Kaditi ali ne kaditi, to je zdaj vprašanje

»Zame je ta zakon čista neumnost! Kadilcev niti pod razno ne bo bistveno manj, nekateri gostinci bodo morali zapreti lokale, tako bo še več brezposelnih, ljudje pa bodo kadili doma in zunaj,« je prepričan tretji, naslednji pa udari z grenko ironijo: »To je šele začetek. Kmalu nam bodo prepovedali plesanje v nočnih klubih in diskotekah, čez nekaj let pa bo uvedena splošna prepoved komuniciranja v zaprtih javnih prostorih. To je grob poseg v državljanske pravice in diskriminacija kadilcev!«

V želji, da pridemo zadevi do dna, smo se odpravili v nekaj ljubljanskih lokalov. Glede na vroče razprave v zadnjih tednih nas nekako niso najbolj prepričali rezultati raziskave ministrstva za zdravje, s katerimi so nam na dan boja proti kajenju, 31. januarja, stregli po radiu, in sicer da se kar 87 odstotkov anketiranih strinja s predlogom novega protikadilskega zakona.

Podpiram. Resno!

V baru v neposredni bližini 'majhnega mesta velikih nakupov' nam je prijazna natakarica pojasnila, da se njen šef še ne ukvarja s tem zakonom. Ona, kadilka, pa podpira novi predlog, saj se ji zdi pametno, da se z njim zaščiti zaposlene. Zanimivo se ji zdi, da naj bi zakon začel veljati junija, kar zanjo pomeni, »da gre za zavajanje, saj bo poleti večina lokalov imela mize zunaj. Torej bodo novi zakon veliko laže uveljavili.« O tem, da bi zaprli lokal, ker bi se bali izgube, tu sploh ne razmišljajo. V nekem drugem lokalu, ki obsega vsega skupaj le točilni pult in še nekaj kvadratov, prepevajo povsem drugo pesem. Lastnik je ogorčen: »Po uvedbi novega zakona lahko lokal le še zaprem. Poleg tega bom v najslabšem primeru prisiljen odpustiti enega od dveh zaposlenih.« Gostinci z manjšimi lokali to mantro ponavljajo drug za drugim.

V lokalu na drugem koncu mesta si z novostmi ne belijo glave. Eden od dveh natakarjev, s katerima smo govorili, tako ali tako ne kadi in je pravzaprav vesel, da se odslej ne bo več kadilo. Prepričan je tudi, da zaradi tega ne bo izgubil strank, čeprav je večina njegovih gostov kadilcev. »Ljudje se bodo navadili, tako kot smo se navadili na vse zakone doslej. Vprašanje pa je, kako ga bodo izvajali.«

Dan zamenjamo za večer in se lotimo še diskotek in klubov. Večinoma mladi so malce zgovornejši: »Bedaki, raje naj se lotijo omejevanja alkohola! Kolikor vem, zaradi alkohola trpijo cele družine, v Sloveniji pa na cestah umirajo ljudje in baje je v prvi vrsti za to kriv ravno alkohol.« In naprej: »Niti pod razno ljudje ne bodo kadili manj, morda za kak odstotek, a da bi kadilci zaradi tega zakona postali nekadilci, to se ne bo zgodilo!« Kaj pa obisk lokalov, se bo zmanjšal? »Ne drastično, ljudje smo družabna bitja, vseeno bomo hodili ven, kadili bomo pač v kadilnicah ali zunaj.« Nekateri so bili bolj dramatični. Družabno življenje se po njihovem bliža koncu, diskoteke bodo izumrle, prav tako bodo prazni lokali, večina zaposlenih bo izgubila službo, nekaj gostincev bo zaprlo lokale, ljudje pa bodo kadili na vecejih.

»Malce smešna je sodobna evropska država. Nekaj ti ponuja, prodaja in od tega mastno služi, a hkrati v isti sapi to blago prepoveduje,« je bilo dostikrat slišati iz ust kadilcev in nekadilcev. In koliko denarja se dejansko sploh nateče v državno blagajno iz tega naslova? Na ministrstvu za finance so nam postregli z naslednjimi podatki: trošarine, ki jih država pobere od maloprodajne cene cigaret, se gibljejo okoli 57 odstotkov maloprodajne cene najbolje prodajane znamke cigaret pri nas. V državno blagajno se je leta 2006 tako nateklo približno 63,701.830 tolarjev, leta 2000 pa 27,489.803 tolarjev. Pri tem je treba povedati, da podatki o pobranem DDV od tobačnih izdelkov in alkoholnih pijač niso vključeni, ker iz sistema pobiranja davka tega podatka ni možno pridobiti. Za vsaj približno predstavo o tem, koliko pokadimo v Sloveniji, pa je na voljo podatek za leto 2005, v katerem je država pobrala trošarino od 4473 milijonov kosov cigaret. Podatka o tem, koliko cigaret je bilo prodanih na črno, žal nimamo.

Osnove

Ponovimo: ministrstvo za zdravje je pred­lagalo novi osnutek predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov. Predvsem sta pomembni dve novosti. Prva pravi, da lahko odslej cigarete kupujejo le osebe, starejše od 18 let; prej je bila ta meja 15 let. Glavna novost in hkrati tista, ki podžiga najbolj vroče polemike, pa je prepoved kajenja v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih. Nič več ne bomo torej kadili v lokalih, barih, restavracijah in diskotekah. V odprtih prostorih bo kajenje dovoljeno, pri čemer se za odprti prostor šteje prostor s streho, ki ima odprto vsaj polovico pripadajočih sten, ali pa je brez strehe. Kajenje v javnih in delovnih prostorih bo dovoljeno v kadilnicah, to je v prostorih, ki jih lahko lastnik, najemnik ali upravitelj javnih in delovnih prostorov določi in posebej uredi izključno za kajenje. Kadilnice niso dovoljene v prostorih zdravstvenih in vzgojno-izobraževalnih ustanov ter mlečnih restavracij in slaščičarn.

Tu pa se vse skupaj zatakne.

Fotografije kadilnic, četudi se trudijo, da bi bile privlačne, to niso. Spominjajo na akvarije, kjer se niti brez cigaretnega dima ne da dihati. 'Na terenu' ljudje nad kadilnicami še zdaleč niso navdušeni. Rešitev se jim zdi skrajno neprimerna. A kaj, ko se je prejšnji zakon sesul v prah, na veliko napovedane ločitve prostorov za kadilce in nekadilce so se v večini lokalov sesedle na pobarvane črte na tleh, ki so baje ločevale kadilce od nekadilcev, najbolj bedna varianta izvedbe zakona pa je bila, da so bili v istem prostoru na nekaterih mizah pepelniki, drugje spet ne.

Kako sploh novi osnutek definira te tako zelo sporne kadilnice? »Kadilnica mora izpolnjevati naslednje pogoje: prostor mora biti urejen tako, da iz njega ni možen pretok s tobačnim dimom onesnaženega zraka v drug prostor; prostor ne sme biti namenjen prehodu v druge prostore in ne sme presegati več kot desetih odstotkov skupne površine javnega in/ali delovnega prostora; prostor mora biti posebej označen. Podrobnejše pogoje, ki jih mora izpolnjevati kadilnica, določi minister, pristojen za zdravje, v roku šestih mesecev od uveljavitve tega zakona.«

Na straneh Društva kadilcev in ljubiteljev tobaka (ja, tudi to obstaja) najdemo zahteve, da naj bi bile kadilnice večje, obsegale naj bi vsaj 30 odstotkov delovnega prostora. V javnih razpravah se je zanje izoblikovala beseda komora; ta je zastek­ljena, vanjo pa bomo lahko vstopali od zunaj, ne skozi lokal. Zaradi tega naj bi bili kadilci – po mnenju Društva kadilcev in ljubiteljev tobaka – diskriminirani, še posebej pa jih boli, da zaposleni v komorah ne bodo stregli pijače. Tu Društvo kadilcev predlaga samopostrežni način, da si kadilci ne bi presušili že tako suhih grl. Pomembni pa so tudi zdravniški pregledi zaposlenih, da odkrijemo potencialne bolezni dovolj zgodaj, ko so še ozdravljive.

In kaj o tem pravijo na ministrstvu za zdravje? Janja Križman, predstavnica za stike z javnostjo, nam je zaupala, da vedno bolj razmišljajo v smeri, da kadilnic sploh ne bi bilo. Da bi torej ostali le pri absolutni prepovedi kajenja v zaprtih prostorih. So vse silne razprave o kadilnicah, za katere mnogi menijo, da diskriminirajo, nepotrebne preprosto zato, ker jih najbrž sploh ne bo?

Kdo je drugorazreden?

Država po eni strani podpira prodajo cigaret in ne prepoveduje kajenja na splošno, hkrati pa določi, kdo bo kje kaj počel, kar pomeni, da se nekako le vpleta v pravico do izbire in svobodo posameznika. To pa je tisto, kar moti večino.

Je ta zakon res protiustaven in diskriminatoren do tistih posameznikov, ki kadijo, kot trdijo denimo na Društvu kadilcev Slovenije? Pravnik Cene Grčar nam je pojasnil, da po njegovem zakon nikakor ni protiustaven in diskriminatoren do kadilcev, ker je siceršnja splošna ustavna pravica svobode ravnanja vedno omejena s pravicami tretjih in z javnim interesom. Tretji so v tem primeru nekadilci. »Vsaka omejitev splošne svobode ravnanja mora biti sicer razumna in sorazmerna, kar pomeni, da se določenega cilja na drugačen (blažji) način ne da doseči,« nadaljuje Grčar. »Pravice nekadilcev do zdravega življenjskega okolja tudi v javnih prostorih drugače kot s popolno prepovedjo kajenja verjetno ni mogoče učinkovito zagotoviti.«

Najbolj drastični so seveda v Društvu kadilcev in ljubiteljev tobaka, kjer lahko na spletnih straneh najdete precej duhovito, celo orwellovsko besedilo. Razpisali so se o kadilnicah ali t. i. smokepointih. Pravijo jim kabine za prevzgojo, z njihovo uvedbo pa da bodo »kadilci postali drugorazredni državljani ter diskriminirani, dejanje pa vodi v nestrpnost«. V nadaljevanju nekega bloga, ki ga najdemo na njihovih spletnih straneh, si lahko preberemo še, da gre pri kadilnici za prozorno škatlo iz vrhunskih materialov, ki je velika le nekaj več kot dva kvadratna metra.

Preverimo še na drugi strani in ugotovimo, da podjetje Nebulus na svojih spletnih straneh ponuja te »res odlične, kakovostne, učinkovite ter estetske steklene sobice.« Še malo za občutek, da boste vedeli, o čem pravzaprav govorimo: »SmokePoint je odprt, neodvisen in dobro grajen ter preprost za vzdrževanje. Postavitev je preprosta in omogoča kasnejšo prestavitev v drug prostor. Zavzame le nekaj več kot dva kvadratna metra površine. Čeprav je tako majhen, ga lahko ob istem času uporabljajo kar trije ali štirje ljudje. Dodatno prezračevanje ni potrebno, vse, kar potrebujete, je električna vtičnica. Izbira različnih materialov, oblik, postavitev in dodatkov omogoča popolno integracijo v vsak prostor. Celosten izgled SmokePointa lahko z izbrano grafično podobo prilagodimo tudi najbolj zahtevnemu okolju.« In če si ob tem opisu predstavljate majhno prozorno škatlo, v kateri se gnetejo štirje ljudje, ki si jih lahko ogledujejo vsi mimoidoči, imate prav. To je to.

»Gre za to, da bomo nadzorovani in ožigosani,« pravi nekdo. Prijatelj, s katerim sedita na kavi v enem od razkošnejših ljubljanskih lokalov, prikimava in nadaljuje: »Ni variante, da bom v službi še toliko kadil. Ne bom v zastekljenem prostoru vsem na očeh, na dveh kvadratnih metrih s še tremi osebami.« »Boš prenehal kaditi?« »To ne, zagotovo pa bom vsaj na delovnem mestu pokadil manj.«

Tobačni evro

Pred tedni je minister Bručan sprejel pred­log Slovenske zveze za tobačno kontrolo in Mladinskega združenja Brez izgovora. Kaj natanko so ponudili ministru in kaj so predstavili pod delovnim naslovom tobačni evro? Jan Peloza in Ana Luin iz Mladinskega združenja Brez izgovora odgovarjata: »Med glavne predloge štejemo prepoved kajenja v vseh javnih prostorih brez možnosti kadilnic in tobačni evro. Prav kadilnice bodo povzročile diskriminacijo malih gostincev, ki si sedem tisoč evrov vredne kadilnice ne morejo privoščiti. S tem bodo izgubili stranke, tudi nekadilce, ki bodo veliko raje zahajali v lokale s kadilnicami, kjer bodo delali družbo kadilcem, čeprav jih pasivni dim ubija enako kot aktivni. Naš drugi predlog, tobačni evro, pa govori o namenskem zbiranju dodat­­­­­­nega evra od vseh tobačnih izdelkov, ki bo uporabljen za preventivo, raziskave in zdravljenje s kajenjem tobaka povezanih bolezni. Zaradi ogromnega števila prodanih cigaretnih škatlic v Sloveniji bi se s tem na leto pridobilo 130 milijonov evrov.«

Minister Bručan se je na pobudo odzval pozitivno »in dogovorili smo se, da bomo v naslednjih tednih stopili še do Ministrstva za finance RS in Urada RS za makro­­­ ekonomske analize in razvoj, kjer bomo podrobneje raziskali vse vidike tobačnega evra. Po odzivu ministra Bručana upamo trditi, da bo v novem zakonu upošteval večino naših predlogov. Konec koncev gre za zdravje vseh državljanov Republike Slovenije in nesmiselno bi bilo ponavljanje zgodovine iz leta 1995, ko so postali ločeni prostori za kadilce in nekadilce v lokalih le črta na tleh. Ali dim upošteva črto?«

»Mi nismo proti kadilcem, kar dokazuje dejstvo, da imamo v ekipi pri projektu O2 za vsakega tudi kadilce. Projekt, ki se ukvarja prav s tobačno problematiko in bo v naslednjih mesecih zajel približno 30 tisoč mladih v Sloveniji v starosti od 12 do 23 let, želi ozavestiti tako kadilce kot nekadilce o negativnostih aktivnega in pasivnega kajenja. Žalostno je, da bo človek, ki ni nikoli v življenju prižgal cigarete, umrl za enakimi s kajenjem pogojenimi boleznimi kot strastni kadilec, ki to počne vse življenje. Tako minister Bručan kot mi smo za zaščito tistih, ki ne kadijo, večini pa prepuščamo svobodno izbiro, vendar samo do stopnje, ko ubijajo le sebe,« skleneta Ana Luin in Jan Peloza.

Kdo koga?

Sicer pri nas kadi manj kot 25 odstotkov odraslih prebivalcev, a narašča delež kadilcev med mladostniki in ženskami. Leta 1994 je kadilo 28,2 odstotka prebivalcev, devet let kasneje, leta 2003, pa le 23,7 odstotka. Če pogledamo mlade, podatki kažejo, da jih kadi 28 odstotkov v starosti med 15 in 16 let. Tako kot v tujini tudi naši mladostniki kadijo vedno bolj zgodaj.

Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja v Sloveniji za posledicami rabe tobaka umre skoraj tri tisoč ljudi na leto. Zaradi vdihavanja tobačnega dima na delovnem mestu v EU umre približno sedem tisoč ljudi letno, približno 70 tisoč pa jih umre zaradi pasivnega kajenja doma. V Sloveniji zaradi pasivnega kajenja na delovnem mestu na leto umre 15 ljudi, zaradi pasivnega kajenja doma pa kar 300. »V evropski regiji zaradi uživanja tobaka na leto umre več kot milijon ljudi (1,2 milijona), kar predstavlja 14 odstotkov vseh smrti na leto. Če evropske države ne bodo učinkoviteje ukrepale, bo leta 2020 za posledicami tobaka umrlo na leto že dva milijona prebivalcev Evrope (20 odstotkov vseh smrti),« je zapisano na straneh ministrstva za zdravje. V Sloveniji naj bi bilo pasivnemu kajenju izpostavljenih 62,9 odstotka vseh polnoletnih prebivalcev RS in 55,6 odstotka polnoletnih nekadilcev. Vsak dan je pasivnemu kajenju izpostavljenih 15,2 odstotka polnoletnih prebivalcev RS. V povprečju preživijo ti ljudje v zakajenem okolju 2,6 ure na dan, časovni razpon pa sega od nekaj minut do več kot 16 ur.

V razmislek

Ko razmišljamo o tem, da si sedaj človek ob kavi in prijateljih v lokalu ne bo mogel prižgati niti ene cigarete, še enkrat pomislimo na alkohol. In če poslušamo zdravnike in znanstvenike, vemo, da je ubijalec številka ena tudi stres, ki ga doživljamo večinoma na delovnem mestu. Ampak, hej, to je prav, saj država potrebuje pridne in vestne delavce! Pa kaj zato, če zaradi tega trpijo otroci, ko ne vidijo ne mame ne očeta. Pa kaj, če zaradi stresa na delovnem mestu zaradi srčne ali možganske kapi umre neka mama ali oče. Komu mar?!

Po drugi strani pa že dolgo vemo, da je pasivno kajenje prav tako škodljivo. In prav je, da se zaščiti nekadilce. Nihče nima pravice prisiliti nekoga, ki ne kadi, da vdihava cigaretni dim. Nikjer in nikoli.

Damjana Bakarič

Foto: Aleksander Štokelj

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice