Katja Štingl | 24. 12. 2019, 09:23

Hrana za življenje, ki rešuje življenja

Hrana za življenje

»Pred letom dni sem vozila brezplačnen topel obrok starejšemu gospodu, ki je živel sam, v majhni sobi. Tistih nekaj minut, kar sem ga videvala vsak teden, sem opazila, da je težje pokreten. Stanje se mu je poslabšalo, med enim obiskom je imel čisto zatečeno, vijolično roko. Nekaj časa je bil v bolnišnici, potem spet doma, pravil je, da nima niti za taksi, ki bi ga odpeljal k zdravniku,« začne svojo izkušnjo kot prostovoljka društva Hrana za življenje Katja Zdesar.

Katja, ki že dve leti vsak petek razvaža večerje socialno ogroženim v ljubljanski Šiški, je kmalu ugotovila, da v zadnjih dveh tednih ni dosti pojedel, hrana, ki mu jo je nosila, je ostajala skoraj nedotaknjena.

»En večer je bil videti še posebno slabo, imel je zatečeno nogo, ni bil zgovoren kot ponavadi, ko mi je rad pripovedoval o tem, kako je bilo v vojski in da ima sina. Menda živi v bližini, a ga ne obišče pogosto. Pri stalnih odjemalcih počasi izveš, kakšno je njihovo ozadje in življenjska zgodba. Ko sem prišla domov, mi nekaj ni dalo miru, saj je res izgledal precej slabše kot sicer, zato sem poklicala reševalce in jih poslala na njegov naslov,« pripoveduje.

Ko pomagaš neznancu

Želeli so, da reševalce nekdo sprejme, jih usmeri in pričaka, kljub temu da ona ni odgovorna zanj in da ni njegov sorodnik. Povedala jim je, da je le prostovoljka, ki mu vozi hrano, a se je po lastni presoji potem vseeno odločila, da gre nazaj.

»Reševalci so ga odpeljali v bolnišnico. Čez dva dni me je klical njegov sin, če kaj vem, kje je in kaj je z njim. Gospodu sem namreč v stanovanju pustila svojo telefonsko, v primeru, če bo kaj potreboval. Sinu sem pojasnila položaj in ga prosila naj mi sporoči, ko bo kaj izvedel. Kmalu zatem me je klical naš predsednik društva in mi povedal, da je gospod že naslednji dan v bolnišnici umrl,« se spominja Katja, ki je gospoda enkrat obiskala s svojim sinom. »Od takrat me je vedno vprašal, kako je sin in mi je zanj večkrat podaril čokolado.«

O osamljenosti ne govorijo, a jo kdaj začutiš

V dveh letih, odkar sodeluje s humanitarnim društvom Hrana za življenje, je doživela že marsikaj, a v osebne zgodbe ljudi se nerada vpleta. »Veš, da ima vsak svojo življenjsko situacijo, težave, od zdravstvenih do psihičnih, finančnih … pač odstopajo od povprečja ljudi, ki imajo urejene življenjske razmere.

Marsikdo te kdaj povabi naprej, a se ti mudi dalje, saj ne želiš, da se hrana ohladi. Mi smo tam zato, da jim dostavimo večerjo, da malo poklepetamo, se nasmehnemo in gremo naprej. Določeni imajo res težke zgodbe, ki bi ti vzele preveč energije, če bi jih jemal osebno,« nadaljuje.

Hrana za življenje

O osamljenosti ti ljudje ne govorijo. Vsaj ne direktno. »Včasih jo začutiš prek pogovora, tarnanja, kako starost ni lepa, kako je življenje težko, da pa bi kdo prav rekel, da se počuti osamljeno, tega ni.« A niso le starostniki tisti, ki spadajo v socialno ogroženo skupino, njihovi odjemalci so različnih starosti, kdaj tudi družina.

Na svetu naj ne bi nihče stradal

»Mesečno razdelimo med 400 in 500 toplih obrokov, v dnevnih centrih, varnih hišah in posameznikom. Obroke pripravlja in po HACCAP standardu vzdržuje restavracija Radha Govinda, a tukaj moram poudariti, da je to neprodana hrana, ki ostane tekom dneva restavraciji, sveže pripravljena in ne ostanki obrokov, ki jih pustijo gostje.

Naši uporabniki dobijo kvaliteten in hranljiv zdrav topel obrok,« pojasni Uroš Colja, generalni sekretar društva Hrana za življenje, ki je je slovenska podružnica največje veganske humanitarne organizacije Food For Life Global.

Uroš Colja z ekipo z veselimi piškotki vsako leto razveseljuje socialno ogrožene.

Uroš Colja z ekipo z veselimi piškotki vsako leto razveseljuje socialno ogrožene.

Hrana za življenje

Po vsem svetu vsak dan razdelijo več kot dva milijona obrokov pomoči potrebnim in socialno ogroženim osebam na vseh kontinentih sveta. Organizacijo je leta 1974 ustanovil modrec in indijski svami Šrila Prabhupada. Spodbudil je svoje učence, naj ne dovolijo, da bi v krogu desetih kilometrov okoli njihovega doma kdorkoli stradal. Dejavnost se je v 40-tih letih razširila tako da je danes Food for Life navzoč v več kot 64 državah po svetu.

Cilj je lastna kuhinja

A razdeljevanje toplih obrokov s prostovoljci ni edino, s čimer se društvo ukvarja. Pri njih pečejo tudi piškote in vesele torte, ki jih lahko naročite po ugodni ceni, višek pa ostane društvu za programe drugih projektov in toplih večerij, vzpostavili bi radi lastno ljudsko kuhinjo, v kateri bi se kuhali uravnoteženi obroki za socialno ogrožene, s čimer bi razvijali tudi socialno podjetništvo in zmanjševali presežke hrane.

V ta namen organizirajo tudi razne kulinarične dogodke, eden odmevnejših je zagotovo 'Kucha chasti' v sodelovanju z restavracijo Kucha, na katerem vsak kupljen obrok pomeni en podarjen obrok omenjenim skupinam.

»Cilj, ki smo si ga zadali, je razvoj projekta, s katerim nameravamo urediti kuhinjo z infrastrukturo, ki bo iz presežkov hrane pripravila in delila 200 svežih in zdravih obrokov dnevno za socialno ogrožene skupine v Ljubljani. Ljudje eno tretjino vse pridelane hrane na svetu zavržemo in to večinoma neoporečne, užitne hrane.

Lahko, da gre za presežek pridelka kmetov ali stranski izdelek produkcije kakšne surovine, za katere industrija še nima rešitve. Tudi hrana, ki je tik pred iztekom roka, ali takšna, ki je ravno prav zrela za zaužitje, vendar pa jo trgovine klasificirajo kot prezrelo, morda pa samo ni dovolj estetska za trgovinske police. V projekt želimo vključevati čim večji odstotek presežkov,« je razložil Colja.

Projekt lahko podprete tudi vi. Kako?

Tako, da pomagate širiti mrežo, postanete prostovoljec, član društva, podpornik ali partner projekta, z donacijo pa lahko podarite tudi posamezen obrok in s tem komu polepšate ter olajšate življenje. Več informacij na strani društva Hrana za življenje.

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc