Jaka Tomc: "Denar zagori šele pri 220 stopinjah. Kdo bi se potemtakem sekiral za 1,5 stopinje?"

A to se nikoli ne zgodi in tudi tokrat se ni. Ob prvi jutranji cigareti sem prebral celotno novico. Bolje bi bilo, da je ne bi. Da bi živel v zanikanju, tako kot to počne velik, prevelik delež ljudi. Da bi rekel: “Bodo pač malo toplejša poletja.” Ali pa: “Pač ne bo snega, pa kaj.” Ali pa bi zaigral kar na karto okolijskega znanstvenika z doktoratom Googlove univerze in bleknil: “To je naravni cikel.” Ja, Zemlja se je v preteklosti že segrevala in ohlajala, trditev o naravnem ciklu torej ni za lase privlečena, a dejstvo je, da smo ga tokrat ljudje, neučakani kot smo, pospešili, če že ne kar povzročili.

Ko so strokovnjaki postavili mejo še znosnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko dobo, so to naredili z razlogom. Tu ne bi smelo biti pogajanj. Ne bi smelo biti cenkanja, prodajanja in kupovanja glasov, odpustkov in zamikov. Te meje se ne bi smelo prekoračiti. Ne. Te meje se ne sme prekoračiti. Kljub opozorilom, strategijam, političnim programom, konferencam in sporazumom, jo bomo dosegli prav kmalu. Po najnovejših podatkih in napovedih verjetno kmalu po letu 2030. Ne glede na vse. Tudi če omejimo izpuste na minimum ali pa se jim celo povsem odpovemo. Da, tako resno je. Ko so znanstveniki, nevladne organizacije in posamezniki, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja s planetom, pred kratkim obelodanili, da smo prešli točko brez povratka, bi morali zazvoniti vsi alarmi. Pa niso. Niti približno.

Živo se spominjam podpisa Kjotskega protokola, čeprav se je to zgodilo že pred skoraj četrt stoletja (1997).

V osnovi so se najbolj razvite države na svetu zavezale, da bodo med letoma 2008 in 2012 zmanjšale izpuste toplogrednih plinov za 5,2 odstotka glede na stanje leta 1990. Vsesplošnemu navdušenju nad najbolj konkretnim okolijskim sporazumom v zgodovini sem se pridružil tudi sam, čeprav takrat še najstnik. Kljub temu, da je 36 pomembnih onesnaževalk do leta 2012 zmanjšalo izpuste v skladu z dogovorom, se je globalni izpust toplogrednih plinov med letoma 1990 in 2010 povečal za 32 odstotkov. Morda ni odveč podatek, da so ZDA sicer podpisale sporazum, a ga senat ni ratificiral, ker naj bi škodil gospodarstvu. Tudi Kitajske in Indije ni bilo zraven. Leta 2011 so izstopile Kanada, Japonska in Rusija. Navzlic temu je bil osnovni cilj dosežen, emisije v ključnih državah podpisnicah so padle za kar 24 odstotkov. Kjotski protokol je pokazal, da so spremembe možne, če je le volja zanje.

Kdaj se bomo zavedeli, da ne gre za igro, v kateri umreš in začneš znova? Na tnalu je celotna človeška civilizacija. Počasi bom začel verjeti, da milijarderji letijo v vesolje, ker želijo v bližnji prihodnosti zbežati na enega od bližnjih planetov. Raje bi šli na Mars, kot da bi pomagali rešiti planet, ki nam ponuja vse, kar potrebujemo. Vsaj za zdaj. Vojne za pitno vodo se napovedujejo že nekaj časa in kakor trenutno kaže, ti scenariji niso več prav daleč. Morda pa je vse skupaj le igra, v kateri peščica ljudi ve vse in vlečejo niti, kakor pade kocka ali kakšna druga, naprednejša naprava.

Jezi me, ker vem, da bi se lahko marsikaj spremenilo v relativno kratkem času, a se ne bo. Trenutna pandemija je še enkrat pokazala pravi obraz politikov, lastnikov korporacij in ostalih ljudi, ki imajo v rokah škarje in platno. Če zelo poenostavim, se je spet izkazalo, da nekateri ne bodo storili nič, če se jim to ne izplača. “Kaj imam pa jaz od tega?” je postala njihova mantra. Žalostno. In če sem na začetku, ko so se pojavila poročila, da si je okolje vsaj delno opomoglo zaradi ustavitve industrije po vsem svetu, obudil idealista v sebi, je kmalu prišel trenutek streznitve. Onesnaževanje je znova doseglo raven iz leta 2019. To je bil še zadnji žebelj v krsto. Očiten znak, da jim je popolnoma vseeno. Avstralija se ne bo odpovedala kopanju premoga, ker ji ta predstavlja ogromen prihodek, Združene države Amerike so s Trumpom odstopile od podnebnih sporazumov, Kitajska se niti slučajno ne ozira na okolijske sporazume in resolucije. Gospodarska rast je ključni dejavnik. Če se planet segreje, bodo pač prodajali klimatske naprave. Takšna je logika trenutne prevladujoče gospodarsko-politične doktrine.

Če se politiki in gospodarstveniki sprašujejo, kaj imajo od tega, bi se morali mi spraševati, kaj lahko storimo, da bo drugače. Na dlani se ponuja odgovor, da volimo druge politike. Takšni, ki v svojem programu nimajo niti omenjenega spopada s podnebnimi spremembami in drugimi okolijskimi temami, bi morali takoj romati na smetišče zgodovine. Na moje veliko razočaranje pa se tudi v tretjem desetletju 21. stoletja pogovarjamo o tem, na kateri strani je bil kdo pred osemdesetimi leti (in na kateri strani je danes). Še zdravo kmečko pamet so zlorabili in nam jo ponujajo z vseh strani, kot da je to nekaj, kar je lahko predmet debate. Če vržeš cigaretni ogorek na tla, poleg kante za smeti, nisi ravnal prav, ne glede na to, kateri politični opciji pripadaš. Obstaja torej pot, ki je jasna in nedvoumna in pri nekaterih temah bi se morali poenotiti in po njej hoditi vsi. Ali pa vsaj zadostna večina, ki bi predramila ljudi, ki iščejo koristi zase na vsakem koraku.

Večkrat se vprašam, v kakšnem svetu bomo živeli čez dvajset, trideset let. Zadnje čase se sprašujem tudi, kako bomo živeli čez leto, dve. Nekaj ljudi mi je reklo, naj ne gledam naprej in nazaj, naj živim v trenutku.

Prav imajo. A kot pisatelj, sploh zdaj, ko sem se osredotočil na znanstveno fantastiko, v glavi nenehno preigravam sto in en scenarij. Od lepih do tistih najbolj mračnih. A dokler se dogajajo le v moji glavi, je vse v redu. Problem je le v tem, da ljudem, ki imajo moč, da uresničijo ali ovržejo katerega koli izmed teh scenarijev, ne zaupam. Dokler nam bodo vladali pogoltneži z vrečami brez dna, se bojim, da bo tako.

Pa še nekaj - denar je iz papirja, ta pa zagori šele pri 220 stopinjah. Kdo bi se potemtakem sekiral za 1,5 stopinje?