Kakšne nauke nam dajejo tokratne predsedniške volitve v ZDA

Nič ni narobe, če volimo s čustvi

Joe Biden za tokratne volitve ni potreboval političnega programa, ker mu ni bilo potrebno  nikogar prepričati. Tisti, ki so bili za Trumpa, tako ali tako nikoli ne bi volili kakršnekoli alternative. Tisti, ki Trumpa sovražijo, pa bi volili kogarkoli, samo da ni Trump. Nobeno soočenje, nobeni intervjuji, nobeni mediji ne bi mogli zabrisati razkola med ameriškimi volivci, ki se je v preteklih štirih letih začrtal bolj drastično kot kadarkoli prej.

Vprašanje je bilo na koncu potem le, ali več ljudi Trumpa obožuje ali sovraži. Komajda kaj se je slišalo o odnosu kandidatov do zunanje politike, naftne industrije, frakinga, podnebnih sprememb, celo o (nujni) reformi ameriške policije nismo kaj dosti slišali. Odvisno od medija je bilo govora le o tem, da je Trump lažnivec, megaloman, čudak, da ima hladen odnos z ženo in da je oranžen ali pa o tem, da je Biden dementen, prestar, jecljav, brez energije.

Da ne bo pomote – v tem, da so se prepiri tvorili skorajda poglavitno na tem, koliko je nekomu kateri od obeh kandidatov všeč, ni nič novega. Ljudje se bomo ne glede na politično klimo pri volitvah vedno raje nagibali h kandidatom, ki so nam osebnostno bolj prijetni, nam vizualno dajejo vtis zaupanja, sposobnosti, zanesljivosti, ali pa kar čim bolj jasno potrjujejo naša že sprejeta načela in/ali predsodke. Joe Biden je bil tako predvsem anti-Trump, za vse tiste, ki Trumpa živega ne morejo videti. Ta strategija je bila smiselna, ker je bilo jasno, da pri odnosu ljudi do Trumpa ni kaj dosti nians – ali ga sprejemaš ali pa sovražiš.

Glede na način predsedovanja Donalda Trumpa, glede na številna neodobravanja, provokacije in prepire z mainstream mediji, je bilo sicer pričakovati, da bo Biden zmagal precej bolj prepričljivo. V ključnih državah je še vedno šlo na nož. Na zadnje odstotke. Kar pove, da je kljub vsemu, Amerika še vedno razdeljena. Zakaj? Če je bil Trump tako grozoten predsednik, mar ni potem Biden popolnoma logična izbira? Nekateri ustvarjalci spletnih vsebin pravijo, da je potrebno pogledati širšo sliko – Biden ni samo Biden. Ni samo ne-Trump. Je tudi politika, ki si z njim vtira pot v ospredje in prav na novem predsedniku bo, da najde pametno ravnotežje.

Pazljivo bo potrebno spremljati razvoj družbenih medijev

Družbeni mediji (pa ne samo Twitter in Facebook, ampak tudi YouTube in Twitch) so se namreč že pred časom jasno opredelili proti Trumpu in njegovi politiki. Trump pa jih je, v njegovi navadi, potem vzel za nasprotnike. Ko je bilo le mogoče, jih je zbadal, kritiziral in žalil. Posledično so se družbeni mediji v svoji želji po oddaljevanju od Trumpa pomikali v vedno bolj eksplicitno levo miselnost. To pa zdaj skrbi ljudi, ki si z ustvarjanjem vsebin na teh medijih služijo vsakdanji kruh.

Družbeni mediji so si namreč podelili dovoljenje, da cenzurirajo ali označujejo objave, ki naj bi širile lažne novice. Kar se na prvi posluh sliši super, a se je hitro razvilo v nekakšen monopol na resnico - v proces cenzuriranja vseh, ki niso navijali za »pravo stran«, tudi, če so samo kritično komentirali nekatere ukrepe ali odločitve Big Tech podjetij ali njihovih prepričanj. Sledili so ukrepi, ki so močno prizadeli številne ustvarjalce spletnih vsebin. Demonitizacija objav, s čimer so izbranim ustvarjalcem preprečili služenje denarja na določenih vsebinah, selektivno umikanje ustvarjalcev, sprva iz algoritma iskalnika (da se njihove vsebine niso pojavljale dovolj pogosto), potem iz algoritma predlogov, vse do točke, ko tudi naročniki na njihove vsebine niso prejemali obvestil o novih objavah. To pa je nedvomno že kar malce strašljiv poseg v svobodo govora in idejo decentraliziranega interneta.

Joe Biden ima tako pred seboj predvsem en zelo velik izziv – da deradikalizira stanje duha v Združenih državah in morda s tem posledično stabilizira smernice Big Tech industrije. Če bo dovolil, da se zdaj vse skupaj le zasuka v nasprotno smer in se do konca napeti ideološki boji nadaljujejo še naslednje štiri leta, pri tem pa se ne ozira na žrtve, bo vprašanje, kakšno Ameriko bomo imeli do naslednjih volitev.

Nova realnost za (ameriške) medije 

Nekateri komentatorji na CNN so ob potrditvi zmage Joea Bidena jokali. Od sreče, seveda. CNN res ni maral Trumpa in Trump res ni maral CNNa. A saj poznate tisto bajko o lovcu in plenu – kaj je lovec, če nima plena? Za (ameriške) medije je bil Trump lahko delo. Easy job. Vsako jutro so novinarji zlezli iz postelje, se priklopili na Twitter in pogledali, nad čem se bodo lahko zgražali danes. Trump je redko razočaral. (Pre)hitri prsti in nepremišljene objave so bile zlata jama mnenjskih kolumn in analitičnih člankov.

Kolikor se je Trump jezil nad mainstream mediji, toliko jim je istočasno dajal goriva, da o njem pišejo. Njegove eskapade so ga držale na prvih straneh domačih in tujih portalov in če je Trump kadarkoli verjel, da je tudi slaba reklama dobra reklama, potem je mogoče vse skupaj bila celo dobro premišljena strategija preusmerjanja pozornosti.

Zdaj se bo ta plošča obrnila. Za pisanje o novem ameriškem predsedniku bo potrebno dejansko delati analize, se poglabljati v politične odločitve, raziskovati vse deležnike. Ton člankov se bo spremenil, s tem pa tudi zelo verjetno branost.

Prav razkol med tistimi za Trumpa in tistimi proti Trumpu je namreč štiri leta ustvarjal veliko denarja za ameriške medije. Nasprotovanja so za publiko zabavna. Tvorijo konflikt, dramo, zgražanje, igrajo na naša najbolj intenzivna čustva. Na jezo, na privoščljivost, na schadenfreude.

Trumpov predsedniški mandat se je v bistvu gledal kot resničnostni šov. Vsak njegov korak, vsaka njegova beseda, vsak njegov gib, vse je postalo vir analiz, komentarjev, prognoz in tudi norčevanja. Kar nam v Sloveniji sploh ni nepoznano. Trump se je zatipkal – novice in šale za tedne! Trump je podal trapasto analogijo – material za novinarje in komike. Melania se je oblekla v temno zeleno obleko – vsi smo bili nenadoma modni eksperti. S Trumpom so se zgodbe za medije tvorile kar same od sebe. In to brane zgodbe. Klikane zgodbe. Deljene zgodbe. Zgodbe, ki so tiskale denar.

Če je to dobro ali slabo za panpolitično funkcijo ameriškega predsednika, ki naj bi, kot je v enem od nagovorov med čakanjem na rezultate volitev dejal tudi Biden, v resnici združevala in ne delila ljudi, je seveda vredno premisliti. Bo pa zanimivo gledati, kakšno pot bodo zdaj ubrali ameriški mainstream mediji, ko klikov več ne bo moč ustvarjati tako enostavno kot doslej.

Upamo lahko le, da se bodo z novo administracijo končala vsaj namenska politiziranja in emocionalna manipuliranja v vsebinah, h katerim se ljudje praviloma zatekajo zato, da uidejo vsem nadležnostim vsakdana. Naj za konec ponudim prevod iz dolgega članka neke ameriške spletne strani: »Ko pišem to, se zdi zelo verjetno, da bo Joe Biden naš naslednji predsednik. A je nemudoma jasno, da najslabši ljudje ne bodo izginili samo zato, ker novi star bel moški sedi za predsedniško mizo – no, vsaj ne ta star bel moški. Naša vlada je fundamentalno pokvarjena na način, ki zahteva radikalne spremembe namesto postopnega elektorializma.« Naj omenim tudi, da je to izsek iz članka na strani Kotaku, namenjeni video igram, fantazijskim filmom in anime serijam. In naj omenim še, da je ta izsek iz recenzije nove igralne konzole Playstation 5. Bo odslej svet video iger, filmov in drugih eskapizmov lahko spet samo pomirjujoč pobeg od realnosti, prosim?

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice