Igor Mikić "Mišica" na Baliju rešil življenje

Igor, sedaj si na Baliju že nekaj časa. Kako se počutiš na otoku? 

V svojem življenju sem že mnogo prepotoval in doživel, iz tega razloga me je kar težko navdušiti, vendar Baliju je kar uspelo. Prijazni ljudje, toplo podnebje in bogata kultura je prava zamenjava za hladne zimske dni v Sloveniji. Jih prav nič ne pogrešam. Je pa malo čudno praznovati božič in novo leto v morju ali bazenu.

Obstaja kak poseben razlog, da si se odločil zimo preživeti ravno na tem otoku? 

Prvotni plan je bil Dubaj, vendar sem nekega septembrskega dne prejel prijateljevo sporočilo "A greva na Bali?" in moj odgovor je bil "To pa ja". Treba se je samo prepustiti usodi in ne oklevati z razmišljanjem. Super se razumeva. Ga kar malo "zaposlim" - se je moral naučiti fotografiranja in je avtor ogromno mojih fotografij z otoka. 

Kaj te je do sedaj najbolj navdušilo? 

Bali je otok v Indoneziji, ki je bogat s templji, slapovi, jezeri, čudovitimi plažami ter krasno hrano. Mene so najbolj navdušili ljudje, ki so zelo prijazni, ustrežljivi in dobrosrčni. Nimajo veliko, vendar kljub temu so nasmejani in srečni, kar pove, da se sreča in uspeh ne meri v denarju, temveč v veličini srca in spoštovanju.

Če bi sedaj pogledali v tvojo fotogalerijo, kakšnih fotografij bi na tvojem telefonu našli največ?

Ufff. V dveh mesecih imam na telefonu preko 1500 slik, med katerimi je večina mojega obraza in poziranja. Je pa res, da je novi Huawei P60 Pro zelo pripomogel h kakovostnim fotografijam, ki jih kdaj pošljem tudi kateremu od mojih klientov. 

Bi pa v moji fotogaleriji našli tudi ogromno fotografij pokrajine, plaž in templjev.  

Kaj te je na tem telefonu najbolj navdušilo? Katera funkcija od vseh?

Najbolj me je navdušila umetna inteligenca kamere – namreč tudi kadar slikam v slabih pogojih, telefon izvleče iz fotografije res tisto najboljše. Vsi mislijo, da slike obdelujem ali nosim s seboj velik in drag fotoaparat, vendar je moj Huawei tisto moje skrito orožje. 

Bliskavica je zelo močna in kljub mraku je katerakoli fotografija videti vrhunsko. Testiral sem 100-kratni zoom lune in rezultati so neverjetni. Slikal sem miniaturno kobilico s super makro načinom in bil navdušen. Skratka, kamera je za moje pojme neverjetna.

In kaj ne ravno navdušilo? 

Ni nekih pomanjkljivosti.

Si na otoku spoznal koga "posebnega"? 

Na otoku sem spoznal ogromno ljudi in zgradil tudi nekaj trdnih prijateljstev. Še posebej s Francescom, ki je doma v Gorici, takoj pri slovenski meji. Oba rada loviva "ribe", se zabavava in hodiva v fitnes, tako da sem zelo hvaležen za njegovo družbo. 

Domačini so me vzeli za svojega in tudi med domačinkami sem pravi "afrodizijak".

Nam opišeš kakšen poseben pripetljaj na otoku, ki bo ostal v tvojem spominu? 

Na sončen decembrski dan sem se odpravil plavat v morje. Plavam vsak dan in kar daleč od obale, tako vzdržujem svojo kondicijo. Nakar slišim neki glas sredi morja. Pogledam okoli in nič ne vidim. Rekel sem si "to so verjetno valovi ali prisluhi" in nadaljeval s plavanjem, nakar zagledam roko in slišim bolj razločen glas in stavek "Help me". Hitro sem priplaval bližje in zagledal gospoda, ki se komaj še drži surf deske in me prosi, da mu pomagam priti na obalo. 

Hitro sem prijel desko, na kateri je ležal in začel plavati do obale. Po 15 minutah se zaradi močnega toka in valov sploh nisva premaknila. Zato sem spremenil svojo taktiko in ga začel porivati v valove, da ga odnesejo do obale. Po 30 minutah mi je končno uspelo. Bil je presrečen. Prinesel mi je pivo in me povabil na večerjo. Ime mu je Adam in prihaja z Nove Zelandije. Je športni novinar in star je okoli 40 let. Prepričan sem, da en drugega ne bova nikoli pozabila.

Kasneje sem izvedel, da je med deskanjem doživel astmatični napad in močan tok mu je preprečil, da bi prišel do obale. Tako dolgo je brcal in poskušal, da ob mojem prihodu ni imel več energije. 

Praznike navadno preživimo s svojo družino. Kako je bilo ta božič tebi, stran od družine? 

Živim samostojno že od 18. leta in moja družina je razkropljena po celem svetu. Oče v Švici, brat v Avstraliji in mama pa je še v Sloveniji. To je bilo že šesto ali sedmo novo leto in božič, ki sem ga preživel v tujini, tako da meni to ni nič takega. Vedno pa pokličem mamo in ji voščim. 

Vsak dan moramo biti hvaležni za zdravje, hrano, vodo, streho nad glavo. Prav tako moramo ceniti družino. Božiček in Dedek Mraz me letos nista obiskala. Verjetno sem bil zelo poreden.  

Kako si preživel vstop v novo leto? S kom posebnim, z družbo, sam? 

S prijatelji smo se dobili ob bazenu, nazdravili in se podali na plažo. Tam je bilo ogromno ljudi in vsi so bili v veselem pričakovanju. Ognjemet je bil fenomenalen in vsi smo si čestitali in zaplesali. Nato sem se s prijateljico umaknil in preselil zabavo v bazen.

Si poklical mamo ob polnoči? 

Mami sem takoj poslal sms in ji tako zaželel srečno novo leto, kasneje pa sem jo tudi poklical. Sedem ur je časovne razlike med Balijem in Slovenijo, tako da sem jaz že spal, ko je Slovenija odštevala 3, 2, 1, srečno novo leto. 

Kako drugače vzdržuješ kontakt s svojimi dragimi? Katere aplikacije uporabljaš za stik s prijatelji, družino, vsemi, ki te čakajo doma?

Iskreno, nisem ravno ljubitelj sporočil in klicanja, ker se raje osebno vidim z ljudmi. Iz tega razloga sem malo bolj len, kar se tiče ohranjanja stikov v tujini in na potovanju. 

Vsem povem, da grem in me ne bo, izklopim telefon in mogoče enkrat tedensko preko aplikacije Viber pokličem mamo. Na družbenih omrežjih lahko vsi pogledajo, kje sem in kaj delam, tako, da ni potrebe vsakemu posebej poročati in se javljati. Kadar potujem, želim imeti telefon bolj na off. Uporabim ga skorajda samo za zajemanje trenutkov na fotografijah.  

Brez česa človek na Baliju ne more? 

Brez motorja. 

Pločniki tukaj ne obstajajo in hoja ob cesti zna biti nevarna. Najhitreje se zato premikamo z motorjem in priznam, da je zelo prijetno, kot te v teh vročih temperaturah veter ohladi. Na motorju se počutim res svobodno in brezskrbno. No, ne čisto, vseeno je skrb za svoje življenje na motorju venomer prisotno. Varnost v prometu na prvem mestu. 

Promet je kaotičen, vendar moje manevriranje prekaša vse. Mislim, da sem v dveh mesecih naredil preko 1500 km.

Ali kaj pogrešaš? 

Pogrešam svoj Playstation, mamo in prijatelje. Vendar je takšna izkušnja res neprecenljiva, zato skušam uživati vsako sekundo. Bo zato toliko slajše, ko se spet vidimo.

Si nastanjen na eni lokaciji in se po otoku premikaš iz nje ali si stalno na poti? 

Vseskozi sem nastanjen v predelu Canggu, ki je najpopularnejši predel za digitalne nomade in turiste in od tu se vozim na dnevne izlete. Vse je oddaljeno približno eno do največ dve uri vožnje. Rad imam stabilno bazo in zdravo športno rutino, ki jo razbijem z izleti.

Kaj oziroma s čim te je Bali zaznamoval do sedaj? 

Bali si bom zapomnil po čudovitih sončnih zahodih, krasnih slapovih, riževih poljih in plastiki. Prav ste slišali. Plastiki. Blizu Balija je v oceanu največji vrtinec plastike na svetu in tudi ob obali Balija je ne manjka. Umazanija je edina slaba luč tega otoka. Tudi med kopanjem v morju lahko vidiš ogromno plastičnih vrečk in plastenk, ki plavajo ob tebi. Upam, da se to kmalu uredi.

Čemu se najbolj posvečaš na Baliju?

Posvečam se sebi, notranjemu miru, treningu v fitnesu in spoznavanju njihove kulture, kulinarike, sadja, deklet in zabave. Vsak dan zajemam s polno žlico.

Najljubša jed na otoku? 

Imam dve najljubši jedi. Smoothie bowl za zajtrk in mie goreng ali nasi goreng za večerjo. 

To je njihova tradicionalna jed, ki je sestavljena iz rezancev ali riža, jajca, piščanca na palčki in zelenjave. Sem velik ljubitelj tropskega sadja in tukaj sem prvič pokusil sadež durian, mangostine in beli mango.

Kaj pa punce … ?  

Uffff …  

Kdaj se vračaš in česa se veseliš? 

Vračam se konec januarja, vendar samo za 10 dni. Vozovnica za naslednjo destinacijo je že kupljena, a naj ostane še skrivnost. Jo bo pa definitivno prvi videl moj Huawei P60 Pro. Povem pa lahko, da tja peljem svojo mamo za njen 60. rojstni dan. Mama je ena sama.