Je nedvomno eden najvplivnejših sodobnih fotografov. Znana telesa pod malibujskim soncem, sočne podnajemnice v luksuznih hotelih, neznanke zgoraj brez v monaških bazenih.

Prvi je golo fotografiral Charlotte Rampling. Catherine Deneuve ga je celo spustila v svojo posteljo. Ko je leta 1990 doživel infarkt, je slikal samega sebe med napravami v bolnišnici. V njegovem svetu vladajo posebni zakoni, ravno zato so njegove fotografije tako prepoznavne.

»Yes, Playboy.«

Rojen v Berlinu, leta 1920, v znamenju škorpijona. Vznemirjajo ga luksuz, dekleta in plavanje. Že pri dvanajstih letih zapravi vse prihranke za prvi fotoaparat. Želi si postati drzen poročevalec, kar razburja njegovega premožnega očeta, prepričanega, da bo končal kot berač.

Med avanturami po berlinskih ulicah spozna slovito fotografinjo Else Simon, Yvo za prijatelje, ki ga pri šestnajstih vzame za učenca. Zaradi vzpona nacizma Newtni leta 1938 zapustijo državo. Helmut odpotuje v Singapur, učiteljica Yva konča v Auschwitzu, za vedno. Po dveh letih ga pri časopisu Singapore Straitz Times odslovijo (sodba: nesposoben fotograf!) in preseli se v Avstralijo, kjer spozna igralko in fotografinjo June Brown. Ta postane njegov model. Ker ji Helmut ne more plačati, se z njo poroči.

Par prebegne v London, nato v Pariz, prestolnico mode. Newton se zaposli pri reviji Vogue. Prva priložnost, da pokaže talent. Odslej samo še erekcija: naročila za najbolj prodajane časopise, portreti zvezd z modne piste in filmskega platna, toča nagrad in razstav na vseh koncih in krajih. Vmes pristane celo v Hefnerjevih sobanah, kot fotograf Playboya. Zadovoljstvo, pravi.

»Moč je seksi.«

»Helmut v resnici ni prav nič podoben svojemu delu,« pravi žena June, »to je njegova temna plat, o kateri nimam pojma!« Njegova kamera vidi samo eno: ženske. Samozavestne, prepričane o zmagi po vsaki bitki. Moški tu nima nobene vloge. Lahko se mu cedijo sline, a nekje v ozadju. Arogantne, skoraj surove, predrzne. Žesnke brez sramu. Obilno oprsje, ploski trebuh, brezhibna polt in čvrsta zadnjica – srečni konec vitkih nog.

Njegov pogled se sprehaja po slehernem milimetru telesa, počiva v vsaki dolini, vijuga, navdušen nad božanskim zemljevidom. Znanke, modeli, zvezde, gospodinje v samostoječih nogavicah, v vrtoglavo visokih petah, z dolgimi nohti, med smehom, resne, na vročem soncu, na temačni ulici ali pod rentgenom.

Ob neki priložnosti je fotografiral Giannija Versaceja, golega v njegovem stanovanju. Svet mode mu gre na živce. V njem vztraja le zato, ker ga dobro plačajo in predvsem ker ga manekenke še vedno vzburjajo.

Kljub temu ni več zagledan v povsem gola telesa. Morda jih je že prevečkrat slikal. Njegove erotične fantazije so bliže voajerizmu, raje je opazovalec v ogledalu, pasivnež, ki ne posega v akcijo dekleta. V takšnih sanjarijah so hotele biti Sigourney Weaver, Claudia Schiffer, Faye Dunaway.

Obseda ga predvsem veličina. Velika imena. Zato izda največjo knjigo na svetu: Sumo. 30 kg, 50 × 70 cm, pol milijona tolarjev! Najdražja publikacija 20. stoletja. Štiristo Helmutovih fotografij izbere njegova žena. Zanj to ni knjiga, temveč objekt. Ki ga niso želeli podpisati Giuliani, Kohl in LePen.

»Fotografija nikoli ne laže, moja vedno.«

Okolje, ki ga obdaja, mu je bilo vedno večja stimulacija kot eksotični otoki ali najbolj oddaljeni kraji. Svet bogatih meščanov, glamur, ki je dostopen izbrancem. Monte Carlo, Los Angeles, Pariz, Berlin.

Rad zbudi občutek, da smo tu že bili. Spomini iz otroštva. Luksuzne sobe, ki jih je obiskoval na potovanjih s starši. Prvo vzburjenje v privlačnem prostoru. Opazovati žensko v breztežnostnem stanju, lebdečo, najbolje v bazenu, v zraku, ko skoči z odskočne deske.

Kadarkoli Helmut govori o lastnem poklicu, se izogiba pretiranemu čaščenju. Fotografovo delo je kot mali otrok, moramo ga opazovati, nikakor poslušati, pravi. Morda pa se vendarle podcenjuje. Njegove slike govorijo.

TEKST: Mojca Mavec

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev