"Preveč dela imajo z buljenjem v telefone, da bi me kdo dvakrat pogledal!"

Edward Snowden je leta 2013 opozoril nase tako, da je svet šokiral z razkritjem srhljivega zakulisja delovanja ameriških oblasti in razkrinkal njihov sistem za množično nadzorovanje.

Takrat komaj devetindvajsetletni Edward je za to, da je ljudem povedal, kako skrite vladne službe beležijo vsak njihov telefonski klic, esemes in elektronsko sporočilo, tvegal vse. Tudi svoje življenje.

Gospodar časa

V svoji knjigi Trajna evidenca Edward Snowden vse to v detajle popiše. 

Ne piše pa zgolj o tem.

Piše o svojem otroštvu v washingtonskem predmestju, pa o svojem delu na skrivnih delovnih mestih v Cii in NSA, ter o življenju, ki ga je živel po letu 2013, ko je postal vohun, žvižgač in vest interneta v izgnanstvu.

Ena od najbolj zanimivih anekdot iz njegovega otroštva, s katero svojim bralcem postreže že v prvem poglavju, tako še posebno jasno kaže, iz kakšnega testa je narejen človek, ki se je sam - in golorok - zoperstavil globoki državi znotraj največje svetovne supersile.

Snowden je bil star komaj šest let, ko je nekega večera (bolj natančno: 2193. večera svojega mladega življenja) odkril moč neposredne akcije. Takrat ga je pestila še posebno huda krivica. Krivica, da so ga starši dan za dnem naganjali spat, še preden so spat odšli sami in preden je spat odšla njegova sestra. In ker mali Edward ni ravno priplaval po juhi, se je potem, ko jokanje, moledovanje in pogajanja niso obrodila sadov, odločil še za eno, prav posebno vrsto državljanske nepokorščine.

»Za mano je bil eden izmed najboljših dni mojega mladega življenja, ki so ga izpopolnili prijatelji, zabava in celo darila, in nisem nameraval dovoliti, da bi se končal samo zato, ker so morali vsi drugi oditi domov. Tako sem na skrivaj premaknil vse ure v hiši za več ur nazaj. Tisto na mikrovalovni pečici je bilo laže zavrteti nazaj kot ono na štedilniku, čeprav zgolj zato, ker jo je bilo laže doseči,« se večera v knjigi iskrivo spominja Snowden. »Ker oblasti – v svoji nevednosti – tega niso opazile, se mi je kar mešalo od občutka moči in sem dirjal v krogih po dnevni sobi. Mene, gospodarja časa, ne bodo nikoli več poslali v posteljo. Bil sem svoboden. Potem ko sem končno videl sončni zahod 21. junija, ob poletnem sončnem obratu, na najdaljši dan v letu, sem tako zaspal na tleh. Ko sem se zbudil, so uri v hiši znova kazale toliko kot očetova zapestna.«

Snowden to simpatično peripetijo iz otroštva nadaljuje s poglobljenim podukom o tem, kako zelo so se časi od takrat spremenili. Če je malemu Edwardu pred desetletji še lahko uspelo, da je postal pravi gospodar časa, četudi za en sam večer, to v luči pametne tehnologije skorajda ni več mogoče.

Človek, ki bi si danes želel ponoviti smeli revolt malega Snowdena, bi se moral najprej zakopati globoko v menije nastavitev svojih elektronskih naprav za merjenje časa, ki so danes rado usklajene z uro na našem pametnem telefonu. Ta hipotetičen wannabe gospodar časa bi nato kmalu ugotovil, da se ura na telefonu ’nastavlja samodejno’. »Vsake toliko vaš telefon neopazno – tiho – vpraša omrežje vašega ponudnika storitev: ’Ej, a veš, koliko je ura?’ Omrežje nato vpraša večje omrežje, ki vpraša še večjega in tako naprej skozi dolgo vrsto baznih postaj in žic, dokler zahteva ne doseže enega izmed resničnih gospodarjev časa – omrežni časovni strežnik, ki ga upravljajo oziroma ki se sklicuje na atomske ure, spravljene v krajih, kot so inštitut za standardizacijo in tehnologijo NIST v Združenih državah Amerike, švicarska zvezna služba za meteorologijo in klimatologijo MeteoSwis ter japonski državni institut za informacije in komunikacijsko tehnologijo. Zaradi tega dolgega nevidnega potovanja, opravljenega v delčku sekunde, ne zagledate utripajočih številk 12:00 na zaslonu svojega telefona vsakič, ko se mu izprazni baterija in ga znova prižge.«

Edward Snowden se je rodil leta 1983 v svet, v katerem so si ljudje še sami nastavljali ure.

• To je bilo istega leta, ko je ameriško obrambno ministrstvo razpolovijo svoj notranji sistem medsebojno povezanih računalnikov in ustvarilo še eno omrežje za javnost, ki so ga poimenovali INTERNET (in katerega danes uporablja že 42 ostotkov svetovnega prebivalstva).

Človek, ki je o tem, kako zelo se je v zadnjih nekaj desetletjih spremenil svet tudi za povsem običajne in v državne skrivnosti nepodučene smrtnike, največ ve, se v misli na svoje otroštvo, zlasti prvih devet brezinternetnih let, spominja s posebne vrste nostalgije. In se ob tem opira zgolj na svoj spomin, saj podatki o takratnih dogajanjih preprosto ne obstajajo. »Ko sem bil otrok, ’nepozabno doživetje’ še ni bil grozeče dobeseden tehnološki opis, temveč pomemben, strasten, metaforičen recept: moje prve besede, moji prvi koraki, moj prvi izgubljeni zob, moja prva vožnja s kolesom,« še piše Snowden.

Državni sovražnik št. 1

Ko je Edward Snowden maja 2013 sedel v hotelski sobi v Hongkongu in se spraševal, ali bo sploh prišel kakšen novinar na sestanek, ki ga je mimo vseh sledljivih komunikacijskih poti sklical v zares največji tajnosti, se je počutil samega kot še nikoli.

Komaj šest let kasneje pa se je Snowden znašel v popolnoma nasprotni situaciji. Takrat so ga namreč že sprejeli v izjemno in čedalje večjo svetovno pleme novinarjev, odvetnikov, tehnologov in zagovornikov človekovih pravic.

A če se Edward Snowden danes počuti s svetom in ljudmi povezan (in to mimo vseh tehnologij sveta, ki nam iluzijo povezanosti ponujajo pod pretvezo), pa se pred silami sveta, ki mu zaradi resnice, ki jo je povedal, strežejo po življenju, še naprej skriva.

»Kadar koli odidem ven, skušam malo spremeniti svojo zunanjost. Mogoče se znebim brade, morda si nataknem druga očala. Mraz mi nikoli ni bil všeč, potem pa sem ugotovil, da kapa in šal zagotavljata najpripravnejšo in najnevpadljivejšo anonimnost na svetu. Spreminjam ritem in hitrost svoje hoje ter v nasprotju z modrim materinim nasvetom pri prečkanju ceste gledam stran od prometa, zato me tudi še nikoli ni ujela nobena kamera na avtomobilski armaturni plošči – teh je tukaj veliko. Kadar grem mimo stavb, opremljenih s kamerami, imam sklonjeno glavo, da me ne bi nihče videl tako, kot me običajno vidijo na spletu – neposredno v obraz. Včasih sem se žrl zaradi avtobusa in podzemne železnice, dandanes pa imajo vsi preveč dela z buljenjem v svoje telefone, da bi me kdo dvakrat pogledal. Če vzamem taksi, se dogovorim, da me pobere na avtobusni ali metro postaji nekaj ulic stran od mojega prebivališča in odloži na naslovu, ki je nekaj ulic stran od cilja,« ve še povedati Snowden o tem, kako poteka vsakdan v življenju nekoga, ki je postal državni sovražnik št. 1.

Priporočilo za branje!

Življenjska zgodba Edwarda Snowdena, enega najbolj znanih ameriških žižgačev in velikega borca za svobodo, ki je te dni v slovenskem prevodu izšla pri založbi Učila, je vsekakor nadvse berljivo, privlačno in napeto čtivo, ki bo dalo misliti slehernemu.

Knjiga Trajna evidenca je prežeta z duhovitostjo, prikupnostjo, strastjo in neomajno iskrenostjo. Hkrati pa je njeno ključno poročilo o naši digitalni dobi, zato ji je usojeno, da postane klasika.

»Privlačna pripoved, ki se bere kot književna srhljivka. /.../ Snowden pripravi bralca do tega, da resneje razmisli o stvareh, o katerih bi moral že zdaj spraševati vsak Američan. Kaj pomeni, če se podatki o naših življenjih zbirajo in shranjujejo v arhiv, ki omogoča dostop do njih – ne samo zdaj, ko lahko to počne vsaka vlada, ki je ravno na oblasti, temveč morda za zmeraj?« - The New York Times

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču