Vsake toliko se v medijih pojavijo najrazličnejše napovedi. Od tistih v obliki horoskopov do obsežnejših člankov, v katerih skušajo avtorji in njihovi gostje pokukati v prihodnost. Kako bo na Zemlji čez deset, sto, tisoč let? Ponavadi ob okroglih obletnicah (milenij je bil nadvse primeren).

2004 sicer ni neka okrogla cifra za kaj takega, a ker nam dodatni februarski dan vendarle ponuja priložnost za premislek, smo sklenili v tokratnem forumu pogledati v kristalno kroglo. Kaj nam prinaša jutri, kakšnih čudovitih reči se lahko nadejamo in kakšnih težav, ki se bodo zaradi njih pojavile. Kajti – to ve vsak slovenski srednješolec, ki se muči s Huxleyjem za maturantski esej – napredek zahteva svoje.

»Vašo kartico z genskim zapisom, prosim.« Piše se leto 2050 in po včerajšnji otvoritveni zabavi prve lebdeče diskoteke v Sloveniji se počutiš obupno slabo. Ne, ni kriv maček. Tudi višinska bolezen ne. Potiš se, boli te telo in na koži so se ti naredili izpuščaji. Zdravnica med natančnim pregledom sočutno prikimava. Res je, imaš neko posebno obliko nevarnega vnetja. Tu se človeška komunikacija neha, v trenutku postane vse high-tech: »Vašo kartico z genskim profilom, prosim.«

Računalnik počasi prebavlja plastiko z magnetnim zapisom strukture tvojih genov in zdravnica si na hitro ogleda tvoj genski profil. »Da, zares je angina,« reče zdaj že sveto prepričana, da je njena diagnoza pravilna. »Farmacevti bodo takoj razvili tableto z vašimi genskimi specifikacijami. Čez deset minut jo dvignite v bližnji lekarni. Jutri boste že zdravi kot riba.«

Morda 2050. ne bodo točno tako predpisovali zdravil, vendar je glede na hitrost napredka molekularne biologije to povsem verjeten scenarij. Do takrat bo znanosti najbrž uspelo odstraniti še zadnjo tančico s skrivnosti sestave človeških genov, ki povedo, kdo in kaj sploh smo. Raziskali bodo vse skrivnosti, tudi tistih 4000 znanih bolezni, ki jim je izpostavljen človek. Ugotovili bodo, kje v genih ležijo napake, ki povzročajo zaplete, raziskali verigo DNK in zagnali vse te drage tabletke, ki danes delajo več škode kot koristi, v koš za smeti.

Napredek pa bo imel tudi veliko praktično vrednost. Genski profil, shranjen v čipu, bo omogočal zdravnikom ali njihovim računalniškim pomočnikom, da bodo natančno določili, ali je v tvojem telesu ta in ta bolezen. Vedeli bodo, katerih encimov in proteinov ti primanjkuje in kako naj sestavijo zdravilo. Zdravniki bodo pridobili dragoceni čas, ki ga porabijo za postavljanje diagnoze, pacienti pa živce in denar ter neželene stranske učinke. Recept v prihodnosti bo torej poosebljen, primeren strukturi posameznikovih genov.

Ne bomo razvili samo lastnih antibiotikov in analgetikov, temveč tudi tabletke za vsakršno drugo bolezen, ne samo telesno. Poznali bomo tabletke za poustvarjanje kakršnegakoli počutja in užitka, pa naj bodo te na voljo legalno ali ilegalno na črnem trgu. Nekaj takega kot v Huxleyjevem Krasnem novem svetu.

»Zdravstvo v prihodnosti, se bo v bogatejših državah z vsaj 20 odstotki populacije, starejše od 60 let, ukvarjalo predvsem s starejšimi ljudmi,« pravi stanfordski kemik Carl Djerassi, izumitelj kontracepcijske tabletke. Prav zato sklepa, da bodo v prihodnosti bolj kot kontracepcijske tabletke v nekaterih državah popularnejše tabletke, ki bodo starejšim ženskam pomagale poviti novo dete. Po svetu bodo tekale raznežene babice, ki bodo imele otroka mlajšega od lastnega vnuka. Stari dedci pa bodo prišli do pomagal, ob katerih se bo viagra zdela kot otroški aspirinček. Erekcija do neba …

Medtem bodo tudi skalpel zamenjala genetično programirana zdravila. Tumorjev ne bodo več izrezovali, kirurgi bodo preprosto spremenili genski zapis njegovih celic. Medicina po dolgih letih raziskav na tem področju napreduje s hitrostjo Modrega dirkača. In čeprav so nekoč upali, da bodo sposobni zdraviti bolezni tako, da bodo bolne gene zamenjali z zdravimi, se je rešitev zdaj ponudila v še preprostejši obliki – ugotoviti je treba, katere proteine bi morali proizvajati oboleli geni, in jih spremeniti tako, da jih bodo spet normalno proizvajali.

Nova zdravila bodo narejena z računalnikom, ki bo za osnovo zdravila uporabil posameznikov genski profil. Tako bodo skušali narediti zdravilo, ki bo zanj najbolj primerno. Takšna zdravila ne bodo samo vplivala na simptome, kot recimo aspirin, temveč bodo odstranila povzročitelja bolezni v celoti. V novi dobi se bo kot zdravilo uporabljal človeški gen, celica ali protein sam, ne pa kemikalija.

Ampak ...

Postopki zdravljenja se bodo morda res spremenili, izboljšali, izpopolnili ... tržna logika pa najbrž ne. Na obisk zdravnika bo poleg magnetne kartice z genskim zapisom treba prinesti še kreditno. Zdravila na osnovi tvojih genov namreč ne bodo poceni, to je jasno že danes. Revni bodo še naprej obsojeni na aspirin in kurjo župco.

»Veliko denarja, ki se vlaga direktno v razvoj splošno dostopnih zdravil, priteka iz zdravstvenih programov, ki pa so vsaj v Evropi vedno bolj naravnani tako, da ustvarjajo neke preferenčne lestvice,« razlaga dr. Gorazd Drevenšek, farmakolog in predavatelj na Medicinski fakulteti v Ljubljani. »Vse manj zdravil postaja splošno dostopnih, ne glede na stopnjo razvoja medicine. Absurd je v tem, da postajajo komercialni uspehi farmacevtskih firm vse bolj nasilni. Lep primer za to je viagra. Delajo torej nekaj, kar človeku direktno piha na dušo. Viagra rešuje psihosocialne težave, ne pa nekega zdravstvenega problema.

Osnovna težava zahodne civilizacije je namreč v tem, da vedno več bolezni nastaja prav zaradi psihosocialnih razlogov. Vedno več rakavih obolenj in tudi drugih tipičnih bolezni Zahoda danes nastane kot posledica daljšega stresnega obdobja, in takrat postanejo zanimiva predvsem zdravila, ki odpravljajo stres, ne pa težave same. Prav viagra je čudovit primer takšnega zdravila. In takšna zdravila zaradi interesa velikih farmacevtskih firm postajajo vse manj dostopna.«

Razvoj medicine gre lahko v neskončnost. Živi organizmi se nenehno spreminjajo, kar daje nove in nove možnosti. Meje ne obstajajo. Sploh na področjih, kjer se je naša civilizacija šele prav lotila dela. Bo medicina z genetiko človeka kdaj naredila nesmrtnega?

»To ne,« pravi dr. Drevenšek, »bodo pa razvili postopke za obnovo nekaterih notranjih organov. Povsod po svetu obstaja krog ljudi, ki bi si finančno to lahko privoščil, vendar bo ta krog postajal socialno vedno bolj izločen. Super bogat krog ljudi torej, ki bo živel vedno bolj v svojem svetu. To lahko primerjam s farmo klavnih živali, v katero ne sme nihče stopiti, ker lahko že ena sama preprosta infekcija pobije celotno populacijo. Kaj ti torej koristi, da si lahko podaljšaš življenjsko dobo skoraj za 50 odstotkov, če pa si preostali del civilizacije tega ne bo mogel privoščiti?

Živiš vedno bolj ksenofobno, zaprto in asocialno življenje. In ko so te razlike dovolj velike, je tudi v zdravstvu potrebna vnovična socialna redefinicija. Takrat se na novo definira, kaj se zdravi in v kaj se vlaga denar. Ta zdravljenja, recimo jim eksotična, so že danes dostopna samo ozkemu krogu ljudi. To se bo v prihodnosti zagotovo še zaostrilo.«

Kdo bo potemtakem omejeval napredek znanosti in ga usmerjal? Medicinska znanost je odvisna od denarja, ki ga prispevajo velika podjetja. Ta bi rada z znanstvenimi dosežki zaslužila, kakršnekoli omejitve pa so jim tuje. Politika?

»Ne zadostujejo politiki, ki hočejo genski inženiring, ampak morajo biti o tem prepričani tudi znanstveniki,« trdi dr. Igor Lukšič predavatelj na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in ideolog Združene liste.

»Praviloma je tako, da so znanstveniki bolj prepričani v tisto, kar počnejo in kako se znanost razvija. Oni potem zlobirajo pri politiki financiranje svojih želja. Vpliv politike na znanost je dosti manjši, kot bi si človek mislil iz poslušanja javnih debat. Vpliv znanosti na to, kar potem politika financira, je veliko večji. Znanstvena skupnost je postala danes že tako močna, da sama določa, kaj bo delala in česa ne.«

Amerika ne bo propadla

Bomo čez četrt stoletja državljani Slovenije, Evropske unije ali kar sveta? Nam bo vladal razsvetljeni monarh, parlament ali moderni Adolf Hitler? Ali bo ameriški imperij šel po poti rimskega, perzijskega, nemškega, mongolskega … vseh imperijev, skratka, ali pa bo prvi v zgodovini, ki bo preživel? Začnimo kar s tem.

»Vprašanje je, ali bo vzorec vzpona in propada, tako kot se je v zgodovini to ponavljalo, sploh še zdržal,« odgovarja dr. Igor Lukšič. »Vprašanje je, ali ni naša civilizacija razvila že toliko povezanosti in konsenza, da je padec sploh še možen. Možna je samo še postopna reforma. Če govorimo o ameriškem imperiju in njegovi nadvladi, ta nadvlada ne bo odpravljena in presežena tako, da bi mi to lahko zaznali kot nekakšen propad.

To bomo zaznali kot neko dejansko spremembo, ki bo čisto nekaj drugega in ne bo potrjevanje teh vrednot padanja in zatona. Še najmanjša pa se mi zdi možnost katastrofičnega preobrata, ki bi se zgodil v letu X in bi lahko potem rekli, da od takrat Amerika ne bo več to, kar je bila prej.«

Lepo. Pomirjajoče je vedeti, da se najmočnejši vojaški sili na svetu, braniku »demokracije«, ne bo zgodilo nič hudega. Kdo bi nas sicer obranil pred lokalnimi Hitlerji? Se ti sploh še lahko pojavijo?

»Demokracija ne razpade zaradi tega, ker bi se znotraj nje pojavil posameznik z blodnimi idejami. Demokracija razpade zaradi tega, ker struktura moči v družbi ni zadovoljna z obstoječim sistemom in ne more monopola ohranjati tako, kot ga je prej.«

Slovenci smo navajeni menjavati potne liste in druge dokumente. In seveda države. V prejšnjem stoletju smo jih zamenjali štiri ali pet (odvisno od tega, kaj štejete za državo). Če bo Evropska unija naša šesta, ali bomo čez kakšno desetletje postali državljani sveta? En svet – ena država?

»Lahko se že zdaj postavimo na to stališče, torej da je ta civilizacija tako poenotena že zdaj, ker vzpostavlja neke mehanizme za sobivanje,« previdno razmišlja dr. Lukšič. »Z različnimi podcivilizacijami ali pa recimo podkulturami. V vsakem primeru je na svetu relativen mir. In mislim, da se bo ta trend nadaljeval. Intenziteta stikov bo rasla in tudi modeli stikov se bodo poenostavljali.

Trend vzpostavljanja neke trdnejše svetovne politične strukture je torej že tukaj. Stiki in sodelovanje bodo postajali vse močnejši. Zdaj že obstajajo določeni elementi povezovanja, ki jih vidim predvsem v vseh teh mednarodnih organizacijah, kakršna je na primer OZN.«

Se pravkar rojeva novi Kristus?

Ko razmišljamo o prihodnosti, ne moremo mimo vprašanja, kaj za vraga se bo zgodilo z vsemi temi religijami? Bodo še naprej imele tako močan vpliv na človeka? Se bodo končno lahko sprijaznile z dejstvom, da sodobni človek seksa tudi iz užitka, nehale obsojati splav in kontracepcijske tabletke? Morda pa se lahko pojavi celo kak nov Jezus? Ali Buda? Ali Alah? Za mnenje smo vprašali dr. Marjana Smrketa, profesorja s Fakultete za družbene vede, kjer predava primerjalno religiologijo. Pravi naslov za vprašanje o uspešnosti znanih religij v spekulativni prihodnosti.

»Uspešnost te ali druge religije ni prvenstveno odvisna od moči in kakovosti ‘resnic’, ki jih razglaša. Zgodovina pozna vrsto primerov intelektualno dognanih in strpnih (ne)verskih naukov, ki so propadli, in na drugi strani vrsto primerov intelektualnega kiča in nestrpnosti, prilagojenega (pod)povprečnemu okusu, ki so prerasli v religijo oziroma ideologijo svetovnih razsežnosti. Hitro rastoče religije svojo rast rade pripišejo edinstvenosti nauka, resnični razlogi pa so ponavadi precej banalni: predvsem nadpovprečna rodnost (pogosto na škodo žensk), nekaj vztrajne volje do moči (ki izhaja iz občutkov take ali drugačne nemoči) in ugodne družbene razmere.

Le-te so kot celota tako nepredvidljive, da resne napovedi o stanju čez sto let ne bi tvegal. Rad se učim na napakah drugih: eden vodilnih sodobnih sociologov je pred 35 leti za New York Times napovedal bližnji konec religije. Danes mu predseduje pobožni učenec konservativne nedeljske šole, sam pa piše knjige, ki so skoraj bolj teološke kot sociološke. Če upoštevamo, da največje spremembe v rasti ali upadanju religije dandanes dosegajo 40 odstotkov na desetletje, potem bi čez sto let čisto matematično mogla biti vsaka danes velika religija majhna in vsaka religija, ki danes šteje le nekaj milijonov pripadnikov, velika.«

In kako bo religije spremenila globalizacija? Se bo povezovanje dogajalo tudi znotraj religij samih? »Vendarle, malo za šalo, malo za hec: obstajale bodo tako religijske kot nereligijske ideologije. Globalizacija, ki bo čez sto let vključevala tudi že kolonizacijo četrtega kamna od sonca, bo proizvedla nepreštevno in nepregledno mnoštvo kombinacij versko-neverskih idej, ki se bodo že zaradi potreb razumevanja začasno spet (vendar predvsem kibernetsko) povezale v večje in preglednejše sisteme.

Vsakdo, kdor se bo razglašal za verskega voditelja, bo štet za norca, vendar to niti ne bo zmerljivka. Ta naslov ne bo prihranjen niti papežinji, ki bo s svojimi otroki bivala na travnatih planjavah južnega pola. Ne le mnogi Marsovci, tudi mnogi Zemljani bodo veseli hladnih pozdravov, ki jih bo zaželela na dan, ko je Darwin objavil teorijo evolucije.«

Se lahko zgodi, da se bo pojavil kak nov Jezus ali Buda? Bi ljudje v kaj takšnega danes še lahko verjeli? »Prerokov ni. So le ljudje, ki nekomu, včasih tudi proti njegovi volji, pripisujejo preroštvo, in taki, ki si ga pripisujejo sami. Sociologi letno naštejemo več takih prerokov v različnih religijah. Večinoma se ne primejo. Nekateri so tudi psihopatološkega izvora. Je pa tudi nekaj ‘prerokov’ novejšega datuma, katerih nauki se spektakularno širijo, npr. nauk svetnikov poslednjih dni, bolj znanih kot mormoni, ki se sklicujejo na Josepha Smitha.

Zdi se, da bo v prihodnosti potreba po ljudeh, ki bodo s svojimi zamislimi gradili mostove nad številnimi delitvami človeštva, ki so jih bile uveljavile prav religije v imenu edinozveličavnega nauka tega ali drugega preroka. Če se jih bo zato štelo za preroke, bo morda v korist ideji, ne pa resnici. Tej bi bilo v korist, če bi jih preprosto šteli za malce pametnejše. Obstajalo pa bo tudi povpraševanje po nasprotnih ‘prerokih’, prerokih, ki bodo idejno upravičili vnovično ločenost nasproti množici, da bi zadovoljili potrebo po ožji identiteti.«

Ljudje za zakol

Če lahko tistih dva ali tri milijone let človeške zgodovine jemljemo kot nekakšen vodnik po usodi človeka, je debelost naša nesrečna in neizogibna usoda. Ni treba izgubljati besed, kaj vse bi se proti temu lahko postorilo, kajti odgovor je očiten. Dieta in telovadba.

Ampak vedeti in v skladu s tem tudi ravnati sta dve popolnoma različni stvari, kakor se je izkazalo za stotine človeških debeluhov. Zdi se, da se je zgodovina, ki je v obdobju človeka iz divjine dajala prednost preživetja tistim z več maščobe, preveč zakoreninila v naše gene, da bi kar tako na lepem izpuhtela. V pradavnini so namreč preživeli ljudje, katerih metabolizem je uspešno shranjeval maščobo kot vir energije za čase, ko do hrane ni bilo mogoče priti. Danes, ko je človek še preveč uspešno reši težave s prehranjevanjem, je ta naš naravni obrambni mehanizem postal breme. Nočna mora vseh požrešnih.

Še pred sto leti je sistem shranjevanja maščob deloval brezhibno. Z razvojem tehnologije pa se je modernizirala tudi prehrambna industrija in do danes dosegla že tolikšne razsežnosti, da je hrane veliko več, kot jo vsem debeluhom tega sveta uspe požreti. Sočasno, spet predvsem zaradi tehnološkega napredka, se sodobni človek sploh ne giblje. Sedi doma, za računalnikom, s kurjim bedrcem v roki. Odvečne kalorije kurimo samo na poti od računalnika do teveja. V ZDA, kjer je debelih ljudi največ, so že leta 1950 izračunali, da jih je takih kar četrtina prebivalstva. In danes je Američanov, »godnih za zakol«, kar dobra polovica.

Kljub vsem opozorilom medicine, da čezmerna debelost vodi k boleznim srca in ožilja ter nastanku sladkorne bolezni, ljudje ostajajo čezmerno obloženi. Debelost je in bo negativna stranska posledica tehnološkega napredka.

Razen če nam medicina seveda ne postreže s kakim novim čudežem. Dietne tablete in amfetamini, ki pospešujejo metabolizem in zmanjšujejo tek, so veliko obetali v petdesetih in šestdesetih letih, dokler se ni pokazalo, da so te substance zelo škodljive in da celo povzročajo hudo zasvojenost.

Tudi vsa druga podobna zdravila so imela mnogo stranskih učinkov, ki so bili še mnogo hujši od same debelosti. Raziskovalci so poizkusili tako rekoč že vse. Od hormonov, ki v možgane pošiljajo signal, da je treba nehati jesti, do preučevanja procesov nastajanja maščob v telesu … Vsi so klavrno pogoreli. Še naprej sta nam, vsem tem raziskavam navkljub, kot edini način zdravega in uspešnega hujšanja na voljo samo dieta in telovadba.

Morda se bo nekoč v daljni prihodnosti zgodil čudež, ki bo spremenil ta trend debelosti. Vendar je rešitev za zdaj še zavita v meglo. Do takrat pa bo številka »pitanih gosk« stalno naraščala.

Ali bomo čez petdeset let še seksali?

Mačke morajo. Psi tudi. Opice, krave, konji in žirafe tudi … mi pa ne. Nam ni več treba. Razen seveda samo in izključno zaradi užitka. Najbrž je neumno trditi, da ljudje leta 2025 ne bodo več imeli spolnih odnosov. Ali pač?

V prihodnosti, tam daljnega 2050., ko bo medicina že toliko napredovala, da bodo dojenčki iz epruvete prej pravilo kot izjema, bo seks veliko manj potreben, kot je danes.

Veliko bogatih in ambicioznih posameznikov v prihodnosti ne bo želelo samo testov o kakovosti, sposobnostih in videzu svojega podmladka, temveč si bodo želeli celo klonirati samega sebe. Vsak zase je pač že od nekdaj bil prepričan, da je prav on najlepši, najpametnejši in najboljši.

Veliko bitij se razmnožuje brez seksa. Deževnik, ki ga pretrgaš na dva dela, bo zrasel v dva deževnika. Dva deževnika, ki ju pretrgaš, zrasteta v štiri … Nekatere živalske vrste to počnejo že od nekdaj. In po novem seveda tudi ljudje. Od leta 1978, ko se je rodila Luise Brown, prva preizkusna dojenčica iz epruvete, so jih namreč samo v ZDA »izdelali« že na tisoče in jih s tekočega traku lepo zapakirane z rožnatimi pentljicami na glavah še sveže in tople podali v naročje ponosnim mamicam. (No, močno pretiravamo.) In če (ko) bodo izpopolnili genetski nadzor, tudi ne bo več takšnih presenečenj:

»Fantek je!« Vse bo načrtovano, vse izračunano. Imel bo modre oči, svetle lase, belo barvo kože in velik penis. Točno tako, kot je hotela mamica. Vsi smo lahko lepi – brez pleše, dioptrije in nepravilnega zobovja. Se bo razvil črni trg z geni slavnih in lepih? »1000 evrov za gen oči Britne Spears in 500 za ustnice Brada Pitta, gospod.« Kar vidim jih že. »Ja, pa tisto nogico od Anne Nicole Smith tudi, prosim.«

Toda ni nam treba tako daleč v črno prihodnost. Dovolj je pogledati, kaj je prinesla že uvedba preprostega in široko uporabljanega ultrazvoka. V nekaterih azijskih državah, recimo na Kitajskem in v Indiji, edinih državah na svetu z več kot milijardo ljudi, se je z njegovo uporabo začelo zmanjševati število rojstev neželenih deklic. Lahko si predstavljate, kaj bo čez dvajset let, ko bodo vsi ti fantki hoteli svoje punčke. Ne bo jih.

TEKST: Miha Mohorko

ILUSTRACIJE: Goya

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču