1. Plastik fantastik

Dvotaktni motor s 26 KM, štirje sedeži in plastična karoserija z zvenečim imenom trabant – to so bile desetletja značilnosti najboljših avtomobilov iz bivše NDR. In danes? Avtomobilu se reče GMG apollo, čakalna doba se je skrajšala na osem mesecev in moč motorja povečala na 650 KM. Strokovnjaki in vodilno osebje prihajajo iz Audija (Ingolstadt), proizvodnja pa poteka v Altenburgu, kjer je bivši Audijev menedžer Roland Gumperr (človek, ki je na cesto pripeljal quattra) skupaj z Audijevimi inženirji, tunerji pri MTM in študenti tehniške univerze v Münchnu razvil vzhodnonemški odgovor na ferrarije in porscheje.

Apollo stane 176.000 evrov. Zgolj za orientacijo: za primerljivega porscheja carrero GT jih je treba odšteti 511.000 in za ferrarija enza 645.000. Kako jim je to uspelo? Proizvajalci apolla so prihranili pri stroških razvoja za motor, menjalnik in dele elektronike, tako da so predelali Audijev 4,2-litrski biturbo motor, od Audija pa so prevzeli tudi mnoge druge sestavne dele. Nasploh je podjetje zasnovano zelo skromno. Ukvarjanje z aerodinamiko so na primer prepustili kar študentom, bodočim inženirjem z münchenske tehniške univerze.

In zmogljivosti? Pospešek od 0 do 100 kilometrov na uro v zgolj treh sekundah, največja hitrost več kot 360 kilometrov na uro.

2. Fangijeva dediščina

T eže bi našel boljšega svetovalca: navdih za pagani zondo je konstruktor Horacio Pagani leta 1988 dobil pri dirkaški legendi Juanu Manuelu Fangiu, Argentincu, ki je bil v 50-ih letih kar petkrat svetovni prvak formule 1.

Januarja 1988 se je Pagani, takrat zaposlen še pri Lamborghiniju, odločil zgraditi veličasten športni avtomobil v čast Juana Manuela Fangia, ki je celo sodeloval pri snovanju te konstrukcije.

V konico oblikovana maska se pojavlja že v Fangijevih osnutkih iz leta 1995, prav njemu pa gre pripisati tudi idejo o uporabi Merce­de­sovega motorja. »Zahvaljujem se vsem, ki so mi omogočili dirkanje in tudi zmage. Sem pristaš Mercedesa. Če boste zgradili ta avto, mora imeti Mercedesov motor,« si je zaželel. Pagani je njegovo željo izpolnil in uporabil motor Mercedes-AMG.

Pagani je ponosen predvsem na zadek. Prezračevalne reže in okrogel obod vseh štirih izpušnih cevi sta zondin prepoznavni znak. »Avto naj ne bo zgolj lep in zanesljiv, temveč tudi originalen, preprost in neprimerljiv.« Tako je v okolici Modene nastal prav poseben športni avtomobil. Sprva naj bi ga poimenovali fangio F1, vendar pa se je Pagani po smrti velikega mojstra raje odloči za ime zonda – veter z Andov. Leta 1999 so zondo C12 prvič predstavili na Ženevskem avtomobilskem salonu, kjer smo pred kratkim lahko občudovali tudi novejši model F 2005, ki ima še več konjskih moči kot predhodnik. Do 200 kilometrov na uro pospeši v 9,8 sekunde.

3. Začetek čudovitega prijateljstva

Maroko, severozahodni delček Afrike, res ni sinonim za avtomobilsko tradicijo. Največje mesto v državi je znano pred­vsem kot prizorišče črno-belega filma, ki so ga tam posneli: Casablance. Prav v tem mestu pa je tudi sedež firme Laraki Automobiles, tovarne avtomobilov, ki tehnično usposobljenost Maroka kaže v povsem novi luči. Omembe vreden je predvsem model fulgura; športni avtomobil visoke kakovosti, v katerem se skriva tudi nekaj evropskega značaja.

Lastnik in ustanovitelj firme Abdeslam Laraki se je šolal pri Švicarju Francu Sbarru. Alu­minijasta šasija njegove fulgure temelji na Lamborghinijevem modelu diablo, 12-valjni motor pa je Mercedesov. Menjalnik ima šest prestav, kar omogoča eksploziven pospešek z 0 na 100 km/h v samo 3,4 sekunde. Ekskluzivnost je zagotovljena, kajti proizvodnja fulgure je omejena na sto primerkov.

Abdeslam Laraki, danes star rosnih 35 let, je že kot otrok zapravil vsako svojo žepnino za revije o dizajnu. Poleg ekskluzivnega šolanja pri Francu Sbarru se je izobraževal tudi na Art centru v mestu Vevey in Strate Collegeu v Parizu, kjer je s svojimi izjemnimi sposobnostmi preskočil kar tri letnike študija. Pozneje se je uveljavil kot oblikovalec luksuznih jaht, pa čeprav te smeri oblikovanja nikoli ni študiral. Ljudje ga imajo za genija, toda sam svojo nadarjenost raje primerja s strastjo, kajti že od otroštva si je želel konstruirati športne avtomobile. Nekoč je med obiskom v Parizu z ženo pohajkoval mimo neke avtomobilske hiše, v izložbi zagledal Lamborghinijevega murcielaga in pripomnil: »To bi jaz naredil bolje!«

Ta dogodek iz leta 1999 se je kmalu spremenil v dejanja. Abdeslam Laraki je v puščavski Casablanci zgradil dizajnerski center, tovarno za proizvodnjo ogljikovih vlaken in montažne hale, kjer na stotine zaposlenih uresničuje njegove zamisli. Že dve leti po prvih idejah in zasnutkih so laraki fulguro prvič predstavili na avtomobilskem salonu v Ženevi, in sicer kot sploh prvi avtomobil iz Maroka.

4. Cestni bolid

Optika cestnega avtomobila in moč dirkalnika formule1 – to je bila vizija 33-letnega Šveda Christiana von Koenigsegga. Pri uresničevanju svoje ideje je za pomoč zaprosil profesorje in strokovnjake iz firme Bentley in Bugatti, vendar je več kot 80 odstotkov koenigsegga CCR Šved izdelal sam. Srce konstrukcije je karoserija iz 21 plasti ogljikovih vlaken in vmesne plasti v satje oblikovanega aluminija, kar pomeni, da je lažja in hkrati odpornejša od navadnih konstrukcij iz ogljikovih vlaken, kakršne ponavadi uporabljajo pri izdelavi športnih avtomobilov.

K večji moči prispevajo tudi izredno lahka kolesa iz magnezija. Ker je dno avtomobila popolnoma ravno, se avtomobil asfalta oprime tako močno kot bolid formule 1. Aerodinamiko so tako izpilili, da CCR sploh ne potrebuje zadnjega spojlerja. CC 8S, njegov pred­hodnik, je z največjo hitrostjo 388 kilometrov na uro vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov kot najhitrejši športni avtomobil, ki je tudi za cestno uporabo. Videoposnetek dirke si lahko ogledate na spletu.

5. Yes, turbo!

Ne, roadster YES! ni v nikakršni povezavi z rahlo zastarelo britansko rock skupino. YES! je okrajšava za Young Engineers Sportscar in tako kot GMG Apollo prihaja iz bivše vzhodne Nemčije. Vse skupaj se je začelo leta 1996 z diplomsko nalogo Herberta Funke in Phillipa Willa. Bodočima inženirjema visoke strokovne šole v Kölnu se je lotus elise, eden najbolj drznih osvajalcev ovinkov, zdel prešibak. »Avto je lahko boljši in lažji!« sta si rekla in leta 1999 predstavila svojega roadsterja, ki ga od leta 2001 izdelujejo v mestu Großenhain pri Dresdnu.

Roadster YES! ima 1,8-litrski turbomotor iz audija TT. Okvir avtomobila je iz aluminija, sedeži so narejeni po meri, pa vendar avtomobil ni nič kaj udoben, saj voznik še kako občuti vsakega ležečega policaja, ki ga je povozil. Servovolan? Servozavore? Elektronski navigacijski pripomočki? Ne! YES! voznikom pač ponuja pristen užitek v vožnji – kot v 70-ih letih, ko so bili športni avtomobili le za prave moške. Kul oziroma YES!

6. Skušnjava

Očenaš ne sodi na vsakodnevni program lastnikov šport­nih avtomobilov, brata Wies­mann pa sta se za precej religiozna izkazala že na prvih straneh prospekta, kamor sta zapisala »ne vodi me v skušnjave«, čeprav sta najbrž hotela doseči prav nasprotno. Pred 20 leti sta se Friedhelm in Martin Wiesmann odločila, da bosta izdelovala lastne športne avtomobile, in v ta namen zgradila tovarno v nemškem mestu Duel­men.

Že leta 1993 je bil izdelan wies­mann roadster, kabriolet v klasični preobleki, pod katero se je skrivala sodobna tehnologija. Še v istem letu je roadster dobil večjega brata, GT, katerega osnova je bil dirkalni GT, ki je izjemne sposobnosti pokazal na 24-urni dirki na Nürburgringu leta 2004. Gre torej za pristen šport­ni avtomobil, ki je daljši, širši in višji od roadsterja. Pod pokrovom se skriva BMW-jev osemvaljni V-­mo­­tor s prostornino 4,8 litra.

Danes je v firmi zaposlenih 50 delavcev, ki na leto izdelajo približno 60 avtomobilov, katerih značilnosti dobro ponazarja tudi zaščitni znak, kuščar, ki se (tako kot avtomobil) močno oprime vsake podlage, premika pa se voljno, urno in precizno.

Vsak avtomobil izdelajo natanko tako, kot si želi kupec – bodoči lastnik lahko izbere celo barvo niti, s katero prešijejo usnje. Do konca leta 2005 so izdelali 25 GT-jev, razprodanih pa je tudi že vseh 60 avtomobilov, ki jih bodo izdelali leta 2006. Ja, vsak pravi kristjan mora pač biti pripravljen čakati na vse lepe stvari – tako na seks kot tudi na odrešitev.

7. Minimalizem

Leblanc Mirabeau je zelo podoben dirkalnikom, kakršne lahko opazimo na dirki Le Mans, in to z razlogom. Povsem ustreza kriterijem te 24-urne dirke in bi se je lahko takoj udeležil, kljub temu pa je primeren tudi za cestno uporabo, čeprav ima predimenzioniran zadek, zaradi katerega mehanikom na tehničnem pregledu kar zastaja dih.

Dirkalnik je nastal po zamisli 39-letnega inženirja strojništva iz Švice. Preden je samostojno osnoval svoj avtomobil, je Rolf Wyss delal pri Mercedesu in pri Sauberju, švicarski ekipi formule 1. »Zelo je pomembno, da je avto lahek,« pojasnjuje. »Če je poleg tega še močan, toliko bolje!« To je le sramežljiv opis njegovega avtomobila, ki ga je poimenoval po znamenitem ovinku na dirkališču v Monte Carlu. Vozilo je tako lahko in močno, da na eno konjsko moč pride le nekaj več kot en kilogram. A to ima tudi svojo ceno; avto ni samo drag, tudi udobja v njem ni pričakovati, kajti dirkalnik nima ne strehe ne predalčka za odlaganje stvari.

Motor je Wyss naročil pri Christianu von Koenig­seggu iz Švedske. Vsega skupaj bo Wyss naredil le pet mirabeaujev. In kaj bo sledilo potem? Morda letala? »Ne,« pravi in doda: »Krila sem si naravnal tako, da ostajam na tleh!«

8. Na kolesih

Prve potne kapljice se bodo pojavile že pri menjanju pnevmatik, kajti superšportne gume so zelo zelo drage, covini C6W pa jih potrebuje kar šest, za ceno katerih si človek lahko privošči že manjši korejski avtomobil. Toda zakaj bi takšna »malenkost« motila lastnike športnih avtomobilov, ki že za sam avtomobil odštejejo 300.000 evrov? Tako je razmišljal Ferruccio Covini in po 30 letih konstru­iranja prototipov na trg končno postavil svojo serijo avtomobilov.

Avtomobil malce spominja na tyrell P34, ki ima prav tako šest koles in s katerim sta Jody Scheckter in Patrick Depailler leta 1976 v mestu Anderstorp osvojila dvojno zmago v formuli 1 – vendar več podobnosti med obema modeloma ni najti.

In zakaj kar štiri prednja kolesa? Zagotavljala naj bi več trakcije, lažje zaviranje, omilila akvaplaning in če bi se katero od koles poškodovalo, bi bila nadomestna guma že nameščena. Najdejo pa se tudi slabosti: povečan upor pri vrtljajih zmanjša največjo hitrost in poveča porabo goriva.

V zadku avtomobila, narejenega v Lagu Maggiore, je Audijev 4,2-litrski V8 s 380 KM. Ponujajo še: dvižna krilna vrata, usnjeno notranjost in špranjo v armaturni plošči, ki omogoča pogled na vzmetenje prednjih koles. Leta 2005 so naredili šest avtomobilov, leta 2006 naj bi jih še največ deset. Ves svet bo strmel od občudovanja, prodajalci gum pa se bodo že veselili najboljšega posla v življenju.

9. Čakajoč na rekord

Adrian Ludwig ima tri lamborghinije, hkrati pa tudi tri težave: tehta 125 kilogramov, visok je 192 centimetrov in nosi čevlje številka 47, kar pomeni, da se le s težavo stisne v svoj avtomobil. Še dobro, da se je pred težavo sočasno znašel tudi inženir Rene Beck. Ker je čutil, da njegov trgovec s ferrariji z njim ne ravna preveč dobro, si je razjarjen prisegel, da se bo za to maščeval. Skonstruiral bo avtomobil, ki bo prehitel vsakega ferrarija!

Švicarja sta se nekega dne slučajno srečala v pekarni, se zapletla v pogovor in pozneje skupaj ustanovila podjetje Orca Engineering Ltd., v katerem je Beck avtomobile gradil, Ludwig pa jih je tržil.

To se je zgodilo pred 15 leti, zdaj pa je že končan njun prvi dirkalnik živo oranžne barve s silnimi dvojnimi žarometi in z zmožnostmi, ob katerih italijanski proizvajalci avtomobilov – od Ferrarija do Lamborghinija – kar prebledijo. V 2,6 sekunde pospeši do 100 kilometrov na uro, njegova največja hitrost pa je več kot 400 kilometrov na uro. Sliši se kot svetovni rekord. In prav na to Švicarja tudi ciljata. »Mi lahko dosežemo tudi 430 kilometrov na uro!« S koeficientom zračnega upora 0,260 je prednost pred koenigseggom (kar 0,297) ogromna.

Tudi če ima voznik avtomobila kakšen kilogram več, jih ima avtomobil toliko manj. Desetdelna karoserija, narejena iz mešanice kevlarja in ogljikovih vlaken, tehta skupaj s šipami le 45 kilogramov. Prazen avtomobil tako tehta le 850 kilogramov. Srce vozila je MTM-Audijev 4,2 litrski V8, katerega moč so s turbinami povečali s 450 na 850 KM.

10. Drveči holandec

Na Nizozemskem že vse od 19. stoletja gradijo mojstrske avtomobile. Že leta 1898 sta brata Jacobus in Hendrik-Jan Spijker zgradila vozilo za kraljico Wilhelmino. Odtlej so v tovarni gradili le ekskluzivne avtomobile. Med prvo svetovno vojno so sicer za kratek čas presedlali na proizvodnjo letal, ob koncu vojne pa so zopet delali avtomobile, s katerimi so dosegli tudi nekaj dirkalnih uspehov, na primer v Monte Carlu. Kljub temu je leta 1925 Spyker zaradi po­manjkanja naročil bankrotiral.

Šele čez 75 let je firma oživela, čeprav se tudi zdaj bojuje za preživetje, a tokrat s slogom. Udeležujejo se velikih dirk, pred dvema letoma so bili celo kandidati za zmago na 24 urah Le Mansa. Omembe vredni pa so tudi avtomobili za navadne kupce. Spyker C8 double12S je le malo modificirana cestna verzija dirkalnika za Le Mans!

Poseben šarm imajo pri Spykerju detajli: klasičen volan, oblikovan v slogu 20-ih let, in prestavna ročica na sredini konzole, notranja oprema v letalskem slogu, ki tako kot logotip s propelerjem spominja na preteklost firme, povrh vsega pa še steklena streha in krilnata vrata.

Kako vsestranski je spyker, bomo kmalu videli tudi v kinu, kajti v nadaljevanju erotičnega trilerja Prvinski nagon bo Sharon Stone šofirala C8 lavioletta. »Perfektna povezava,« meni šef firme Spyker, Victor Muller, »kajti film in avto imata skupne lastnosti, kot so moč, eleganca, zapeljivost in napetost.« Avtomobil naj bi nastopil že takoj v prvi sceni filma!

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču