Forum: Padec v zajčjo luknjo

Se spomnite Aličinih besed ob srečanju z Mačko Režalko? »Vem, kdo sem bila, ko sem se zjutraj zbudila, toda mislim, da sem se od tedaj nekajkrat spremenila.« Tako kot je težko določiti Aličino dejansko velikost, saj se ta ves čas spreminja, je težko govoriti o spolu kot o izključno ženskem ali izključno moškem, saj je skupek dejavnikov, ki ga sestavljajo, tako zapleten in se od primera do primera tako spreminja, da nikoli ne vodi v enoumno definicijo spolne identitete (in to ne samo takrat, ko se srečamo z najbolj mejnimi primeri).

Če je po 'padcu v luknjo' kaj jasno, potem je to, da spola nikakor nista samo dva, kot smo vajeni verjeti. Kot pravi dr. Franc Planinšek, plastični kirurg in specialist za operacije spola v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani: »Kako lahko trdimo, da je kdo 100-odstotni moški ali ženska? Tega ni!«

Kaj je spol?

Kate Bornstein, znana transseksualka in avtorica knjige Spolni izobčenci, se sprašuje: »Kaj naredi moškega – testosteron? Kaj naredi žensko – estrogen? Če bi bilo tako, bi spol lahko kupili za pultom katerekoli lekarne!« Stvar je seveda precej bolj kompleksna. Že v samem začetku, že pri fizičnem razvoju spola. »Izvorno spol določajo geni,« utemeljuje dr. Planinšek.

»Genetski dejavniki sprožijo določene procese. XY bo tvoril testis in testosteron, ki bo tvoril primarne spolne znake (genitalije), nato pa v puberteti sekundarne: poraščenost, globlji glas, mišičavost, če govorimo o moškem. Pri puncah je maščobni indeks v prid maščevja, ki se kopiči okoli stegen, okoli spodnjega dela trebuha in v predelu dojk.« Toda zgodba tu niti približno še ni končana.

Bornsteinova: »Ali si moški zato, ker imaš XY? Ženska, ker imaš XX? Če nisi atlet, ki bi moral dokazati svoj spol, najbrž nisi opravil kromosomskega testa, ki bi določil tvoj spol. Če nisi opravil testa, kako potem veš, katerega spola si, in kako veš, katerega spola je tvoj romantični ali seksualni partner? Poleg parov XX in XY so še drugi običajni nizi spolnih kromosomov, vključno z XXY, XXX, YYY in XO.« Še vedno smo pri fizičnem spolu. Kaj pa psihični?

»Večina ljudi bi moškega definirala glede na navzočnost penisa ali neke oblike penisa. Nekateri bi žensko definirali glede na navzočnost vagine ali neke oblike vagine. Vendar ni tako preprosto. Poznam veliko žensk v San Franciscu, ki imajo penis. Mnogo krasnih moških, ki sem jih spoznala, je imelo vagino. In obstaja mnogo ljudi, katerih spolni organi so nekje na sredini med penisom in vagino. Kaj so oni?«

Interseksualizem

Rojstev otrok, pri katerih spol na prvi pogled ni najbolj jasen, je precej več, kot si predstavljamo. Po podatkih ISNA (Intersex Society of North America) naj bi se na 2000 rojstev rodil en otrok, ki nima ne popolnoma XX- ne XY-kromosomov. Za slovenske razmere to pomeni, da se vsako leto pri nas rodita dva ali trije interseksualci.

Kadar se otrok rodi z ne povsem določljivim spolom (to pomeni, da je njegov penis manjši od 2,5 centimetra oziroma je klitoris pretirano velik, ima tako jajčnik kot testis ali katero drugo nepravilnost) običajno stvar 'rešijo' z operativnim posegom. Včasih so nepravilnosti povsem funkcionalne narave, izdelati je treba na primer odprtino za uriniranje, kadar se ta sama ni oblikovala, spet drugič so nepravilnosti tak­šne, da ne ustrezajo standardom spola.

Bolj redek je sindrom androgene neobčutljivosti (eden na 13 tisoč rojstev). Gre za osebe, ki imajo gensko predispozicijo za razvoj v moškega, a se testisi zaradi neobčutljivosti na testosteron niso spustili, iz klitorisa se ni oblikoval penis. Rezultat je 'popolna ženska', oseba, pri kateri deluje zgolj estrogen, navadno postavna, visoka ženska, neporaščena, z velikimi prsmi, vagino, a brez maternice in jajčnikov.

Ni naključje, da je precej vrhunskih manekenk imelo/ima sindrom androgene neobčutljivosti. Pri tem bi lahko, če stvar nekoliko posplošimo, prišli do dveh različnih zaključkov: nepopolno razvit moški je torej ženska ali v bolj feministični različici – ne drži, da smo vsi nastali iz Adamovega rebra, prej je bilo rebro Evino.

Z objektivnega vidika pa v resnici ne drži ne eno ne drugo: gre bolj za to, da ima vsak fetus zametke obojih organov, od genov in hormonov ali morebitnih vplivov med zgodnjo fazo nosečnosti pa je odvisno, kateri bodo prevladali.

Hermes in Afrodita

Pogovarjali smo se s Kailano, interseksualno osebo, rojeno v ZDA, ki je pred desetimi leti še živela kot moški, ne da bi v resnici vedela, da se je rodila z genitalijami obeh spolov. »Do svojega 22. leta nisem vedela, da sem hermafrodit. Zdravniki so me ves čas spraševali, ali sem zadovoljna kot deček in ali rada počnem stvari, ki jih počnejo dečki. Zaradi takšnih 'malih' vprašanj se nisem počutila kot pravi ali kot dovolj dober deček in sčasoma sem jim začela odgovarjati: 'Ne, nesrečen sem, sovražim svoje življenje, zakaj mi znova in znova postavljate ista vprašanja?'

Ker nisem dobila nobenih odgovorov, sem se počutila manj fantovsko od drugih fantov, manj sprejemljivo. Kar je v veliki meri vzrok za to, da sem začela zavračati svoj spol, ki so mi ga kirurško dodelili. Nikoli se nisem počutila kot fant, ker me zdravniki tudi niso tako obravnavali. Ko sem pri 22 letih končno izvedela, kdo sem, kaj so storili, sem pristala v depresiji, ki me je pripeljala do dveh poskusov samomora pri 31 letih, potem ko sem deset let od zdravnikov doživljala vedno nova sramočenja in napačna obravnavanja.«

Po več letih 'siljenja v moški spol' (»Nisem prosila za operacijo niti kot dojenček, niti kot otrok, niti za tisto pri osemnajstih.«) je Kailana zdaj pred operacijo, s katero bo postala ženska. »Tudi ko si bom spremenila spol, bom še vedno hermafrodit. To je moje realno življenje, taka sem se rodila. Nisem ne moški ne ženska.«

Kailanin primer vsekakor odpira vrsto vprašanj. Medicina poskuša interseksualnim otrokom določiti 'pravi' spol, tako da jih hormonsko in operativno zdravi, čeprav interseksualnost zdravja večinoma ne ogroža. Ne samo Kailana, tudi ISNA govori o operativnem nasilju, o napačnem pristopu zdravnikov, ki naj bi lagali ali, blago rečeno, prikrivali resnico, ker starši resnice ne bi prenesli oziroma ker je bolje za otroka, da ne ve, kakšen se je rodil. Je tako tudi pri nas?

Ginekologinja Andreja Štolfa Gruntar, dr.med., specialistka, ki se ukvarja tudi s pregledi prirojenih napak spolovil pri deklicah, razlaga: »Najprej je treba povedati, da je pravih hermafroditov malo. Je pa veliko primerov, kjer spol otroka ni povsem definiran. Zgodi se, da gre za otroka, ki je gensko deklica, a se zaradi pretiranega delovanja nadledvične žleze v nosečnosti razvije denimo majhen penis, notranji spolni organi pa so ženski.

Zgodilo se je že, da se je deklica rodila z majhnim penisom, babica je mislila, da gre za dečka, ki se mu niso spustili testisi, otrok je dobil moško ime, pozneje, ko so hoteli napraviti operativni poseg spuščanja testisov, pa so ugotovili, da jih pravzaprav nima, da gre za deklico. Ali pa otroci, ki so genetsko sicer fantki, pa so na testosteron neobčutljivi in so zato videti kot deklice. Obstaja mnogo variacij.

V vsakem primeru staršem diagnoz ne prikrivamo, zadeve jim pač predstavimo tako, da so jih sposobni razumeti. Če niso medicinsko izobraženi, jim seveda ne bomo govorili v medicinskem jeziku. Vedno pa se ob rojstvu takšnega otroka sestane skupina specialistov (ginekolog, urolog, endokrinolog, pediater, tudi psiholog), ki na podlagi raziskav kromosomov, hormonov in fizičnega videza ocenijo situacijo in se skozi pogovor s starši odločijo, kaj bi bilo za tega otroka najbolje – torej katero spolovilo bo najbolj funkcionalno, moško ali žensko.

Prva operacija je navadno opravljena do drugega leta starosti, to je do takrat, ko se otrok začne zavedati svojega telesa. Iz časa pred drugim letom starosti nihče od nas nima spominov.«

Predvsem ob tem zadnjem stavku nam misel uide k vprašanju, ali ti otroci, kot Kailana, pozneje ne izvedo, kakšni so se rodili. Dr. Štolfa Grunter pomisleke zavrača: »Pozneje v življenju je potrebna še kakšna operacija, torej se otroku že zaradi tega razloga mora povedati.« Kaj pa operativno nasilje, o katerem poroča ISNA, oziroma siljenje v določen spol, kot pravi Kailana? Rezanje povsem zdravih spolnih organov?

So te operacije res v dobro otrok ali gre bolj za dobro staršev in okolice? Dr. Planinšek: »Kirurgova želja ni rezati otroškega spolovila. Operacije so zahteve staršev. Ne gre za operativno nasilje, gre za nasilje staršev. Nihče od kirurgov ne sme tega svetovati kot možnost. Tudi če se rodi otrok s šestimi prsti, bodo starši vprašali, kaj se da narediti, in takrat jim moraš povedati. Nihče pa ne svetuje, naj se ta šesti prst odstrani.«

Predstavljajmo si drugačen scenarij. Predstavljajmo si, da otroka ob rojstvu ne operiramo, če to ni nujno, in raje počakamo na čas, ko se bo za operacijo odločil sam (če se bo sploh odločil). Je to alternativa tako imenovanemu operativnemu nasilju? Psihiatru in seksologu dr. Slavku Ziherlu se takšna alternativa ne zdi prav posrečena: »Kako bi vzgajali otroka, ki bi imel znake obeh spolov?

Operacijo vidim kot boljšo možnost, da se torej ob rojstvu določi spol in se ga v njem tudi vzgaja. Lahko gre zgolj za minimalne znake in je operacija uspešna. Kolikor vem o vzgoji otrok, lahko rečem, da je bolje, da se to naredi na začetku. Ta občutek, da ga niso vprašali, da so nad njim izvajali nasilje, izhaja iz pozicije odraslega. Kako si predstavljate, da odrašča otrok v sodobnem času, kjer je ne nazadnje tudi golota tako naravna?

Ko se otrok neprestano lahko primerja – tudi gol – z vrstniki in vidi, kako drugačen je? Otrok namreč bistveno težje prenaša svojo drugačnost kot odrasli. Še posebno, ker je ne razume, odrasli pa jo lahko razume in lahko tudi kaj stori (se prilagodi, ali v primeru, če bi odraščal z znaki obeh spolov, se z operacijo dokončno odloči o enem spolu). Kako naj tak otrok odrašča – zlasti takrat, ko začne spolno zoreti – če ima znake obeh spolov?«

Po vsem tem lahko sklenemo vsaj to, da je položaj, v katerem se nekdo rodi z znaki obeh spolov, izredno zapleten. Če izvedejo operacijo, jo lahko interseksualna oseba pozneje zavrača, kajti – kje je zagotovilo, da smo določili pravi spol? Če operacije ne izvedejo, bo otrok med odraščanjem doživljal travme. Kdo ima prav: dr. Ziherl, ki pravi, da je nemogoče odraščati v obeh spolih, ali morda Claudette, rojena interseksu­alka, ki je ob nedavnem obisku Ljubljane dejala: »Bolje je, da ima v primeru interseksualnosti otrok težave do osemnajstega leta kot pa pozneje vse življenje.«

Medtem ko se v zahodni družbi, strogo ugnezdeni v obravnavanje spola kot izključno moškega ali ženskega, soočamo s takšnimi težavnimi situacijami, že dolgo obstajajo okolja, ki težav, povezanih z vprašanjem spola in vsem, kar sodi zraven, nikoli niso imela.

Takšen primer so indijske hidžre, rojeni interseksualci, ki veljajo za nekakšne guruje oziroma svete ljudi, ki blagoslavljajo tiste, ki so blagoslova potrebni – v zameno za plačilo. Tako kot imajo Indijci svoje hidžre, poznajo Indijanci plemena Navaho kategorijo ljudi, ki jih imenujejo berdače. Berdače je tisti, ki ne sledi svojemu biološkemu spolu, ampak se odloči za nasprotnega. Tudi njih častijo, veljajo za nekakšne šamane, zdravilce in umetnike.

Transseksualizem

Preden se posvetimo področju transseksualizma, je treba poudariti, da med prej obravnavanim interseksualizmom in transseksualizmom ne gre iskati pretiranih podobnosti. Če že, sta si podobna zgolj v tem, da oba veljata za 'mejna primera', ki naše dojemanja spola, ki temelji na strogem predalčkanju na izključno moškega ali izključno ženskega, relativizirata.

V nasprotju z interseksualizmom, ki je motnja telesne narave (vsaj v zahodnem svetu), je transseksualizem kategoriziran kot psihična motnja, v milejši obliki tudi transvestizem. O motnji govorimo zato, ker oseba brez operativnega posega ne more zaživeti v soglasju s svojim fizičnim spolom. Kot pravi dr. Ziherl: »Problem transseksualnosti je ravno v tem, da je to motnja, ki se ne more odpraviti, če kirurško ne spremenimo spola. Homoseksualnost je denimo drugačna – ko enkrat oseba sebi in drugim prizna svojo spolno usmerjenost, ni nobene razdvojenosti in s tem ne trpljenja. Ne gre za motnjo, če ne povzroča nobene težave. Zato tudi homoseksualnost že več desetletij ni uvrščena med motnje.«

Ravno zato, ker je transseksualizem duševna in vedenjska motnja po Mednarodni klasifikaciji bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov Svetovne zdravstvene organizacije, so pri nas operacije spola ob osnovnem zdravstvenem zavarovanju brezplačne. A vendar ni vse tako enostavno. Ker gre za tako hud in dokončen poseg v človekov organizem, je treba vedno znova preverjati, ali gre za pravo diagnozo, ali je človek povsem odločen, da bo spremenil spol, ali ima pri tem podporo svojih bližnjih, in še marsikaj.

Zato je postopek dolgotrajen in poteka v več fazah. Prva je t.i. psihiatrična, ko se preverja diagnoza in socialna podpora človeku s transsekualizmom pri odločitvi za operativno spremembo spola. Ta faza lahko traja tudi leto dni ali več. Druga faza je 'hormonska', ko s hormoni začnemo spreminjati spol. Običajno traja vsaj eno leto. Šele tretja in dokončna faza je operativna sprememba spola. Zadnja faza, ki lahko po dogovoru traja še kar nekaj let, je psihiatrovo spremljanje in pomoč človeku s transseksualnostjo pri vključevanju v družbo v spremenjenem spolu.«

Kako sploh pride do takšne motnje? Dr. Ziherl pojasnjuje: »Pri razvoju takšne osebe je prišlo do neomajnega prepričanja, da je duša drugega spola ujeta v napačno telo. Obstaja veliko hipotez, tudi da je stvar genska, in to ravno zato, ker je prepričanje osebe, da ni pravega spola, tako neomajno. Če bi šlo samo za stvar vzgoje, bi to najbrž lahko spremenili. Zato so prve hipoteze razvijali v smeri, da je razkorak med dušo in telesom določen gensko ali pa hormonsko. Kar seveda ne drži.

Zato ostajamo pri hipotezi, da je prišlo v duševnem smislu, v zaznavanju samega sebe do nekega razkoraka. Denimo pri deklici, ki vidi, kako oče ravna z mamo, ali kaj se v družbi nasploh dogaja z ženskami. Potem bi denimo dekle, ki to vidi, nenadoma dobilo občutek, da bi raje bilo moški. Morda ima očeta raje kot mamo in preplet vsega tega lahko pripelje do drugačnega dojemanja lastnega spola.«

Da transseksualizem vendarle ni povezan le z vzgojo, dokazuje tudi izpoved Salome, najbolj znane slovenske transseksualke, ki bo v kratkem doživela popolno preobrazbo v ženski spol: »Odraščati ni bilo preveč prijetno, otroci so se znašali nad mano in me klicali punčka. Kot otrok seveda ne veš, za kaj gre, všeč so mi bile barbike, kozmetika, visoke petke, na skrivaj sem se preoblačila v žensko, mama pa me je zalotila in pretepla.

To so bili drugi časi, takrat so mislili, da je beseda gej ali lezbijka samo nekaj, s čimer koga zmerjaš. Mama me je potem peljala k raznim specialistom, nunam, psihiatru, bioenergetiku. Vse to sem dala skozi, da bi moja mama spoznala, da se tega ne da pozdraviti. Mislila sem si, če je možno, naj me pozdravijo, a jaz sem vedela, da ni. Dejansko pa sem šele s pojavom Boya Georgea spoznala, za kaj gre. On je bil odskočna deska za mnoge transseksualce.«

Zdaj ko je končno pred operacijo, torej pred začetkom življenja po njeni meri, se veseli in ob tem dodaja, da penisa ne bo pogrešala. »Saj sem živela z njim 40 let!« In zakaj se je za dokončno operacijo spola odločila šele deset let po tistem, ko si je že dala operativno izdelati prsi? Zakaj je čakala toliko časa? »Ljudje se ves čas spreminjamo.

Ko sem se pred šestimi leti poročila, sem se poročila iz ljubezni. Takrat si nisem mislila, da bom spremenila spol. Toda medicina je šla naprej, vagina je videti kot prava, uživaš v spolnosti, vlažiš se, jo stiskaš, doživiš orgazem. Prej tega ni bilo. Tudi za prsi sem najprej rekla, da jih ne bom nikoli imela. Rekla sem tudi, da paradižnika ne bom nikoli jedla, pa ga jem. Če užitek ne bi bil mogoč, si ne bi nikoli spremenila spola. Kaj naj še z enim popkom? Saj popek imam.« Salome se je odločila za operacijo spola v Beogradu, sicer pa v Ljubljani izvedejo približno štiri takšne posege na leto.

Da se dojemanje spola v veliki meri dogaja v glavi, dokazuje primer, ki ga je navedel dr. Planinšek: neka oseba, ki ji je bila operativno izdelana vagina, je, ko se je zbudila z vložkom, krvavim od operacije, vzkliknila: »Menstruacijo imam!« Kar, jasno, ni mogoče. Kirurgi vam lahko izdelajo vagino, ne pa tudi maternice in jajčnikov, sposobnih ovulacije. Zato smo Salome še vprašali, ali bo pogrešala možnost imeti lastnega otroka. »Če bi to hotela, bi si zamrznila spermo. Toda za otroka je treba finančno poskrbeti, to ni kar tako, jaz ga v finančnem smislu nisem sposobna imeti.«

Po operaciji spola so včasih (danes manj) poročali o visoki stopnji samomorilnosti. Dr. Ziherla smo vprašali, zakaj. »Samomorilnost je možna tako kot pri vsakem človeku, ki postane depresiven. Včasih, ko postopek spremembe ni bil izdelan (nismo imeli kliničnih smernic), se je lahko zgodilo, da je bil človek po operaciji nezadovoljen z rezultatom in se je celo želel spremeniti nazaj, toda plastični kirurgi pravijo, da to ni možno.

Kot sem že rekel, v psihiatrični fazi ocenimo, kakšno podporo ima človek, kakšno izobrazbo, socialno mrežo, to so neke pomembne podporne točke. Pred dvajsetimi leti – brez protokola o spremembi spola – se je zgodilo, da se je človek zgubil, niso ga sprejeli v njegovem okolju, ni imel podpore pri svoji odločitvi, družba ga je zavračala. In je postal depresiven, morda tudi samomorilen …

Transseksualni ljudje so lahko tudi medijsko znani in jih potem družba bolje sprejme, včasih pa tega ni bilo. Če je bil človek nezadovoljen z operacijo – tam se lahko marsikaj zaplete –, če ga družba ni sprejela, je lahko postal depresiven, kar vodi k samomoru. Ravno zato, da se takšne stvari ne bi dogajale, smo izdelali natančen protokol postopka spremembe spola (klinične smernice).

Ravno zato je postopek dolgotrajen, neprestano se preverja odločenost človeka, da gre do konca, preverja pa se tudi socialna podpora, ki jo ima kandidat za spremembo spola v svojem okolju.« In kaj o tej očitno tvegani operaciji meni Salome? »Če bi lahko, bi se jutri operirala!«

Koliko spolov torej poznamo?

Prva dva spola sta preprosta: moški in ženski. Kaj pa nedefinirani spol? Ali pa genotipski moški, ki se je zaradi odpornosti na testosteron rodil kot ženska? Pa moški na poti k operativnemu posegu v žensko? Ženska na poti k operativnemu posegu v moškega? Kaj pa, ko je operacija opravljena – so takšni ustvarjeni moški in ženske tudi dejansko tega spola? Če niso, katerega spola potem so? Kaj pa lezbijke možače? Feminilni fantje? Kaj pa metroseksualci, ki so prevzeli ideale lepote, ki so veljali za ženske – so tudi oni vsaj po malem ženske? Pa moški iz Amerike, nekoč ženska, ki je rodil otroka? Kaj je on?

Seznam je dolg in lahko bi naštevali v nedogled. Kajti spolov je natanko toliko, kot si jih lahko predstavljamo. Kot pravi dr. Planinšek: »V objektivnem smislu sta dva spola, v subjektivnem pa neskončno. Nians je toliko, kot bi jih dobili, če bi potegnili črto med belo in črno, z vsemi podtoni. Nihče ni popolnoma v belem ali popolnoma v črnem, smo le blizu belega in blizu črnega. Veliko je vmesnih psihičnih in fizičnih stanj.«

Za konec še zabavna peripetija z nastopa transseksualke Kate Bornstein, ki je občinstvo izzivala s podobnimi vprašanji, kot smo jih vam mi zastavili zgoraj. Eno od njih je bilo: »Kaj bi bila jaz, včasih moški, zdaj ženska, če bi si nadela dildo? Povejte, kaj bi bila?«

»Nostalgična!« je odvrnila ženska iz občinstva. No, vsaj mislimo, da je bila. Ženska, namreč. Pa vi? Je kak stoodstotni moški med vami? In če je odgovor da, povejte – kako to veste?

Ponovimo besede Kate Bornstein: »Če nisi atlet, ki bi moral dokazati svoj spol, najbrž nisi opravil kromosomskega testa, ki bi določil tvoj spol. Če nisi opravil testa, kako potem veš, katerega spola si?«

Moški, ki je rodil otroka

Naslov glede na dejanske razmere najbrž ni najbolj natančen. A je enak naslovom, ki so skupaj s fotografijo visoko nosečega moškega lansko leto obkrožili svet. Thomas Beatie, sicer transseksualni moški, torej rojen kot ženska ter operativno in hormonsko spremenjen v moškega, je lani rodil deklico, medtem ko v tem trenutku pričakuje drugega otroka.

Beatie je celo gostoval v Oprah Winfrey Showu, kjer so vso stvar razglasili za 'čudež', čeprav je najbrž jasno, da se ni zgodilo nič čudežnega, kajti Beatie je gensko ženska, z jajčniki in maternico. A vendar je njegov primer nekoliko zamajal naše dojemanje spola: razen v filmih prej nikoli nismo videli fotografij in posnetkov nosečega moškega. Za nosečnost se je skupaj s svojo ženo odločil, ker ta ni mogla zanositi, in ob tem dodal, da »želja po otroku ni ne moške ne ženske narave. To je človeška potreba. Sem oseba, ki ima, tako kot vi, pravico do biološkega otroka.«

Za prvo slavno transseksualno osebo gotovo velja Christine Jorgensen, ki je svoje življenje začela kot George Jorgenson mlajši. Leta 1950 je ta 24-letni vojni veteran, ki se je dolgo počutil kot ženska, začel preobrazbo s pomočjo hormonov. Dve leti pozneje je potoval v Ko/ benhavn, kjer si je dal operativno spremeniti spol. Ko se je leta 1953 vrnil v New York, so ga pričakale objave na prvih straneh časopisov. Jorgensenova je sprejela vlogo prve transseksualne zvezde in leta 1989, preden je umrla, dejala, da je vesela, da je dala seksualni revoluciji »nepričakovano brco v mednožje«.

Kot ena bolj znanih transseksualk je gotovo tudi leta 1972 rojena izraelska pop pevka Dana International, ki je leta 1998 osvojila prvo mesto na Evroviziji. Zgledu je sledila skupina treh slovenskih transvestitov pod imenom Sestre, ki so na Evroviziji nastopili leta 2002, a jim več kot razburkati javnosti ni uspelo.

Med znanimi transseksualci je gotovo pustila velik pečat tudi silikonska diva Amanda Lepore (na fotografiji), transseksualna ikona in manekenka, ki velja za glavni obraz kozmetičnega podjetja Heatherette. Operacija spola pa ni bila edina priložnost, ko se je Amanda nastavila nožem plastičnih kirurgov. Med drugim so ji trikrat povečali prsi, ji dvakrat preoblikovali oči, dvignili čelo, ji spustili linijo las in zmanjšali kost pod obrvjo. Njeni najbolj kontroverzni operaciji sta gotovo obsežno povečanje ustnic in operacija reber, med katero so ji spodnji rebri zlomili in ju potisnili navznoter.

Med bolj kontroverzne transseksualce – predvsem zaradi svoje starosti – sodi tudi avstrijska pevka Kim, ki je s hormonskim zdravljenjem začela že pri dvanajstih letih in bila pri šestnajstih tudi operativno spremenjena v žensko, s čimer je postala najmlajša oseba, katere spol je bil kirurško spremenjen.

Dijana Matković

Foto: Red Dot, Rex Features, Shutterstock

Novo na Metroplay: Karin Velikonja | Slovenka, ki je odprla prvi holistični studio v Evropi