Dr. Blaž Germšek: »Kmetijstvo ni računalniška igrica«

V pogovoru o prihodnosti kmetijstva in sadjarstva dr. Blaž Germšek, predstojnik Infrastrukturnega centra Jablje Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS), izpostavlja, da nove tehnologije predstavljajo odgovor na sodobne izzive, povezane s pridelavo hrane. Preberite, kakšne bodo sadjarske kmetije prihodnosti.

Z rastjo prebivalstva narašča potreba po pridelavi zadostnih količin hrane, hkrati pa postaja čedalje pomembnejši trajnostni razvoj kmetijstva. Ne nazadnje kmetijstvo pesti tudi pomanjkanje delovne sile. Avtomatizacija in robotizacija na drugi strani pa vse bolj postajata del kmetijske panoge.

Dr. Blaž Germšek je kmetijski strokovnjak in predstojnik Infrastrukturnega centra Jablje, ki je največji oddelek na Kmetijskem inštitutu Slovenije. Priznava, da se večina stvari v njegovem življenju vrti okrog kmetijstva, pridelave hrane, robotike in digitalizacije. O uvajanju novih tehnologij pa izpostavlja: »Sodobne ali nove tehnologije vsekakor pripomorejo k trajnostnemu in sonaravnemu kmetovanju, tudi na področju sadjarstva. Namreč le s sodobnimi pristopi in interdisciplinarnim znanjem bomo v prihodnosti zmožni pridelati dovolj kakovostne hrane z minimalnim ali ničelnim okoljskim vplivom. Robotizacija se v sadjarski panogi uveljavlja zadnjih nekaj let in je posledica razvoja te panoge ter težav, s katero se slednja sooča.«

Del sadjarske proizvodnje se bo preselil v zavarovane prostore.

Zaradi dvomov, ki se porajajo v javnosti, smo strokovnjaka povprašali tudi, ali se kakovost hrane, ki je pridelana na tradicionalen način, v primerjavi s hrano, ki je pridelana z uporabo sodobnih tehnoloških pristopov, razlikuje. Dr. Germšek ocenjuje, da se kakovost hrane s sodobnim pristopom in uporabo naprednih tehnologij in več znanja izboljšuje: »Vsekakor pa moramo v kontekstu izboljševanja kakovosti hrane vedno pogledati in razumeti okoljski vpliv, ki ga neka tehnologija pridelave povzroča. Pomembno je, da z načinom pridelave pozitivno vplivamo na okolje in biodiverziteto in ne nasprotno. Vsekakor sodobne tehnologije v primerjavi s tradicionalnim kmetovanjem prinašajo veliko novih pristopov in se lahko odražajo v povečani količini in kakovosti pridelka ter končnih izdelkov.«

Avtomatizacija je torej način za povečanje produktivnosti. Za uvedbo avtomatizacije dela ali celotne proizvodnje pa je potrebno prilagoditi več stvari, opozarja dr. Grmšek: »Podobno kot v drugih panogah, tudi v kmetijstvu ne obstaja gumb za nadgradnjo kmetije, da bi se vsi procesi samodejno posodobili oziroma nadgradili. Kmetijstvo pač ni računalniška igrica! Procesi in spremembe zahtevajo čas, znanje in sredstva.«

In kako dobro se priložnosti novih tehnologij zavedajo slovenski pridelovalci? Pri načrtovanju posodobitve kmetijske proizvodnje je namreč potrebno začeti iz osnove, torej iz tal, zemlje ali substrata, v katerem gojimo rastline. V sadjarstvu začnemo z zasnovo sadovnjaka, izbiro podlag, sorte, gojitvene oblike, izbiro barv protitočne mreže, načrtovanjem namakanja, fertigacije (t. j. namakanje z gnojenjem), oroševanja in podobno. Vsemu naštetemu nato prilagajamo oziroma uvajamo sodobne bodisi avtonomne bodisi delno avtonomne načine oskrbe nasada.

Pomembno je, da z načinom pridelave pozitivno vplivamo na okolje in biodiverziteto.

»To vključuje rez, redčenje, varstvo rastlin, mulčenje in tudi pobiranje pridelka«, našteva dr. Germšek in ob tem ocenjuje: »Opisanega pristopa k načrtovanju nasadov sadnih rastlin in uvajanju novih tehnologij se v nekaterih primerih in krajih ne zaveda niti stroka. Nekateri pridelovalci sicer sledijo tehnološkemu napredku in se zelo trudijo. Je pa res, da si pridelovalci težko privoščijo testiranje novih tehnologij, saj so izjemno odvisni od prodaje pridelkov. Kljub temu lahko v zadnjih letih opazimo trend uvajanja namakalnih in fertigacijskih sistemov ter sistemov za zaščito pred zmrzaljo v nasade slovenskih pridelovalcev.«

Nove tehnologije so torej vlak, ki pelje v prihodnost kmetijstva. Kakšne pa so sadjarske kmetije prihodnosti? To je vprašanje, ki si ga zastavlja marsikateri pridelovalec in tudi potrošnik. Stroka napoveduje, da bodo sadjarske kmetije prihodnosti vključevale veliko avtomatizacije in preciznega načrtovanja celotne proizvodnje ter spremljanje kakovosti pridelka od cvetenja do pobiranja. Podatki za poganjanje naprednih algoritmov bodo prihajali neposredno iz nasadov ali delov nasada, prav tako bodo ti podatki medsebojno povezani in zgodovinsko shranjeni. Na podlagi teh vhodnih podatkov se bodo algoritmi nenehno učili in pomagali sadjarju v najboljši možni meri obvladovati specifičnost posameznih let. Del sadjarske proizvodnje se bo preselil v zavarovane prostore, kjer bodo pridelke v optimalnem času glede na temperaturo ozračja in dozorelost plodov pobirali roboti oziroma stroji.

Dr. Germšek predvideva: »Sadjarstvo prihodnosti bo zelo intenzivna panoga, kjer bo potrebno veliko več kot pa samo znanje in poznavanje agronomije. Vsi ti sadovnjaki prihodnosti bodo tudi komunicirali s potrošnikom oziroma končnim kupcem in na tak način jamčili preverljivo transparentnost pridelanega sadja, tako z vidika kakovosti kot količine. Ocenjujem, da bo Slovenija v to tako imenovano sadjarstvo prihodnosti vstopila, ko ne bo druge poti. A želel bi si, da bi to storila veliko prej, saj bo drugače pri nas do takrat obstalo le malo sadjarjev in prepotrebne stroke.«

Poleg moderne, tehnološke prihodnosti, ki se nasmiha velikim nasadom, se širi tudi trend urbanega kmetovanja. Se zopet vračamo v čas, ko si bomo poskušali pridelati čim več hrane sami, da bo hrana čim bolj »domača«, in da na ta način zmanjšamo odvisnost od »industrijsko pridelane« hrane«?

Strokovnjak miri: »Urbano kmetijstvo je logična in sodobna oblika pridelave lastne hrane. Včasih so pred ali za bloki obstajali vrtovi, sedaj, ko so se marsikje te površine zazidale, pa se tovrstna pridelava seli na balkone, terase ali v notranjost stanovanj ali hiš. Ljudje smo se vendarle začeli zavedati, da se moramo vrniti k naravi in da je pridelava hrane ključna za življenje. V tem oziru moramo razumeti tudi ohranjanje narave in biotske raznovrstnosti ter še bolj prilagoditi naš življenjski slog naravi.«

Nove tehnologije so vlak, ki pelje v prihodnost kmetijstva.

Lastni domači pridelavi je tako zelo blizu poseganje po pridelkih pridelovalcev iz naše bližine. Kako pomembno pa je uvajanje novih tehnologij z vidika samooskrbe?

»Ker živimo v 21. stoletju, si nekateri v tem trenutku predstavljajo pridelavo hrane v bolj digitalnem smislu, drugi pač ne. Vsekakor pa urbano kmetijstvo ne predstavlja resnega povečanja samooskrbe, zaradi tega je nujno, da se posodobi naša pridelovalno-predelovalna oziroma kmetijsko-živilska panoga. Nove tehnologije pri pridelovanju hrane so nuja, saj lahko v večini primerov le z njimi sledimo pričakovanjem potrošnikov, zakonskim zahtevam in potrebam današnjega časa,« še dodaja dr. Germšek, ki se tudi v prostem času najraje posveča sodobnemu kmetijstvu. Ob tem še dodaja, da lahko vsak potrošnik z izbiro sadja lokalnih pridelovalcev pripomore k ohranitvi kmetij in razcvetu kmetijske oziroma sadjarske panoge v čedalje bolj digitalni prihodnosti.

Poseganje po izdelkih z znakom »izbrana kakovost – Slovenija« pomeni podporo slovenskim pridelovalcem in slovenski prehrambni industriji. Naj bo torej slogan kampanje »Najboljše imamo doma« čim večkrat naše vodilo pri nakupih.