Vid Legradić | 2. 11. 2021, 09:32
Kaj je cilj COP-a 26. kdo vse se mudi v Glasgowu in zakaj bi nas moralo vse to zanimati?
V nedeljo, 31. oktobra, se je začela Konferenca pogodbenic, že šestindvajseta po vrsti.
V škotskem Glasgowu bo 197 držav podpisnic sedlo za skupno mizo in skušalo implementirati pogodbo s pravili, s pomočjo katerih se bo temperatura globalnega ozračja Zemlje do leta 2050 znižala za manj kot 2 stopinji celzija glede na predindustrijsko obdobje.
Glede na dogovor iz leta 2015 v Parizu bi bila najboljša rešitev za planet znižanje temperature planeta za 1,5 stopinje Celzija, a tega, kot kaže, ne bo mogoče doseči.
Kljub napredovanjem zelenih tehnologij in politik, ki jim je »na pomoč« pri zmanjševanju izpustov priskočila še koronska kriza, se izpusti toplogrednih plinov na globalni ravni niso znižali, temveč ravno nasprotno - povišali. Zato je COP tako pomemben. Preko pogajanj in dogovorov, ki bodo potekali do 12. novembra 2021, je cilj Konferenca pogodbenic (med njimi je tudi Slovenija) odločiti, kako in za koliko se bo znižala temperatura naše Zemlje v naslednji tridesetih letih. To je cilj.
Doseg dogovora ne bo enostaven, je pa nujen. Skoraj dvesto držav je zelo različnih in so na različnih političnih, družbenih in tehnoloških razvojnih stopnjah. Zato se agenda srečanja COP 26 deli na tri dele:
Zakaj se srečanje COP sploh organizira? Iz preprostega razloga, ker je to edino okolje, kjer so lahko prav vse države na svetu udeležene v odločanje in potrjevanje politok, ki bodo vplivale na obnašanje podnebnih sprememb.
To je zelo pomembno, saj globalen problem zahteva globalno akcijo. Če bi se okoljsko zavedno aktivirala le ena pokrajina sveta ali skupina držav, s tem problem globalnega segrevanja ne bi bil rešen. Zemlja je majhen planet in podnebne spremembe žal zadevajo prav vse, čeprav se nekateri deležniki s pritiski svetovnih okoljskih agend počutijo prikrajšani. To je bila zmeraj Kitajska, ki se pred vsako podnebno konferenco izgovarja na pomanjkanje časa za implementacijo zelene preobrazbe, češ da je imela časa za razvoj manj kot zahodne države. Druga država je Rusija, ki vidi možnost za zamik izvajanja zelenih politik v svojem zaledju obširnih zelenih površin in svoji velikosti. Tako Kitajska kot Rusija v Glasgow ne bosta poslali najvišjih predstavnikov države, kar izraža klasično nestrinjanje s svetovno agendo, ki se obeta. Žal zelena preobrazba (vsaj na kratki in tudi na srednji rok) predstavlja omejitve, ki lahko gospodarstvo dušijo in celo znižajo bruto proizvod. Tudi naša država bi se lahko znašla v takšnem položaju. Da se to ne bi zgodilo, je potrebno biti politično ambiciozen, inovativen, odločen in vse vključujoč. Bo Sloveniji z izbranimi politiki in pogajalci v Glasgowu uspelo?
