Je Španija pred državljansko vojno?

Slovenski politiki Cerar, Pahor, Židan, Šarec, Erjavec, Janša, Tonin, Fajonova, Bulčeva in EU-komisar Lenarčič nasprotujejo neodvisnosti Katalonije. So to konformizem, licemerstvo, protislovenstvo, nedomoljubje, aparatčikofilija, nerazgledanost, omejenost, nevizija, neosebnost, hlapčevstvo, nepoštenost, pokvarjenost?

Lahko pa v javnem pismu, ki ga bomo objavili, jasno ovržejo mojo trditev, da nasprotujejo neodvisnosti Katalonije oziroma neodtujljivi pravici vsakega naroda, torej tudi katalonskega do svoje neodvisne države. Do takrat pa naj obvelja, da so to nemoralni in neodgovorni politiki, nevredni Slovenije in Evrope, in to niti ne 30 let po neodvisnosti Slovenije!

Na Twitterju sem naletel na tvit Španca iz Granade, torej južne pokrajine Andaluzija, kjer seveda govorijo špansko, v katerem je brutalno nasprotoval neodvisnosti Katalonije. In sem impulzivno dodal stavek, da ima vsak narod pravico do svoje neodvisne države. Ker da le neodvisna država edina lahko zaščiti jezik in kulturo naroda.

Četudi zadnje čase, odkar je Slovenija leta 2004 postala članica EU in NATA, počasi dvomim tudi o tem. Sploh še, ker je politika EU vse bolj nasilna centralizacija in unifikacija, torej vsakovrstno širjenje moči velikih. Pet ali šest največjih članic EU lahko v evropskem parlamentu preglasuje preostalih 23. Z odhodom Velike Britanije se bo to malenkost spremenilo; morda bomo majhni še bolj podrejeni odločitvam Nemčije (96 poslancev), Francije (74), Italije (73), Španije (54). Slovenija jih ima osem, Evropski parlament pa skupaj 751 (po odhodu Velike Britanije 678).

Seveda so mi španski tviteraši ‘con sangre caliente’ vročekrvno nasprotovali. Največkrat kar bikoborsko, s takimi kot so, kaj bo en Yugoslavo, Austriaco, Eslovaco tukaj. Pa da sem ‘tonto’, norec. In da so Katalonci zdaj res močnejši in srečnejši, ko jih podpre neka neobstoječa Slovenija. Od njih sem dobival grobe slike precej balkanskega humorja, na primer, da sta moja mama in oče verjetno bratranca. Kar je seveda aluzija genetskih napak po vzoru hrvaškega otoka Susak in v Španiji ostaja to šala iz arabskih časov.

Torej precej podobno Balkanu. Vajen sem črnogorskega, bosanskega, srbskega humorja, veliko sem potoval tudi po republikah nekdanje Jugoslavije, odraščal z nekaj srbskimi humorističnimi serijami. Tako da mi je bilo celo zabavno, že znano, pač orientalsko sočno, a prikrivanje globoko vsajenega nasilja. A prav zato so umirali milijoni v španski državljanski vojni 1936–39, zato so imeli generalissima Franca pa eksodus Kataloncev, zato vojna v BiH in na Hrvaškem ter na Kosovu.

Seveda se jim nisem dal, četudi sem zgubil ves dan na Twitterju, a sem še dodatno razumel, v čem je glavna težava Kataloncev v Španiji. Težava so Kastiljci, torej ti, ki govorijo kastiljščino oziroma jo mi poznamo kot španščino. To večstoletno sobivanje in mešanje z Arabci, torej muslimani, jih je naredilo zelo podobne Balkanu oziroma balkanskemu delu nekdanje Jugoslavije. Sploh tiste z juga, iz Andaluzije. Ne nazadnje ima španščina 5000 arabskih besed, Španci precej arabske mentalitete, sploh jug, pogosto uporabljana beseda ‘ojala’ (upam, božja volja) pride od ‘o Allah’.

Špansko govoreči prebivalci Španije, tudi ženske, (ne)vede nenehno preklinjajo, torej so psovke (puta – vlačuga, joder – jebemti) kot v Srbiji ali v BiH pri predvsem nižjem in srednjem razredu del vsakdanjika, običajnega pogovora. Žal se je to z balkanizacijo preselilo tudi v Ljubljano, pa ne le v Ljubljano.

Tu so neindustrializacija, manjše nagnjenje k izobraževanju, ustvarjalnosti, proizvodni podjetnosti, vojaškost, mačizem, moški šovinizem, več otrok, seljenje z juga na sever, torej v Madrid, v Baskijo (Bilbao), v Katalonijo (Barcelona) in v Galicijo (Santiago de Compostela) s trebuhom za kruhom. Jug Španije je počasen, agraren, kavopijoč, posedajoč, finančno odvisen od Madrida in predvsem bogatega, delovnega, veliko bolj racionalnega severa. Torej, kot bi gledal sliko Jugoslavije leta 1980 ali raje 1987/88, ko sem bil vojak JLA v Karlovcu in so imeli častniki piko na Slovence in Mladino (takrat še domoljubno in Sloveniji koristno).

SRBSKI NACIONALIZEM V JLA

Po letu v JLA sem se vrnil domov z jezo nad Balkanom in ‘južnjaki’. Toliko žalitev smo morali prenašati Slovenci od srbskih in črnogorskih častnikov in vojakov, češ da smo Slovenci izdajalci, dunajski konjušniki, peta kolona, hitlerjanci. Podobno se je godilo Hrvatom in Albancem. Preprosto ni bilo nobene enakopravnosti, ena sama jugoslovanizacija, balkanska nasilna otročja nagajivost, pa še zadnji ostanki neumne partizanščine, bedasto grobe partizanske pesmi, nelogični juriši na čistinah ter še trda komunistična propaganda, ko smo se komunistom v Sloveniji že davno posmehovali kot koristoljubnežem in idiotom. STM (Samoupravljanje s temelji marksizma) je profesorica na gimnaziji že leta 1985 sama raje spremenila v filozofijo in new age teme.

V JLA so me hoteli poslati na vojaško sodišče, ker sem si drznil prijaviti častnika, ki je o Slovencih govoril, da prodajamo Jugoslavijo Nemčiji in da slovenščina ni drugega kot srbsko narečje. Drugič spet je neki srbski vojak prišel k naši skupini Slovencev, ki smo govorili slovensko, in zahteval, da govorimo srbsko, da je v JLA in na vsem ozemlju Jugoslavije uradni jezik srbski. Da, bil je jezik poveljevanja, kar je v večnacionalni armadi logično, in nič več.

“Marš,” smo idiota nagnali, še zdaj mi zavre kri, ko se živopisno spomnim dogodka, celo obrazov, a kaj, tako so ga učili doma, v šolah, mediji, komunistična propaganda pa velikosrbska propaganda s prihajajočim Slobodanom Miloševićem. Zaradi pronicljivega članka o njem je bil leta 1988 zaplenjen mariborski študentski časopis Katedra, še zadnji poskus Milana Kučana in ZKS, da zaustavita proces demokratizacije in samostojnosti. Milan Kučan sicer zdaj v Odboru za podporo katalonskim političnim zapornikom v Španiji počne nekaj, česar ‘intimno’ ni počel za Slovenijo.

Vsekakor pa v tem odboru, katerega člani so tudi Ivo Vajgl, Spomenka Hribar in dr. Milan Brglez, branijo bolj človekove pravice v Kataloniji, ne pa koncepta naroda in domoljubja. V Sloveniji so ti isti celo proti slovenskemu domoljubju, izpostavljanju slovenstva oziroma so istočasno veliki podporniki ilegalnih migracij in migracij z Balkana. Stoletne množične migracije Špancev v Katalonijo so povzročile tihi genocid, zdajšnji spor in nasilje v Kataloniji. Bodo velike nekontrolirane ekonomske migracije ljudi z Balkana in iz islamskega sveta v Slovenijo prinesle podobno?

V Kataloniji Madrid že leta počne, kar je poskušal v Sloveniji Beograd po letu 1985 s Teritorialno obrambo (kasneje so zaplenili večino njenega orožja), z Udbo, s poskusi skupnih jeder v šolstvu, z ZKS ter na koncu z napovedanimi Miloševićevimi mitingi resnice v Ljubljani, ki pa jih je takratna oblast v Ljubljani vendarle prepovedala in se najbrž obranila državnega udara. Pa potem še s kampanjo proti slovenskim in hrvaškim izdelkom v Srbiji in triodstotno takso nanje, torej s trgovinsko vojno proti neubogljivima republikama.

KATALONCI V ŠPANIJI NISO NAROD

Španski tviteraši so pisali: “Katalonija nikoli ne bo neodvisna. Je neodtujljivi del Španije. Katalonci so del španskega naroda. Mi smo eno, en narod!” Torej je jasno, da špansko govoreči smatrajo Španijo za en narod, kjer je povsod uradni jezik španščina, zraven pa lahko še drug, torej lokalni jezik. Da imajo nekakšno dojemanje, da so en narod, ki govori več jezikov, torej so Katalonci Španci, ki govorijo tudi katalonsko, Baski Španci, ki govorijo tudi baskovsko. In ker v španski ustavi ni koncepta narodov, tudi ni pravice do samoodločbe narodov.

Gre torej za nekakšen koncept predvojne Jugoslavije, ko smo bili troedini narod ali v najboljšem primeru tri plemena enega naroda: Srbi, Hrvati, Slovenci. Kastiljci, Katalonci, Baski – Galicijčani imajo še veliko manj pravic od Kataloncev in Baskov. Makedonci so bili v kraljevini Jugoslaviji Južni Srbi (zdaj so pod pritiskom EU, Nata in Grčije padli na Severne Makedonce). Bošnjake in Albance so imeli za Turke ali Staroturke in še po drugi vojni so jih po pogodbi s Turčijo veliko ‘izvažali nazaj’ v Turčijo. Del Carigrada je četrt Yeni Bosna (Nova Bosna) z njihovimi številnimi potomci.

Še največkrat so španski tviteraši napisali: “Ne razumeš Španije!” Res, da nisem bil v različnih delih Španije skupaj več kot dva meseca, sem pa bil približno leto po državah Latinske Amerike. Vsaj špansko znam, žal ne katalonsko, poznam razlike po špansko govorečih državah, po Španiji, po pokrajinah, po razvitosti, po čustvovanju in razmišljanju.

Pa da je, podobno kot meni v JLA, nešpansko govorečim težko živeti skupaj s prepotentnimi Španci, ki nimajo veliko spoštovanja do drugih jezikov, kultur, potreb drugih narodov, saj drugih narodov v Španiji sploh ne priznavajo. Podobno sem opazil tudi pri Francozih, Angležih, Američanih, Rusih, Kitajcih, Italijanih in pa Indijcih, ki govorijo hindujsko. Ter tudi povsod pri muslimanih, ki koncepta naroda sploh ne razumejo, ker je tam vera nad vsem.

Argument španskih tviterašev je bil, da so Katalonci in Baski leta 1978 podprli špansko ustavo. Seveda so jo morali, kaj pa naj bi, do Francove smrti leta 1975 niso imeli niti pravice do svojega jezika ne v šolah ne v javnih ustanovah, preprosto so preganjali vse, kar je bilo baskovsko in katalonsko, torej nekastiljsko, nešpansko.

Baskija in Katalonija ter Galicija so po ustavi iz leta 1978 samo avtonomne regije, ki bi se lahko odcepile le, če bi na vsedržavnem referendumu dve tretjini vseh glasovalo ZA. (Dobra varovalka centristov.) Avtonomna regija Katalonija je imela v zgodovini štirikrat status republike: 1641, 1873, 1931 in 1934, ko je Španija za kratek čas postala federalna država. Zakon o referendumu iz leta 2017 pa spet predvideva Katalonijo kot republiko.

Po španski ustavi je v Španiji 17 avtonomnih regij, ki imajo malo prenesenih pravic iz centra. Baskija jih ima celo nekaj več, na primer večjo davčno avtonomijo, ki pa je nima Katalonija, zato veliko denarja iz te bogate regije odteka v Madrid. Po 155. členu španske ustave lahko Madrid v primeru neposlušnosti suspendira vse pravice avtonomne regije.

Avtonomne regije niti niso razdeljene po etničnem ključu, saj živi zunaj Katalonije veliko Kataloncev (avtonomna regija Valencija, Baleari). Vseh govorcev katalonščine je 11 milijonov (največkrat dvojezičnih), materni jezik pa je štirih milijonov. Katalonščina je tudi uradni jezik Andore. V Franciji v tako imenovani Severni Kataloniji ali Francoski Kataloniji (Roussillon), ki je po Pirenejski pogodbi leta 1659 pripadla Franciji, katalonščino še razume 200.000 ljudi, tekoče pa jo govori 125.000.

V sami Kataloniji med 7,5 milijona prebivalcev katalonščino razume 6,5 milijona ljudi, lahko pa jo govori 5,7 milijona. Sicer je v Kataloniji špansko govorečih 47 odstotkov prebivalcev, katalonsko 36 odstotkov, 12 odstotkov pa uporablja oba jezika enakovredno.

Medtem ko se je število prebivalcev v Sloveniji od druge svetovne vojne tudi z dotokom iz drugih republik Jugoslavije podvojilo, se je v Kataloniji, četudi z velikim predvojnim eksodusom z državljansko vojno in njenim koncem, do danes kar potrojilo.

V dveh velikih ekonomskih migracijah je med letoma 1950 in 1980 število prebivalcev Katalonije z dobrih treh milijonov poskočilo na šest milijonov, med letoma 2000 in 2010 pa še za 1,3 milijona. Seveda so špansko govoreči ekonomski migranti v Kataloniji s priselitvijo nemudoma dobili tudi volilno pravico.

Pred špansko državljansko vojno 1936–39 je bilo v Kataloniji Kataloncev z maternim jezikom katalonščino 80 odstotkov. Pred letom 1714, ko je prišla Katalonija pod špansko krono, pa 100 odstotkov. Torej gre za nekakšen tihi genocid, deloma načrtovan in represiven, deloma s tržno logiko in migracijami.

Zgodovina izginjanja Kataloncev, kulture in jezika je jasen dokaz, kako nujno Katalonija potrebuje svojo neodvisno državo. Še posebej ob španski nacionalistični politiki in EU politiki raznorodovanja majhnih članic in majhnih narodov ter milijonskih migracij po Evropi in od zunaj v Evropo. Množične migracije niso integracija, temveč etnična in jezikovna sprememba!

Na koncu državljanske vojne leta 1936–1939 je v velikem eksodosu v Francijo pred Francovim fašizmom in maščevanjem odšlo pol milijona Kataloncev ali petina takratnega prebivalstva Katalonije; polovica naj bi se jih kasneje vrnila. Franco je tudi z industrializacijo severa naseljeval Špance z juga, ki se mnogi do danes niso naučili katalonščine in ne priznavajo Katalonije in katalonskega naroda in kulture. V policijo, vojsko, državni aparat so dolgo zaposlovali le špansko govoreče in centriste.

A ni bilo to do neke mere podobno v Sloveniji? S to veliko razliko, da srbščina v Sloveniji nikoli ni bila uradni jezik, medtem ko je katalonščina v Kataloniji uradni jezik spet lahko postala po letu 1978, pa še to samo skupaj s španščino!

MNOŽIČNE MIGRACIJE NISO INTEGRACIJA, TEMVEČ ETNIČNA IN JEZIKOVNA SPREMEMBA

Podpornikov neodvisnosti raste, na podlagi volitev v regionalni parlament jih je čez polovica vseh prebivalcev Katalonije. Več bi pokazal uradni referendum za neodvisnost, ki pa ga Madrid ne dovoli. Referendum za neodvisnost 1. oktobra 2017, ki ga je Ustavno sodišče Španije 7. septembra 2017 na zahtevo španske vlade razglasilo za neustavnega in ga suspendiralo, se je sprevrgel v veliko nasilje španske policije nad udeleženci z več kot 700 ranjenimi.

Ob vsesplošnem nasilju in oviranju volivcev, zapiranju volilnih mest je uspelo voliti 2,3 milijona ljudi od 5,3 milijona registriranih volivcev. Španski policiji je uspelo zapleniti 770.000 volilnih lističev. Rezultat je bil 90 odstotkov za neodvisnost.

Nasilja španske vlade nad Katalonci Slovenija uradno ni obsodila, ne Cerarjeva vlada ne predsednik Pahor, so ga pa Klub nekdanjih slovenskih veleposlanikov, Društvo pisateljev Slovenije in drugi. Napad Madrida na avtonomno javno katalonsko RTV in poskus cenzure in utišanja pa so novembra 2017 obsodili tudi Združenje novinarjev in publicistov, Društvo novinarjev Slovenije (DNS) in Sindikat novinarjev Slovenije.

V ‘čaščenju’ jezika je največja podobnost Slovencev in Kataloncev. Podobnost Španije in Jugoslavije pa je v tem, da največji narod s prevladujočim jezikom ne razume potrebe manjših narodov po svojem jeziku in kulturi, biti neodvisen. Katalonce in Slovence najbolj užali, če jim jemlješ jezik oziroma pravico do uporabe svojega jezika.

Dodatno zdaj trije demokratično izvoljeni Katalonci na volitvah za evropski parlament (med njimi Carles Puigdemont, odstavljeni katalonski premier v eksilu) ne morejo zasesti klopi v evropskem parlamentu, ker bi morali formalno v Madridu priseči španski kroni, če pa bi odšli v Madrid, bi jih tam zaprli in jim sodili.

Ob tem, da je Španija s finančnim manevrom pred letom iz Barcelone v Madrid preselila 1200 podjetij, bank, torej največjih davkoplačevalcev, bi težko našli logičnega Katalonca, ki bi še lahko izjavil, da Španija ljubi Katalonijo in Katalonce in da so v Španiji enakopravni.

Če bi živel v Kataloniji in ne bi bil prej za neodvisnost, bi bil zdaj, torej po vseh teh nasilnih dejanjih španske vlade in policije proti Kataloniji in Kataloncem. Kot mi je enoletno bivanje v JLA dodatno pokazalo, da so razlike prevelike za smiselno nadaljnje skupno življenje v Jugoslaviji.

JE LICEMERSTVO DEL SLOVENSKEGA ZNAČAJA?

Bruselj in evropski parlament, bojda branika evropske demokracije in evropskih vrednot, s španskim nasiljem soglašata, pa tudi vsi zdajšnji slovenski poslanci v njem, predvsem Tanja Fajon, ki ima zmeraj polna usta človekovih pravic in pomoči neznanim prosilcem za azil iz Afrike in Azije. Ni se pa nikoli zavzela za zaščito politično preganjanih Juliana Assanga (WikiLeaks), Edwarda Snowdna, Carlesa Puigdemonta in zdaj zaprtih Kataloncev. Tanja Fajon je šolski primer licemerstva, lažnega človekoljubja, politikantstva in konformizma!

Častna izjema je Ivo Vajgl, ki na stara leta zdaj pri drugem narodu popravlja to, česar kot uslužbenec jugoslovanskega zunanjega ministrstva ni do leta 1990 počel za svoj narod. Katalonskih prizadevanj ni podprl niti slovenski parlament (častna izjema je le prejšnji predsednik parlamenta dr. Brglez), ne slovenske politične stranke, ne predsednik Pahor, ne zdajšnji predsednik parlamenta Židan, ne premierja Cerar in Šarec.

Obratno, zunanji minister dr. Cerar je dal dve izredno omejeni in prazni izjavi, ki sta nevredni doktorja etike prava, univerzitetnega profesorja, človeka; sta pa pač odraz nekega aparatčika in pokvarjene politike pokvarjenega režima neke banana republike.

Banana republika Slovenija nima niti 30 let in prav dobro se še kot novinar spominjam, kako smo se osamosvajali, da ni šlo drugače kot z bojem, nasiljem, vojsko, kako smo moledovali tujino za priznanje nove države, kaj vse morali obljubiti, kako smo se jezili na tiste tuje diplomate in državnike, ki so se izjavljali proti slovenski samostojnosti.

Če bi arogantna španska oblast preučila razpad Jugoslavije, bi se političnim procesom proti Kataloncem izogibala. Oziroma ne bi delala mučenikov in dodatno prilivala olja na jezo Kataloncev. Že drugič je Madrid v zadnjih letih obsodil člane katalonske vlade in političnega vodstva, tokrat njih devet na devet do 13 let zapora.

Ugrabili so jih iz Barcelone, prepeljali v Madrid, jim sodili španski sodniki na španskem sodišču v španščini. V svojem bistvu to zelo spominja na proces vojaškega sodišča JLA v Ljubljani leta 1988 proti JBTZ (Janši, Borštnerju, Tasiću in Zavrlu), ki so jim sredi Ljubljane sodili v srbščini.

S to razliko, da je bila slovenska četverica JBTZ prej povsem neznana in je Janez Janša postal mučenik. Medtem ko mu to daje slepo zveste malikovalce, mu ne more dati legitimitete za politiko, ki je nenehno sedenje na dveh stolih (eno za Bruselj, drugo za doma). Kar spominja na predvojnega politika Antona Korošca (eno za Beograd, drugo za Ljubljano).

Španija pa je odstavila, obsodila, zaprla legitimno izvoljeno katalonsko vodstvo, ki si je svojo legitimnost priborilo že davno prej z življenjskim bojem za neodvisnost Katalonije in Kataloncev. Skratka, Janšo nam je JLA naredila iz nič, prej je bil dolgoletni komunist, marksist, član ZKS, titoist in jugofil. In ni bil edini, ki je podlegel dobro premišljeni indoktrinaciji šolstva, medijev, družbenega in gospodarskega sistema. Ne nazadnje ni bilo družbenih medijev, ki si jih prav zato želijo vlade v EU in drugod danes podrediti. A z lustracijo leta 1990 najbrž ne bi zdaj padli tako globoko v posttravmo socializma, balkanizacije, jugoslovanstva, titoizma!

Zaprti katalonski voditelji pa že vse življenje živijo in delajo za neodvisnost Katalonije in ne skačejo v sedem strank in sedem ideologij. V kateri ideologiji bo večina slovenskih politikov čez desetletje? V evrofašizmu? Na to je opozoril Winston Churchill, da bo večina politikov nove dobe levih ali desnih fašistov pod krinko demokracije.

Demokracijo se da odlično nadzorovati z lastništvom medijev, torej propagando, ki je polna farsičnega, lažnega človekoljubja! Več bo športa in ‘človekoljubja’, bolj se bo krepil nadzor nad mišljenjem! Cenzuri pomaga še odvračanje množic od bistva! Kot to v Sloveniji počnejo RTV Slovenija, POP TV, Siol, Delo, Dnevnik, Večer in drugi režimski levi mediji, na drugem polu pa Nova24TV in Demokracija. Če že preiskujejo, in preiskujejo zelo zelo redko, ne preiskujejo svojih!

Kakorkoli že, Kučan in Janša in mnogi drugi so ob ugodnem razpletu vsesplošnega razpada trhlega sistema in trhle večnacionalnosti odlično odigrali osamosvajanje in na tej točki bi se morali posloviti. Dobili bi spomenike; zdaj jih ne bodo! Zgodovina si zapomni načelne! Niso vsi igralci za vse vloge, eni so najboljši v vojni, drugi v miru, eni v totalitarizmu, drugi v demokraciji, nihče pa v dveh povsem nasprotujočih si političnih in gospodarskih sistemih.

In tako se nam totalitarizem še do danes vleče v demokracijo, kolektivizem pa ovira individualne sposobnosti in podjetništvo. Politično sceno zastrupljajo številni že vso neodvisnost. Dober igralec zna izbirati vloge in pravočasno oditi z odra, pa četudi je odigral le eno kratkotrajno vlogo, kot je Johnny Weissmuller Tarzana ali Peter Falk inšpektorja Colomba.

SO EVROPSKE VREDNOTE GENOCID (nad Katalonci, Baski, Korzičani, Kurdi)?

Torej so evropske vrednote dovolitev Španiji, da tlači in pretepa Katalonce in Baske, Francija rumene telovnike in Korzičane, Turčija Kurde, pa zato niso pred evropskim sodiščem ne Pariz, ne Madrid, tudi ne bikoborbe. Niti ne Turčija z Erdoganom, velikim prijateljem predsednika Pahorja.

Na nedavnem srečanju premierjev članic EU v Luksemburgu niso sprejeli niti deklaracije za zaščito Kurdov, niti niso obsodili očitnega genocida in etničnega čiščenja Kurdov v Siriji in v Turčiji, niti jim ni uspelo sprejeti embarga na izvoz orožja v Turčijo.

Madžarska pa mora v postopku pred evropskim sodiščem spodbijati odločitev evropskega parlamenta, ki je 12. septembra 2018 s 448 glasovi za, 119 proti, 48 vzdržanih sprejel poročilo, v katerem se Madžarski očita ogrožanje demokracije, pravne države in temeljnih pravic, ter začel postopek za sprožitev 7. člena pogodbe EU, katerega skrajni ukrep je odvzem glasovalne pravice, in to, ker noče prevzeti kvote ilegalnih migrantov in ker pred množičnimi migracijami edina efektivno varuje svoje meje. Poljska je v podobnem postopku zaradi predčasne upokojitve nekaj sodnikov. Tako Španija kot EU bosta padli na dvojnih merilih za velike in majhne, licemerstvu, nepoštenosti, nedemokratičnosti!

Nazadnje so v Madridu Kataloncem odstavili še šefa policije, odpustili veliko katalonsko mislečih policistov, pripeljali špansko policijo in vojsko, zamenjali ljudi v obveščevalni službi v Kataloniji, napadli finančno, upravno in drugače katalonska podjetja in medije. Skratka, gre za velik španski nacionalizem, udar Madrida na Katalonijo, torej na že tako okrnjeno avtonomijo, jezik. Franco za genocid nad Baski in Katalonci ni odgovarjal, kot najbrž ne bo niti zdajšnji španski kralj Filip VI. Katalonija močno spominja na kombinacijo Slovenije v Jugoslaviji in s Kosovom v Srbiji.

Tudi zato Španija do danes ni med 105 državami, ki so priznale neodvisnost Kosova, saj imajo Katalonija, Baskija, Galicija – če morda že ne tehnično po vzorcu osamosvajanja Slovenije, pa vsaj po presedanu Kosova – vso mednarodnopravno legitimnost, da se odcepijo od Španije. Seveda pa tudi moralno in legitimno pravico vsakega naroda do svoje neodvisne države. Nedvomno je, da so Katalonci svoj narod s svojo kulturo, jezikom, česar jim ne odreka nihče, le Španija oziroma špansko ali kastiljsko govoreči Španci, torej nekje 85 odstotkov od 46 milijonov prebivalcev Španije. Tretjina državljanov Španije sicer govori tudi druge jezike: katalonščino, galicijščino, baskovsko, vendar polovica le kot drugi jezik.

V Sloveniji imamo še zmeraj težave z določenimi Srbi, tudi s kosovskimi Albanci, predvsem pa z radikaliziranimi Bošnjaki muslimani, najbolj s fundamentalističnimi vahabiti (islam.si). V Sloveniji je ob 200.000 Neslovencih prej, pa nenehnem dotoku z Balkana, danes dodatno začasno prijavljenih 180.000 tujcev, največ iz republik nekdanje Jugoslavije, od tega okrog 100.000 muslimanov s Kosova in iz BiH. Raste pa tudi število ilegalnih migrantov ali prosilcev za azil in EU-kvotnikov iz Afrike in Azije – skupaj okrog 5000, medtem ko Slovenijo letno zapusti 10.000 mladih izobraženih Slovencev.

Vse bolj rumena in cenzurirana RTV Slovenija ima v svojem Dnevniku podobno minutažo za družinske zločine kot za boj Kataloncev za neodvisnost. Torej daje režimska RTV Slovenija enako minutažo za genocid nad celim narodom kot za umor enega človeka. Enkrat enako minutažo dobi neki bizaren zločin na Nizozemskem, ko neki Avstrijec devet let v kleti drži družino v čakanju na vesoljni potop. Drugič pa domnevna goljufija o odrezani roki z obtoženim Abramovom ter poročilo o sojenju nekemu Senadu Softiću, ki dobi za umor 29 let zapora.

Njihovo bivanje v zaporu bodo spet plačevali slovenski davkoplačevalci. Po priimkih sodeč, so obtoženi in obsojeni predstavniki ‘uspelega’ jugoslovanskega multikultija in slovenske balkanizacije. V slovenskih zaporih je nekje med polovico do 75 odstotkov zapornikov tujcev ali prišlekov z Balkana.

Ob vsem je zato nujno prebrati apokaliptični roman Podreditev francoskega pisatelja Michela Houllebecqa, ki bo, kakor tudi Milan Kundera ali s fatvo ajatole Homeinija ‘nagrajeni’ Salman Rushdie za roman Satanski stihi, navkljub genialnosti težko dobil Nobelovo nagrado ob švedski politični nekorektnosti.

ZANIKANJE PODOBNOSTI MED KATALONIJO IN SLOVENIJO, ŠPANIJO IN JUGOSLAVIJO

Dr. Cerar je kot zunanji minister ignorantsko izjavil tudi, kot prej že Borut Pahor in prejšnji zunanji minister Karl Erjavec, da Katalonija in Španija v ničemer nista podobni Sloveniji in Jugoslaviji. Nekako lahko to razumemo, da imamo v Sloveniji zdaj nekakšen retro režim in retro politike, ki so bili člani ZKS ali po starših blizu vrhu ZKS in so bili leta 1989 proti neodvisnosti Slovenije.

Borut Pahor in ZKS sta takrat ob koncu Jugoslavije namesto neodvisnosti Slovenije predlagala asimetrično konfederacijo. Borut Pahor je vstopil v ZKS leta 1986 in je bil leta 1989 najmlajši član CK ZKS. Dr. Milan Zver je bil v ZKS celo desetletje (1979–89), Janez Janša pa od leta 1975 do 1987. Pri služenju vojaškega roka so v ZKS pridobili tudi Zorana Jankovića (1979–87).

V Kataloniji domoljubje raste in Katalonija je na jasni poti, da si izbori neodvisnost. Slovenija pa gre v obratni smeri: levica odpira meje, negira domoljubje in narod, za volivce nekritično in samomorilsko uvaža vse več Balkana in Orienta, medtem ko je desnica članica Evropske ljudske stranke (EPP), ki zagovarja centralizem in unitarizem oziroma Evropo enega naroda z več plemeni ali raje kar koncept evropskega državljanstva, ki je nad nacionalnostjo, narodom in nad zdajšnjimi državami članicami, njenimi ustanovami in mejami.

Katalonski boj za neodvisnost se bo samo še poglabljal, nasilni koraki španskih oblasti in represivnega aparata mu bodo povečevali število aktivnih privržencev. Trenutno kaže, da brez nasilnih protestov ali celo oboroženega boja najbrž ne bo šlo. Katalonska vlada bo morala najprej spet prevzeti oblast nad katalonsko policijo Mossos d’Esquadra in jo prečistiti ali pa ustanoviti vzporedne enote. Morda bo dolg proces, morda pa bo prva velika gospodarska kriza zamajala Španijo v celoti in pomagala Kataloncem in Kataloniji. Napovedana je že za naslednje leto.

Protestniki na ulicah Barcelone nosijo transparente z napisi, kot sta: ‘Ne predamo naših ulic!’, ‘Ni dovolj kletk za toliko ptic!’. Pep Guardiola, legendarni trener nogometnega kluba Barcelona, sicer viden podpornik katalonske neodvisnosti, poziva k evropskemu posredovanju med Španijo in Katalonijo.

Katalonski premier Quim Torra poziva špansko vlado k takojšnjim nujnim pogovorom, a se odhajajočemu španskemu premierju, socialistu Pedru Sanchezu, mudi zatreti nemire še pred španskimi parlamentarnimi volitvami 10. novembra. Zato španska vlada grozi z ostrimi kaznimi in z nepopustljivostjo do vstajnikov, ki jih imenuje izgredniki, oziroma do tistih, ki zahtevajo neodvisnost. Vstajnike portretira kot anarholevičarje in huligane. Ko tehnologije omogočajo, da bi lahko z dvodimenzionalne politike prešli na trodimenzionalno, se vračamo v enodimenzionalno! Pedro Sanchez je odbil pogovore, Quim Torra pa mu je sporočil, da bo do konca svojega mandata decembra 2021 organiziral nov referendum o neodvisnosti.

Volitve bodo vojno razpoloženje in bojevito retoriko samo še razplamtele, zborovanja pa lahko prerasejo v spopade med centristi in zagovorniki neodvisnosti. Retorika španske vlade pa spominja na grožnje pogrebcev Jugoslavije generalov Kadijevića in Adžića ter admirala Mamule v letih 1988–90 iz Beograda Ljubljani in Zagrebu.

Torra, ki je decembra 2018 na povabilo Iva Vajgla gostoval v Ljubljani pri Društvu pisateljev Slovenije, je takrat izjavil: “Katalonija se bori za obstoj svojega naroda, jezika in kulture. Če želimo obstati, potrebujemo neodvisnost. Katalonski jezik je še vedno prepovedan v španskem parlamentu.” Neuradno ga je sprejel tudi predsednik Pahor, ki je za medije glede prizadevanj za večjo samostojnost Katalonije izjavil, “da je to stvar katalonskega ljudstva in Španije, v kar se Slovenija uradno ne vmešava”.

V zadnjih 20 letih, odkar je bil Borut Pahor predsednik parlamenta, evropski poslanec, premier in dvakrat predsednik, ni nikoli izrekel ničesar, kar bi imelo globino, širino, mnenje, filozofsko ali vizionarsko moč. Ostaja pri previdni robotskosti in prazni diplomaciji. V zgodovino bo šel kot lutka, ki nima mnenja, prepričanja, smisla, kot tipičen predstavnik dveh povsem zgubljenih desetletij za Slovenijo, povezanih s članstvom Slovenije v EU in NATU in slepo pokorščino Bruslju in Berlinu.

Borut Pahor je tisti, ki je v imenu Bruslja in Berlina lobiral pri Makedoncih avgusta 2015, da so odprli vrata na Balkan in je prek Madžarske in Slovenije prešlo 1,1 milijona ilegalnih migrantov (530.000 čez Slovenijo v letu 2015), preden Madžarska ni zaprla meje, Slovenija pa je postala stalni balkanski koridor tihotapljenja ljudi in drog, kar je postal lukrativen posel za izbrano peščico ter krinka za pranje denarja z državnimi naročili za oskrbo migrantov.

QUO VADIS ŠPANIJA, SLOVENIJA, EVROPA?

Je Španija pred državljansko vojno? Bodo izbruhnili oboroženi spopadi? Bodo Katalonci nadaljevali pasiven odpor z zaporo cest s Francijo, letališč, državnih ustanov? Španska vlada se zaveda, da je vsaka večja avtonomija Kataloniji olajšanje njene poti v neodvisnost. Bodo Katalonce podprli tudi Baski in Galicijčani? Upor treh najbogatejših avtonomnih regij hkrati bi bil za Madrid skorajda neobvladljiv. Sta Španija in EU na robu leta 1936? Španska državljanska vojna je bila uvertura v drugo svetovno vojno.

EU je kot Evropa leta 1936, šibka, brez smisla, nedemokratična, ideološka, s cenzuriranimi mediji, s poskusi cenzuriranja družbenih medijev, z novimi in novimi represivnimi zakoni, kot je zakon proti sovražnemu govoru, kjer bo vse, kar ne bo všeč režimu, sovražni govor.

Slovenija je že na tej poti s prvim montiranim političnim procesom v samostojnosti, in sicer so Andreja Šiška v pravi sodni farsi z montiranimi dokazi za ščuvanje k nasilni spremembi državne ureditve, torej po zelo političnem in ideološkem zakonu z nedokazanimi ‘dokazi’, na začetku oktobra 2019 pravnomočno obsodili na osem mesecev zapora. Pol leta je že odsedel v priporu v samici, kjer mu sodnica Vanja Verdel Kokol ni dovolila stikov z mediji oziroma obrambe v medijih, četudi so režimski mediji o njem v tem času pisali vse mogoče neresnice, polresnice in žalitve.

Šiškova zagovornica Lucija Šikovec Ušaj je po sodbi dejala: “Enkrat je res treba povedati, ali lahko v tej državi govoriš in imaš svobodo izražanja ali ne. Če bodo povedali, da je nimamo, se bomo morali tega držati. Ampak take diktature ne obstanejo dolgo. Kaže, da gre vsa Evropa v smeri omejevanja govora in človekovih pravic in očitno je tudi sodnica zajahala ta val!”

Varuh človekovih pravic Peter Svetina se izogiba tako odgovoru na novinarska vprašanja kot preiskavi primera Šiško, četudi je ob svoji izvolitvi v parlamentu 29. januarja 2019 s kar 89 glasovi za in nobenim proti izjavil, da bo njegovo vodilo človek in človeštvo (torej patetično in klišejsko).

Katalonci so narod v vzponu, Slovenci pa tako z levico kot desnico, vlado in opozicijo narod v razpadanju, narod brez koncepta in vizije, narod slučajnosti, ki je Dunaj zamenjal za Beograd, Beograd pa za Bruselj in Berlin. Iz katalonskega primera se lahko veliko naučimo, kaj se bo dogajalo s Slovenijo v Evropski uniji, če bo le-ta uspešno nadaljevala koncept centralizacije, unifikacije, birokratizacije, naddržavnosti Bruslja ter izvajala Agendo 2050, po kateri naj bi do leta 2050 v Evropsko unijo pripeljali 56 milijonov mladih iz Afrike in Azije, pretežno muslimanov, kajti drugi se uspešno razvijajo in se ne selijo. In to za ceneno delovno silo ter demografijo, torej za nove gete in kaos, kar pa ustreza oborožitveni, farmacevtski in gradbeni industriji.

Zatorej živite do leta 2050! Še bo vroče, še bo zanimivo! Visca Catalynia! Živela Slovenija! Čutim, da imam navkljub bikoborcem Špancem večje zaupanje v nacionalno moč in preživetveno sposobnost in trdoživost Kataloncev kot Slovencev! Katalonci so večji in imajo trdno nacionalno zavest, višjo splošno izobrazbo, veliko svetovno znanih osebnosti, Barcelono mesto in nogometni klub, arhitekta Gaudija in slikarja Mirója ter mnoge druge. Pa Katalonci imajo vsaj politike z jajci, Slovenci pa le jajca s petelini! (Iz katerih se nič ne izvali in ne rodi.)

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev