7. 6. 2008, 19:26 | Vir: Playboy

Dame iz porcelana

Kitajski ustvarjalec Liu Jinhua je svojo umetniško pot začel že pri petnajstih v manufakturi porcelana. Po osmih letih težaškega in skrajno dolgočasnega dela se je vpisal na fakulteto, nekakšno keramičarsko akademijo. »V tovarni ni bilo nikakršne možnosti, da bi videl svet. Trdo sem delal in se pri tem nisem zabaval. Lahko si predstavljate. Zato sem si rekel, da se ne bom nikoli več dotaknil kakšnega krožnika ali sklede, ko bom odšel od tam.« Postal je učitelj na umetniški visoki šoli in glasnik novega obdobja kitajske zgodovine.

Kitajska sedanjost poka po šivih globalizacije in komercializacije. Posledice se kažejo v neštetih »novostih« in spreminjajočem se življenjskem slogu. Izjemno pomemben je informacijski in kulturni pretok, ki se odvija zadnja leta, čeprav so mediji še vedno pod neslutenim političnim nadzorom.

Umetnost zadnjega desetletja predstavljata materializem in novi realizem, ki odseva dogajanje v družbi. »Moja dela so tesno povezana z modernim življenjem in utelešajo življenjske stile ter odnose do življenja modernih ljudi.«

Postmodernistični pop-art kaže na poskus moralne introspekcije in samoanalize umetnikov ter njihovih del. Inovacije v uporabi barv in slogov dopolnjuje bogata tradicija na vseh področjih. Išče se pluralizem kulturnega izraza. Dogaja se jim kulturna globalizacija.

Za »delight« poskrbi ženska, iluzija je model, ki ga narekuje postmoderna doba. Zofa, krožnik ali kopalna kad simbolizirajo potrošnjo, željo po materialnem, in so hkrati le okolica, podlaga, del realnega, vendar notranjega, intimnega sveta. Ženska sedi, leži ali se plazi, oblečena v značilno kitajsko obleko iz 30. let prejšnjega stoletja, imenovano qipao ali cheongsam.

Kolonialistični videz vzbuja poseben, postpolitično-družbeni sentiment. In dejstvo, da manjka glava, je zgolj praktične narave. Glava je s svojimi potezami in izrazi preveč konkretna in bi, kot pravi Jinhua, s svojo pomenskostjo ovirala izražanje prvotnega sporočila.

»Zofe prihajajo z Zahoda, medtem ko je ženska v cheongsamu še vedno popolnoma orientalski znak,« pravi Jinhua, ki tudi meni, da sta konzumerizem in izkoriščanje žensk dovolj jasno označena in povezana.

Sodobna kitajska umetnost išče motive v tradiciji, če je treba tudi v keramiki. Mednarodni umetniški trg namreč zahteva reflektiranje esence kulture – želi kitajske simbole. »Vendar je težko najti tiste reprezentativne simbole, ki najbolje odražajo pravo bistvo kitajske kulture.

Zato sem pravzaprav vesel, da sem se spomnil porcelana. Všeč mi je namreč njegova čudovito gladka struktura, poleg tega pa izvrstno služi temam in namenu mojega ustvarjanja,« zaključi Jinhua, ki počasi ugotavlja, da se tudi na Kitajskem lahko živi od umetnosti.

TEKST: Nina Rupel