Absolutno popolno!

Moštvu McLaren trenutno ne gre najbolje, a kdor jih pozna, ve, da se bodo kmalu v velikem slogu vrnili na pota stare slave. Tako kot so v velikem slogu za nas poskrbeli ob predstavitvi svojega novega »Comm Centra«, Bivalnika, ki sploh ni več bivalnik, ampak pravi montažni grad iz stekla in aluminija, v katerem je vse podrejeno vašemu odličnemu počutju.

In ker smo pri Playboyu gurmani, nas je seveda zanimalo, kdo goste razvaja, medtem ko se dirkači znojijo na progi v neudobnih kokpitih. Lotili smo se temeljite gurmanske raziskave, še več, avtor članka je en dan preživel kot kuhar s skupino 16 ljudi, ki skrbijo za prehrano moštva in gostov. Vsi smo preživeli …

Za čast in slavo

Formula 1 je pestra združba ljudi najrazličnejših narodnosti – v McLarnovem kuharskem oddelku so zastopane tako rekoč vse vodilne svetovne kuharske velesile – zato se spodobi, da vsaj za en dan užijejo tudi to čast, da se med njimi pojavi Slovenec. Nisem kak vrhunski kuhar, toda pri McLarnu so se opogumili, ko sem jim samozavestno priznal, da v kuharskem pogledu resda nisem poseben mojster, znam pa ločiti lonec od zajemalke in jajce od naprave za pripravljanje kave.

Hrana pri McLarnu, za katero skrbi 16 ljudi (štirje so kuharji) iz njihove »podružnice« Absolute Taste, je, kot pove že ime (popoln okus), enostavno popolna. Pred osmimi leti sta Absolute Taste k življenju obudila Lyndy Redding in McLarnov šef Ron Dennis. Lyndy – mimogrede, njen mož Dave je inženir dirkalnika Davida Coultharda – je stara znanka formule 1, saj je v karavani že 15 let. Pred tem je kot šolana kuharica po eno leto skrbela za Fordov catering in za moštvo Leyton House, zdaj pa poveljuje McLarnovemu kuharskemu oddelku.

Ker pa pri McLarnu letajo tudi po zraku, so nedavno ustanovili še Absolute Taste In-flight, ki skrbi za prefinjen okus petičnih gostov v njihovih zasebnih letalih. Na teden tako s prvovrstno hrano oskrbijo približno 20 letov, med njihovimi strankami pa je tudi ruski naftni milijarder in po Forbesu 49. najbogatejši človek lanskega leta Roman Abramovich.

Zanimiv je jezik, ki ga uporabljajo v kuharskem bataljonu. Mehaniki in dirkači se pogovarjajo o »set-upu«, »diffu«, »cambru«, kuharji pa o »runnerju«, »ladlu«, »crispu« in podobnih stvareh. Priznati moram, da mi je jezik dirkačev veliko bolj domač ...

Moštvo Absolute Taste mora na vsaki dirki zadovoljiti in potešiti kar lepo število želodcev takšnih in drugačnih gostov, med katerimi smo redno tudi novinarji, saj gre za prave gurmanske seanse. To pot sem bil na drugi strani točilnega pulta, kjer je preklemansko vroče, poleg tega pa bela kuhinja, v kateri pripravijo zajtrk, kosilo in večerjo ter malico za goste in člane moštev, meri borih 12 kvadratnih metrov.

Preden pa sem smel vstopiti v kuharski kotiček, sem od Lyndy slišal lekcijo številka ena: »Za božjo voljo, pazi na prste, kajti naši noži so res ostri!« In potem sem si nadel predpasnik …

Najprej sem ugotovil, da na tako majhnem prostoru res ne morejo pripraviti vsega. Moštvo Absolute Taste zato na dirkah deluje v dveh prostorih: na že omenjenih 12 kvadratnih metrih in v ogromnem tovornjaku nekje zunaj paddocka, stisnjenem med tovornjake drugih moštev. V enih so rezervni deli dirkalnikov, drugi pa so prave tržnice na kolesih. Tudi srebrni tovornjak Absolute Tasta je nekoč služil prevozu dirkalnikov in opreme, danes pa v njem prevažajo solato, krompir, majonezo, meso, kumarice … skratka vse, kar potrebujejo za kuho. In seveda veliko že vnaprej pripravljene hrane.

Zahteve na dirkališču so čedalje večje, prostora pa je vedno kronično premalo (»Če bi nam dali trikrat toliko prostora, bi bilo še vedno premalo,« pravi Lyndy), zato si pomagajo z enostavnim trikom: kolikor se da, vnaprej pripravijo v matični kuhinji v ultrasodobnem Paragonu, najnovejši tovarni moštva McLaren v Angliji, tisto, kar mora biti sveže, pa nakupijo na najbližji tržnici ali v okoliških trgovinicah.

V Imoli, kjer sem se podal v to avanturo, je nasproti hotela, v katerem bivajo, trgovinica s sadjem in zelenjavo, kjer Lyndy nakupuje tako rekoč od nekdaj. In ker nam je med kuho zmanjkalo solate, sem šel z Lyndy in »runnerjem« Frankom (on je tisti, ki z malim električnim bradshawom – tako se imenuje tovarna, ki izdeluje ta vozilca – skrbi za redno povezavo med mobilno kuhinjo in oskrbnim tovornjakom) po nekaj zabojev solate. In v trgovinici so nas sprejeli, kakor da bi prišli domov.

»Vsakič ko pridemo, nas sprejmejo kot člane družine. Vedno smo dobrodošli in vedno dobimo le najboljše,« je razlagala Lyndy, medtem ko so ji vsi družinski člani pomagali znositi na prag tistih nekaj zabojev solate. Medtem sem na zidu opazil uokvirjeno fotografijo »naše« Lyndy v objemu celotne družine. No, če to ni pripadnost moštvu, pa res ne vem, kaj je! »Naslednje jutro se bo ves teater ponovil,« mi je zagotovila Lyndy. Verjamem!

Ker sem po naravi zelo radoveden, me je zanimalo, česa Lyndy poleg tega, da ji v kuhinji občasno dela napoto nadležen novinar, v svojem poslu ne mara? »Hm, mogoče tega, da sem na dirkah vedno neprespana. Začnemo že med peto in sedmo, torej je zgodnje vstajanje še najbolj neprijeten del posla. Zato pa je prijetnih plati toliko več.

Rada delam z ljudmi in vsakdo se na svoj način trudi za moštvo. Moj največji uspeh je, da gredo gosti iz komunikacijskega centra zadovoljni.« In še nekaj jo moti: da že tri leta ne kuha. Vodenje ji vzame toliko časa, da enostavno ne more več za štedilnik. No, tokrat je imela manj skrbi, saj sem rade volje priskočil na pomoč!

Hrenovke in jajca

Toda ko sem se ponudil, da lahko jaz kaj skuham za Davida Coultharda in Kimija Raikkonena, me niso vzeli preveč resno. No, saj tudi nisem mislil resno, kajti prehrana dirkačev je hudo občutljiva reč. Kuharji coprajo po natančnih navodilih osteopatov, torej ljudi, ki skrbijo za telesno in mentalno zdravje dirkačev. Slednje bi se jima ob mojih poslasticah najbrž skisalo, saj bi Kimiju skuhal hrenovko, Davidu pa spekel jajce na oko. Za kosilo isto. In za večerjo tudi.

Njun meni je malenkost drugačen: veliko testenin, piščanec, pire krompir, ribe (Kimi Raikkonen skoraj vsak dan poje lososov file), veliko zelenjave in še kaj. Hrana je lahka, porcije pa kar velike, saj je vrtenje volana zelo naporno in prav vsak makaron zelo hitro pokurita.

»Kaj pa mehaniki, lahko njim kaj skuham?« me je zanimalo. Tudi tokrat me seveda niso vzeli resno. Čeprav se hrenovke ali jajca ne bi branili, imajo namreč tudi mehaniki tako rekoč povsem predpisano hrano. Nekateri sicer še snedejo klasični »polni« angleški zajtrk, drugi pa se zjutraj podprejo z jogurtom in mislijem. Za kosilo in večerjo jim v kuhinji pripravljajo lahko hrano, saj morajo fantje delati, s polnim želodcem težke hrane pa bi popoldne težko ostali budni, kaj šele da bi garali! Torej tudi z mehaniki ni bilo nič.

Sem se pa zato naučil pripraviti pravi italijanski »capuccino«, okrašen z logotipom moštva McLaren, ter odpreti pločevinko kokakole in v kozarec vreči limono in led. In tako so bili gostje veseli tudi mene, ko sem jim želeno pijačo brezhibno prinesel na mizo. Le novinarski kolegi so me nekam zabodeno gledali in že hoteli pobegniti. Pa sem jih hitro pomiril, rekoč, da bom ostal zvest tipkovnici.

Za kuharskim loncem in pultom sem se torej izkazal, nič posode ni šlo po tleh in tudi preveč hrane nisem uničil pa še vsi moji prsti so ostali celi. Lyndy jih je seveda ves čas nezaupljivo motrila, saj je v njihovi neposredni bližini švigal ostri nož, pogled pa ji je vsake toliko zdrsnil na veliko škatlo s prvo pomočjo, ki visi na vidnem mestu. Pa saj nisem jaz kriv, da pri McLarnu za rezanje zelenjave uporabljajo mačete z neverjetno ostrimi rezili. Kot da so kirurgi, ne pa kuharji!

A ne glede na smeh, zmajevanje z glavo in zadrževanje diha, ko je moj ponižni kuharski talent skušal speči tisto nesrečno jajce (ne boste verjeli, celo uspelo mi je, kar se v domači kuhinji ne zgodi prav pogosto), sem ob koncu napornega dneva sam pri sebi zadovoljno ugotovil: »Preživel sem!« Preživeli so tudi moji gosti in v Lyndyjino zadovoljstvo tudi McLarnova kuhinja. Samo en dan sem bil na drugi strani, pa že znam neskončno bolj ceniti, ko ob času kosila sedem za okroglo mizo in me znani glas vpraša: »S čim vam lahko postrežemo danes?«

Nekaj izrazov za lažje razumevanje

Mojstri kuhnje, kot sem jaz, se v kuhinji verjetno slabše znajdejo kot v garaži z dirkalniki. Ponavadi še v slovenščini ne poznam vsega kuharskega orodja, kaj šele v angleščini! Tukaj je nekaj osnovnih izrazov, ki jih seveda nisem razumel, dokler nisem v roke vzel slovarja.

• Ladle – zajemalka
• Blotch – madež
• Bradshaw – znamka električnega vozila
• Runner – voznik bradshawa
• Cleanser – čistilo
• A sack of pasta – žakelj testenin
• Beater – stepalnik

V Absolute Tastu za prehrano na dirkah, na testiranjih v tovarni in na letalih skrbi sto ljudi, na dirkah pa jih je v povprečju šestnajst. Deset deklet in fantov je redno zaposlenih pri McLarnu, drugi so večinoma študenti in delajo le na dirkah. Seveda so vsi tesno vključeni v delo celotnega podjetja, zanimanje za delo na dirki formule 1 pa je veliko.

Koliko na sezono pokurijo pri McLarnu?

Pa ne v milijonih dolarjev in visoki tehnologiji, ampak kar se hrane tiče:

• 4500 piščančjih prsi
• 12600 jajc
• 2000 litrov mleka
• 126 zabojev vloženih paradižnikov
• 1800 različnih štruc kruha
• 5400 majhnih sladoledov
• 2160 zavojev masla
• 270 zavojev indijskih oreščkov
• 720 vrečk testenin

TEKST: Andraž Zupančič

FOTO: Jürgen Tap/HochZwei

Novo na Metroplay: Karin Velikonja | Slovenka, ki je odprla prvi holistični studio v Evropi