudi druge zvezde, denimo Pink Floydi, Michael Jackson, U2, Bruce Springsteen, trije tenorji in operna diva Montserrat Caballé.

V veliko veselje vernih Špancev je na stadionu 'nastopil' tudi papež Janez Pavel II. Leta 2007, ob 50-letnici stadiona, je klub objavil mednarodni natečaj za prenovo. Najbolj je s projektom navdušil britanski arhitekt sir Norman Foster. In sicer naj bi za 250 milijonov evrov Camp Nou pomladili in preuredili ter dodali deset tisoč sedežev.

Allianz Arena, München, Nemčija

Leta 2006 je Nemčija gostila zadnje svetovno nogometno prvenstvo in zvezna dežela Bavarska je v dogodku videla priložnost, da dobi moderen stadion. Ker pa se s tem vsi niso strinjali, so na Bavarskem izpeljali referendum, ki se ga je udeležilo kar 37,5 odstotka volivcev, največ v zgodovini bavarskih referendumov. In s skoraj 66-odstotno večino je bilo odločeno, da bo München dobil nov nogometni stadion.

Po treh letih in porabljenih 340 milijonih evrov je nogometni klub Bayern postal ponosni lastnik; poleg njega je na njem doma tudi klub TSV 1860. S 66 tisoč sedeži ne sodi med največja zbirališča ljudskih množic, je pa ljubiteljem nogometa in sodobne arhitekture znan predvsem po osvetljeni fasadi, ki v večernih urah spominja na velik svetleč balon.

Celotna osvetljena površina fasade meri kar 25.500 kvadratnih metrov, sestavlja jo 1056 osvetljenih plošč, katerih barva se vsaki dve minuti spremeni iz bele v rdečo in modro. Hitreje se barve ne smejo spreminjati, sicer bi na bližnji avtocesti lahko nastal kaos.

San Siro, Milano, Italija

Eden redkih stadionov, ki je športno namenjen le nogometu, je milanski stadion Giuseppeja Meazze. Leta 1980 so ga poimenovali po legendarnem nogometašu, ki je leta 1934 in 1938 kot član italijanske nogometne reprezentance osvojil dva naslova svetovnih prvakov, igral pa je tudi v dresih obeh milanskih klubov, ki še danes uporabljata San Siro kot domači stadion – AC Milan in Inter.

Zgrajen je bil že davnega leta 1926 kot darilo industrijskega mogotca Piera Pirellija, a z le deset tisoč sedeži. Po prenovah, zadnja je bila pred svetovnim nogometnim prvenstvom leta 1990, je dobil današnjih 85.700 sedežev. Vzhodna stran stadiona nima tretje tribune, da ne bi motila bližnjega hipodroma, toda vzdušje na pomembnih tekmah ali koncertih Madonne ali Rolling Stonesov je kljub temu peklensko.

Še ena prednost San Sira: če boste kupili vstopnice za najvišja sedišča, morda ne boste videli dogajanja na igrišču, lahko pa boste uživali v čudovitem pogledu na mesto in milansko katedralo.

Wembley, London, Velika Britanija

Novi wembleyjski stadion je z 90 tisoč sedeži drugi največji v Evropi in najdražja tovrstna zgradba v zgodovini – stal je neverjetnih 798 milijonov funtov. Ker je tudi prejšnji stadion pomemben za zgodovino angleškega športa, novega imenujejo Novi. Starega so leta 1999 zaprli, ga leta 2003 podrli in začeli graditi novega.

Zaradi težav pri gradnji so ga odprli šele 9. marca 2007. Od takrat na njem potekajo tekme angleške nogometne reprezentance, finale angleške nogometne lige, ragbi lige, celo tekmovanja v ameriškem nogometu … in seveda mnogi koncerti. V stadion vloženi denar se počasi obrestuje, saj novi stadion, ki so ga zasnovali arhitekti podjetja Populous in Foster and Partners, postaja nova londonska znamenitost.

Predvsem zaradi strešne zasnove, ki ne pokriva celotnega igrišča, ampak vse sedeže, s čimer je Novi Wembley največji stadion na svetu, ki ima v celoti pokrite sedeže, strešni lok pa je s 317 metri najdaljša nepodprta strešna konstrukcija na svetu. Stadion bo imel osrednje mesto tudi na poletnih olimpijskih igrah leta 2012.

Maracana, Rio de Janeiro, Brazilija

Športni komentatorji opevajo brazilske žogobrcarje kot nogometne bogove, najsvetejši tempelj Brazilcev pa je prav gotovo stadion Estádio Jornalista Mário Filho, ki ga večina pozna pod imenom Maracana.

Častitljivi starček v družbi največjih in najboljših, zgradili so ga namreč za svetovno nogometno prvenstvo leta 1950, se lahko pohvali z največjo množico nogometnih navdušencev v vsej zgodovini. Na finalni tekmi med reprezentancama Brazilije in Urugvaja se je 16. julija 1950 po uradnih podatkih zbralo 199.854 zmage željnih gledalcev, ki so namesto brazilske zmage doživeli enega največjih šokov v zgodovini svetovnih prvenstev – Urugvaj je zmagal z 2 : 1!

Po prenovah konec devetdesetih in v letih 2005 in 2006 ima januarja 2007 spet odprti stadion 88.992 sedežev. Za svoje obračune ga uporabljajo nogometni klubi Botafogo, Flamengo, Fluminense in Vasco da Gama, leta 2014 pa bo spet gostil finale svetovnega nogometnega prvenstva.

Poleg nogometa je bil Maracana tudi ogromna cerkev, saj se je papež Janez Pavel II. na njem kar nekajkrat srečal z Brazilci. Ob 30-letnici stadiona je na njem prepeval Frank Sinatra, svetovni rekord pa sta podrla tudi Tina Turner in Paul McCartney, saj naj bi si njuna koncerta ogledalo po 180 tisoč gledalcev.

Jasmina Dvoršek

Foto: Shutterstock, Friedrich Busam, Allianz Arena/ B. Ducke

Novo na Metroplay: Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in kakšen mora biti avtor humorističnih vsebin