Brezspolnost

Pred kratkim sem si v Celju ogledala razstavo z zgovornim in nedvoumnim naslovom Moški in nato na poti domov premišljevala o svojem odnosu do moških in moškosti. Spomnila sem se intervjuja z dvema superzvezdniškima pisateljema, ameriškim Bretom Eastonom Ellisom in francoskim Michelom Houellebecqom, ki sem ga nedavno vnovič prebrala.

V intervjuju Ellis med drugim ugotavlja, da za moške v naši družbi pri iskanju partnerk žal šteje predvsem ženska zunanja podoba, medtem ko ženskam fizični videz moških ni bistven. Houellebecq se z njim strinja, vendar dodaja, da se tudi ženske pri izbiranju partnerjev vedno bolj približujejo tem neznosno banalnim kriterijem.

Verjetno sta imela v mislih lepotne ideale in njihove pretirane inscenacije, kakršne so izoblikovali modni dizajnerji, ki so, ironično, pogosto homo- oziroma transseksualno usmerjeni. Če pustim ob strani dejstvi, da je lepota v načelu zadeva individualne presoje in da to, kar se danes išče, po Baudrillardu, ni več lepota, temveč look, lahko rečem, da za ženske pri izbiri partnerjev fizični videz sicer ni ravno bistven, če se znova navežem na omenjeno Ellisovo izjavo, vsekakor pa je pomemben.

»Moško« razstavo sta avtorici opredelili kot (novo)feministično, ker je vključevala tudi nekaj »feministično izobraženih« moških avtorjev in je bila spričo tega bolj demokratična, aktualnejša od recimo temu stereotipnih feminističnih poudarkov, ki jih zvečine opažamo pri nas.

Zanimivo pri tem je zlasti, da je večina ženskih avtoric podano temo obravnavala humorno, medtem ko so se moški praviloma odločali za resnejši pristop in razkrivanje svojih ranljivosti. Nemara so krhke podobe moškosti nastale kot reakcija na novi moški ideal, ki se je v devetdesetih eksplozivno razširil v poplavi ženskih in tudi vedno večjem številu moških revij.

Moško telo je postalo objekt, tako kot že mnogo pred tem žensko telo. Medtem ko smo se ženske skozi zgodovino že nekako privadile na tovrstno obravnavanje in razvile številne obrambne mehanizme, moške idealiziranje njihovih teles slej ko prej spravlja v nelagodje. Zgodovina namreč prikazuje moškega najpogosteje v vlogi junaškega bojevnika ali neustrašnega lovca, ki izžareva moč in čvrstost. Zelo redki so namreč primeri, ko je moško telo neposredno izpostavljeno kot objekt želje, kakor recimo na homoerotičnih podobah.

Lahko bi celo rekli, da se je zgodil nekakšen preobrat v razmerju med spoloma. Ženske smo v nenehnem boju za enakopravnost postale močnejše, odpornejše in agresivnejše, skratka podobnejše moškim. Zabrisovanje meja med spoloma je vedno bolj navzoče, še posebej očitno pa se nemara kaže v transvestizmu estetskega v sodobni umetnosti, katerega predhodnik in prototip je bil Andy Warhol.

Svojo (pesimistično) vizijo prihodnosti brezspolnega in kloniranega človeštva, ki je preseglo delitev vrste na dva spola in lastno umrljivost, je v romanu Osnovni delci literariziral tudi zgoraj omenjeni Michel Houellebecq.

Nemalokrat provokativni francoski filozof Jean Baudrillard pa je že leta 1990 v svojem znamenitem besedilu Transparentnost zla razlikoval tri stadije v človekovem dojemanju in razumevanju telesa: nekoč kot metafore za dušo, kasneje kot metafore za seks ter v pričujoči oziroma bližnjeprihodnji, vse bolj transseksualno orientirani dobi kot neskončno programiranega, substituiranega in kloniranega človeka, čigar telo ni več metafora za nič, saj so za metaforiziranje potrebni med seboj razlikujoči se objekti.

In v tem, da je bila seksualna revolucija nemara le etapa na poti v transseksualnost, se strinjata tako pisatelj kot filozof. Manično iskanje lastne identitete je pač paradoksalna posledica slehernega osvobajanja.

TEKST: Valentina Vovk

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču