Življenje je lepo

Zaradi preobilice prostega časa ljudi raznolikih poklicev iz vsega sveta (pandemija je svetovne razsežnosti), dnevno dobivam kopico strokovnih izsledkov in morda še bolj pomembne kratke videoposnetke, fotografije, fotomontaže, bolj ali manj duhovite misli in karikature, ki izvabijo smeh in dobro voljo, začimbe.

Prihajajo od prijateljev in znancev iz vseh koncev sveta, ki se borijo z enako covid mineštro. V takih kriznih časih prepoznaš stanje duha, odzive v kritičnih razmerah, globino duha. Skandinavsko mirnost, angleški cinizem in prefinjen humor, švicarsko klasiko, ameriško norčevanje iz Trumpovih likov in izjav v milijon različicah, turško multikulturnost in arabsko nepredvidljivost ...

Najbolj pa so me navdušila, nasmejala in tudi pomirila sporočila iz Balkana. Sporočila ljudi, ki vedo, kaj so prave strahote sveta, ko stilsko pohištvo nameniš, da si pogreješ dlani, ko v zasedi čakaš na goloba, ki nasiti družino, ko ne veš kdaj in v kakšen obsegu bo dnevno bombandiranje, ko svoje poti spreminjaš glede na položaj ostrostrelcev na strehah hiš ...

Ti ljudje iz naše bližine imajo svež spomin na bistveno večje tragedije, kot smo jim trenutno priča. Ti ljudje so ohranili pogum in smisel za humor, ki je morda bistveno bolj pomemben, kot se nam zdi. Kot Benigni (medicinsko to pomeni nenevarni) v La Vita e bella (Življenje je lepo), so živeli in preživeli svoj film, ki so mu nekateri uspeli celo spremeniti žanr, srhljivo dramo so spremenili v tragikomiko ... Preživeli in ohranili so pozitivno naravnanost, duhovitost in žar v očeh.

Balkanski pristop za pot na Mars

Med množico sporočil se mi je tako v spomin vtisnil kratek videoposnetek, kjer komisija izbira potnika, ki bi se udeležil nepredvidljive in nezanesljive poti na Mars. Med prostovoljci so Nemec, Francoz in Balkanec. Nemec se javi za polet in želi 1 milijon evrov. Če se slučajno ne vrne, denar nameni svoji družini. Francoz želi dva miljona in nameni milijon ženi in milijon ljubici. Balkanec zahteva kar tri. Tri?! Milijon nameni komisiji, ki izbira potnika, da si pot zanesljivo pridobi, milijon nameni Nemcu, da polet opravi in milijon mu ostane za vse radosti življenja.

Tak balkanski način razmišljanja se širi kot požar v vetru med vse generacije in na vsa področja življenja. Vedno več ljudi bi brez minimalnega tveganja radi dobili vse. Se rešili vseh zdravstvenih, finančnih, poklicnih, družinskih in drugih težav. Brez tveganja, brez stranskih učinkov, brez truda in odrekanja.

Življenje je tveganje

In kaj ima skupnega Balkanec, ki želi na Mars s cepljenjem proti covidu?

Pri cepljenju so številne neznanke in tudi možna tveganja, akutni zapleti, različna učinkovitost. Nihče tudi ne ve, kaj se utegne zgoditi čez 30 let pri sedemdesetletniku s sladkorno boleznijo ... Milijoni kombinacij in vprašanj, kjer nimamo jasnega in zanesljivega odgovora. Življenje je zanimivo ravno zato, ker ni nič popolnoma zanesljivo in stoodstotno. Življenje je zgolj ogromna tehtnica, kjer dnevno tehtamo odločitve in se odločamo. Odločamo po trenutnem navdihu ali poglobljenem razmisleku. Le redki lahko dolgoročno, uspešno in veselo živijo na "balkanski win-win" način. Realno moramo na eno stran postaviti tveganja in na drugo koristi in nato trezno s čim manj motilci nepreverjenih in anekdotičnih informacij sprejeti pomembne odločitve. Odločitve, ki bodo kljub določenemu tveganju v našo lastno kratkoročno in dolgoročno korist, v korist naših otrok, v korist nam dragih oseb, v korist soljudi, v korist globalnega sveta. Prepustiti vsa tveganja, napor in prizadevanja drugim ljudem za lastno korist je sebično, je hinavsko, je podlo. 

Med žrtvovanjem in preračunljivostjo

V starih partizanskih filmih so se heroji žrtvovali za narodov blagor. Še vedno v mislih nosim lik Boška Buhe in poziv "preko vode do slobode, za mnom tifusari" iz bitke na Neretvi. V moji poklicni poti sem jih pogosto obudil. V moderni družbi kljub napornim časom ne pričakujem žrtvovanja posameznika za dobrobit skupnosti, saj so ti časi minili, a pričakujem, da ljudje trezno razmislijo o pomembnih vprašanjih in se na osnovi argumentov znajo odločati med manj in bolj tveganimi rešitvami in odločitvami. Pričakujem, da se velika večina zaveda, da svet ni črno-bel ali enosmerna cesta. Pričakujem, da ljudje odgovorno sprejmejo odločitve in ne računajo vedno na pomoč države, politike, nadrejenih, žene ali moža, mame, dedka, vplivneža. Vseh in vsakogar v svoji bližini. 

Odločitev za cepljenje je preizkušnja, je tehtanje argumentov. Vseh odgovorov nikoli ne bomo imeli in drugih boljših rešitev, kratkoročno, žal tudi ne. Računati, da se bo večina cepila in se nam zaradi kolektivne imunosti in izginotja virusa nam samim ne bo treba cepiti, je slaba in sebična kalkulacija. Zaradi takih kalkulacij bodo uvedli posebne potne liste, kjer bo žig cepljenja pomembnejši od vize, zaradi takih kalkulacij lahko cepetamo na mestu in si osiromašimo življenje na bazalni nivo dihanja in prehranjevanja.

Raziskovalci ali fantje, ki so postali gospodje

Tudi sam pred cepljenjem, ki sem ga ocenil kot privilegij, nisem imel odgovorov na prav vsa vprašanja. Imel pa sem izkušnjo predhodnih uspešnih cepljenj. Brez slepomišenja se dobro zavedam, da ni Rogliča brez bolečine in znoja, Dončiča brez odpovedovanja in milijonov metov, cepiva brez zahtevnih raziskav in testiranj. Vem, da ni ozdravitve brez bolečine. Nenazadnje ni lepega življenja brez zdravih, ustvarjalnih in nasmejanih ljudi.

Veliko bolj verjamem v akademske in znanstvene sfere, kot nekoč mladim in nadebudnim fantom, ki so ustvarili družbena omrežja. Fantom, ki so postali gospodje, si prisvojili vse znanstvene dosežke, filmske in glasbene stvaritve in jih brez nadomestil prodajajo prek reklam in tržijo virtualni svet, tržijo preslikavo realnega sveta, ki ga z dejanji ustvarjamo vsi. Mislim, da so bistveno bolj nevarni lažne novice, nestrokovni komentarji, popačena resnica, brezimeni komentatorji, lažna demokracija in popolna svoboda govora, ki žali, blati, ustrahuje in ponižuje soljudi na spletu. Verjamem, da bo zaradi cepljenja škodo utrpelo mnogo manj ljudi, kot jih dnevno umre zaradi "bolnih" izzivov različnih platform, ki si letvico norosti postavljajo vedno višje in zato ne nosijo prav nobene odgovornosti.

Zbudimo se. Le redki priviligiranci lahko dolgoročno živijo na račun vseh ostalih, po načelu "win-win". In Balkanec iz skeča, ki me je navdihnil za to kolumno, ni junak, pač pa negativec te kolumne. Z njegovim pristopom bi osiromašeni ostali na mestu, brez napredka.

Če bi cepljenja namesto zdravnikov vodili gospodje, ki vodijo družbena omrežja, povpraševanje po cepljenju ne bi bil problem. Zgolj kratko viralno sporočilo, da je cepiva zelo malo, premalo in večina skeptikov bi se brez novega razmisleka z bančno kartico postavilo v dolgo vrsto, da se z veseljem cepijo. Žal pa pregrešno bogatim gospodom, ki tržijo virtualno obliko naših življenj, ni potrebno razmišljati o zdravju ljudi in resnici. Regulirajo sami sebe, po lastni želji in potrebah.

Z zdravjem ljudi pa se ukvarjajo izgoreli zdravstveni delavci, ki se zavedajo, da bi jim bilo ob vitalnejšem zdravstvenem sistemu in spoštovanju minimalnih ukrepov mnogo lažje. Če bi Slovenci delovali kot eno, zmagovalno moštvo, bi ljudem lahko privoščili več svobode, prihranili mnogo denarja in sprejemali tudi drugačne strategije boja proti covidu.

Morda bomo nekoč (po bitki!) z novimi spoznanji celo ugotovili, da je bilo kopiranje ukrepov med državami v želji po čimboljši zaščiti prebivalstva celo pretirano. Toda če je bolezen blaga, kot menijo nekateri, so inaktivni delčki virusa, ki ga dovolimo vbrizgati v telo, še manj nevarni in hkrati rešitev za vse. 

Prihaja pomlad, dan je daljši, sonce močnejše, morje toplejše, ideje in načrti, ki smo jih v zadnjih mesecih snovali, bodo kmalu postali dejanja. Dejanja za lepe spomine, ki bodo zasenčile obdobje mononovice.

Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del