Čilski študentski upor: Komandantka Camilla

Kako se je 23-letna študentka geografije spravila na milijonarskega predsednika in na novo izrisala politični zemljevid Čila.

Ko je Camila Vallejo po sestanku študentskega gibanja na univerzi v Santiagu lani jeseni zapuščala pisarno študentskega združenja, je zunaj nanjo prežala nevarnost. Že tedne pred tem je voditeljica študentskega upora prejemala anonimne grožnje s smrtjo. Najprej je heker na medmrežju objavil njen naslov. Potem je neki nižji uradnik na Twitterju zapisal 'ubijte prasico' in 'odstranili boste nesnago', stavek, ki ga je uporabil general Augusto Pinochet leta 1973, ko je hladnokrvno razpravljal o načinih, kako se znebiti čilskega predsednika Salvadorja Allendeja.

Napadli so jo čez nekaj minut, manj kot deset minut po tiskovni konferenci, na kateri je Vallejo orisala načrte za protestni pohod s Plaze Italia, tradicionalnega čilskega prostora za praznovanja in proteste, proti La Monedi, predsedniški palači, kjer se je milijonarski poslovnež (in trenutni čilski predsednik) Sebastian Pinera s svojimi pomočniki razburjal nad študentsko vstajo.

Napadel jo je policijski oddelek za preprečevanje nemirov, medtem ko je z drugimi študentskimi voditelji nosila transparente in prepevala. Zeleni vojaški avtobusi, znani kot los carniceros zaradi surovega pretepanja, ki ga v njih izvaja policija, so se razvrstili na položaj. Majhen oklepni terenski avtomobil, imenovan zorillo, je pricvilil na ulice, pljuvajoč puhaste oblačke solzivca. Sledil je udarec vodnega topa iz el guanaca, vozila, ki je videti kot v bojne barve oblečen smetarski avto z vodnim topom na strehi.

To, kar poznamo pod izrazom čilska zima, študentska vstaja na prelomu 2011‒2012, se je razvilo v najlegitimnejše politično gibanje v državi, vajeni mirovati, Vallejo pa v upornico, o kateri v Latinski Ameriki ni bilo toliko govora že od komandanta Marcosa. Le da ima ona namesto pištole in pipe v nosu pirsing, pod njim pa nasmeh, ki razoroži in zmede nasprotnika. Rjavolaska z dolgimi padajočimi lasmi in obrazom filmske zvezde črpa politično moč iz podpore bataljonov sledilcev s Facebooka in tviterskih množic. »Razumeti morate, da je lepota lahko trnek,« pravi Vallejo, ki ji prek Twitterja sledi 300 tisoč ljudi. »Če me pridejo poslušat samo zaradi videza, jemljem to kot kompliment, ampak potem ko razložim svoje zamisli ... Gibanja s takšnimi koreninami se ne da razložiti tako površinsko.«

Vlada Sebastiana Pinere se je študentov izmenično lotila z dvema metodama. Najprej jih je poskušala podkupiti z obljubo o fondu za izobraževanje, težkem milijardo dolarjev, in ko jih ni spravila z ulic, še z nasilno policijo. Prav tako neuspešno.

»Navajeni smo solzivca ... Ne moreš dihati, ne moreš odpreti oči, mlajši omedlevajo,« pravi študent Jose Vega. »Na Camilo so se spravili namerno. Zlasti nasilno so se lotili vodstva, da se študentje ne bi mogli organizirati in da bi se demonstracije sprevrgle v kaos. Običajno je tako, da so demonstracije brez policijskega nasilja mirne, toda ko se pojavi represija, je tudi odziv nanjo vse močnejši in močnejši, dokler ne pride do spopadov.«

Voda iz el guanaca poškoduje človeško kožo na dva načina. Če gre za odpadno vodo, se lahko takoj pojavijo fekalne okužbe. Toda čilski represivni aparat se je moderniziral in uporablja čistejše metode – solzivec, raztopljen v vodi, ki ga izstrelijo iz vodnih topov, uperjenih proti študentov, pešcev in v tem primeru na prvo vrsto prepevajočih in korakajočih študentov, ki jih je vodila Camila Vallejo. Premočeno jo je zajel oblak solzivca in kemična reakcija solzivca in mokre kože je bila tako močna, da je Vallejo začasno popolnoma ohromila.

»Nisem mogla dihati, bilo je zapleteno, ker smo morali pobegniti pred karabinjerji in ker nas je pričakal še en avto cisterna in nas udaril s še močnejšo kemikalijo, ki je povzročila alergične reakcije. Zdelo se mi je, da mi gori vse telo,« je pozneje pripovedovala Vallejo v ekskluzivnem intervjuju. »Poskrili smo se na varno, vzeli antihistaminike, se preoblekli in potem opazovali represijo in agresijo.«

Medtem ko se je Vallejo trudila, da bi spet normalno zadihala, so zunaj pretepali novinarje, zaprli skoraj 300 ljudi in oskrbeli 25 ranjenih policistov, ki so jih v protinapadu poškodovali mladeniči z maskami na obrazih in s kamenjem v rokah. Vse popoldne so po ulicah v središču Santiaga potekali boji med težko opremljenimi policisti in stotinami protestnikov, oblečenih v kratke hlače, superge in zakrite s šali, ki naj bi jih ščitili pred solzivcem. Ulični prodajalci so prodajali limone po sto dolarjev za sadež, saj naj bi dihanje prek sveže limone omililo najhujše posledice solzivca. Zaščitna maska revežev jim pravijo.

Gibanje, ki je v veliki meri nastalo s pogovori prek spletnih klepetalnic in prek forumov na Facebooku, je streslo čilsko politiko in na ulice spravilo do 200 tisoč študentov, pogosto pospremljenih z umetniškimi kolegi: s skupinami bobnarjev, plesalcev v kostumih in z vsesplošnim smislom za humor. Čilski študentje so prestolnico uporabili kot prizorišče za tako različne predstave, kot sta bila množično oponašanje plesa Michaela Jacksona v Thrillerju ali besathon, pri katerem se je na tisoče mladih parov 15 minut poljubljalo pred predsedniško palačo. Ob tem so potekali študentski maratoni okrog predsedniškega urada, med katerimi so se z vihtenjem čilske zastave in glasnim smehom norčevali iz njegovih poskusov streti študentsko revolucijo.

Osem mesecev je trajala zasedba 400 čilskih srednjih šol. Kljub vladnim grožnjam, da bodo desettisoči dijakov morali ponavljati letnik, da bodo izključeni iz šole ali celo zaprti, so srednješolci zasedbo nadaljevali in zahtevali odpravo plačljivih izobraževalnih ustanov, nižjih obrestnih merah za dijaška posojila in vozovnico za avtobus, ki bi veljala vse leto.

Tako kot države arabske pomladi tudi Čile doživlja zgodovinske trenutke. Podobno kot Indignados v Madridu je tudi Čilska zima kot gibanje globoko zarezalo v tradicionalne družbene in razredne delitve. »V sanjah sem upal, da se bo to zgodilo,« pravi Ariel Russell, študent na Universidad de Chile, ko se spominja zadnjega pohoda, na katerem se je na ulicah Santiaga zbralo približno 140 tisoč študentov. »Mislil sem, da se bo to zgodilo, toda šele čez kakšnih 30 let ... V tem trenutku ima mladost večjo verodostojnost kot politiki.«

Camila Vallejo se je rodila daleč od hodnikov, po katerih se sprehajajo močni. Odraščala je v družini štirih otrok v krajih Macul in La Florida, v revnih, pozabljenih četrtih Santiaga, daleč od politične elite.

»Šolala sem se v majhni šoli z imenom Dežela rož, kar je bilo po svoje smešno, saj smo na njenem igrišču vdihali precej več umazanije in prahu kot vonja rož. V naših učilnicah z lesenimi tli sem lahko opazovala zbrane naslage prahu generacij neznane mladeži. Učencev, ki nikoli ne bodo zasedli pomembnih položajev v naši državi,« je rekla Vallejo v svojem nastopnem govoru kot šele druga voditeljica prestižnega študentskega gibanja na Universidad de Chile, znanega pod kratico FECH.

Bolj malo je kazalo na to, da bo bistro, energično dete postalo nacionalni lider. »Nikoli prej v svojem življenju nisem sodelovala v kakšnem uporu ali stavki. Vedno sem imela dobre ocene, sem pa tu in tam špricala in se učila zadnjo minuto,« pove Vallejo. »Nikoli nisem bila upornica, sem pa bila vedno radovedna, raziskovalka. Rada sem poslušala pogovore starejših.«

Vallejo pripada generaciji Čilencev, ki so odrasli po Pinochetu, toda z bremenom njegove zapuščine. Generaciji, ki je lahko opazovala, kako so tržna pravila vzpostavila drugačno diktaturo. Najverjetneje ni države na svetu, v kateri bi tako zelo prisegali na tržno ekonomijo, kot to počnejo v Čilu, deželi, kjer zaračunavajo rojstvo otrok pred deveto zjutraj in po peti popoldne dvojno, ker so pač na svet privekali neprikladno zunaj delovnega časa.

Leta 2007, ko jih je imela 17 let, se je Vallejo pridružila Komunistični mladini (JJCC), ki je zelo vplivala na njeno politično prepričanje. Oba njena starša sta bila nekdanja člana čilske komunistične partije, skupine, ki je bila na vrhu Pinochetovega seznama nasprotnikov, s katerimi je treba obračunati.

A zanjo do maja 2011 ni nihče slišal. Nihče ni opazil političnih govorov te drzne voditeljice, katere heroji so bili marksistični geografi z malo znanimi priimki in Evo Morales, prvi domorodni Bolivijec, ki je postal vodja te nemirne države. Na steni njene pisarne visi portret Karla Marxa. Ni dvoma, kam kaže igla na njenem političnem kompasu.

Kar se je maja 2011 začelo kot prizadevanja študentov, da bi preprečili nadaljnjo privatizacijo nacionalnega študijskega sistema, se je razraslo v večmilijonsko gibanje in eksplodiralo kot vsesplošno zavračanje čilske politične elite. Zadnje čilske javnomnenjske raziskave kažejo na rekordno nizko podporo tako predsedniku (22 odstotkov) kot opozicijski koaliciji, znani kot La Concertacion, za katero bi se odločil le vsak deseti Čilenec, če ta nekoč brsteča koalicija sploh še obstaja.

V ta prazni prostor je s svojim programom vstopila nova generacija študentskih vodij, očarala množice in ujela pravi trenutek za to, da poskuša svoje nekoč vzvišene cilje spremeniti v politično realnost. »Nikoli si nisem predstavljala, da se bom srečala s predsednikom in da bom vodila takšno gibanje. Pravzaprav si niti nisem želela postati predsednica FECH,« pravi Vallejo. »Vse to je bilo zame nova izkušnja, vse to nastopanje pred kamerami in podobno.«

S tekočimi govori si je Vallejo pridobila širok krog občudovalcev, ki sega od nemških posnemovalcev folk rok legend do videoposnetkov na Mehiški nacionalni avtonomni univerzi (UNAM).

»Čile je zelo konservativna družba. Mladina na volitvah ne sodeluje, status quo je namenjen tistim, ki so starejši od 40 … Vodstvo ni povezano s političnimi strankami, ampak z manjšimi, neodvisnimi skupinami,« pravi Russel, ki je tako kot Vallejeva študent na Universidad de Chile. »Še veliko se moramo naučiti o tem, kako se samoorganizirati na tak način.«

Spopad, ki poteka v Čilu, ni spopad med študenti in policijo za preprečevanje nemirov, ampak spopad med ideologijama. Čile si je zelo prizadeval, da bi šel v svet o njem glas kot o državi Latinske Amerike, ki deluje. Z redno gospodarsko rastjo med tremi in šestimi odstotki BDP je Čile investitorski raj. Z ogromnimi možnostmi za izkoriščanje lokalnega prebivalstva in malo ovirami, ki bi jih postavljala domača davčna zakonodaja ali neposlušni domačini. Desetletja je bilo čilsko prebivalstvo tako samozadovoljno, številni bodo rekli obupno pasivno, da so si gospodarske družbe lahko privoščile, kar so hotele. Od 46-odstotne letne obrestne mere na kreditnih karticah do diskriminirajočih bančnih posojil glede na sosesko, iz katere je bil prosilec.

Čilski študentje ob doštudiranju prejmejo tako diplomo kot velik dolg. Ta je v obliki posojil za številne težak kar deset milijonov pesov, ki se ob desetletnem obdobju odplačil in sedemodstotni obrestni meri razraste do 20 milijonov, kar nanese približno 40 tisoč ameriških dolarjev. Ob tem, da je zaslužek povprečne čilske družine komaj 600 dolarjev, je bil ta model, na katerem je bila zasnovana čilska gospodarska rast, obsojen na to, da bo prej ali slej eksplodiral.

V ospredju študentskih zahtev so klasična ekonomska vprašanja, kot so zniževanje obrestnih mer pri študentskih posojilih, odprava šolnin in konec državnega podpiranja institucij, ki kujejo dobiček s poučevanjem. V zadnjih letih je zacvetela izobraževalna industrija z oglasi v časopisih, ki so ponujali nakup šol z zagotovljenimi vpisninami, državnimi subvencijami in zagotovljenimi zaslužki. Ti časi so mimo in danes z oglasi za te dobičkonosne šole iščejo varnostnike 'brez zahtevanih izkušenj', ki bi s stražarskimi psi jeznim dijakom preprečevali zasedbe šol.

Z naklonjenostjo do kartelov in z monopolnim nadzorom nad glavnimi industrijskimi panogami se zdi, kot da bi delom Čila vladala združba Los 100 Familias – ultraelita, ki nadzira večino bogastva in ohranja nadzor nad poskusi političnih reform.

Gre za sistem, ki je bil vzpostavljen v krvavi 17-letni vladavini vojske, med katero je bilo umorjenih 3000 ljudi, še 55 tisoč pa so jih ugrabile enote izkušenih mučiteljev. Ocenjuje se, da je bila polovica Pinochetovih žrtev mlajših od 30 let in da je represija obglavila celo generacijo voditeljev, česar današnji študentje zlepa nočejo pozabiti.

Pinochet, ki je umrl pred leti, je na varnem v zemlji, toda njegovo zapuščino je v današnjem Čilu opaziti na vsakem koraku. Od strahu pred protesti do pasivnih potrošnikov. Oziroma jo je bilo opaziti ‒ do zdaj. Dogajanje v zadnjih dobrih šestih mesecih je pokazalo, da je v dobi nenehnega komuniciranja kombinacija zdrave pameti in orodij, kot je Facebook, lahko zelo vnetljiva mešanica.

»Nočemo samo spreminjati sedanjega sistema, zahtevamo njegovo temeljno preobrazbo. Nočemo izobraževalnega sistema kot izdelka na trgu, zahtevamo izobraževanje kot pravico, ki jo zagotavlja država,« pravi Vallejo. »Zakaj potrebujemo izobrazbo? Za ustvarjanje dobička? Za sklepanje poslov? Ali za razvoj države, za družbeno integracijo in razvoj? To so vprašanja za razpravo.«

Tekst: Jonathan Franklin
Foto: Morten Andersen

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču