Božično darilo, ki me je stalo malo bogastvo

Parkirala sva po pavje, malo postrani čez označene črte, stopila v trgovino, s polic pograbila liker za 25 evrov in stopila do blagajne.

“Veste, v Ljubljani je liker 40 evrov, pa sva prišla na idejo,” sem se pohvalil blagajniku.

Ta ni pokazal nekega navdušenja nad očitno genialnostjo. Samo rahlo je prikimal in zinil:

“Ja, veliko vas pride prišparat.”

Ni me vrglo s tira. Veliko ljudi ne opazi čarobnih odločitev, ki znajo običajen nakup darila spremeniti v dogodek.

Sedla sva v avto, si s punco še enkrat čestitala za prihranjenih petnajst evrov ter se strinjala, da je čas za zasluženo večerjo.

“Kje bova pa obrnila?” Punca je pokazala na predor pred nama.

“Pred cestninsko postajo je običajno dovolj prostora, da obrneva nazaj proti Ljubljani,” sem samozavestno zinil in speljal. Pripeljala sva do cestninske postale in se ustavila. Med nami in cestnim pasom proti Ljubljani je bila položena betonska ograja.

“Sranje, kako?” mi je nehote ušlo, ko sem ugotovil, da je edina pot, ki nama je bila na voljo, vožnja skozi predor. Nisem mogel verjeti, da je najina genialna ideja, kako prihraniti denar, ravnokar splavala po vodi? A nisva imela kam drugam kot peljati naprej proti kiosku na cestninski postaji. Mogoče je pa za cestnino kak prostor za obrniti?

“Dober dan,” sem navrgel najlepši nasmeh na obraz in pozdravil gospo, ki je kasirala tunelnino,“ a bi lahko kje tukaj obrnila, da se vrneva v Ljubljano, veste, sva liker kupila za ful ceneje, pa nama kalkulacija pade, če peljeva skozi predor, štekate, hehe.”

Gospa me je najprej nekaj časa gledala, nato zmajala z glavo in mi pod nos potisnila listek.

“Sedem evrov, obrnete lahko na avstrijski strani.”

Poparjen, ker moj moški šarm ni prinesel pričakovanega uspeha, sem plačal tunel in zapeljal vanj.

“Ne skrbi,” sem tolažil punco: “če izpustiva večerjo, bova še zmerom en evro na boljšem, pa še zgodbo imava.” Punca je prikimala. En evro ni veliko, je pa plus, si je verjetno mislila.

Na avstrijski strani sva zapeljala iz predora, se znašla na avtocesti in iskala priložnost, kje bi lahko obrnila in se vrnila, a odcepa ni in ni bilo. Naenkrat se je pojavil nek manjši izvoz, kjer je pisalo, da je prepovedano za vsa vozila razen za službena.

Vsega sem imel čez glavo. Kako za vraga cesta ve, katero vozilo je zasebno in katero službeno? Zapeljala sva v prepovedan odcep, pa čez avtocesto na drugo stran … in končala na ograjenem carinskem parkirišču za tovornjake, ki je vodil do carinskih hišk.

Nisem mogel verjeti svojim očem. Kako je možno, da ni nobene druge ceste s tega parkirišča? Stopil sem na gas, zdirjal čez celotno parkirišče in pred sabo zagledal enosmerno cesto. Cesta je bila odcep avtoceste, a v nasprotno smer. Nisem vzdržal. Punci sem zakričal:

“Ne skrbi, vse je pod nadzorom,” zagnal avto proti odcepu v prepovedano smer, na koncu odcepa ostro zavil na avtocesto proti Ljubljani in zakričal “YEEEEES!”.

Preden sem dokončal vzklik, so se pred nama od nikoder pojavili trije avstrijski policaji z dvignjenim loparjem v roki.

Ustavil sem za policijskim avtom in odprl okno. Policaj je stopil k nama in zahteval dokumente.

“Veste,” sem hitel pripovedovati svojo zgodbo v nemščini, “sva s punco ugotovila, da je liker 40 evrov, pa sva ga kupila za 25, nisva računala tunela, pa sva poskusila popraviti napako …”

Policaj me je utišal s kretnjo roke.

“Ne trudite se. Spremljamo vašo vožnjo od trenutka, ko ste prvič zavili na cesto, kjer je vožnja prepovedana.”

Poražen sem sklonil glavo. Punca ni rekla besede.

Plačala sva 50 evrov kazni.

In sedem evrov za predor v drugo smer.

Večerjala sva stare žemlje, namazane z margarino in marmelado.

Liker, ki sva ga kupila, sva zadržala zase. Pila sva ga samo ob posebnih priložnostih in v majhnih količinah. Kako ne bi. Stal naju je 89 evrov. Plus bencin.

Kolumna izraža stališča avtorjeve žene in ne odraža nujno stališča avtorja ali uredništva Metropolitan.si. Še več zgodb najdete na Kamenko.si, vsak zadnji petek v mesecu pa tudi na Metropolitan.si.

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc