Direktor v šoli

V njihovi psihi so zapisane predvsem naslednje značilnosti: iskanje prevladujočega položaja v družbi (brez bojaz­ni, da bi jih zaradi tega preganjal Andrej Plahutnik iz Urada za varstvo konkurence), usmerjenost v dober zaslužek, agresivnost pri doseganju zastavljenih ciljev in odgovornost pri delu.

Se najdete? Če ste poleg tega še rahlo narcisoidni, v življenju zasledujete več pomembnih ciljev naenkrat ter ste poleg tega med srečneži, ki točno vedo, kaj želijo v karieri doseči, potem se lahko poistovetite s profilom povprečnega slovenskega karierista, ki na poslovno šolo gleda kot na turbo pospešek svoje kariere.

Geni ali izobrazba?

Okej, sprašujete se, kako je lahko uspešnih toliko ljudi brez prave izobrazbe. Spomnili ste se na Billa Gatesa, ki ni nikoli končal univerze (ima pa po novem častno diplomo), je že leta na vrhu Forbesove lestvice najbogatejših zemljanov. In na zgodbe o mladeničih, ki so obogateli z internetnimi posli, medtem ko so njihovi vrstniki gulili šolske klopi in se na pamet učili lastnosti dobrih podjetnikov in menedžerjev. Torej?

V svetu obstaja veliko raziskav na temo prirojenih, razvitih in priučenih sposobnosti in veščin vodenja, »velja pa splošna ugotovitev, da se uspešni voditelji resda rodijo, vrhunske šole pa jim pomagajo prirojeni talent še obogatiti,« pravi dr. Jordan Berginc, predstojnik katedre za podjetništvo in inovacije ter prodekan za mednarodne programe na GEA Collegeu – Visoki šoli za podjetništvo.

Na poslovni šoli si tako posamezniki razvijajo analitične, kreativne, vodstvene veščine ter tudi sposobnosti koncentracije in konsistentnega dela ter izvajanja produktivnih analiz. Seveda pa pri tem notranjega občutka, tako imenovane intuitivne inteligence, ne more nadomestiti nobena vrhunska šola.

»Znano je, da posamezniki, ki že od mladih nog zasledujejo podjetniške prilož­nosti, te z leti tudi uspešno uresničujejo, vendar pogosto brez ustrezne formalne izobrazbe,« nadaljuje dr. Berginc, ki meni, da sta za razvijanje podjetniških sposobnosti najpomembnejša strast in energija, ki ju posameznik vlaga v njihovo uresničitev in sta pomembnejši od formalne izobrazbe.

Hkrati pa je pomembno vedeti, da bo podjeten posameznik storil vse, da si bo manjkajoča znanja po potrebi pridobil. Zato so najboljši študenti podjetništva študenti ob delu, ki imajo od pet do deset let praktičnih izkušenj in zelo jasno predstavo o tem, na katerih področjih morajo nadgraditi svoje kompetence.

Pro et contra

Poslovnim šolam najpogosteje očitajo pomanjkanje relevantnosti storitev za diplomante in pre­majhne učinke, ki jih ima izobraževanje na kariero in višino plače. Kakšna je uporabna vrednost znanja v praksi? Henry Mintzberg, največji kritik programov poslovnih šol, je leta 2001 objavil študijo, v kateri poudarja, da med najuspešnejšimi menedžerji svetovnega kova skoraj nikoli ni zaslediti diplomanta poslovne šole.

Še več, 40 odstotkov ne­uspešnih izvršnih direktorjev ameriških korporacij naj bi imelo naziv MBA! Programi MBA naj bi po njegovem mnenju študentom dali varljiv občutek, da je možno upravljati karkoli tudi brez upoštevanja človeškega faktorja, ki je bistvo vodenja. In da je spremembe v podjetju možno doseči čez noč. S študijami primerov naj bi »silili« študente k pripravam rešilnih strategij za podjetja, o katerih so na nekaj straneh prebrali osnovne informacije.

Pika na i je obsedenost študentov MBA z vodenjem, šefovanjem. Morajo imeti glavno besedo – tako so jih učili. Nezmotljivost. Pri čemer so še zlasti nevarni tisti, ki nimajo menedžerskih izkušenj. »Vodilni položaj si je treba zaslužiti in zgraditi pri tistih, ki jih vodite. Brez diplomskih bližnjic,« še poudarja Mintzberg.

Replika! Metka Šilar iz poslovne šole IEDC z Bleda je odločna: »Veliko menedžerjev, ki so pri nas končali MBA, je doseglo izjemne poslovne dosežke v Sloveniji, več alumnijcev pa je postalo na primer menedžer leta v Sloveniji, na Hrvaškem, v Rusiji in drugod.«

Mirjam Trebše iz kadrovske agencije Profil pa meni, da v tem kontekstu ni toliko pomembna kakovost programov, ki je po njenem mnenju v Sloveniji na dobri ravni, saj se šole »potrudijo dati najboljši možni spekter znanj in veščin poslovodenja«, ampak gre bolj za to, »da univerzalnega menedžerja, ki bi se znašel v čisto vseh poslovnih okoljih, ni. In tudi ne gre pričakovati, da ga bodo poslovne šole pomagale ustvariti.«

»Različne poslovne šole ponujajo različno uporabna znanja, odvisno od zasnove programa, načina študija, kakovosti predavateljev in strukture udeležencev,« dodaja Metka Šilar. Da bi bila poslovna izobraževanja čim uporabnejša v praksi, je že v izhodišču ključno, da udeleženci že imajo menedžerske izkušnje. Isto velja tudi za predavatelje. Le tako je mogoče med šolanjem pridobljena znanja prenesti na dejanske poslovne situacije.

Kljub vsem prizadevanjem naj bi bili po uglednih raziskavah Academy of Management, Learning and Education programi poslovnih šol preveč oddaljeni od resničnih potreb poslovnežev pri njihovem vsakdanjem delu. Bili naj bi namreč usmerjeni preveč analitično in funkcijsko, medtem ko morajo menedžerji na eni strani znati sintetizirati in povezovati različne plati poslovanja v celoto, na drugi pa reševati težave z veščinami komuniciranja. Strokovna znanja s posameznih funkcijskih področij so v tem primeru lahko v pomoč, nikakor pa niso dovolj za učinkovito poslovodenje.

Poslovne šole na te očitke odgovarjajo, da posameznik med študijem, v interakciji z drugimi menedžerji, bolje spozna sebe, svoje prednosti in pomanjkljivosti ter lahko brez tveganja preizkusi nove načine vodenja, nastopanja v javnosti, pogajalske veščine in tako dalje. Poleg tega lahko na tako imenovanih konzorcijskih programih menedžerji delno sooblikujejo program študija in ga v večji meri priredijo potrebam svojih podjetij, saj študenti prihajajo samo iz podjetij, ki sestavljajo konzorcij.

»Zaradi tega se lahko tako med samimi študenti v skupini kot tudi med študenti in profesorji vzpostavijo odprti, konstruktivni odnosi, ki omogočajo delo na konkretnih izzivih v podjetjih in s tem povečujejo možnost takojšnje uporabe pridobljenih znanj in medsebojnih izkušenj v vsakodnevnem poslovanju,« pravi Aleksander Igličar z Ekonomske fakultete v Ljubljani.

Na predsedniškem programu MBA na Vienna University of Economics and Business Administration (programska podružnica ameriške Carlston School of Management) pravijo, da skuša šola menedžerje pripraviti na konkretne izzive, s katerimi se srečujejo pri delu. V programu, ki traja 14 mesecev, menedžerji s povprečno 11 let in pol delovnih izkušenj pridobijo tako znanja s posameznih funkcijskih področij kot konkretne izkušnje s posamez­nih trgov. Dva meseca namreč preživijo na izbranih univerzah v Bukarešti, Sankt Peterburgu, Šanghaju ali Bangladešu.

Tako se pripravijo na globalizacijske izzive in lahko globlje razumejo delovanje posamez­nih trgov. Bivši študenti dunajske poslovne šole pravijo, da je bilo šolanje na dobri poslovni šoli zanje ena najpametnejših odločitev v življenju. Hector Montellano, ki je šolanje končal leta 2002, pravi, da si je s študijem razvil predvsem sposobnosti sprejemanja dobrih odločitev. »Pred študijem sem delal kot projektni menedžer pri lokalnem telefonskem operaterju, danes pa

sem vodja strategij za Azijo in Latinsko Ameriko pri Siemensu.«

V Trimu Trebnje k temu dodajajo, da imajo z izobraževanjem na poslovnih šolah dobre izkušnje, »zato bomo tudi v bodoče pošiljali naše mlade potenciale na dodatna formalna izobraževanja,« pravi Marta Str­mec, direktorica splošnega kadrovskega sektorja. To jim omogoča tudi, da sposobne kadre še nekaj let po koncu izobraževanja pogodbeno zadržijo v podjetju, saj je vsako izobraževanje vezano na pogodbo ter na tako imenovani gentlemen's agreement med podjetjem in managerjem.

Seveda pa pazijo tudi, da na izobraževanja pošiljajo predvsem ljudi, za katere so prepričani, da so predani podjetju, ker je tudi izobraževanje investicija, ki jo je treba upravičiti pred nadzorniki in nadrejenenimi.

Najprej rezultati, potem povišica

Poslovne šole lahko menedžerju ponudijo zanimivo okolje za osebni in profesi­onalni napredek. Vendar pa, kot pravijo na Vienna Executive Academy, kolikor v študij vložiš, toliko od njega dobiš. Poleg strokovnih znanj je mogoče skleniti veliko novih poznanstev, spoznati različne kulture in tako v prihodnosti ustvariti več posla za podjetje. To pa je ne nazadnje osnovni namen dodatnega in ne tako poceni poslovnega izobraževanja. Izobraževanje je namreč naložba, ki mora, tako kot vsaka druga, pokriti stroške in prinesti dobiček.

»Ko govorimo o izobraževalnih programih, kot je MBA, je povrnitev naložbe težko natančno izmeriti,« pravi Vlatka Jurić Sedič iz Microsofta. Dodaja, da program ni poceni. Imajo ostre kriterije, kateri zaposleni dobijo podporo pri takšnih izobraževanjih. Po drugi strani pa spoštujejo tudi napore zaposlenih, ki v študij sočasno s svojimi rednimi delovnimi nalogami vlagajo veliko truda in časa. Pomembni pa so tudi zdravniški pregledi zaposlenih!

»Če imetnik diplome z ugledne poslovne šole postane učinkovitejši in strokovnejši v upravljavski vlogi ter pridobi boljše spretnosti pri stikih z ljudmi, potem pridobi tudi podjetje. Kljub temu pa povišanje plače po opravljenem šolanju ni samodejno. Vodstveni delavci morajo namreč stalno dosegati cilje in izboljševati svoje rezultate v skladu z osebnim in strokovnim razvojnim načrtom.«

Podobno politiko izvajajo v Trimu Trebnje, kjer se mora po besedah Marte Strmec »menedžer po končanem formalnem izobraževanju najprej dokazati z rezultati na delovnem mestu, čemur sledijo napredovanja, ki v skladu z doseženimi rezultati vodijo do višje plače«.

Motiv za pridobivanje formalne izobrazbe na uglednih poslovnih šolah torej ne bi smel in ne more biti samo denar. Res je sicer dober motivator, toda odločitev za šolanje bi morala temeljiti predvsem na želji po večji poslovodni uspešnosti menedžerja. Kot pravijo »stari mački«: denar pride sam od sebe, če si uspešen. Uspešen pa si, če v poslu uživaš. Nekaterim to uspe z ustrezno poslovno izobrazbo, drugim pa tudi brez nje.

Državno in zasebno

»V razvitejših državah so že zdavnaj začeli razlikovati razvoj zasebnega in državnega šolstva. Verjetno ni odraslega, ki še ni slišal za tradicionalno kakovost angleških zasebnih šol,« pravi dr. Jordan Berginc iz GEA Collegea. Večina zasebnih šol v svetu stavi na majhne skupine, veliko interaktivnost in različne pedagoške prijeme. »V Sloveniji je zasebno šolstvo šele v povojih, saj državne šole, financirane iz državnih koncesij, obvladujejo več kot 90 odstotkov trga,« stanje pri nas opisuje dr. Berginc.

»Težava je predvsem v tem, da naše državne šole še vedno ne tekmujejo v kriterijih kakovosti, kot je navada v svetu.« Najbliže temu je trenutno sicer Ekonomska fakulteta v Ljubljani, ki si je pridobila standard kakovosti EQUIS.

»S certifikatom EQUIS smo dosegli največji uspeh, ki se ga v evropskem poslovnem izobraževanju da doseči,« pravi Monika Lapanja iz službe za odnose z javnostmi ljubljanske Ekonomske fakultete. Do sedaj je EQUIS akreditacijo pridobilo le 97 poslovnih šol, od teh zgolj ena na območju srednje in vzhodne Evrope.

Brez balasta in teorij očitno ne gre

Podiplomski programi poslovnih šol so ponavadi bliže praktičnim potrebam bodočih menedžerjev kot dodiplomski. »Normalno je, da sta podiplomski in dodiplomski program z vidika vsebin in praktične naravnanosti različna,« nam je na predstavitvi študijev MBA v Ljubljani septembra lani povedal Donald K. Zahn s katedre za poslovanje in ekonomijo na ameriški Univerzi Wisconsin – White Water.

Dodiplomski programi morajo študentom podati temeljna znanja o ekonomskih področjih, »je pa res, da nekateri programi s temeljnimi teorijami pretiravajo,« še dodaja. Kako na primer poznavanje teorije »nevidne roke« Adama Smitha in Ricardovih teorij uporabiti pri poslovnih pogajanjih, prepričevanju kapitalistov, da tvegajo in vložijo sredstva v novo podjetje, pri motiviranju zaposlenih in reševanju konfliktov v kolektivu in drugih težavnih poslovnih situacijah?

Prekleto težko.

Zamujeno se potem skuša odpraviti v višjih letnikih študija, kjer se bodoče poslovneže seznani, odvisno od smeri študija, s specializiranimi predmeti. Izkušnje kažejo, da se tudi tu v veliko primerih za zanimivimi nazivi predmetov žal skrivajo balast in profesorji, ki že več let ponavljajo iste mantre ter študije primerov iz prejšnjega stoletja. Bodoči poslovnež na primer od predmeta mednarodna ekonomika pričakuje vse kaj drugega kot računanje, koliko masla naj proizvede Evropa, če ZDA proizvedejo eno tono žita.

Veliki pok

Gledano skozi prizmo ustvarjenih prihodkov so poslovne šole v drugi polovici prejšnjega stoletja doživele pravi poslovni uspeh. V letih 1955 in 1956 je bilo na primer v ZDA podeljenih samo 3200 nazivov MBA. Do leta 1998 je to število naraslo na 102 tisoč! Ob koncu leta 2000 je v ZDA obstajalo 341 akreditiranih magistrskih poslovnih programov, ki so jih izvajali na 900 univerzah, več kot 1200 šol pa je ponujalo tudi dodiplomsko poslovno izobraževanje.

Poslovne šole so se hitro širile tudi v Aziji in Evropi. Število poslovnih šol v Veliki Britaniji je na primer v zgodnjih osemdesetih letih z 20 naraslo na 120! Po nekaterih ocenah naj bi imele poslovne šole v Veliki Britaniji skupni letni promet nekaj čez 600 milijonov dolarjev. V ZDA so te številke še neprimerno večje, saj so po skupnih študijah družbe McKinsey in harvardske univerze prihodki poslovnih šol leta 1995 znašali približno 3,3 milijarde dolarjev, izkazovale pa so tudi 10- do 12-odstotno rast.

In kako gre slovenskim poslovnim šolam? Prihodki IEDC Bled so se v zadnjih treh letih na račun porasta števila udeležencev izobraževanj povečali za približno 35 odstotkov. Kumulativno število udeležencev od začetka delovanja IEDC je konec leta naraslo že na nekaj čez 37 tisoč, uspeh šole pa se kaže tudi v internacionalizaciji. Več kot 70 odstotkov udeležencev prihaja namreč iz tujine, v generaciji MBA 2007 že kar 82 odstotkov, in sicer iz 14 držav!

Poslovne šole na daljavo

Kjer se združita časovna stiska menedžerjev in podjetniška žilica vodij poslovnih šol, nastanejo študijski programi na daljavo. Open University s sedežem v Veliki Britaniji je bila med prvimi na trgu ponudnikov akreditiranih e-poslovnih izobraževanj. Ustanovljena je bila že leta 1960, trenutno pa na njej študira približno 150 tisoč dodiplomskih in več kot 30 tisoč podiplomskih študentov.

Svoje predstavništvo imajo tudi v Sloveniji, in sicer v Ljubljani, kjer se program izvaja prek družbe Sterling, v programih študija menedžmenta na treh ravneh (Certificate, Diploma, MBA) pa imajo letno vpisanih 20 do 30 študentov, od tega približno polovico na podiplomskih ravni.

»Študij je precej samostojen, a zato nič lažji, kot bi kdo mogoče pričakoval. Razporejanje časa je do določene meje fleksibilno, študijsko gradivo prihaja po pošti, veliko podpore je na spletnem naslovu univerze, vedno je zagotovljen tudi dostop do mentorja,« potek študija razlagajo na Sterlingu.

Poleg seminarjev so na voljo prostovoljne delavnice na Dunaju, enkrat na leto pa se izvede tudi tako imenovana rezidenčna šola, ki traja tri dni in se izvaja v Angliji. Vas mika? Vaši naslednji dve leti in pol bi bili videti približno takole: z že opravljeno diplomo se vpišete v prvi letnik programa MBA, ki bi ga nadaljevali s šestmesečnim modulom Strategija, temu pa bi sledili še dve izbirni vsebini po šest mesecev. Za vse skupaj bi odšteli 18.500 evrov.

Akreditirano elektronsko izobraževanje poslovnežev ponuja tudi veliko ameriških univerz, med drugim Garvin School of International Management, kjer je na voljo tako imenovani Global MBA on-demand.

Zanimivo je, da tudi pri e-študiju obstajajo dokaj strogi selekcijski postopki. Konkretno potrebujete na Garvin School za pridobitev naziva MBA diplomo iz akreditiranega štiriletnega dodiplomskega programa, opravljen test GMAT s približno 600 točkami, test TOEFL za vse študente, ki niso diplomirali na angleško govoreči univerzi, ter dve priporočilni pismi.

Cena je 57 tisoč dolarjev in vključuje tudi terenske dejavnosti in srečanja, ki jih mora študent opraviti kljub elektronskemu študiju. Za primerjavo navedimo podatek, da stane klasično izobraževanje na isti univerzi 69.780 ameriških dolarjev, v kar pa seveda niso vključeni stroški bivanja, zdravstvenega zavarovanja in študijskega gradiva.

Strategije dvorjenja

Pojem 'business school' nam v Googlu vrne čez milijardo zadetkov. Zaradi velike konkurence morajo poslovne šole razviti odlične strategije trženja za razvoj prepoznavnosti. Ne nazadnje, kdo pa si želi študirati na poslovni šoli, ki še sama sebe ne zna prodati?!

Na Harvardu vabijo študente z ugledom, tradicijo, posebnim konceptom poučevanja s študijami primerov in z letno šolnino približno 60 tisoč dolarjev. Na Stanford Business School pravijo, da boste z izobraževanjem pri njih pridobili sposobnost spreminjanja življenja, organizacije in ne nazadnje kar vsega sveta. Vse to za nekaj več kot 43 tisoč dolarjev letne šolnine.

Na poslovni šoli Insead v Franciji se hvalijo, da ne boste nikjer drugje na svetu srečali tako raznolikega in spodbudnega okolja. Za takšno doživetje pa je treba plačati 45 tisoč evrov za posameznike oziroma 60 tisoč evrov za kandidate, ki jih financirajo podjetja. Za 55 tisoč švicarskih frankov šolnine se lahko na poslovni šoli IMD v Švici menedžerji izobražujejo v okolju, kjer se v razredu srečajo z vrstniki iz več kot 20 različnih držav, kjer govorijo 16 do

18 jezikov in kjer se srečujejo ljudje iz več kot 25 industrijskih panog.

Tudi slovenska poslovna šola IEDC na Bledu ima svoje argumente, med katerimi so najmočnejši poučevanje z mednarodno uveljavljenimi profesorji, močna mednarodna usmerjenost, takojšen prenos znanja v prakso, široko razvejena mreža diplomantov in spodbudno delovno okolje. Za šolnino, ki znaša od 23 do 30 tisoč evrov, pa kandidat dobi tudi čudovit razgled na Blejsko jezero, so med aduti slovenske poslovne šole IEDC še zapisali na svoji spletni strani.

Darko Dujič, direktor Gfk Gral Iteo tržne raziskave:

»Študijski program in smeri, dinamično in timsko delo, ugledni tuji profesorji in predavatelji, povezava s poslovno prakso in gospodarstvom, referenca, ki izhaja iz poslovnih uspehov študentov predhodnih generacij, ter nadaljnje možnosti strokovnega razvoja in izobraževanja so bili ključni dejavniki, ki so prispevali k moji osebni odločitvi za MScBA na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

Vendar je miselnost, da si si z določeno zaključeno formalno izobrazbo zagotovil znanje za delovanje v nekem okolju, že zdavnaj postala preteklost. Torej, na glede na obliko izobraževanja, formalno ali neformalno, je in še bo izobraževanje del mojega privatnega in poslovnega življenja.«

Rudi Tavčar, direktor zavoda MirabI:

»S študijem na poslovni šoli IEDC sem pridobil širši pogled. Kljub temu da sem že takrat imel mednarodne izkušnje, mi je ta študij dal samozavest, da sem lahko pogledal preko omejitev. Najprej preko omejitev države, nato pa, kar je mnogo pomembneje – preko lastnih, osebnih omejitev. Videl sem tuje izkušnje, spoznal sem ogromno ljudi, ki so šli skozi podobne probleme in izzive, in videl, da lahko uspem tudi jaz.

Tako sem kmalu po končanem MBA-ju ustanovil lastno podjetje in bil od konca študija MBA osebno ali kot direktor podjetja vpleten v ustanavljanje in prodajo več kot desetih podjetij doma in tujini. In to v glavnem uspešno. Tudi ta študij mi je dal pogum, da poskusim nove, še neuhojene poti in se postavim v ospredje v firmi ter tudi v panogi. Če želiš ostati 'young and fit' v glavi in v poslu, se proces izobraževanja nikoli ne konča.«

Iztok Seljak, podpredsednik korporacije Hidria:

»Na IEDC pridobljeno znanje in povezave predstavljajo enega ključnih prispevkov k izgradnji moje uspešne kariere. Moja odločitev za IEDC je sledila prepričanju, ki se je v teku študija v popolnosti potrdilo, da gre za vrhunsko, izrazito v prakso usmerjeno menedžersko izobraževanje, ki presega kakršnokoli drugo tovrstno razpoložljivo ponudbo, ne samo v Sloveniji, temveč v širšem centralno-vzhodnoevropskem prostoru. Trenutno se na IEDC udeležujem magistrskega študija menedžmenta, nadgradnje študija MBA, resno pa razmišljam tudi o doktorskem študiju.«

Tekst: Matej Peternelj

Ilustracija: Goya

Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem