Približno takšna je bila razdeljenost mnenj in pričakovanj državniškega na eni in znanstvenega pola nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije na drugi strani o lastnem programu izdelave jedrske bombe. Na vprašanje na koncu najinega pogovora, ali lahko torej skleneva, da je šlo pri izdelavi bombe za utopijo politike in premetenost vodilnih v treh inštitutih (Vinča, Rudjer Bošković in Jožef Stefan), ki so prihodke uspešno usmerjali v druge razvojne programe, je dr. Peter Starič odgovoril kratko in jedrnato: »Natančno tako.«

Šteje le A-bomba

Atomske bombe so ga začele zanimati od trenutka, ko je izvedel za eksploziji na Japonskem. Hirošima in tri dni pozneje Nagasaki sta bila leta 1945 prizorišči rušilne moči orožja, ki je kmalu postalo ultimativna želja voditeljev totalitarnih in demokratičnih držav po svetu. Politični sistem ni igral prav velike vloge. Za Združenimi državami Amerike jo je najprej leta 1949 preizkusila Sovjetska zveza, čez štiri leta Velika Britanija in čez dobrih deset let še Kitajska. Prav te države so leta 1970 sprejele dogovor o neširjenju jedrskega orožja. S tem so želele predvsem zaščititi znanje o izdelavi bombe, da vodilni v blokovski razdelitvi ne bi podajali znanja drugim državam.

V 25 letih od trenutka, ko so ZDA prvič presenetile svetovno javnost in je njihovo letalo odvrglo Fantka na Hirošimo, se je nabralo ogromno izkušenj, vloženih sredstev in predvsem slepega zaupanja v orožarskega gospodarja prstanov. Bomba, ki vlada drugim. Klasično, strateško orožje – topovi, puške, granate – se je za tisti čas spremenilo v frače, lokostrele, sulice. Drugorazredno robo. Štela je le atomska bomba. In te se, kot je rekel francoski general Charles De Gaulle, ne podarja. Vsaka država jo mora razviti s svojimi sredstvi in predvsem s svojim znanjem.

Razviti jo je želela tudi Jugoslavija. Vtis, ki so ga pustile ameriške eksplozije na japonskih tleh, zagnanost sovjetskih raziskovalcev in njihove optimistične napovedi so bili preveč vabljivi. Izjava Edvarda Kardelja leta 1950, ki jo je namenil Stevanu Dedijeru, svežemu direktorju prav tako svežega Jedrskega inštituta Vinča (Beograd), je postala urbana legenda: »Moramo je napraviti makar gladovali i makar nas godinama stajala polovinu budžeta!«

Želje in resničnost

Pri atomski bombi je težak že začetek. Uranova ruda. Japonci je, drugim izpolnjenim pogojem navkljub (razvita industrija, možnosti velikih vlaganj, razvitost tehničnega uma …), niso imeli. Bomba, ki je padla na Hirošimo, je bila prav uranova. Američani te bombe niso preizkusili, saj so verjeli opravljenim poskusom za določitev kritične mase urana 235. Poleg tega je uran 235 izredno draga sestavina atomske bombe. Gre za izotop, ki ga je v naravnem uranu komaj 0,7 odstotka. Preostalo je uran 238, ki ni primeren za cepitev. Dr. Starič opozarja prav na to stopnjo proizvodnje atomske bombe, saj »imata oba izotopa enake kemične lastnosti, zato kemijske metode v tem primeru ne pomagajo. Raziskovalci zakonitosti delovanja atomske bombe so se morali obrniti k fiziki.«

Tako lahko izotopa ločijo glede na maso. Metode pa so različne: plinska difuzija, ioniziranje in pospeševanje ionov v napravi, imenovani calutron, ultracentrifugiranje … Gre za zelo kompleksne procese, ki potrebujejo izrazito industrijsko podporo. Samo za ilustracijo: v kraju Oak Ridge (Tennessee, ZDA) so za obogatitev urana 235 na nekaj manj kot 2000 hektarih postavili tovarno s pet tisoč zaposlenimi. Torej vojska znanstvenikov, ki se je ukvarjala le z izhodiščno težavo.

Ko sem dr. Stariča vprašal, kako bi lahko z besedami opisal razmerje med željami in resničnostjo glede izdelave atomske bombe v Jugoslaviji, je odgovoril z zimzelenim, klasicističnim dovtipom: »Državniki so želeli, da jim znanstveniki zaigrajo Fantastično simfonijo Hectorja Berlioza, na razpolago pa so imeli le en Schrammel kvartet z dvema violinama, kitaro in harmoniko.«

V poglavju o pridobivanju urana na tleh nekdanje Jugoslavije sta v ospredju dva rudnika: Kalna, rudnik pod Staro planino na tedanji meji z Bolgarijo, in Žirovski vrh. Medtem ko je bila Kalna zelo draga šola (rudnik so z velikanskimi izgubami zaprli po samo dveh letih delovanja), so raziskave pokazale, da je šlo pri Žirovskem vrhu za polno ekonomsko upravičenost. Tudi v tem rudniku že več kot deset let ne kopljejo uranove rude, vendar so je v času delovanja rudnika izkopali okoli 633 tisoč ton.

V receptu za izdelavo atomske bombe lahko najdemo tudi drugo ključno sestavino, plutonij. Gre za cenejše, dostopnejše sredstvo, saj ga pridobivajo v jedrskih reaktorjih iz urana 238. Znova so bili pionirji razvoja te bombe Američani, ki so v kraju West Hanford (zvezna država Washington) postavili več tovarn in laboratorijev, zaposlili približno 60 tisoč ljudi in na koncu, 16. julija 1945, uspešno opravili znameniti preizkus Trinity. V Novi Mehiki, natančneje v puščavi Jornada del Muerton oziroma, pomenljivo, Pot smrti, je odjeknila prva bomba s plutonijem.

Tri dni po upepelitvi Hirošime, 9. avgusta 1945, je padla podobna bomba na Nagasaki. Debeluh je tehtal nekaj manj kot pet ton, v drobovju pa je nosil smrtonosni plutonij. Enačba E = mc2 se je potrdila v najbolj grozljivi obliki. Energija, ki se je sprostila pri obeh eksplozijah, je pomorila približno 200 tisoč Japoncev. Civilistov.

Barem jedna malena?

Grozljivo orožje, ki so ga želeli imeti v rokah vsi. O obupanem državniku Aleksandru Rankoviću, ki je bil do leta 1966 predsednik zvezne komisije za nuklearno energijo, tako še danes po hodnikih prej omenjenih inštitutov krožijo različne zgodbe. Najbolj znane iz ljubljanskega Jožefa Stefana se spomni tudi dr. Peter Starič. Ko so nadgrajevali elektrostatičen generator, so bili navzoči tudi nekateri visoki uradniki, med njimi tudi Ranković.

Prevzet nad natančnostjo in zagnanostjo slovenskih znanstvenikov je po principu »velja poskusiti« potegnil za rokav enega izmed njih in mu, kot je slišal dr. Starič, zastavil vprašanje: »Dali bi se tu mogla napraviti jedna atomska bomba?« Ko je dobil prijazen, a žal neželen odgovor: »Kje pa, to je povsem nemogoče,« je vseeno poskusil še enkrat. Iztegnil je roki, z dlanema prikazal približno polmetrsko razdaljo in dopolnil vprašanje: »Pa barem jedna malena?«

No, Rankovića so leta 1966 razrešili vseh javnih funkcij in tako je v vodo padla tudi zagnanost vodilnih organov za izdelavo atomske bombe. Krožijo govorice, da je sicer pred dvema desetletjema dvojni jedrski program izdelal tudi admiral Branko Mamula. Dve leti po Titovi smrti naj bi v inštitutih začeli znova razvijati Program A, ki je bil usmerjen v izdelavo atomske bombe, in Program B, kjer so bili izpostavljeni civilni cilji. Znaten del tega programa naj bi bil podrejen Programu A. Vendar o atomski bombi tudi do konca leta 1988, ko je bilo konec admiralovega mandata, ni bilo ne duha ne sluha. Bilo bi jo sicer še kako čutiti, če bi jugoslovanska vojska svojo fantomsko bombo tudi dejansko preizkusila.

»Kje?« me hudomušno vpraša dr. Starič. Za nekaj trenutkov se v mislih zazrem v nepregledne puščave Nove Mehike in osamele atole Polinezije. Jadransko morje torej odpade. Poeksplozivni val sicer ne bi uničil obalnih mest, vendar pa bi lahko radioaktivni oblak, ki bi bil sprva nevaren v radiju sto kilometrov okrog mesta eksplozije, zaneslo daleč v notranjost Jugoslavije ali Italije. Poseljena notranjost je še manj primerna. Oklepaj (ruda in predelava urana) in zaklepaj (poskusni kraji) torej manjkata. Brez tega ni zgodbe. Tako kot ni bombe.

Spomnim se tudi nekaj podvprašanj, ki v Jugoslaviji nikoli niso dobila odgovorov: natančna in zahtevna postavitev detonatorjev, ogrodje in znova in znova cena … Hkrati pa je zanimiv tudi odgovor Nobelovega nagrajenca za fiziko Luisa Alvareza, ki je na predavanju kratko in jedrnato odgovoril svojemu študentu: »Če vas res zanima, ali je težko napraviti atomsko bombo, naredite naslednje: pridobite 50 kilogramov urana 235. Povzpnite se na visoko zgradbo, polovico urana pustite na tleh, drugo polovico vzemite s seboj. Vse, kar še morate storiti, je, da dobro pomerite, in nikoli več vam to vprašanje ne bo padlo na pamet.«

In še za konec

Kako bolje končati zgodbo o fantomski atomski bombi v Jugoslaviji kot z izjavami tistih, ki so bili v ospredju tedanjih jedrskih raziskav. Časopis Delo je namreč v poletnih mesecih leta 1971 objavil kar nekaj intervjujev z eminentnimi fiziki in drugimi raziskovalci naravoslovnih znanosti. Objavljamo najbolj zanimive drobce!

Salom Šuica, nekdanji pomočnik predsednika zvezne komisije za jedrsko energijo: »Če bi, hipotetično, vsa sredstva, ki smo jih dobili iz zveznega proračuna za vse raziskave na področju jedrske energije, namenili izključno izdelavi A-bombe, potem bi bilo mogoče s tem denarjem čez 150 do 200 let priti do minimalnega potenciala atomske oborožitve. (…) Ni izključeno, da so takoj po vojni nekoč in nekje, po kuloarjih, v ‘krožkih’, na sestankih celo omenjali atomsko bombo … Vendar pa je dejstvo, da takšne zamisli v zvezni komisiji za jedrsko energijo nikoli niso naletele na nobeno preučevanje ali na pristop h kakšnim pripravam, niti celo ne kot ideja ali predlog. Vse to pa priča samo zase, da obstaja naša A-bomba samo v glavah nekaterih kot privid ali fiksna ideja.«

Dr. Gajo Alaga, nekdanji načelnik oddelka za teorijsko fiziko Inštituta Rudjera Boškovića: »Ne, pri nas v Jugoslaviji nikoli ni bilo kakega načrta o izdelavi atomske bombe. Količina energije, ki bi bila potrebna za izdelavo ene same atomske bombe, je večja od tiste, ki smo z njo razpolagali … (Danes vemo, da je energijsko potratna le elektromagnetna separacija U235 (ki so jo po vojni v ZDA opustili) in v manjši meri tista s termično difuzijo. Separacija U235 s plinsko difuzijo in tista s centrifugami, ne bi ne takrat ne danes predstavljala kakega hujšega energetskega problema. Isto velja tudi za proizvodnjo plutonija.) … Drži, da smo Jugoslovani včasih grandomani, vendar na kaj takega nihče ni resno pomislil.«

Dr. Anton Peterlin, nekdanji vodja Inštituta Jožef Stefan: »Ob dveh priložnostih sem slišal bolj namigovanje na bombo kot njeno direktno obrambo. Prvič je bilo to leta 1952, ko smo imeli sestanek v Ljubljani. Na tisti seji smo odločili, da se bo Beograd vrgel na reaktor na grafit, Ljubljana pa na reaktor na težko vodo. Savić je takrat izjavil, da je reaktor na težko vodo akademski reaktor in da je pravi reaktor za naše namene grafitni. Ker so taki reaktorji rabili v ZDA za pridobivanje plutonija, sem sklepal, da misli na pridobivanje goriva za atomsko bombo … Drugič pa je bila bomba omenjena na nekem uradnem sprejemu, kjer sem takoj reagiral, da sem prepričan, da si takega cilja ne moremo zastaviti.«

Prof. Radomir Ristiĺ, direktor Inštituta Vinča (od leta 1961 do 1966): »Takrat so bili časi, ko smo si dejali, da nič v socializmu ni nemogoče. To je bil čas evforije, zanosa, pa tudi velike naivnosti. Tako smo imeli v rokah torej veliko upanje, možnosti so se nam zdele velikanske, izredne in sijajne, zdelo se nam je, da ni nič preprostejšega kot ukrotiti atom, ki v svoji majhnosti skriva tolikšno energijo. Vendar pa pri vsem tem navdušenju, ki je trajalo kako leto ali dve, nismo imeli nobene čisto konkretne predstave, kako je treba zadeve reševati tehnološko, inženirsko«.

Predpisi o jedrskem orožju

Vatikan jedrskega orožja je na pravzaprav Dunaju. Imenuje se Mednarodna agencija za jedrsko varnost (IAEA). Več kot 2200 strokovnjakov z različnih področij bdi nad svetovno jedrsko tehnologijo. Ker menijo, da mora biti izrabljena le v miroljubne namene, so kmalu po ustanovitvi začeli ofenzivo proti vojaški uporabi. Korak naprej jim je uspel 1. 7. 1968, ko so Velika Britanija, ZDA in SZ podpisale t.i. Pogodbo o neširjenju jedrskega orožja. Podpisalo jo je tudi 40 držav, ki dotičnega orožja niso imele. Parametri te pogodbe so različni, najizrazitejši pa so: razoroževanje, jedrska industrija v posamezni državi mora biti pod nadzorom IAEA, izvoz jedrskih proizvodov je mogoč le pod pogojem, da država uvoznica privoli v nadzor IAEA. Konec prejšnjega stoletja sta svoj podpis dodali še dva gospodarja jedrskih prstanov, Francija in Kitajska.

Po nekaterih uradnih podatkih je bila agencija kar uspešna, saj so ZDA od leta 1968 do danes uničile okoli 18 tisoč bojnih glav (leta 2002 naj bi jih bilo varno shranjenih še 10.600), SZ jih ima 8.600 (leta 1968 malo manj kot deset tisoč), VB, Kitajska in Francija pa jih imajo danes med 200 in 400. Kar nekaj preglavic in motečih občutkov nemoči pa agenciji IAEA povzročajo države z jedrskim orožjem, ki še niso podpisale omenjene pogodbe: Izrael (po predvidevanjih ameriški obveščevalcev naj bi imel okoli 200 bojnih glav), Indija, Pakistan in Severna Koreja.

Delovanje jedrske bombe

Eksplozija jedrske bombe ima, kot je večini ljudi znano, več uničevalnih korakov. Posamezna poglavja lahko razdelimo tudi v odstotkovno tabelo:

• rušilni udar: 40-60 % energije
• toplotno sevanje: 30-50 %
• takojšnje smrtonosno ionizirajoče sevanje: 5 %
• zapoznelo dolgoletno radioaktivno sevanje: 5-10 %

Pregled jedrskih poskusov

Od 16. julija 1945, ko so ZDA premierno uprizorile jedrsko eksplozijo pod delovnim imenom Trinity, so velesile pretresle rodno grudo (oziroma okolico kakšnega prisvojenega atola v Tihem oceanu) več kot 2000-krat. Poskusi so bili opravljeni na različne načine: pod morsko gladino, pod zemljo ter v atmosferi. Prav slednji poskusi v prostoru, ki zagotavlja življenje na Zemlji, so zaradi grozljivih številk še posebej zanimivi. Učene glave Greenpeaca, tiste, ki imajo rade primerjave, so ugotovile, da je v atmosferi zavoljo poskusov eksplodiralo 29.200 hirošimskih bomb. Ali drugače: v 36-letni zgodovini poskusov v atmosferi je hirošimska bomba odjeknila na vsakih 11 ur. Več kot dvakrat na dan!

Država - datum prvega poskusa in skupno število poskusov

• Sovjetska zveza - 29. 8. 1949 (715)
• Velika Britanija - 3. 10. 1952 (45)
• Francija - 13. 2. 1960 (210)
• Kitajska - 16. 10. 1964 (45)
• Indija - 18. 5. 1974 (3)
• Pakistan - 28. 5. 1998 (2)

Slednji dve državi prav tako edini nista podpisnici Splošne pogodbe o ustavitvi jedrskih poskusov.

Različice jedrskih bomb

Jedrsko oboroževalno tekmovanje je postreglo z različnimi končnimi oblikami jedrskih bomb. Danes jih v grobem ločimo na fizijske, ki delujejo na osnovi cepitve jeder radioaktivnih, težkih, neobstojnih kovin (uran, plutonij), in na fuzijske (vodikove, termonuklearne), kjer je fizikalno vodilo zlivanje lahkih jeder v težja. Razlika je tudi v stopnji sevanja po eksploziji: medtem ko fizijske bombe za več let onesnažijo okolico, je pri fuzijskih namesto sevanja izpostavljena rušilna moč. Zato so se slednje v zgodovino (upajmo, da tudi v zgodovino prihodnosti) zapisale kot grožnja. Tako ZDA kot nekdanja SZ bi lahko teoretično z izstrelitvijo fuzijskih bomb večkratno uničile celotno nasprotnikovo populacijo. Taktično uporabna pa bi lahko bila skromna dvojčica vodikove bombe: nevtronska bomba.

Ta bomba ima za približno 25% večje takojšnje, smrtonosno nevtronsko sevanje, znatno manjše pa je zapoznelo radioaktivno sevanje. Tako bi lahko določena vojaška stran uničila nasprotnikovo vojsko na določenem področju, hkrati pa bi večina zgradb ostala nepoškodovanih. A kaj, ko bi nasprotnik lahko vajo ponovil … Kar pa je tako ali tako edini razlog, da jedrsko orožje vsaj za zdaj ostaja v skladiščih oziroma na preizkusnih poligonih.

Slovenski politik o jugoslovanski bombi

V Sloveniji so še vedno aktivni nekateri nekdanji politiki, ki bi nam lahko povedali o jedrskih željah bivših partijskih vrhov. In medtem ko je naš bivši predsednik Milan Kučan pogovor na to temo odklonil, je na naša vprašanja hitro odgovoril gospod Janez Stanovnik, danes predsednik Zveze združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije, pred pol stoletja pa med drugim tudi direktor Inštituta za mednarodno politiko in gospodarstvo v Beogradu.

»Vse kar o tej zadevi vem – iz spominov svojega službovanja v kabinetu podpredsednika vlade E. Kardelja – je naslednje: Vse to se je dogajalo v času velike evforije po prvih atomskih eksplozijah v Hirošimi in Nagasakiju. Takratna Jugoslavija je videla sebe kot enega od faktorjev »novega sveta«. Bila je izključena iz »socialističnega tabora«, Amerika pa ji prav tako ni hotela dovoliti dostopa do atomskih raziskav. To se je dogajalo v času McCarhtyjeve histerije v ZDA. Ključni imeni v promoviranju »atomskega projekta« sta bila akademik Pavle Savicin in mladi Nakičenovič. Pokrovitelj nad celim projektom pa je bil Ranković - ob vsestranskem vključevanju vojske.

Vse to je botrovalo ustanavljanju centra za atomske raziskave v Vinči na bregu Donave jugovzhodno od Beograda. Tam je bil zgrajen tudi mali eksperimentalni reaktor. Stvar je bila zavita v največjo tajnost, nad katero je bdela UDBA. Jaz sem o celi stvari nekaj vedel samo zato, ker sem se takrat ukvarjal z energetiko in bil tudi poročevalec na svetovni konferenci Energetske konference v Beogradu. Mislim, da je bilo to leta 1958. Nekaj sem vedel o tem tudi od osebnih prijateljev, ki so delali v Vinči (Stevo Dedijer, Dzidzi, Suica, Stjepan Han itd.). Tako tudi vem, da cel projekt ni prišel kdove kako daleč.

Glavno je bilo to, da nismo imeli pravega dostopa do svetovnih centrov atomskih raziskav. Gotovo pa je ta ambicija med drugim botrovala graditvi nuklearke v Krškem. Zato tudi stalno zanimanje vojske za graditev in obratovanje centrale. Ker pa je bila centrala grajena na Westinghousovi tehnologiji, izrecno ni mogla proizvajati plutonija oziroma surovine za bombo. Iz vsega zgoraj povedanega sklepam, da je celi stvari botrovalo neznanje in neinformiranost vodečih politikov o tehnoloških aspektih problematike, na drugi strani pa predimenzionirane politične ambicije.

Z drugimi besedami: ambicije so brez dvoma bile, prav tako elementarni koraki v tej smeri, stvar pa je propadla. V projekt je bilo vključenih kar veliko šarlatanov.«

TEKST: Andraž Pöschl

ILUSTRACIJA: Goya

FOTO: Miško Kranjec, Maja Roš/Delo, Buenos Dias

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev