York Hall je v Veliki Britaniji že od nekdaj sinonim za boks. Za seboj ima pestro zgodovino odmevnih spopadov. Gostila je tudi že kar nekaj dvobojev za naslov prvaka, med londonskimi navdušenci pa je postala še bolj znana kot prizorišče srditih dvobojev nadebudnih domačih boksarjev. Vendar pa je prihodnost londonskega boksa že nekaj časa v nevarnosti, saj priljubljenost borilnih športov v Veliki Britaniji upada.

Pred kratkim se je za največje navdušence nad to vrsto športov pojavilo novo upanje – Britanija je spoznala ultimate fighting, novo vrsto borilnega športa, ki je osvežil in prerodil tamkajšnjo borilno sceno. »Ultimativni bojevniki« se spopadajo v osmerokotnih kletkah, ograjenih z meter in pol visoko ograjo. Na sebi nimajo nič drugega kot kratke športne hlačke in rokavice. Ko se boj enkrat začne, dejansko deluje, kot da pravil ni in je dovoljeno vse. Tekmovalci se na poti do zmage na videz brez nadzora ruvajo, udarjajo, brcajo in klofutajo.

Brez kontrole? Na videz!

Ta moderni »spopad v kletkah«, kakor mu nekateri pravijo, je za laične oči pravzaprav nekakšen brutalen ulični pretep z dovoljenjem. Njegova priljubljenost pa vseeno (oziroma prav zato) strmo narašča. Na prvi pogled se zdi res divji in kaotičen šport, surov in nasilen – tekmeci so v očeh navadnega smrtnika pogosto videti kot sodobni gladiatorji, ki se brezglavo bojujejo na življenje in smrt.

Ko pa vse skupaj pobliže spoznaš, ugotoviš, da je ultimate fighting malce kompleksnejši, kot se zdi na prvi pogled. Zahteva izvrstno fizično pripravljenost, tehnično znanje in disciplino. Tekmovalci niso nikakršni brezglavi pretepači, ampak vrhunski športniki z izjemnimi fizičnimi sposobnostmi, ki jih z veliko discipline vedno znova izpopolnjujejo in brusijo. Če hočejo ostati med vrhunskimi bojevniki, morajo poznati vsaj osnove mnogih borilnih veščin – boksa, rokoborbe, jujitsu-ja in drugih.

Ne v jajca!

Zgodovina ultimate fightinga je kratka, a razgibana. Začetki segajo v devetdeseta leta prejšnjega stoletja v ZDA. Začel se je kot (nelegalno) poulično »razvedrilo« za fante v revnih ameriških predmestjih. Leta 1993 pa so pretepe »formalizirali«: ustanovljena je bila krovna organizacija UFC (Ultimate Fighting Championship). A prvih nekaj let po njeni ustanovitvi bi ultimate fighting še vedno le stežka označili za šport. Prvi organizirani turnirji so bili rezultat prizadevanj peščice navdušencev nad borilnimi veščinami in bili tako tekmovalno kot organizacijsko na zelo nizki ravni.

Obstajala so sicer nekakšna omejena pravila, vendar veliko pove že dejstvo, da so bile poteze, kot sta puljenje las in brcanje v mednožje, sicer nezaželene, ne pa tudi prepovedane. To je bilo tudi skladno s tedanjo filozofijo organizatorjev. Tekmovanjem so namreč zavestno dajali pridih nelegalnosti in jih oglaševali z geslom »Pravil ni!«.

Na prvih turnirjih je ponavadi tekmovalo osem tekmovalcev, cilj vsakega izmed njih pa so bile tri zmage v enem samem večeru – tak tekmovalec je bil okronan za prvaka ultimate fightinga. Tekmovalci so bili povečini izurjeni le v eni od borilnih veščin in imeli le malo ali pa nobenih izkušenj z drugače »specializiranimi« nasprotniki. Različne kategorije niso obstajale – vsi tekmovalci, ne glede na težo, so se bojevali v eni sami enotni kategoriji. Zaradi tega so bili boji neizenačeni, pogosto brutalni, končali pa so se hitro (in ponavadi hudo slabo za poraženega bojevnika).

Brutalnost teh spopadov je pritegnila pozornost ameriške policije in kmalu so bila po vseh Združenih državah podobna tekmovanja prepovedana. Da bi preživela, je bila UFC prisiljena prilagoditi pravila. Najprej so prepovedali že omenjeno puljenje las in udarce v mednožje ter nekatere druge najbolj brutalne udarce.

Premiki

Pravi premik pri organizaciji se je zgodil šele leta 2000. Uvedli so različne težne kategorije, sodnike in obvezne zdravniške preglede tekmovalcev, predvsem pa sprejeli vrsto novih, natančnejših pravil. Naredili so seznam prek trideset prepovedanih udarcev in natančneje določili pravice in dolžnosti tekmovalcev. Vse to je UFC končno prineslo legitimnost in ultimate fighting je iz nekakšne poulične cirkuške atrakcije postal pravi šport.

Korak naprej se je zgodil tudi na tekmovalni ravni. Tekmovalci morajo biti za zmage nad vse boljšimi in predvsem po teži enakovrednimi nasprotniki čedalje bolje fizično in psihično pripravljeni.

Obvladati morajo vsaj osnove različnih borilnih veščin, sicer nimajo nobenih možnosti proti bolj vsestranskim nasprotnikom. Naše fotografije so nastale v londonskih dvoranah in halah za trening na povabilo mladega brazilskega športnika Jeana Silve, nadarjenega mladeniča iz brazilskih favel. Velja za elegantnega in žilavega bojevnika. V Britanijo se je podal po tem, ko je v svojem rojstnem mestu tekmece že povsem nadvladal. Zdaj si hoče ustvariti ime tudi v svetovnem merilu.

Po njegovem vedenju je jasno, da v tem, kar počne, uživa. Na njegovem obrazu je med treningom ves čas izraz zadovoljstva in nekakšne napete osredotočenosti. Čeprav si s svojo »službo« v domovini ni mogel služiti kruha in se zaveda, da bo to tudi tukaj težko, ne namerava odnehati. »Preprosto obožujem ta šport in ne predstavljam si, da bi počel karkoli drugega.« Danes sodobni turnirji v državah, kjer je ultimate fighting najbolj priljubljen – to so ZDA, Japonska in Brazilija –, privabijo tudi 15 tisoč obiskovalcev in več.

Boje prenašajo plačljive televizije, potekajo v najprestižnejših dvoranah. V Veliko Britanijo prihaja vročica ultimate fightinga z zamudo – prvi uradni turnir so na Otoku priredili šele julija 2002. Že pred začetkom turnirja pa se je na organizatorje usul plaz kritik, češ da je zaprtje dveh ljudi v kletko, v kateri drug proti drugemu uporabljata »neomejeno nasilje«, povsem neodgovorno in primitivno početje. Britanski kritiki so ultimate fighting preimenovali v »cestni pretep v kletki«.

Oglasili so se iz britanske zdravniške organizacije in zahtevali večji nadzor nad boji ter izpostavili nevarnosti trajnih možganskih poškodb. Pomisleke so izrazili tudi nekateri člani parlamenta in obljubili, da bodo zastavili vprašanje o upravičenosti tega tekmovanja v parlamentu. Predstavnik laburistične stranke Derek Wyatt je šel najdlje: »Sem povsem proti temu groznemu športu, če mu sploh lahko tako rečemo. Nasprotovali smo lovu na lisice, petelinjim bojem in zasužnjevanju medvedov – ultimate fighting pa je človeški ekvivalent vsega naštetega.«

Lojalnost in tovarištvo

No, človek, ki se s tem športom pobliže spozna, hitro ugotovi, da ni vse tako, kot je videti na prvi pogled. Redni obiskovalci spopadov niso priče le golemu fizičnemu nasilju, ampak odkrijejo tudi svet tovarištva, lojalnosti in časti. Današnji ultimativni bojevniki so pravi športniki, tudi po odnosu do tekmecev.

Mladi športniki pridejo na tekmovanje z vsega sveta. Novinarje in naključne obiskovalce sprejmejo medse tudi v trenutkih poraza in bolečin. Ne razburijo se, ko jim fotografi v želji po čim bolj avtentičnih posnetkih z aparati mahajo le nekaj centimetrov pred nosom. Drug drugemu so naklonjeni, do nasprotnikov se vedejo prijazno in spoštljivo, velikokrat se pred bojem celo medsebojno spodbujajo.

Pred bojem lahko opazujemo trenerje, ki svojim varovancem pazljivo povijajo roke, preden jim nadenejo rokavice. Po boju gledamo zmagovalca, ki se zaskrbljeno sklanja k premaganemu tovarišu in preverja, ali je z njim vse v redu.

Bernie Dillon, eden od organizatorjev prvega turnirja v Veliki Britaniji, pravi: »To je pravi moški šport in naši tekmovalci so sodobni gladiatorji. Ultimate fighting je pravi preizkus, tako fizični kot psihični. Fantje so pravi profesionalci, obvladajo vrsto borilnih veščin in trdo trenirajo.

Najpomembneje pa je, da imajo resnično radi ta šport.« Na kritike glede (ne)varnosti pa odgovarja: »Zavedamo se nepriljubljenosti ultimate fightinga pri nekaterih. Res je bil to nekoč divji, nevaren šport. Vendar pa smo v zadnjih letih na tem področju ogromno spremenili. Zavedamo se pomena varnosti in zdravja naših športnikov. Če pogledate naše statistike poškodb, boste videli, da se prav nič ne razlikujejo od drugih podobnih športov.«

Dejstva

O ultimate fightingu, o njegovih dobrih in slabih straneh, je možno povedati še veliko. Dejstvo je, da je to trd in grob šport, ki lahko tekmovalcem pusti trajne posledice, tako fizične kot psihične. Dejstvo je tudi, da je bil še pred slabim desetletjem izrecno prepovedan v skoraj petdesetih državah in da nekako dejansko poveličuje nasilje. Vendar pa je dejstvo tudi, da se je v zadnjem času močno posodobil, s tem pridobil pri varnosti in verodostojnosti in da njegova priljubljenost po svetu še vedno narašča.

Mladi fantje, ki se ukvarjajo z ultimate fightingom, so večinoma profesionalci in veliki športniki, ki se zavedajo ločnice med športom in vsakdanjim življenjem. Morda najpomembnejše dejstvo pa je, da so to ljudje, ki imajo svoj »poklic« radi in ga opravljajo z vso predanostjo, veseljem in častjo, ki jo premorejo. Ali če povzamemo besede z napisa nad telovadnico enega najbolj priljubljenih britanskih bojevnikov, Marka Weira: »Bolečina mine, ponos ostane.«

TEKST: Tadej Turnšek/IPAK Images

FOTO: Francesca Yorke/eyevine/IPAK Images

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču