Smo priča globalnemu segrevanju (ali podnebnim spremembam)?

Šved Svante Arrhenius je bil tisti, s katerim se je uradno vse začelo.

Leta 1896 je kot prvi znanstvenik dokazal povezavo med ogljikovim dioksidom v ozračju in temperaturo ozračja. V svojih študijah mu je uspelo povezati konec ledene dobe s povečanjem CO2 v ozračju, za katerega je bilo v njegovih časih krivo kurjenje premoga. Fenomen je poimenoval »drivbänk«, kar po Švedsko pomeni »vroča hiša«.

Splošno strinjanje znanstvene srenje dvajsetega stoletja, da se planet segreva, je leta 1975 združil Wallace Broecker. V svojem delu je izumil besedno skovanko 'globalno segrevanje'. Ta se je obdržala vse do danes.

Globalno segrevanje konkurira izrazu 'podnebne spremembe'.

Z vse bolj natančnim preučevanjem učinka tople grede je postalo jasno, da se Zemlja ne segreva enakomerno.

Razvoj satelitske tehnologije in modenega elektronskega monitoringa je omogočil zelo natančno spremljanje globalnega podnebja. Rezultati so jasno razvidni v prav vseh študijih in poročilih. Planet kot globalna celota se segreva. Pika. Žal ne zvezno, ampak pospešeno. Toda lokalno obstajajo področja, ki se ohlajajo. Prav ta fenomen v svojih argumentih žene naprej skeptike in negacije politikov ter družb, ki zasledujejo parcialne interese svojih agend.

Kako je mogoče, da se segrevajoči planet na določenih področjih ohlaja? Kljub kompleksnemu vprašanju je razlaga zelo enostavna. Največji razlog za to so spremembe morskih tokov in z njimi povezane spremembe vetrov. Vzemimo primer Evrope (in z njo Slovenije). Oglejmo si svojo celino na globusu. Glede na vse skupaj se nahajamo dokaj severno. Tudi Slovenija. Nemčija je že na enaki višini kot Kamčatka. Kljub temu ima Evropa milo podnebje, ki omogoča poljedelstvo še celo daleč zgoraj na Finskem. Skrivnost milega evropskega podnebja tiči v Zalivskem toku. Ta tok je topla morska masa atlantskega oceana, ki potuje iz Karibov proti severu in obliva obale Evrope. Zalivski tok deluje kot tekoči trak, ki energijo iz površine karibskega morja pripelje k Evropi. To je ta toplota, ki onemogoča zimi, da bi pokazala svoje zobe (delno tudi v Sloveniji). Nekje nad Islandijo in Norveško se ta tok obrne in se ohlajen spusti ob obali Severne Amerike nazaj na Karibe. Tam se spet ogreje in krog se ponovi.

S povečevanjem količine toplogrednih plinov v ozračju pa za naš morski tok nastane problem. Vse višja temperatura topi ledenike na Grenlandiji. Posledično je voda okrog tega zmrznjenega otoka manj slana, kar vpliva na njegovo gostoto. Ta tekoči trak toplih voda moti in ga zaustavlja. Žal je bila največja šibkost v zgodovini meritev moči zalivskega toka izmerjena prav letos, februarja 2021. Rezultati?

Opisano v zelo, res zelo poenostavljeni obliki: Mrzla in dolga zima v Evropi. Zalivski tok je prinesel manj toplote. In zelo vroče poletje. Zalivski tok je hladnejši kot sicer, kar prinaša manj vlage, manj vetrov in manj padavin. Prav zaradi tega regionalnega fenomena lahko slišimo skeptike govoriti, da zaradi zimskega mraza ali še bolj tipičnih spomladanskih pozeb ni globalnega segrevanja. Na opisanem primeru vodimo, da temu ni tako. Po svetu imamo veliko podobnih situacij: ledenik Perito Mureno se veča (zaradi spremenjenega vzorca padavin), gozdovi v Aziji se širijo proti severu (ruska tundra), na določenih področjih manj suš.

Za podnebne spremembe, ki so rezultat globalnega segrevanja, je odgovornih pet stvari:

• Povečevanje toplogrednih plinov v ozračju
• Intenzivno kmetovanje
• Intenzivna industrija
• Krčenje gozdov
• Dejavnosti sonca (trenutno se njegova intenziteta veča, morda ste to občutili)
• Zemljini cikli oziroma Zemljina povratna

To so osnovni razlogi, da se bo Zemlja še naprej segrevala. Štiri od šestih so povzročeni s strani človeka. Ker segrevanje po planetarni površini poteka neenakomerno, ta proces imenujemo podnebne spremembe.