Najprej je dobro vedeti tole: geto nastane zaradi stigmatizacije določene stanovanjske soseske, v kateri živijo ljudje pretežno iste narodnosti, vere, barve kože in podobno. Po podatkih Statističnega urada RS živi pri nas približno deset odstotkov ljudi, ki so se opredelili za Nesloven­ce. Večina kajpada iz časov in držav bivše Juge.

Nisi ti odavde?

»Na seznamu imen pri vhodu v naše bloke včasih res težko najdeš slovenski priimek,« pripoveduje Erika iz Kopra, »res pa je tudi, da je nekaj italijanske manjšine, a ta je že od nekdaj vključena v to okolje.« Suzana iz zloglasnega ljubljanskega, pogojno rečeno fužinskega geta ima drugačne izkušnje: »Slovenskih pri­imkov je približno toliko kot neslo­venskih.«

Strokovnjaki pritrjujejo, saj delež avtohtonega prebivalstva v nobenem slovenskem mestu ni manjši od dveh tretjin, medtem ko predmestja Pariza, kjer so pred kratkim divjali socialni nemiri, stoodstotno sestav­ljajo priseljenci. Toda ali lahko sploh govorimo o avtohtonem prebivalstvu v naših mestih, saj bi skoraj vsakdo lahko rekel: »Nisam ja odavde«?! Mar niso slovenska mesta nekakšna Amerika v malem, talilni lonec vsega tujega, neavtohtonega?

Morda, a ne gre za prave priseljence, saj, kot meni dr. Marjan HoČevar, docent na katedri za analitsko sociologijo na fakulteti za družbene vede, pri nas ni prave heterogenosti med priseljenci: »Sedaj imamo neko dvojno varianto, Slovenci in ljudje iz bivših jugoslovanskih republik. Odprtost po mojem mnenju prinese bistveno več pozitivnih posledic za družbo kot negativnih.

Če bi bila v Franciji denimo med emigranti večja heterogenost (večina jih je iz Maroka, Alžirije in Tunizije), bi bila verjetnost nemirov v Parizu bistveno manjša. Pri nas velja enako. Skupnosti, ki niso iz bivših republik skupne države, so zaenkrat le diplomatske ali pa so tu poslovno. In čeprav smo v Evropski uniji, imamo še vedno predsodek, da moramo biti etnično čisti.«

Kakopak je zadeva pogojena z okoljem. Denis, ki se je med vojno v Bosni in Hercegovini s starši preselil na Jesenice, je večkrat poslušal žaljivke zaradi svoje narodnosti. A ne na Jesenicah, ker, kot pravi, »bo tam skoraj vsakdo priznal svojo narodnost in Neslovencev je precej. Do sporov med čefurji in Slovenci sicer kdaj prihaja, čutiti je tudi sovraštvo, a so v večini primerov krivi oboji. Obstajajo pa tudi ljudje, ki poznajo spoštovanje in vedo, da smo ljudje pač samo ljudje, in jim ni mar za imena, priimke ter podobne stvari.«

Za geta bi pogojno lahko označili tudi stara mesta jedra obalnih mest, Izole, Pirana in Kopra. Razen tistih redkih, ki so jih pokupili prestižneži, so stara stanovanja v ozkih uličicah po preselitvi Slovencev v stanovanja na obrobju večinoma zasedli južni priseljenci. Kakovost bivanja v vlažnih in starih stanovanjih je precej nizka, povedo stari Primorci.

Podobno velja za južni del Rakove Jelše, kamor (kot povsem neuradno izvemo) še do pred nekaj leti ni ravno pogumno in pogosto stopila policistova noga, bivalne razmere so bile več kot katastrofalne, fekalne vode so tekle po površju, otroci niso hodili v šole, v hišah so na črno delovali bari, v katerih pretepi niso bili redkost ...

Kje so pravi?

V getih, ki so se prvič pojavili v 14. stoletju, so takrat živeli Židje, sicer pa je po mnenju dr. Hočevarja getoizacija fenomen, značilen za industrializacijo. Migracije so nujne, pomenijo pa val nizko izobražene delovne sile, ki potrebuje bivalne kapacitete.

»V sedemdesetih in osemdesetih letih so se v Sloveniji gradila velika blokovska naselja, stroji za bivanje.

A te stroje so v nasprotju z Evropo pri nas gradili zelo blizu mestnih središč, ne na obrobjih. Poleg tega pri nas etnična distanca ni tako velika in tudi ta naselja ostajajo socialno heterogena. Edini pravi približek getov v Sloveniji so romska naselja.«

Ta tako po nizki kakovosti bivanja (v teh naseljih pogosto, čeprav ne nujno, ni ne elektrike ne tekoče vode) kot po homogeni etnični pripadnosti pravzaprav popolnoma ustrezajo definiciji geta. Stereotipne predstave o Romih, ki kradejo vse, kar se krasti da, se vozijo v neregistriranih avtomobilih, živijo od socialne podpore in cele dneve preležijo v brezdelju, so kajpada produkt nestrpnega razmišljanja, a dejstvo je, da jih noben Slovenec ne želi imeti za sosede, zato živijo bolj ali manj v izolaciji.

Vprašanje pa je, ali jih je tja potisnila večinska družba ali so se v gete zaradi kulturno specifičnega načina življenja in ne­zmožnosti preseganja revščine zaprli kar sami. In če so barake okoli Grosupljega in Novega mesta prototip romskih getov, kaj so potemtakem lično urejene romske hiške v Prekmurju? »Socializirani« geti ne­mara?! A pustimo to za kak drug članek.

V getu ...

Mag. Barbara ČerniČ Mali z Urbanističnega inštituta RS, koordinatorka evropskega projekta RESTA­TE (prenova velikih blokovskih sosesk v Evropi), je v okviru tega projekta v ljubljanskih Fužinah in koprski soseski Žusterna-Semedela izvedla obširno anketo o tamkajšnji kakovosti bivanja. Velika težava je kajpada slab imidž: »Ko smo povprašali prebivalce Fužin, kakšno je mnenje Ljubljančanov o njihovi soseski, jih je 80 odstotkov odgovorilo, da je precej slabo. Naslednje vprašanje je bilo, ali se sami s to podobo strinjajo, in trditvi je nasprotovalo 80 odstotkov stanovalcev. Kakovost bivanja so na lestvici od ena do deset ocenili s sedem ali osem.«

Domen, ki v Fužinah živi že vse življenje, pravi: »Nikoli se nisem počutil ogroženega. Se pa včasih zgodi kakšna tragedija. Na primer lani so se huje stepli v lokalu Bounty, kjer so enega fanta večkrat zaštihali. Ti nesporazumi so večinoma posledica zadev, ki nimajo nekih narodnostih osnov.«

Podobnega mnenja je Suzana, ki se je nakupa stanovanja v Fužinah ali Štepanjskem naselju sprva izogibala, a so jo arhitekturno odlično zasnovano stanovanje, prelep razgled in dovolj parkirišč ter parkovnih površin vendarle prepričali, da se je vselila v ljubljansko »olimpijsko vas« (kot Fužinam pravijo nekateri, ker da tam vsi hodijo v trenirkah in govorijo različne jezike).

»Cene stanovanj niso nič nižje kot denimo v Šiški ali za Bežigradom, dražja so le stanovanja v Trnovem in na Prulah. Poleg tega, da se tu brez težav ponoči sprehajam sama in da tu živi veliko mojih kolegov z visoko izobrazbo, tudi nimam občutka, da bi v Fužinah živeli ljudje z manjšo kupno močjo. Vsi imajo boljše avtomobile od mene!« In res, fužinska stanovanja med nepremičninskimi agenti veljajo za lepša, so funkci­onalna in velika, urbanistično je soseska dobro umeščena v prostor.

Vzroke slabe podobe je treba iskati predvsem v dolgotrajni stigmatizaciji teh sosesk. Ko so bile zgrajene, so se vanje pretežno naselili ljudje z juga, delavci. Stigma slabe socialne strukture, nizke izobrazbe in etnične drugačnosti se je kljub bistveno spremenjeni realnosti obdržala.

Fluktuacija prebivalstva je v teh soseskah danes večja kot v drugih soseskah, iz Fužin se namerava zaradi večjega stanovanja ali mirnejšega okolja odseliti kar petina ljudi. In ja, nekatere moti tudi to, da se v soteski ne počutijo varne, čeprav, kot pravi Suzana, »ne poznam nikogar, ki bi mu v avtomobil vlomili na Fužinah. Ne, vlomijo ti v centru mesta, Fužine pa so tiste, ki se jih drži slab sloves!«

Vrednost nepremičnin je tako po pričevanjih nekaterih nepremičninskih agentov tudi do 20 odstotkov nižja, kot bi lahko bila.

Mestne subkulture

Bojan pove: »Ko z nekom prvič govorim in povem, da sem iz Kranja, kajpak sledi vprašanje, če lahko kaj ‘zrihtam’. Ljudje si predstavljajo, da je Kranj drogeraški center, kjer se vsi preživljajo z dilanjem. Če kdo hoče drogo, jo bo dobil povsod, pa naj bo to Kranj, Ljubljana, Portorož ali pa lovska koča sredi gozda.«

Po podatkih ministrstva za notranje zadeve stopnja kriminala v blokovskih naseljih posameznih mest, ki veljajo za geto (in imajo ne nazadnje tudi taka imena, npr. Bronx v Litiji, Harlem na Jesenicah, Narkovec v Kopru, Kranj kot Kransterdam), ne odstopa bistveno od slovenskega povprečja. Razlog za namišljeno kriminogenost teh območij je bržkone velika koncentracija prebivalcev, v našem največjem blokovskem naselju, ljubljanskih Fužinah, živi denimo približno 12 tisoč ljudi.

Pomislek, da se v večjih blokovskih naseljih zbirajo in med seboj obračunavajo oborožene tolpe in je posledično tam tako več kriminala kot drugje, je le urbani mit. Se pa, tako dr. Hočevar, v velikih blokovskih naseljih pojavlja poseben tip subkulture:

»Emigrantski status ima vedno določene družbene konotacije nasproti večinskemu prebivalstvu. Tu gre za diskriminacijo, kar se tiče zaposlitvenih možnosti, višine dohodkov. Službe opravljajo enako dobro kot drugi, pa so za to plačani manj. Res pa je velik problem jezik, zato se ti ljudje gibljejo predvsem v okviru svoje govorne skupine.«

Tako je zlasti v blokovskih naseljih opaziti gruče fantov, oblečene v šumeče trenirke in počesane z briljantino, ki se med seboj, čeprav so v Sloveniji od rojstva, pogovarjajo v hrvaščini ali srbščini. Lahko bi celo rekli, da nastaja neka »jugoslovanska« subkultura. Gre za slepo pripadnost življenjskemu slogu, ki je vezan na prostor nekdanje jugo republike. Tako tisti, ki so v Slove­nijo prišli iz Srbije, navijajo za Crveno Zvezdo ali Partizan, tisti iz Hrvaške pa za Dinamo.

Priseljenci kot manjšinska skupina trpijo za pomanjkanjem lastne identitete in, kot je povedal dr. Peter Umek, socialni psiholog s fakultete za policijsko-varnostne vede, njena povrnitev poteka prav s poudarjanjem svoje narodnosti: »Protislovensko ozračje je pravzaprav krepitev izgubljene identitete. Gre za to, da namenoma poudarjaš ‘Jaz sem Makedonec’, ‘Jaz sem Srb’. In svoj narod praviloma ocenjuješ kot boljšega od drugih. Teh reakcij pa ne moremo opisovati kot politične, ampak so socialnopsihološke.«

No, res pa je tudi, da se vedno pogosteje s temi subkulturami poistovetijo tudi »pravi« Slovenci. Priljubljeni so Balkan žuri, v srbsko Gučo bojda zaide največ prav Slovencev, obvezno za vse, ki želijo biti »in«, pa je spremljanje TV Pinka. »Balkan partiji so najboljši, ker se folk popolnoma sprosti, bejbike so hude in urejene po zadnji modi,« nam je recimo zaupal komercialist Peter, ki je zaposlen v enem od največjih slovenskih podjetij.

Še en urbani mit

Prav vsako mesto ali večji kraj ima svoj, pogojno rečeno, geto. Sivi socialistični bloki z bolj mešano strukturo prebivalcev hitro dobijo svoje ime in slab imidž, a kljub temu, opozarjajo strokovnjaki, pravih getov v Sloveniji (še) ni. Razlog je premajhno število prebivalcev, saj se blokovska naselja v večjih svetovnih mestih raztezajo na več sto hektarih, v njih pa živi tudi več kot milijon ljudi. Po besedah mag. Černič Malijeve je pomenljivo tudi to, da so bila naša blokovska naselja zgrajena bistveno kasneje kot tuja.

V sedemdesetih in osemdesetih letih, ko so se te soseske gradile pri nas, so v tujini, predvsem v zahodnem svetu, take projekte že opustili. Poleg tega so bili ti bloki vendarle kakovostno zgrajeni, socialna struktura stanovalcev pa je dandanes drugačna, kot je bila pred 20 leti. V getih v tujini je avtohtonega prebivalstva ponekod celo manj kot 20 odstotkov, v te soseske so se vselej naseljevali ljudje z nižjimi dohodki, izobrazbeno strukturo in brezposelni, saj je večinoma šlo za socialna in neprofitna stanovanja.

Pri nas pa je bila v času gradnje teh sosesk socialna država še v polnem pogonu in brezposelnosti skoraj ni bilo. Danes postaja vedno revnejše podeželje, ljudje prodajajo mestna stanovanja in se selijo v 40, 50 let stare bloke na obrobju. Sočasno poteka nasproten proces, v posebne »gete« se selijo premožni sloji. Pojavljajo se varovane, ograjene soseske (gated communities), ki naj bi družbeno elito ločevale od navadnih smrtnikov. Takšne nepremičnine navadno povezujemo s pojmom nadstandarda, ki pa pri nas zaenkrat pomeni samo dobro lokacijo, (navidezna) varnost pa se zaračuna še posebej.

Poleg strogega centra Ljubljane, kjer cene že nekaj časa prebijajo vse re­korde, prvo varovano sosesko z ograjo, nadzornimi kamerami, varovanimi otroškimi igrišči in tako dalje, gradijo za Mercatorjevo stolpnico za Bežigradom. V Luciji pa so kupcem že predali stanovanja v luksuznem kondominiju, kjer se bodo stanovalci s čistilnim servisom, pralnico, likalnico, savno, zdravstveno ordinacijo, varovanjem in 24-urno recepcijo ter podobnim luksuzom počutili kot v hotelu. Celo obiske bodo lahko sprejemali le ob predhodni najavi, vse storitve pa plačevali kar s kartico, ki bo hkrati ključ stanovanja ...

Mit? Mit!

Slovenski geti tako k sreči ostajajo mit, konstrukt v naših glavah, a ker pregovorna zaprtost naše družbe vedno bolj napeljuje k nestrpnosti do drugačnih, so nevarnosti za psihosocialno getoizacijo marginaliziranih še kako realne tudi pri nas.

Geto, slum ali favela?

Geto je območje, kjer živijo ljudje s podobnimi družbenimi ozadji. Slum je mestni predel, kjer v slabih življenjskih razmerah, največkrat na črno, živi najrevnejši del prebivalstva, pri nas bi bila to barakarska naselja. V ZDA, obljubljeni deželi čez lužo, sta geto in slum kar isto, v Evropi in drugod pa izraza pomenita ločena pojava. Favele so slumi v Južni Ameriki. O krutem življenju favel Ria de Janeira govori odličen brazilski film Božje mesto.

Slovenska mesta s svojimi geti:

• Jesenice: Baza, Harlem, Mahala
• Koper: Semedela, Žusterna, »Tomosovi bloki« v centru
• Kranj: Planina
• Ljubljana: Fužine, Nove Jarše, Štepanjsko naselje, Rakova Jelša, ki morda že sodi pod definicijo sluma
• Maribor: Tezno
• Velenje: okolica Kardeljevega trga

TEKST: Miha Rejc, Alenka Kotnik

ILUSTRACIJA: Goya

FOTO: Ivana Krešić

Novo na Metroplay: Duo Arbadakarba o novi avtorski pesmi, vsestranskem ustvarjanju in trenutkih z družino