Kmečki turizmi, te vrle kmetije odprtih vrat, se kar po vrsti spreminjajo v novokomponirane psevdoetnološke prehrambne štale nekakšnega nastajajočega kvazistila, križanega med tipičnimi avstrijsko-nemškimi »autobahn špelunkami« iz sedemdesetih, romarskimi krmišči in obrati najcenejše italoturistične slepeče vabljive ponudbe za trendovske zaslepljence. Nasvet: zbežimo in jih raje pozabimo. Toda kam? Ključne besede: pravi človek na pravem kraju, rustikalni gurmanski užitki, cankarjanska Vrhnika.

Bodimo konkretni – mimo stare vojašnice v Vrhniki proti Ulovki že po nekaj kilometrih ob smerokazu, na katerem nepomenljivo piše Kuren, zavijemo v klanec na levi in se kaj kmalu znajdemo pred pravo kmetijo odprtih vrat: »Na Kurenu«. Tipično razpotegnjena in skrbno urejena domačija je vsajena na brežino poleg stare cerkvice, ob seniku pa se v ogradi ležerno prestopa srnjad, prek katere se odpira zavidljiv razgled na ljubljansko nižavje.

Slavec Čičmir je kmečki oštir, ki pravzaprav ni niti pravi kmet niti oštir, toda neizmerno veselje do te vloge kar veje iz njega. Medtem ko smo deležni pozdravnega žajbljevega šnopčka, pripoveduje: »Tu je bila rojena mati. Enaindvajset hektarjev zemlje ni dosti, a se je od tega nekako le živelo in še kasneje smo se vsi občasno radi vračali.

A čas prinese svoje in življenje tu gori je zamrlo. Družinska hiša je bila sprva ponujena enemu, drugemu in še tretjemu, toda nikogar ni kaj dosti zanimala, saj na Kurenu ni niti elektrike niti vode. Zdaj vse poganjajo agregati. Vse se da, če se le hoče!«

Sprva sedimo v kotu pred točilno mizo in poskušamo domača vina. Kabernet franc je odličen, cviček zgleden, lansko belo teče kot med, letošnje pa bo do polnosti moralo še malce dihati. Prostor je, kakor se spodobi, poln kmečkih artefaktov, med katerimi v kotu zagledam za kmečke hiše značilni krucifiks, le da je ta Jezuščkova podoba nekam nenavadna, duhovito izrezljana skulptura iz korenine, ki terja vprašanje. »Kupil sem ga od nekega invalida, ki se ukvarja s tem. Zdel se mi je poln energije,« poenostavi gostitelj.

»Možakar, ki je izrezbaril podobo, ima res talent,« sem se strinjal še sam. Gospodar pa nas je že zvabil v razpotegnjeno jedilnico in nas posadil k obnovljeni krušni peči, pred nami pa se je znašla plošča z narezkom. Odlične divjačinske salame in dimljeni jezik ter obvezen pršut so razgibale prave domače vložene kapre, a ne popki, temveč plodovi.

Tega pri nas še nisem doživel in le malokdo sploh ve, za kaj gre. Lahko vam zagotovim, da so takšne kapre odlične! »Od vsakogar kaj dobrega pobereš,« pojasni sogovornik. »Moj oče je doma iz Šibenika, sam sem precej let prebil po dalmatinskih otokih, nekaj let kar na jadrnici.«

Kaj bi se torej čudili – uživajte.

»Govejo juho še vedno kuhamo pet ur. Če hočeš imeti vrhunsko juho, moraš dati meso v vročo juho, če pa hočeš skuhati odlično meso, ga moraš pristaviti v hladno vodo.« Slavec ima za zdaj odprto le ob koncu tedna, razen če se s skupino gostov dogovori drugače. In čeprav ima kmetijo odprto šele od februarja, bo lahko že v manj kot pol leta obiskovalcem ponudil deset sob s 25 do 30 ležišči.

Beseda zastane, ko se na mizi znajde rumena omleta z jurčki. Pa ne kar nekakšna omleta, temveč pristna 'old fashion' omleta, ki je zgoraj hrustljavo opečena, spodaj pa jajčka še malce tečejo in jurčki so, tudi to je že prava redkost, čvrsti na ugriz, iz njih pa se takoj pocedi aromatičen gobji sok.

Slavec stavi na staro krušno peč. »Dolgo sem hodil naokoli in si jih ogledoval, preučeval, spraševal vse mogoče ljudi … Razmišljal sem, kaj bi kazalo izboljšati, morda prestaviti kurišče in vlek, a na koncu se je izkazalo, da je najboljša prav taka, kakršna je. Poskusili boste kračo s krompirjem iz te peči. Prav zaradi peči sem se bolj posvetil zlasti kračam – svinjskim, telečjim … tudi žrebičkove sem že pripravljal, a morajo biti kar ves teden v paci, saj je sicer meso presladko,« navdušeno pripoveduje.

»Krače ne moreš le potresti s soljo in poriniti v peč, kakor to počno mnogi. Sam kar priznam: če hočeš nekaj izvesti vrhunsko, se ves čas učiš.« Mimogrede: krača je bila res dobra! Toda s tem še nismo končali. »Gostilničar« je vztrajal, da poskusimo še svinjsko zarebrnico z oljkami v omaki s polento iz peči.

Ko razmišlja o gostih, pravi, da je pač tako, da so nekateri notorično nezadovoljni in takim tako ali tako nikoli ne moreš ustreči. Oštir mora tudi potrpeti, saj je včasih zgolj in samo ventil za gostovo siceršnjo slabo voljo. »Navsezadnje to ni restavracija, saj mi sploh ni do tega. Nas je, kolikor nas je, in tako pač je. Vseeno pa moraš najti nekaj pozornosti in časa za prav vsakogar.«

Svojim obiskovalcem obljublja koprivovo in fazanovo juho, fazanovo pašteto in še marsikaj. Prijatelj, ki bo prišel na obisk iz Novega Sada, ga bo naučil izdelovati pravi domači papricirani kulen, to je že dogovorjeno. Ne morem se več zadrževati in ga kar naravnost vprašam, kje je izgubil pol prsta.

Pa pravi: »I, seveda, oštir brez prsta! Kje neki, v salamah! In tisto leto so bile salame menda zelo dobre, ha, ha, ker jih ni nič ostalo.« Padla je že krepka noč, ko nam je uspelo pospraviti še strnjenko s hruškami in prelivom pa štrudel in … Ja, na Kurenu se bom še oglasil. Tudi če ne bo Katanca, ki je, čeprav Slavec o tem noče govoriti, menda zakupil gostilno za svoj novoletni žur!

TEKST: Igor Rosin

FOTO: Bor Dobrin

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev