Skoraj dvomim, da je še katero od domačih slovenskih vin deležno tolikšnega opevanja, raznih modrosti in domiselnih popotnic. Ni kaj: če cvičku obrekovalci očitajo kilavo splošno vinsko kakovost, mu tega, čemur vinopivci pravijo všečnost, zagotovo ne primanjkuje!

Najbolj priljubljen je seveda na Dolenjskem, uspešno pa si je utrl pot tudi na, ne boste verjeli, Tajsko! Marsikje drugod se jim zdi to vince pač močno prekislo, Dolenjci in Tajci pa očitno znajo ceniti to lažje osvežilno kiselkasto vino z manjšo stopnjo alkohola.

Tudi če pustimo vnemar, da so Dolenjci svojemu cvičku močno popravili nekdanji slab glas, gre v marsičem še za tržno deplasirano vino. Je pa res, da so cene cvička po oštarijah na vseh koncih Slove­nije precej visoko!

»Če smo hoteli cvičku vrniti dober glas in kakovost, je bilo najprej treba opraviti s ponarejevalci. Že samo zagrebški Badel je na Žitnjaku polnil na milijone steklenic, takšnih, v katerih se je sicer prodajala mineralna voda.

Tudi v Sloveniji si našel podobne trgovske jastrebe, zanimal jih je le profit, ne kakovost. Hoteli so ponujati najnižje cene, ne da bi se pri tem ozirali, od kod je grozdje, ohranjanja sortnih posebnosti ni bilo. V igro so se vključevali še drugi. Recimo Vino Brežice s svojim Marvinom. Samo da je bilo rdečkasto in kiselkasto, pa je že bil cviček!

Goljufive variante so potem trg dosegale pod imeni, ki so vsaj fonetično asociirala na cviček, in ljudstvo se je veselo nalivalo z zadevami, kot so bile Griček, Čriček, Dobrovoljček, Starček, Vinček, Griček in kaj vem še kaj. Zato je bil nujen boj za geografsko poreklo, ki je sočasno za največje distributerje pomenil precej bolečo izgubo profita. Cviček je pač naš, od tod, kjer smo doma, in to je to.

Leta 1997 smo v Planici postavili ogromno napihljivo reklamno steklenico in nastopili s sloganom Cviček je samo en. No, v resnici sta navzoča vsaj dva osnovna tipa cvička. Zlasti podgorjanski in tip klasičnega značilnega cvička z dolenjskega gričevja.

Tudi kislinsko so podgorjanski cvički že v osnovah nekoliko krepkejši, bolj rezantni in ostrejši, medtem ko so naši, z gričevja, nekoliko blažji, mehkejši in malce bolj zaobljeni,« pojasnjuje gospod Zdravko Mastnak, enolog kleti Kmečke zadruge Krško.

Jože Frelih je tam okoli leta 1990 s cvičkom prvič napolnil buteljke, potrudil se je pri izboru same steklenice in tudi pri nalepki. Izbral si je šegavo domače ime Cviček od fare, pri čemer je imel v mislih, da gre za vince, ki je kakor fant od fare – klena in poskočna, živahna domača duša. Frelih je v smislu tedaj aktualnih trendov trgu hitro ponudil še peneči cviček. Že takšni podvigi povečajo zanimanje, vračajo domačemu vinu dober glas in pritegnejo nove častilce. Frelih je v enem od intervjujev povedal tako, kot je:

»Če bi cviček ocenjevali po posameznih parametrih, bi dejali: alkohol – malo, kislina – skoraj preveč, pepel – ga nima, ekstrakt – nič posebnega, barva – neizrazita. Treba ga je položiti na jezik, spustiti po grlu, morda ob primerni hrani, in vidiš, da je cviček nekaj božanskega. Njegova moč je v tem, kako se počutiš po njem!«

Dokler kri po žilah teče, Dolenc

se cvička ne odreče, pravi rek. Obrok brez cvička pa je menda kot dan brez sonca. In povem vam, nekaj je na tem! Celo moj stari oče je, ko ga je rak na koncu že počasi jemal s tega sveta, želel le še enkrat okusiti pol litra cvička z Gadove peči in kos ja­bol­čnega štrudla!

Nekateri samo ime »cviček« povezujejo z nemško besedico »zwicken«, kar naj bi označevalo ščipanje in črvičenje, ko te povsod trga. Etnologinja Bojana Omerzel pa pravi, da je po etimološki razlagi beseda cviček sorodna hrvaški besedi »cvič«, označbi za sirotko. Dejansko pa menda vsota skupnih kislin pri cvičku ni nič kaj opazno višja kot pri siceršnjih vinih iz podobnega podnebja, le da je v okusu izrazitejša zaradi nižjih vrednosti nekaterih drugih snovi, ki tvorijo strukturno telo vina.

Ugledni gospod Janez Trdina je v davnih časih »preučil« prenekatero dolenjsko zidanico in birtijo in si zapisal ljudska prepričanja: »Slabemu vinu se veli: cuckovina, cuckovec, cviček, cvičkovec, žvižgovec, fukouc ...« Pa je bilo tedaj vse skupaj bolj ali manj plod pomanjkanja vinogradniškega in kletarskega znanja, trgali so prehitro in trte so bile preobremenjene, pa še kaj bi se našlo.

Kmalu pa so celo dunajski zdravniki na veliko priporočali uživanje cvička zaradi blagodejnih in zdravilnih učinkov. In če je tedaj – kakor tudi sedaj – cviček veljal in velja za lahkotno vino z nižjo vsebnostjo alkohola, je le treba povedati, da so ga znali v prvih letih po drugi svetovni vojni prikletariti tudi alkoholno nabildanega s kar 13 maligani.

Našim Dolenjcem ni kaj očitati, za svoj cviček se postavijo, ga branijo in vsekakor so vsem pokazali, kaj je mogoče s premišljenimi marketinškimi ukrepi. Tako so si že dolgo od tega izmislili svoj slogan, Always Cvičk, cviček pa je bil ne nazadnje leta 1997 deležen tudi prve resne, nekemu vinu namenjene monografije v domačih logih.

Prvi so ustanovili svoj cvičkov vinski konzorcij, idejo in realizacijski model pa zdaj že nekaj let bolj in manj uspešno posnemajo pridelovalci številnih drugih vin po Sloveniji.

Uvedli so enotno prepoznavnost enajstih največjih ponudnikov v obliki značilnega, po zgledih razvitejših tujih okolij inspiriranega navojnega zamaška, kljub zapletom, ki so segali prek ministrstev pa vse do ustavnega sodišča, so dosegli svoj vinski (cvičkov) zakon in tudi mednarodno zaščito geografskega porekla in tradicionalne pridelave, če ob tem legendarno cvičkarijo v Kostanjevici (bilo jih je že 35!) pustimo kar malce ob strani. In če v Sloveniji vinogradniki izbirajo vsakoletno vinsko kraljico, so si vrli Dolenjci omislili svojega kralja cvička, cvičkove ambasadorje in princese.

In ker pametno mislijo naprej, vzneseno podpirajo že nekaj let aktualne in nadvse priljubljene študentske cvičkarije, ki so že davno prerasle začetno poslanstvo. Najprej so jih organizirali le v ljub­ljanski študentski menzi, potem v Križankah, zdaj je to turneja prireditev po številnih večjih slovenskih krajih. Mastnak se zasmeji:

»Spominjali se bodo teh žurov in cviček jim bo ostal v duši tudi naprej v življenju, to je njegova moč! Poglejte, na zadnji študentski cvičkariji v ljubljanskih Križankah so prodali precej več kart kakor za prominentni ljubljanski vinski sejem oziroma to, kar je od njega ostalo, v vsem tednu! To je skrivnost cvička, ljudje ga imajo enostavno radi.«

Osnove

Cviček pridelujejo tako iz rdečih kot iz belih sort grozdja. Cviček je mešanica, porečejo nevedneži. Da je to zvrst, jih potem brž popravijo bolj razgledani vinoljubi. Oboji se potem hitro zopet zataknejo pri težavi, ali je pravilno za izvirni cviček pomešati že grozdje izbranih sort ali šele že izgotovljeno, vinificirano žlahtno kapljico vsake od teh istih sort.

Cvičkovim odvetnikom je uspelo z zakonodajo zagotoviti, da sta dopustna in pravilna oba načina, ohranjati pa je treba organoleptične značilnosti in se držati geografskih omejitev. Zakon sam predpisuje tako obvezne kot dovoljene sorte grozdja, namenjenega pridelavi tega dolenjskega tekočega veselja, v katerem je tja do 70 odstotkov rdečih sort, med katerimi prednjači žametovka (žametna črnina), ki naj v celotnem cvičkovem obsegu zajame 40 do 50, včasih celo do 60 odstotkov.

Med belimi sortami je na prvo mesto treba postaviti tradicionalno kraljevino, ki omehča ostrino žametovke, v cviček pa prav tako sodita modra frankinja in laški rizling. Dovoljeno je dodajati še številne sorte, ki so potem v pridelanem cvičku manj izrazite, a vseeno vsaka po svoje prispeva k značilni drži posamezne cvičkove kreacije.

Gre za po večini manj znane sorte in nekaj je komaj še ohranjenih, nekatere pa doživljajo prav zaradi tega vnovični vzpon. Gre za sorte, kot so volovna, zelenika, portugalka, zeleni silvanec, lipovina, drobna črnina (tičenska), rumeni plavec, žlahtnina, štajerska belina in šentlovrenka. Te sorte naj bi v t. i. cvičku P.T.P. skupaj z laškim rizlingom dosegle nekako 15-odstotni delež.

Široka paleta možnosti, ki je tako ponujena vinarju, vsekakor prispeva k raznolikosti cvička po ničkolikih dolenjskih zidanicah, zato so večne diskusije, čigav je boljši, toliko bolj žive in umestne, pa tudi zamrle vsekakor ne bodo.

Čigav je najboljši?

O tem, kateri od številnih cvičkov naj bi bil najboljši, ne bo mogoče izreči dokončne modrosti. Menda ima vsak pošten Dolen’c v svojem hramuali zidanici tistega najnajnaj. In gotovo boste veseli, če bo kak kozarec delil z vami. Vsekakor pa mimo nekaterih leg ne moremo. Na dobrem glasu so Trška gora, Podbočje, Pleterski hrib, okolica Kostanjevice in Šentjerneja, če omenimo le nekatere, prava cvičkova Grand Cru lega pa je gotovo Gadova peč, ki številnim Dolenjcem pomeni resnična cvičkova nebesa.

Dejansko so nekateri strokovnjaki mnenja, da je tamkajšnji cviček res dober, da pa gre izrednost lege, ki se je nekoč imenovala enostavno Kačja pečina, pripisati predvsem podjetnosti in marketinškim talentom tamkajšnjega nekdanjega legendarnega oštirja in vinogradnika Kerina. Kaj priporočiti? Opozorili bomo na cvičke, ki jih v svoji publikaciji Vina Slovenije visoko ocenjuje tudi priznani dr. Nemanič, ter priporočili še nekatere pridelovalce:

• Bojan Brcar, Hom 62, Šentrupert
• Jože Frelih, Šentrupert 35, Šentrupert
• Marko Cvelbar - Bajnof, Sevno 1, Novo mesto
• Vinko Štemberger, Na žago 1, Šentjernej
• Martinčič, Šmalčja vas 16, Šentjernej
• Kartuzija Pleterje, Drča 1, Šentjernej
• Stane Jarkovič, Brod, Podbočje
• Robert in Tone Jarkovič, Brod, Podbočje
• Alojz Pirc, Ravni 3, Krško
• Miloš Munih, Trška gora 262, Novo mesto
• Janez Žaren, Nemška vas 1, Leskovec

In seveda naš največji ponudnik cvička in nosilec hrbtenice cvičkarskega lobija v domači deželici: KZ Krško, Rostoharjeva 88, Krško

Cviček P.T.P. je suho vino z nizko alkoholno stopnjo (do 10,0 vol. %) in z malo višjimi skupnimi kislinami. Vino je svetlo rdečkaste barve z rubinastim odtenkom, sveže sadne arome, v okusu nežen, lahkoten, svež, živahen. Odlikujejo ga njemu lastne značilnosti, prepoznavne zlasti v lahkotnosti in pitnosti.

Zakonodaja

Novi zakon o vinu in drugih proizvodih iz grozdja in vina iz leta 1997 je vpeljal pojem priznanega tradicionalnega poimenovanja, ki omogoča zaščito geografskega porekla, imena in pridelave vin s tradicijo. V zakonu sta posebej označeni vini cviček in teran, vendar zakon določa, da je treba za popolno zaščito izdelati elaborat in vina na njegovi podlagi zaščititi s posebnim pravilnikom, ki ga izda minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Po dolgi, zapleteni in razburljivi zgodbi je bilo to za cviček opravljeno leta 2000, tako da imamo zdaj tudi 23-členski pravilnik o pridelavi cvička.

Danes je cviček zaščiten tudi po standardih Mednarodne organizacije za trto in vino s stopnjo zaščite tradicionalnega poimenovanja, denomination traditionnelle.

Šmarnica

Prepričanja o tem, da je v cvičku obvezna tudi navzočnost šmarnice, vina, privinarjenega iz divje necepljene trte, ki vsebuje »tanori« alkohol, torej metanol, so živa še marsikje. Včasih so bili prepričani, da je prav šmarnica povzročila veliko dednih bolezni in prirojenih hib, da je vztrajno nalivanje z njo pivcem trajno omračilo um in podobno, in najbrž je bilo kar precej tega res.

Na drugi strani so zagovorniki starih navad, ki še kar trdijo, da cviček brez šmarnice sploh ni cviček, seveda pa šmarnica vsaj uradno že dolgo ni dovoljena.

Enolog Zdravko Mastnak meni: »Šmarnica je posledica zgodb o tegobah s trtno ušjo, ki je toliko uničila. Veliko kmetov je pustilo rasti divjo trto, ker se je ta kot odpornejša pač zmogla ohraniti, ni je bilo treba škropiti in tudi sicer ni potrebovala toliko oskrbe.

Na koncu so vse zmešali skupaj z žlahtnimi sortami, kar jih je preživelo, in tako … Lahko bi rekli, da je šlo zgolj za praktično rešitev, ki pa dejansko s samo tradicijo cvička nima kaj dosti skupnega. Morda pa je po svoje celo pomagala, da je cviček kot priljubljen pojem preživel.«

Cviček je najbolj živ v načinu bivanja naših dolenjskih sodržavljanov, je del dolenjske kulture, vsakdanje govorice in mnogih štosov:

• V cvičkovem hramu se je posušil marsikateri sod in prenekateri deviški venček (krancl).
• Ko pridejo mož pijan domov, naj si dene žena cviček v usta in ne bo nikoli tepena.
• Ko gre baba v cvičkov hram, je enako, kot bi šla krava k biku.

TEKST: Igor Rosina

FOTO: Stephen Wayda & Ivana Krešić

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc