Dovolj mi je živalske farme

V podnaslovu je trdil, da se današnje elite odpovedujejo neoliberalizmu in globalnemu kapitalizmu, da bi ohranile moč in oblast. Kolumno zaključi s tem, kako je bil Orwell še preblag. Slovenijo poveže z Butalami in Živalsko farmo. 

Sam sem sit distopičnega pogleda na prihodnost, neprestanega javkanja, bentenja, delavskega razreda, ki se smili sam sebi in podobnih črnogledosti nemočnih. Predvsem pa pričakujem malce boljšo presojo prvovrstnega intelektualca.

Preveril sem spletno stran WEF in videl, da je celoten forum namenjen le iskanju najboljših rešitev za prihodnost človeštva. To pa vključuje tudi zmanjševanje ekonomske neenakosti. Gotovo kdo od udeležencev drži figo v žepu, ko leporeči pred svetovno javnostjo, pri čemer komaj čaka, da pride domov in nadaljuje s svojo sebično agendo. To pa ni dovoljšen razlog za pesimizem.

Tudi glavni velesili Kitajska in ZDA nista vredni kar vnaprejšnjega obsojanja. Vemo, kako so z novim predsednikom ZDA spremenile paradigmo. Po drugi strani ne smemo biti naivni, kot je marsikdo bil ob izvolitvi Obame. Vloga predsednika ZDA vključuje tudi to, da znatnejše odklone korigira s silo, če je treba.

Od komunistične Kitajske je ostalo samo ime. Po mojem mnenju jo vodi ne komunistična, temveč konfucionistična partija. Kdor potuje tja, ugotovi, da to ni država, temveč civilizacija. To je, podobno kot EU, unija, ki je nastala pred stoletji in tisočletji. Kitajci imajo svoj starodaven model upravljanja države in družbe, ki predvideva, da je ljudstvo na stopnji mentalne kompleksnosti, na kateri informacije predvsem prejemajo in niso sposobni lastne kvalitetne refleksije. Znotraj hierarhije so ljudje sposobni refleksije, kako izvajati ukaze od zgoraj. Na vrhu je človek z nekaj pomagači, ki ima sposobnost sistemskega razmišljanja. On torej, tako kot nekoč cesar, razmišlja, kaj je dobro za celotno državo in družbo. 

Ta družbeni ustroj pa ne predvideva tega, kar vemo danes - namreč, da se z dvigom izobrazbe in življenjske ravni razvija zavest ljudi. Tako je skorajda mogoče izračunati, kdaj bo prišlo do množičnega upora podobnega arabski pomladi. No, mogoče Xi to tudi ve in je zato uvedel množični nadzor celotnega naroda.

Sedaj sem malce zašel. Povedati sem želel, da kljub vsemu tudi od največjih velesil lahko pričakujemo pozitivne namere in delovanje, kar se okolja tiče in v precejšnji meri tudi širše. Ne moremo pa od drugih pričakovati, da bodo doma uvajali socialno demokracijo evropskega tipa. In v tem ni čisto nič, kar bi nas vodilo do distopičnih zaključkov. Socialna varnostna mreža verjetno vpliva na to, da se ljudje rešijo preživetvenih potreb in napredujejo k razvojnim potrebam, torej po znanju, estetiki, samorealizaciji in samotransformaciji po Maslowu.

Po drugi strani obstaja nevarnost, da se pričnejo zanašati na državo in pozabijo na lastno odgovornost do sočloveka. Spomnim se, kako je pred leti nekje blizu Kopra umrl nek berač, ki je živel v baraki. Očitno je umiral dalj časa in prav mogoče v hudih bolečinah. Njegov sosed se je za televizijo ogorčeno vprašal: "Kje je bila država?" A ne bi bilo bolj smiselno vprašanje, kje si bil ti?

To je bil le enostavno poveden primer, kako ne moremo lastnih modelov vsiljevati drugim in biti razočarani, če so oni drugačni.

V kolumni me je zmotil tudi odnos do elit. Od profesorja na fakulteti, ki je tudi sam pripadnik neke vrste elite, bi pričakoval bolj zdrav odnos. To, da tak človek zapiše, da se "današnje elite odpovedujejo neoliberalizmu in globalnemu kapitalizmu, da bi ohranile moč in oblast", je žal skrajno bedno. Kaj je narobe s tako trditivijo? Vse. Gremo po vrsti.

Prvič, trditev izhaja iz predpostavke, ki nas je paradigmatsko obladovala zadnjih nekaj tisoč let, namreč, da sem jaz dober in drugi (lahko) zlobni ali neumni. Kdor verjame, da elitniki niso zlobni, je naiven bedak. Pojasnilo: Nihče na tem svetu ni zloben. Naivno? Ne. Obstajajo le ljudje, ki so prej ali slej začeli percipirati življenje kot neobvladljivo in posledično postali sebični in do določene mere disfunkcionalni, kar vključuje delovanje v škodo drugih. Ravno tisti, ki so se meritokratsko prebili do statusa elite, verjetno obvladujejo svoje življenje. To pomeni, da so se psihološko razvijali, posledica česar je dobronamernost. Iz teh predvidevanj smo izvzeli predpostavko, da pogostokrat na vrh pridejo psihopati. To pa nam daje le odgovornost, da jih prepoznamo in jim to preprečimo.

V kolumni objavljeni pred časom sem opisal mentaliteto žrtve. Povzel sem strokovno znanje razvito na Stanfordski univerzi. Gre za mentaliteto, ki obvladuje velike deleže prebivalstva, tudi Slovence. Pri nas je tako globoko zasidrana, da je del našega nacionalnega značaja in našega načina funkcioniranja. Nietzsche bi nas gotovo imenoval za narod sužnjev. Kolumna znanega profesorja dokazuje, da tudi naši prvovrstni intelektualci ne morejo uiti tej mentaliteti. Tako globoko je zasidrana v nas. V matrici smo in ven ne vidimo.   

Če sem pred kratkim v kolumni o rogonoscu in mentaliteti žrtve udrihal čez tisti del politične desnice, ki je zapadel v teorije zarote, naj povem, da politolog dr. Joseph Uschinski ugotavlja, da so v vero v teorije zarot podvrženi na obeh političnih polih, na desni le malo bolj. Če se na desni bojijo recimo migrantov, se na levi bojijo elit, tudi takrat, ko sami postanejo del nje. Takrat, ko so v opoziciji, pa vidijo vsako dejanje desne vlade kot odraz čistega zla. Takrat, ko žrtveniki pridejo na oblast, jih zagrabi maščevalna strast in prežame cinizem.

Najhujša posledica tega, da ne obvladuješ svojega življenja, svoje realnosti, je to, da začneš verjeti, da te obvladujejo drugi. Tako prenehaš reflektirati o svojem življenju in začneš obtoževati, kritizirati druge ter nanje zlivati žolč, cinizem, obsodbe in debele kritike. To, zapomnite si, to je največji smrtni greh, ki obstaja. To nas oddalji od resnice, sčasoma in odvisno od količine frustracij popolnoma sprevrže in sfiži naš pogled na svet. Glavna premisa tovrstnega pogleda je, da se nam godi krivica, da nam celotna realnost nekaj dolguje in če še tako udrihamo čez druge, tudi dobesedno, se nam ta krivica ne bo nikoli poravnala. S tovrstnim razmišljanjem je popolnoma prepreden vsakdan večine Slovencev, da ne obtožujem drugih. To nas dela majhne, zelo majhne v duhu. Veličine in imenitnosti je v našem vedenju tako malo, da se nimamo po kom zgledovati. To je velika škoda, saj drugače nismo slabi ljudje. Za dečka Krisa smo zbrali toliko denarja, da bi ga lahko dvakrat ozdravili.

Predvsem ljudem, katerih beseda je odmevna in ima veliko težo, predlagam, da začnejo razmišljati o svoji mentaliteti žrtve ali suženjski (samega sebe) naravi. Tako se bomo sčasoma lahko rešili tako sprevrženih trditev, kot jo je zapisal naš profesor, da namreč elite postajajo dobre le zato, da bodo lahko še naprej zlobne. Kaj naj torej elite naredijo dobrega, da bo to spoznano kot dobro. A imajo kakršnokoli možnost, da jih mi, sprevrženi plebejci, ne bi videli kot zlobne?

S takim majhnim in slabo reflektivno prevetrenim umom je težko videti prihodnost drugače, kot jo je dolga leta nazaj videl Orwell. Spmnimo se, da je takrat velikemu delu sveta vladal sprevržen sistem, ki si ga je delavski razred poveznil na glavo. Mimogrede, mentaliteta žrtve ponavadi najde rešitve, ki so do neke mere sprevržene in te rešitve jo potem še dolgo ugonabljajo. Gre za to, da kdor je oddaljen od resnice (zaradi mentalitete žrtve) nekvalitetno razmišlja, se tako odloča in deluje. Tako ustvarja nekvaliteno realnost, v kateri se počuti zafrustrirana žrtev, posledica česar je nekvalitetno razmišljanje in tako naprej dol v negativno spiralo. Tudi distopična vizija je nič drugega kot obsojanje celotne realnosti, ki se bo v prihodnosti zgrnila nad nas in nam povzročala krivico. 

Pesimističen in distopičen pogled na svet sta nekvalitetna predvsem zaradi enega, v veliki meri razvojnopsihološkega razloga - nemoči. Ti ljudje namreč opazijo trend in predvidevajo, da se bo le nadaljeval v neskončnost.

Včeraj mi je nekdo omenil, da evropske in ameriške centralne banke podnevi in ponoči tiskajo denar ter ga mečejo iz helikopterjev. Tako sem izvedel, da bo kruh kmalu stal deset evrov. Tovrstna trditev je utemeljena na predpostavki, da centralni bankirji zmečejo denar med ljudi in potem nemočno stojijo ter zaprepadeno in obupano gledajo, ko se topi njegova vrednost. A mislite, da res nimajo nobenega inštrumenta, da obrnejo trend v drugo smer? Težava torej ni le v slabem poznavanju sveta financ, makroekonomije in teorije sistemov, temveč v predpostavki nemoči.

Opolnomočenje, ki večini zveni kot prazna beseda, je torej izjemno pomembno. Najprej skalibrira človekov odnos do realnosti, s tem omogoči, da postane gospodar samega sebe (avtonomen in samodeterminiran), to mu omogoči kvalitetnejše razmišljanje, sledi odločanje in delovanje. Poleg tega to omogoča visoko motiviranost, boljšo samoregulacijo, torej kvalitetno vedenje in blagostanje. Za na vrh pa še psihološki razvoj in kot češnjo na vrh torte - razvoj zavesti. Vsakemu stanju zavesti svoja realnost, vsaki realnosti svoja zavest!

David Cigoj je avtor knjige Razvoj zavesti.

Novo na Metroplay: "Zgodovine se moramo zavedati, da ne ponavljamo istih napak. Moramo pa jo zagotovo preseči" | Matej Grah