Leta 2000 je bilo iz ene banke v drugo, iz ene države v druge po vsem svetu prenesenih 360 bilijonov dolarjev. 360 bilijonov! Nobene realne predstave si ne moremo ustvariti, koliko denarja je dejansko to. Vemo le, da ogromno. In samo dva odstotka tega denarja gresta res tja, kjer ga potrebujejo, torej za naložbe. Štiri petine tega velikanskega toka denarja pa ne obstane tam, kamor je bil poslan, marveč kaj hitro zamenja države in banke. Le zakaj je denar tako nemiren? Odgovor: zaradi špekulativnih lastnikov!

Off shore

Ti prenašajo denar z enega konca na drugega zaradi zaslužkov. Izkoriščajo vsako najmanjšo finančno neravnovesje in krizo. Ugledni svetovni ekonomisti opozarjajo, da je tolikšno prelivanje denarja za svetovno ekonomijo škodljivo, zato predlagajo, da bi ta legalni tok denarja umirili s posebnim davkom. Imenujejo ga kar Tobinov davek. Nobelov nagrajenec za ekonomijo J. Tobin je namreč že leta 1972 predlagal davek za vsako devizno transakcijo, torej za vsako menjavo denarja iz ene valute v drugo. Njegovega predloga pa ne sprejmejo, ker imajo finančni lastniki na tako odločanje prevelik vpliv.

Tobinov davek bi lastnike kapitala oškodoval tudi pri drugih premikih denarja. Lahko bi upočasnil tok denarja, ki se steka v posebne finančne oaze, kjer ni treba plačevati davkov, dokazovati izvora denarja in se razkriti kot lastnik kapitala. Za te oaze uporabljamo tudi druge nazive. Pogosto jim rečemo davčni paradiži. Ker pa ne gre samo za davčne ugodnosti, jih ekonomisti raje imenujejo kar »središča off shore«. Sem selijo lastniki kapitala svoje finančno premoženje, ker državam, kjer prebivajo, nočejo plačevati dajatev na svoje premoženje.

Ko je slovenska vlada sprejela zakon, s katerim je obdavčila prodajo lastniških deležev v podjetjih, so predvsem menedžerji na hitro prodali veliko svojega premoženja. Kam je šel ta denar? Natančnih podatkov ni, toda odlivi kapitala v tujino so se močno povečali. Verjetno je precej menedžerjev naložilo denar v svoja podjetja, ki so jih ustanovili v finančno najprijaznejših središčih off shore. Izbira takih oaz ni težka. Mnoga podjetja so se specializirala za hitro ustanavljanje podjetij v davčnih paradižih.

Svoje storitve, ki niti niso drage, ponujajo najpogosteje kar na internetnih straneh. Dovolj je, da v katerem od velikih sistemov za iskanje podatkovnih baz odtipkate dve angleški besedici (off + shore) in že se vsuje množica ponudb. Ko smo preverjali, kakšna je ta ponudba, smo recimo ugotovili, da kompletno ponudbo znanega svetovnega podjetja, specializiranega za ustanavljanje podjetij, lahko dobite celo v hrvaškem jeziku.

V nasprotju z zakoni?

Ustanavljanje podjetij v mikavnih državicah off shore in prenos kapitala v ta podjetja ni skregano z zakoni. Svetovna trgovinska organizacija zagovarja stališče, da mora biti pretok kapitala (tako kot blaga) brez omejitev, vendar tega vse države ne upoštevajo. Na računih svojih bank želijo obdržati čim več denarja, ustvarjenega v njihovem gospodarstvu, zato pretok kapitala ovirajo. A kapital vseeno beži. Že zaradi tako drobnih stvari, kot je na primer obdavčitev obresti na denar na bančnih računih.

Denar beži tudi iz Slovenije, vendar je malo ljudi, ki bi priznali, da so v kateri od eksotičnih držav ustanovili podjetje in tja prenesli svoj kapital. Če pravimo podjetje, s tem mislimo na vse možne oblike, kamor je možno nakazati in skriti denar. Znano je, da nekateri znani svetovni menedžerji na primer ustanavljajo sklade ali fundacije, ker je to veliko bolj sprejemljivo za javnost, in jih napolnijo s svojim denarjem.

Le finančni mojstri najvišjega kova, ki seveda znajo poskrbeti, da je prenos neoporečen in ni v nasprotju z zakoni, si upajo javno povedati, da so preselili denar iz ene države v drugo. Pri nas je bil edini, ki ga je bilo dovolj v hlačah za priznanje, da je kapital preselil drugam, izjemno uspešen finančni menedžer MatjaŽ Gantar. Hkrati je javno povedal, da je to storil zato, ker v Sloveniji ni stimulativnih pogojev za naložbe zasebnega kapitala. Vendar Slovenija v tem pogledu ni nič posebnega.

Zaradi prevelikih davčnih obremenitev denarja ne selijo samo posamezniki, marveč tudi podjetja. V Nemčiji je davek na podjetja sorazmerno visok. Podjetja se mu izognejo tako, da dobiček na razne načine preusmerjajo v svoja podjetja, ustanovljena v državah, kjer so davki nižji. Delež tega davka se je zato v nemškem proračunu od leta 1983 do leta 1996 zmanjšal z 13,1 na 5,7 odstotka. Prava katastrofa za državni proračun! Toda denar ni bežal daleč. Takrat so ga zasebniki in podjetja najpogosteje preusmerili kar v bližnji Luksemburg.

Črno obarvan denar

Velika težava pa tiči drugje. Ocenjuje se namreč, da je od prej omenjenih 360 bilijonov dolarjev vsaj 30 bilijonov dolarjev denarja, ki izvira iz nečednih poslov. Tako trdi svetovno protiglobalizacijsko gibanje Attac. Več kot polovico tega denarja, ki je povezan s kriminalom, operejo v središčih off shore.

Do teh centrov pride denar po zapletenih poteh. Skrivoma ga lahko prinesejo celo v kovčkih, vendar je to preveč tvegano. Denar pač ubira drugačne poti. Prej omenjena organizacija ocenjuje, da je iz Rusije od leta 1990 na črno na Zahod pripotovalo najmanj 50 milijard dolarjev. Pri roki je drug zanimiv podatek. Nigerija, ki velja za primeren center off shore, ima 31 milijard dolarjev dolgov, na računih v tamkajšnjih bankah pa je 55 milijard dolarjev iz tujine pritegnjenega kapitala.

Ta denar se na tamkajšnjih bankah počuti dovolj varno, ker so podatki o lastnikih bančnih računov strogo varovana bančna skrivnost.

Sicer pa ni treba tako daleč. Švica in Luksemburg sta dolgo varovala bančne skrivnosti. Pravzaprav jih še zdaj, zato se denar z vsega sveta še seli v banke v teh dveh državah. In to ne samo zaradi varovanja bančnih skrivnosti, ampak predvsem zato, ker je kapital v teh dveh državah manj obdavčen in ker imata državi, kar je pomembno, trden pravni sistem, ki pa dopušča tudi hitro ustanavljanje podjetij.

Najprej firma

Prav nemoteno ustanavljanje podjetij poslovnežem omogoča selitev kapitala. V majhnem švicarskem mestecu Zug je tako na vsaki hišni številki prijavljenih veliko podjetij, ki imajo tam samo poštni nabiralnik in nič drugega. Nekaj sprememb pa je v zadnjih letih le nastalo. Švica, ki se je najdlje upirala in trdno varovala bančne skrivnosti (varovanje bančnih skrivnosti je z bančnim zakonom utrdila, ko je začela nacistična Nemčija preiskovati lastnino Judov), zdaj lahko razkrije lastnika bančnega računa. Vendar le v enem primeru – če so dokazi, da gre za sum kaznivega dejanja v zvezi z denarjem, dovolj trdni.

Tudi pri hitrem ustanavljanju podjetij, ki je hkrati še poceni, to pa je največja draž za tuje poslovneže, so med centri off shore pomembne razlike. Najugodnejši so tisti podjetniški paradiži, kjer je možno ustanoviti podjetje brez posebnih pogojev. Agentu, teh je na pretek, je treba dostaviti osebne podatke, določiti ime podjetja in plačati stroške za ustanovitev podjetja. V nekaterih finančnih oazah ni treba navesti niti imena ustanovitelja.

Vzemimo na primer ameriško zvezno državo Delaware, kjer so posebno ugodni pogoji, vendar tam ameriške firme ne smejo ustanavljati svojih podjetij.

Agentu je treba vnaprej plačati 999 dolarjev, da ustanovi podjetje. V to ceno je vključen (za prvo leto delovanja) tudi letni strošek za pridobitev poštnega naslova v tem mestu. Celotni letni strošek za podjetje je vsega 499 dolarjev, kajti tu ni treba plačati davkov na obseg poslovanja. Nato je treba vsako leto poravnati le še 250 dolarjev za naslov, odvesti 49 dolarjev davka na podjetje in 200 dolarjev za franšizo.

Tri možnosti

Tako je tudi na Bahamih, na Jerseyju, na otoku Man … Za ustanovitev podjetja ni treba imeti osnovnega kapitala in ga torej ni treba deponirati na banki, ni treba oddati letne poslovne bilance podjetja, kar pomeni, da formalno ni treba voditi računovodskih knjig, davek pa je določen fiksno, morda na okoli 100 dolarjev na leto. Drugače povedano: o podjetju in njegovi dejavnosti ne ve nihče nič.

Podobno ureditev imajo tudi nekateri drugi kraji z uveljavljeno off shore zakonodajo. Vse je enako kot prej, le državi morajo predati bilanco, ki jo overovi knjigovodja. Tipičen primer take države je Hongkong, podobno ureditev pa ima tudi Irska.

Tretja možnost pa je izbira področja off shore, kjer je sicer treba prijaviti osnovni kapital podjetja in ga deponirati ter obvezno pripraviti letno bilanco. Zakaj so taki kraji mikavni? Davki na dobiček so izjemno majhni, drugih dajatev pa ni ali pa so nepomembne! Ponekod celo davka na dobiček nimajo, ker imajo države korist že od tega, da se v njihove banke steka denar! Z davki poberejo največ do 4,25 odstotka dobička. Pravna varnost je v takih državah večja kot tam, kjer ni nobenih posebnih pogojev za ustanovitev podjetij. S tako ureditvijo se ponašajo Ciper, ki je privabil množico različnih balkanskih podjetnikov, pa Madeira, Liechtenstein, Švica … Skoraj bi lahko sem prišteli tudi Črno goro, kjer je na dobiček treba plačati vsega 2,5 odstotka davka.

Vse le ni tako poceni

Vendar pa vse le ni tako enostavno in brez stroškov. Vzemimo spet ameriški Delaware. Treba je imeti poštni nabiralnik in seveda agenta, ki bo ta nabiralnik redno praznil in vam poslal pošto. Pavšal za storitev je 650 dolarjev, poravnati je treba tudi poštnino. Vsekakor je treba imeti tudi faks, kajti nanj pošilja državna administracija svoja sporočila. Še sto dolarjev. Če hoče imeti firma svojo številko telefona, da lahko agent komunicira z vami in opravlja posle poslovnega sekretarja, je treba dodati 1800 dolarjev na leto. In tako naprej. A kdor ima izkušnje z našimi upravnimi službami, predvsem pa z davkarijo, in s stroški, ki jih mora poravnavati, ve, da so prej omenjeni stroški pravi mačji kašelj.

Vzvod za prelivanje dobička

Podjetij v ugodnih krajih z zakonodajo off shore ne ustanavljajo samo lastniki kapitala za lažji prenos denarja na tamkajšnje bančne račune, marveč zaradi lažjega poslovanja predvsem lastniki podjetij. Poglejmo, zakaj se splača imeti podjetje off shore!

Recimo, da je slovensko podjetje za tuji trg naredilo serijo izdelkov, katerih proizvodna cena je 20.000 evrov. V tujini je dobilo kupca, ki je pripravljen za blago plačati 30.000 evrov. Če bi podjetje opravilo posel neposredno s kupcem, bi imelo 10.000 evrov dobička, ki bi ga država temeljito obdavčila. Če pa ima podjetje ustanovljeno svoje off shore podjetje, lahko blago proda temu podjetju za 21.000 evrov. Izvoznik ima samo 1000 evrov dobička in samo nanj plača davek. Njegovo podjetje off shore, ustanovljeno v tujini, proda blago tujemu kupcu po dogovorjeni ceni in zanj iztrži 30.000 evrov. Lastniku podjetja ostane 9.000 evrov dobička, za katerega ne plača davkov! Tako privarčuje od 3000 do 4000 evrov.

Enak postopek je tudi pri uvozu. S to razliko, da je uvozna cena visoka, razlika med nižjo nakupno in visoko uvozno ceno pa ostane na primer spet v podjetju na Bahamih. Seveda blago ne potuje po nobenih ovinkih. Potujejo samo papirji!

Prav zaradi poslovanja s tujino se podjetja in podjetniki odločajo za ustanavljanje podjetij v državah, kjer so trdni pravni sistemi, pa čeprav so tam stroški za firmo večji. Cenejša ustanovitev podjetij v najbolj eksotičnih državah lahko postane ovira pri trgovanju. Marsikdo odkloni kupčijo, če mu pomolijo pod nos podjetje, ustanovljeno v krajih, ki se jih drži slab poslovni sloves, ker se ve, da so pralnice denarja.

Taki eksotični kraji so bolj primerni za kaj drugega, predvsem pa za varstvo svoje imovine. Če imate podjetje v Sloveniji in ste hkrati lastnik drage jahte, je pametno ustanoviti podjetje off shore samo zato, da nanj prenesete lastništvo barkače in zanjo najdete pristan zunaj Slovenije. Če vam domače podjetje propade, je jahta na varnem. Lahko pa jo date sami sebi v lizing (če se na primer vaše podjetje ukvarja s prevozom turistov). Davkariji lahko prikažete, da imate v domačem podjetju stroške za lizing, na račun vašega tujega podjetja pa se steka denar od lizinga. Tudi to je prelivanje kapitala!

Kam najraje beži denar?

Na zemeljski obli je vsaj petdeset krajev, ki veljajo za prave centre off shore. Nekaj jih je težko najti celo na dokaj natančnih atlasih. Kdo ve, da je britanski Montserrat davčna oaza na majhnem otoku v Malih Antilih in da je Nevis, še en off shore center, tisoč milj oddaljen od tega otoka. Poskusite najti Nauru, ki je izgubljen nekje v koralnem morju južne Melanezije!

Že na internetnih straneh boste z lahkoto dobili agenta, ki vam bo razložil, da sploh ni pomembno, kje so ti kraji, važno je, da obstajajo! Vsak pa ima kakšno posebnost. Lahko bi rekli, da so se specializirali. O teh značilnostih največ vedo sami agenti, ki seveda po internetnih straneh ne prodajajo tega svojega znanja, saj od njega (in zvez, ki jih imajo) dobro živijo.

Najpomembnejše kraje, kamor se steka denar in kjer je primerno ustanoviti podjetja off shore, pa najdete zgoraj!

Banke spremljajo lastnike

V najpomembnejših državah z ugodno davčno zakonodajo ter nezapletenim in nedragim ustanavljanjem podjetij imajo svoje podružnice tudi znane svetovne banke. Vzemimo švicarski Zug. Kdor tam ustanovi podjetje, si lahko za svoje poslovanje izbere katerokoli banko, ki jih v Švici kar mrgoli. Preko njih lahko opravlja vse plačilne postopke, lahko dobi njihovo bančno kartico in kreditno plačilne kartice drugih sistemov (Visa, American Express, MasterCard ...), s katerimi lahko opravlja plačila po vsem svetu.

Dobička torej ni treba prenašati v Slovenijo, ker lahko v okviru mednarodnega plačilnega prometa lastnik podjetja na tujem opravi vse finančne transakcije. Pri ustanavljanju podjetja v kakšnem bolj eksotičnem kraju pa se je treba vendarle informirati, kako je s tamkajšnjim bančnim sistemom in katere svetovne banke so tam prisotne.

Nevarne igrice

Poslovneži pogosto ustanavljajo podjetja v off shore centrih zato, da bi se izognili dobičku, ki ga na primer ustvarijo s svojim domačim podjetjem v Sloveniji. Recept za izogibanje davkom na dobiček je preprost. Če podjetnik predvideva, da bo ustvaril v domačem podjetju na primer 10 milijonov tolarjev dobička, si iz svojega tujega off shore podjetja izstavi račun za namišljene storitve. Domače podjetje ta račun poravna in izdatek prikaže kot strošek.

Vendar je tako poslovanje nevarno, saj dacarji nanj prežijo kot mačka na miš. Z mnogimi državami, tudi s takimi, ki imajo off shore centre, imajo podpisane davčne sporazume, na podlagi katerih lahko pregledujejo poslovanje. Če ugotovijo formalno povezanost dveh podjetij (na primer, če je lastnik obeh podjetij isti) ali ugotovijo, da gre za povezane osebe, je lahko ogenj v strehi. Poslovneži se zato pogosto odločijo, da za njih podjetje v tujini ustanovi zaupna oseba, s katero niso formalno povezani. Pri tem pa morajo biti previdni, kajti zaupne osebe, specializirane za ustanavljanje takih podjetij, lahko sodijo v krog prevarantov, ki brez sledu odnesejo ves dobiček.

Zakaj na Bahame?

Pogosto se sliši, da so Bahami primeren kraj za ustanavljanje podjetij in za prenos premoženja na njihov račun. S čim bi se srečali, če bi se odločili, da svoj zasebni kapital prenesemo na Bahame?

• 1. Značilnosti

Kdor želi posebno ime družbe, čaka na ustanovitev osem dni. Priporočajo, naj ima družba okoli 50 tisoč dolarjev ustanovnega kapitala. Kapital lahko prispevajo delničarji. Družba mora imeti direktorja, ni pa ji treba imeti poslovnega sekretarja, vendar ga priporočajo in tudi predlagajo, naj bo pravnik. Poštni naslov družbe je treba registrirati, družba naj ima najetega tamkajšnjega agenta. Javni register družb ne obstaja, zato je popolna anonimnost lastnika družbe zagotovljena. Če je ustanovnega kapitala manj kot 50 tisoč dolarjev, je treba na leto plačati 250 dolarjev davkov, če je kapitala več, je davek enoten – 1000 dolarjev na leto.

• 2. Prednosti

• 3. Pomanjkljivosti

Ne odločajo zgolj davki

Stopnje davkov na dobiček so v vseh off shore državah minimalne. Nekatere ga celo nimajo, saj davčne napovedi ni treba narediti. Pogosto pa se ta davek giblje okoli pol odstotka. Kadar seže davek čez to mejo, se podjetniki odločijo za ustanovitev podjetja v takih centrih zaradi drugih vzrokov: bližine poslovanja, trdnega pravnega sistema, velike politične varnosti, nizke stopnje korupcije ...

TEKST: Jože Petrovčič

ILUSTRACIJA: Goya

Novo na Metroplay: "Zgodovine se moramo zavedati, da ne ponavljamo istih napak. Moramo pa jo zagotovo preseči" | Matej Grah