Forum: Požrtija se končuje

Za vas imamo eno dobro in eno slabo novico. Slaba je, da se hrana draži povsod po Evropi in tudi v ZDA. Slovenski trgovci trdijo, da je za to krivo zvišanje cen surovin pri pro­izvajalcih in dobaviteljih. Dobavitelji trdijo, da so za to krivi trgovci, ki so dvignili marže. Pa dobra novica? Dobra novica je, da smo za nasled­njega pol stoletja s hrano preskrbljeni. Kaj bo potem, pa je precej odvisno od tega, kar bomo počeli zdaj.

Gor pa dol

Na višje cene hrane vpliva več dejavnikov: analitiki iz Organizacije za prehrano in kmetijstvo pri OZN menijo, da je eden od razlogov za zvišanje cen kmetijskih surovin predvsem večja potreba po žitih za proizvodnjo bioetanola. Evropska komisarka za kmetijstvo Mariann Fischer Boel pa meni, da so podražitev žit sprožile predvsem večje potrebe v vzhodni Aziji in podnebne spremembe v Evropi.

Emil Erjavec, agrarni ekonomist in profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti, se strinja z obema trditvama: »Zaloge žit so se zmanjšale na zgodovinsko nizko raven, kar je dvignilo njihovo ceno. Žita so temelj ekonomskih odnosov celotnega kmetijstva in to je z rastočo ceno energije vplivalo na ceno surovin za živilsko industrijo. Učinek je šel po verigi prek živilske industrije in trgovine do potrošnika. Pri tem sta industrija in trgovina te spremembe izkoristili za še dodatno povišanje cen, ki pa je nesorazmerno višje od dviga cen surovin. Če k temu dodamo še povečano povpraševanje po mleku in mesu v Aziji, predvsem v Indiji in na Kitajskem, je jasno, da je povpraševanje večje od ponudbe.

Ponudba kmetijskih surovin zaostaja tudi zaradi podnebnih sprememb v različnih delih sveta; poseben je učinek pri velikih izvoznikih iz Oceanije, kjer je že nekaj let zgodovinska suša, kar je ob rastočem številu prebivalstva prispevalo, da so cene hrane zdivjale. K temu so svoje prispevale tudi borzne špekulacije in kmetijske politike, ki se v razvitem svetu odmikajo od kmetijske proizvodnje, v nerazvitem svetu pa jo po nepotrebnem zanemarjajo. Skoraj čez noč je prehranska varnost postala resno razvojno vprašanje človeštva.«

Prihodnost, pravi Erjavec, je negotova. Cene hrane bodo nihale, toda ne bodo se več spustile na raven, kjer so bile. »Vzrok za zdajšnje umirjanje so ponovne naložbe v kmetijstvo na globalni ravni. Rezultat tega pa ni viden čez noč. Z žiti bodo težave, dokler se bodo rabila za gorivo, kar pa je nesmotrno tudi z vidika energije. Kapital se je investiral v tovarne, subvencije so visoke in vsega ne moremo kar tako ustaviti. Rešitev bo šele drugi rod biogoriv, ko bomo znali učinkovito uporabiti odpadke. Pri živinoreji pa je paradoks, da se cene surovin sploh ne višajo pri proizvajalcih, ampak predvsem pri predelavi in trgovini.«

Draginja ni nujno slaba novica

Pozor, pozor: draženje hrane je lahko tudi priložnost za tiste, ki ste pripravljeni na borzi trgovati s surovinami. Med tako imenovane mehke surovine sodijo žita (koruza, pšenica, soja), sladkor, kakav, kava, bombaž in tudi pomarančni sok. Mehke surovine so lani doživele nepričakovan razcvet, njihove cene so iz dneva v dan dosegale nove rekorde. Cena pšenice je lani zrasla za 100, soje za 70, bombaža in kakava pa za 30 odstotkov v primerjavi z letom poprej. Velika rast se je nadaljevala tudi letos in do sredine marca je pšenica pridobila še dodatnih 70, kakav 50, bombaž 40 in soja 30 odstotkov v primerjavi z istim obdobjem lani.

Do tega obdobja so se mehke surovine uspešno upirale padcem na borzi in finančni krizi v ZDA, nato pa doživele največje dnevne padce v zadnjih letih. Po besedah Matjaža Koširja, analitika iz skupine TradePoint v družbi Poteza, so surovine sredi marca dosegle začasen vrh, ki je bil zaradi izjemne rasti že močno potreben. »Analitiki se strinjajo, da gre le za popravek v dolgoročnem pozitivnem trendu. Tudi v prihodnosti je pričakovati višanje cen mehkih surovin,« pravi in opozarja, da spomladi še obstaja možnost novih padcev, in sicer najbolj pri tistih surovinah, ki so lani najbolj rasle.

Če se želite vključiti v trgovanje z mehkimi surovinami, imate na voljo tri možnosti. Najkonservativnejši način vlaganja je prek skladov ETF, ki kot delnice kotirajo na različnih delniških borzah po svetu. Druga možnost je samostojno elektronsko trgovanje, pri katerem ima individualni vlagatelj sam neposreden dostop do različnih finančnih trgov in sam oddaja naročila. Tako ustvarjeni donosi so obdavčljivi.

Naslednja oblika vlaganja so certifikati, ki kotirajo na stuttgartski borzi in so na voljo v večini slovenskih borznoposredniških hiš. Še ena oblika je trgovanje s standardiziranimi terminskimi pogodbami neposredno na terminskih borzah. Dostop do tega finančnega trga je možen prek različnih ponudnikov elektronskega trgovanja in za ta trg specializiranih borznih posrednikov. Pri zadnjih dveh oblikah trgovanja ustvarjeni donosi niso obdavčljivi!

Ekonomska logika hrane

Slovenski kmetje govorijo, da je kmetijstvo v katastrofalnem stanju. Podobno meni tudi slovenska politika. Emil Erjavec pa pravi, da je resnica drugačna. »Precej kmetij sicer ustavlja proizvodnjo, toda tisti, ki ostajajo, so začeli razvijati dejavnost tudi v evropskem okviru. Že dolgo ni bilo toliko naložb in ljudi, ki kmetujejo. Ker je slovensko kmetijstvo v preteklosti precej za­ostalo, zdaj lahko izkorišča svojo rast. Evropsko počasi tone v krizo, naše, ki je sposobno kmetovati z nižjimi, a rastočimi prihodki, pa kaže vedno večje znake konkurenčnosti. Večji problem je živilskopredelovalna industrija, ki ji domači kmetje uhajajo s svojo proizvodnjo tudi čez mejo, ostaja pa v primežu koncentrirane trgovine in protekcionistične potuhe. Dolgoročno se bosta oba pola oziroma celotna veriga pridelave hrane morala bolj povezati, če se želita razvijati.«

Kmetijstvo prispeva v slovenski BDP dva odstotka, celotna veriga hrane skupaj s trgovino pa več kot deset odstotkov. Podpore, ki jo od države dobi kmetijstvo, so skoraj enake ustvarjenemu dohodku iz tržnih dejavnosti. Zato se zastavlja vprašanje, ali ne bi bilo pametneje te vire vložiti kam drugam, še zlasti zato, ker se kmetijstvo ne more vzdrževati samo.

Kot pravi Erjavec, se v nobeni razviti državi na svetu, razen v Avstraliji in na Novi Zelandiji, kmetijstvo ne vzdržuje samo! Meni pa, da je kmetijstvo več kot le ekonomska dejavnost. »Tudi ekonomska teorija govori, da obstajajo javne dobrine, ki jih trg ne more uravnavati, in trdim, da bi bilo kmetijstvo lahko še bolj tak ponudnik.« EU počasi postaja glavni plačnik naše kmetijske politike. Kot pojasnjuje Erjavec, je vseh neposrednih podpor za slovensko kmetijstvo čez 300 milijonov evrov, od tega bo EU v tem letu plačala že polovico.

EU za skupno kmetijsko politiko svojih članic sicer namenja okoli 40 odstotkov sredstev. Dolgo je bila to najvišja proračunska postavka EU, leta 2013 pa bo njen delež padel na 35 odstotkov. Trenutno je kohezijska politika po obsegu sredstev že prehitela kmetijsko na prvem mestu politik.

Dileme prihodnosti

V prihodnjih 50 letih bo na Zemlji več kot deset milijard ljudi! To pa ne pomeni le večjega ogrožanja naravnih virov, ampak tudi potrebo po več hrane. Energetske politike zahodnih držav zdaj posvečajo vedno več pozornosti zadostitvi potreb po biogorivih, kar odžira kmetijske površine, potrebne tudi za gojenje hrane. Statistični podatki za leto 2007 kažejo, da kar polovica svetovne porabe žit odpade na izdelavo etanola samo v ZDA!

Prav grad­nja tovarn za predelavo zrnja žit in oljnic v gorivo v ZDA je prispevala k nenadnemu porastu povpraševanja. Če k temu dodamo še posledice podnebnih sprememb – mimogrede, eden od njihovih povzročiteljev je prav kmetijstvo, ki pa se na te spremembe ne prilagaja prav hitro –, ki bodo južno Evropo zaradi suš in pomanjkanja vode naredile manj rodovitno in kmetijstvo preselile na sever, prihodnost ni preveč bleščeča.

Zato se bo treba na globalni ravni odločiti, čemu se bodo namenjale kmetijske površine. In četudi bo sprejeta odločitev, da se bo na kmetijskih površinah gojila hrana, biogoriva pa se bodo pridelovala iz odpadkov, bodo zaradi rasti prebivalstva z zagotavljanjem zadostne količine hrane velike težave. Le redki verjamejo, da bo človeštvo preživelo brez pomoči biotehnologije, katere razvoj bo moral iti z roko v roki s trajnostnim razvojem okolja.

Spreminjanje genov pri rastlinah in živalih je ena velikih sodobnih kontroverznih tem. Pa da ne bo pomote, pri rastlinah in živalih to počnemo že tisočletja! Začetniki genskega spreminjanja so bili popotniki, ki so s potovanj prinašali rastline in jih križali z domačimi vrstami.

Mimogrede, krompir, ki ga je v Evropo prinesel Krištof Kolumb, je bil veliko manjši od današnjega, ki je tolikšen prav zaradi križanj. Vendar pa so bila nekoč križanja manj usmerjena in počas­nejša, današnje metode pa so bolj usmerjene in tudi varnejše, saj omogočajo spremembo le točno določenega gena. Z biokemijo, genetiko in tehnologijo smo zdaj sposobni vzgojiti rastline z izboljšanimi lastnostmi za pridelavo in uživanje. Z genskim inženiringom povečujemo donosnost rastlin, izboljšujemo njihovo odpornost in posamezne lastnosti. Gensko spreminjanje nam bo tako prineslo sadje z manj sladkorja, krompir in fižol z več škroba ali proteinov ter kavo brez kofeina. Hranljivejše rastline ali rastline z večjim donosom bodo tako lahko rešitev za predele sveta, kjer vlada lakota; odpornejše rastline bomo vzgajali v manj rodnih predelih, ki jih bo zaradi podnebnih sprememb vedno več.

Rastline z izboljšanimi lastnostmi bodo zaradi zmanjšanje uporabe pesticidov in herbicidov pripomogle k bolj zdravi prehrani in čistejšemu okolju. Toda vsem tem argumentom navkljub gensko spreminjanje organizmov v javnosti povzroča veliko odpora in strahu.

Po podatkih zadnjega Evrobaro­metra smo Slovenci pri zavračanju genske tehnologije prav v evropskem vrhu, ne vedoč, da se z njo srečujemo vsak dan. Tudi v primerjavi z ZDA je Slovenija do gensko spremenjenih organizmov veliko bolj skeptična. Kot pravi Gregor Majdič, raziskovalec, profesor na veterinarski fakulteti in član vladne komisije za ravnanje z gensko spremenjeni organizmi, je težava predvsem v slabi obveščenosti. Edine gensko spremenjene rastline, ki so za zdaj v komercialni uporabi, so sicer soja, koruza, bombaž in oljna repica, v Evropi pa je dovoljeno le gojenje koruze MON810.

Po Majdičevih besedah je ena glavnih kritik nasprotnikov gensko spremenjenih organizmov, da ne poznamo dovolj posledic uživanja gensko spremenjene hrane za naše zdravje. »Pri tem je pomembno predvsem to, da gledamo vsako rastlino posebej. Koruza, ki jo v EU lahko gojimo, je gensko spremenjena tako, da ima vnesen gen, zaradi katerega proizvaja toksin BT, ki jo dela odporno proti škodljivcem. Taka dokazano ni nevarna za sesalce in človeka, toksin BT pa se že desetletja uporablja tudi v ekološkem kmetijstvu. Za vsako novo gensko spremenjeno rastlino, ki bi jo kdo želel gojiti, pa bomo morali posebej ugotoviti, ali je lahko nevarna za naše zdravje.«

Drugi očitek nasprotnikov je potencialna nevarnost za okolje zaradi preskoka genov gensko spremenjenih rastlin v druge gensko nespremenjene rastline iste ali sorodne vrste. Majdič meni, da je taka skrb deloma utemeljena, zato naj bi z zakonodajo poskrbeli za varnost. Tretja skrb je vpliv na žuželke. Tudi ta, pravi Majdič, je možen, a opozarja, da tudi v običajnem kmetijstvu uporabljamo pesticide, ki jih uničujejo.

Kaj je torej dejanski motiv, ki poganja razvoj in gojenje gensko spremenjenih rastlin – reševanje človeštva ali želja po večjem dobičku? »Na začetku razvoja je bil cilj zagotovo napredek človeštva. Zdaj gensko spremenjene rastline tržijo družbe, za katere je to čisti posel. Pri odločitvi za gojenje gensko spremenjenih rastlin v Severni in Južni Ameriki, kjer se goji največ teh rastlin, pa tudi v Evropi, je glavni razlog kmetov pri odločitvi za takšne rastline njihova uporabnost,« je prepričan Majdič.

Bio?

Ekolog Anton Komat je, na drugi strani, prepričan, da so gensko spremenjeni organizmi grožnja globalnemu ekosistemu in jih moramo obravnavati kot bitja z drugega planeta. »Genska tehnologija je doživela polom na svetovni znanstveni sceni. Kapital ne investira več vanjo, zato poskušajo ameriški koncerni s pritiski Svetovne trgovinske organizacije vsaj nekaj prodati. Ker so bila vložena sredstva ogromna, so lobiranja in korupcija sorazmerni,« ocenjuje zdajšnjo situacijo. Prepričan je, da je prav ekokmetijstvo edini izhod iz naftne krize: »Dejstvo namreč je, da je industrijsko kmetovanje usodno vezano na nafto.«

Ekološka pridelava temelji na sonaravnem kmetovanju, ki ne uporablja agrokemičnih sredstev, osnovana pa je na mešanem posevku tradicionalnih kultur. »Slovenija ima idealne razmere za razvoj ekokmetijstva, toda to ni primerno subvencionirano, zato se delež ekokmetij počasi približuje petim odstotkom,« pojasnjuje. Komat verjame, da ekokmetijstvo ima ekonomsko logiko.

»Po študiji univerze Cornell je ekokmetovanje od štiri- do petkrat energetsko učinkovitejše. Bioproduktivnost industrijskega kmetovanja je na ravni polpuščav in tudi ekonomičnost ekokmetovanja izkazuje pozitivnejšo bilanco. Industrijsko kmetovanje ustvarja sicer nekaj večji dohodek, toda njegovi stroški so izjemno visoki,« pojasnjuje. Strinja se, da bi Slovenija lahko postala nišna pridelovalka ekološko pridelane prehrane in se tako tudi tržila.

»To je edina realna pot in še sila uspešna poslovna poteza bi bila, predvsem za kmete,« trdi. Zanimivo, Komat tudi ne verjame, da svetu ne grozi potencialno pomanjkanje hrane. »Hrane je na svetu več kot dovolj za vse, gre le za manipuliranje s strahovi lakote. Lakota ni tehnološka, ampak predvsem politična težava sveta.«

Žafran, drag kot žafran

Če menite, da je hrana zdaj res že nesram­no draga, potem ta lestvica ni za vas.

Žafran, ki sicer raste po vsem svetu, tudi na slovenskih travnikih, je najdražja začimba na svetu. Za pridelavo slabega pol kilograma te začimbe je potrebnih od 50 do 75 tisoč žafranovih cvetov. Zaradi potrebnega dela je za kilogram žafrana treba odšteti od 1100 do 11 tisoč dolarjev.

Najdražji kaviar prihaja iz Kaspijskega morja. Kaviar beluga je iz ribe, stare od 20 do 100 let, ki se v zadnjih 120 milijonih let ni spremenila niti za lusko in ji zato pravijo tudi najstarejši preživeli primerek iz dobe dinozavrov. Za tiste, ki načrtujete potovanje v Iran, pa le priporočilo: če ne želite pobliže spoznati iranskih ječ, ne pakirajte kaviarja med prtljago.

Beli tartuf je najdražja goba na svetu. Beli tartuf iz Piemonta v Italiji stane od dva do štiri tisoč evrov za kilogram. Lani decembra je bogataš in lastnik kazinoja v Makau za kilogram in pol težak beli tartuf plačal 330 tisoč dolarjev.

Najdražji krompir na svetu je francoski krompir La Bonnotte. Na leto pridelajo 100 ton tega krompirja, in sicer le na otoku Noirmoutier, saj zahteva posebno podnebje in pridelavo. Cena enega kilograma lahko doseže tudi 500 evrov.

Najdražja govedina na svetu je japonska. Krave vagju pitajo s posebno hrano in jim zagotavljajo posebno nego; med drugim jim vsak dan predvajajo glasbo evropskih klasikov in servirajo pivo. Mehkost mesa dosežejo tako, da imajo krave zavezane noge in ne razvijejo mišic. Za 200-gramski file boste v Evropi odšteli dobrih 100 dolarjev.

Najdražja čokolada na svetu je Chocopologie iz čokoladnice Knipschildt v ZDA. Za slabega pol kilograma čokoladnih pralin s črnim tartufom boste odšteli 2600 dolarjev.

Najdražja kava prihaja z indonezijskega otoka Sumatra. Na leto pridelajo le dobrih 200 kilogramov zrn kave Kopi Luwak. Razlog je v pridobivanju zrn: delno jih namreč prebavijo indonezijske mačke cibetovke. Zato je cena kilograma več kot 600 dolarjev. Če se vam zdi to pretirano, kaj menite o ceni tri tisoč dolarjev za kilogram zelenega čaja? Toliko namreč stane najdražji čaj na svetu, kitajski zeleni čaj Tieguanyin.

Najdražji šampanjec na svetu je francoski Perrier Jouet Belle Epoque Blanc de Blanc. Steklenica stane 1500 dolarjev – toliko zaradi posebne sorte grozdja in ročno poslikanih steklenic.

Ljubitelji viskija verjetno poznajo najdražji viski, Macallan Fine & Rare collection. Na svetu je v obtoku le 85 steklenic tega 60-letnega viskija. Za steklenico boste tako morali odšteti 38 tisoč dolarjev. Če boste sploh dobili priložnost.

Kona Nigari je najdražja voda na svetu, prihaja pa s Havajev. Ena unča stane slabih 17 dolarjev.

Brina Černetič

Novo na Metroplay: Karin Velikonja | Slovenka, ki je odprla prvi holistični studio v Evropi