Sadam Husein je ime, ki ga iraški radio omeni menda tudi do petdesetkrat na uro, v katerega čast je bilo spisanih več kot dvesto pesmi, medtem ko časopisi z njegovo sliko na prvi strani izhajajo, pa čeprav zraven nimajo kaj napisati. Toda z njegovim imenom in podobo je obseden ves svet, ne le Iračani in predvsem – on sam. A koliko ob vsem, kar slišite in preberete, veste o njem, razen to, da ga je absolutno treba ukrotiti (beri: ubiti), da živi menda v nekakšnih palačah v Bagdadu in da imajo vsaj Američani, Kurdi in Iranci z njim še neke neporavnane račune?

Osnove

Sadam Husein je za svoj rojstni dan, ki je kakopak iraški državni praznik, določil 28. april 1937, kar pomeni, da bo v treh mesecih dopolnil svoje 66. leto. Taka je uradna verzija. Toda ker izvira iz hudo revne kmečke družine, ki bi ji težko pripisali tako natančen zgodovinski spomin, in zavoljo poroke s sestrično Sajido, ki naj bi bila po zelo glasnih špekulacijah nekaj let starejša od njega (kar v arabskem svetu ni najbolj priporočljivo), je fant menda privzel kar rojstni dan nekega svojega prijatelja …

Odraščal je brez očeta, zato lahko zatrdimo, da je imel ključni vpliv na mladega Sadama njegov bagdadski stric Kairalla Tulfa, pri katerem je živel od svojega desetega leta in ki ga za razliko od očima ni pretepal in pošiljal krast, da bi družina lahko preživela. Zato pa mu gredo vse zasluge za oblikovanje političnih pogledov bodočega iraškega predsednika.

Naj bo dovolj, če povemo, da si je Kairalla za naslov svojega političnega pamfleta izbral (prevod je grob) »Tisti, ki jih bog ne bi smel ustvariti: Perzijci, Židje in muhe.« Razlaga: »Perzijci so živali v podobi ljudi. Židje so mešanica umazanije in ostankov različnih ljudi. Muhe pa so uboga, nerazumljena bitja. Zakaj jih je bog ustvaril, ne moremo razumeti.«

Na desni roki blizu zapestja ima Sadam še vedno tri temno modre pike, tetovažo, ki nedvoumno sporoča njegov revni kmečki izvor in ga v ničemer ni ovirala, da se ne bi kasneje proglasil za neposrednega (in, jasno, tudi nezmotljivega) Mohamedovega potomca, ki je v treh letih daroval 24 litrov (!) lastne krvi, da so z njo prepisali Koran.

Glede na njegov izvor je treba poudariti, kako si je moral prizadevati, da so ga končno le poslali v šole, čeprav je svoje »resnejše« izobraževanje zaključil nekje na začetku pravne fakultete v Egiptu, uradni naslov pa si je v Bagdadu kasneje prislužil na sebi lasten način – s primerno predstavitvijo svojega najmočnejšega argumenta, orožja (ciniki pravijo, da je s tem pokazal odlično razumevanje iraškega prava, zato si je diplomo tudi zaslužil).

Velja še omeniti, da mu zaradi preslabih ocen ni uspelo priti na vojaško akademijo, kar je ostalo vir mnogih frustracij (marsikatero šolano vojaško glavo je tudi stalo življenja) in tudi čisto konkretnih katastrofalnih strateških potez v vojni z Iranom in kasneje pri napadu na Kuvajt.

Naj zadošča, če zapišemo, da se je leta 1956 pridružil nacionalistični stranki Baas, 16. julija 1979 pa z oblasti tudi formalno odstranil svojega mentorja al-Bakra in se kot formalno drugi mož Iraka zavihtel na najpomembnejše, predsedniško mesto. Metode so bile neizprosne: čistka po prevzemu oblasti je postala legendarna. Sledile so ji še mnoge in biografu Coughlinu se je ob omembi neke kasnejše »čistilne akcije« zapisalo, da je pravzaprav že kar občudovanja vredno, da se je sploh še imel koga znebiti.

Vse (beri: oblast) ostane v družini

Kar je po eni strani seveda dobro, po drugi pa je imel Sadam s svojo familijo vedno precejšnje težave, ki jih je pred javnostjo kljub medijem, v katerih so se pojavljali vsi srečni kot zgled, ki naj bi mu sledilo vse ljudstvo, le slabo prikrival. Največje težave je imel z najstarejšim sinom, Udajem, od diplome leta '84 vodjo iraškega olimpijskega komiteja, katerega prostore je podjetni mladenič spremenil kar v zasebno ječo!

V času mednarodnih sankcij je Udaj vodil tihotapske posle, ki so mu prinašali ogromno denarja, slovel pa je tudi po svoji seksualni nenasitnosti, zaradi katere so se ga bale celo deklice, mlajše od dvanajst let. Udaj, ki mu oče za razliko od umirjenejšega brata Kusaja pomembnejših funkcij ni zaupal, z bratom menda ni v najbolj prisrčnih odnosih, saj mu postaja vse bolj jasno, da si je s svojimi ekscesi zapravil sicer praktično neodtujljivo pravico do nasledstva.

Sadam Husein se je s sestrično Sajido poročil leta '63 in rodilo se mu je pet otrok. Kljub svojemu stanu pa je bil mož menda nor na blondinke, zaradi česar si je tudi Sajida začela barvati lase. Čeprav je tolerirala moževe občasne »trenutke slabosti«, je svojo bolečino zaradi dejstva, da jo vara z visoko mlado plavolasko Samiro, ženo direktorja iraške letalske družbe, oktobra '88 zaupala najstarejšemu sinu in ga rotila, naj hitro ukrepa, češ da obstaja velika nevarnost, da se bo oče poročil s prešuštnico, kar pomeni, da bo Udaj ostal brez dediščine.

Tako je na sprejemu v čast žene egiptovskega predsednika Mubaraka Sadamovega poskuševalca hrane, ki naj bi očeta in njegovo ljubico seznanil, s palico pred vsemi gosti pretepel do smrti. Sadam se je sinu, ki je med vojno skrbel, da nočno življenje v Bagdadu ni zamrlo, kljub temu da so bili vsi njegovi vrstniki na fronti, javno odrekel in postavil pred sodišče, za njegovo izpustitev pa je moral prositi celo umorjenčev oče, sicer Sadamov glavni kuhar. Udaja, ki ga je bojda tudi temeljito premlatil (mimogrede je menda pretepel še ženo), je nato poslal k stricu v Ženevo, kjer naj bi se med švicarskimi hribi malce umiril.

Že dan po dogodku je iz vseh iraških časopisov izginilo Udajevo ime (v kolofonu je bil vedno naveden kot glavni in odgovorni urednik), odstopljen pa je bil tudi z mesta predsednika olimpijskega komiteja in nogometne zveze ter rektorja univerze za znanost in tehnologijo. Toda zaradi njegovih pogostih izbruhov mu niti švicarske oblasti niso dovolile ostati in Udaj se je vrnil med iraške olimpijce ... Sajida, »žena vseh žena«, in Sadam, »tisti, ki se zoperstavlja«, sta se uradno ločila, Sadam pa se je nato menda poročil s Samiro, novo »prvo damo«.

Sadam in Sajida na začetku skupnega življenja na iraško smetano nista naredila vtisa. Sadam je bil v družbi bolj plah in tih, Sajida pa da je izgledala »kot njen oče z lasuljo«. Sčasoma je mož ob boljšem plačilu za svoje usluge razvil drag okus – predvsem za avtomobile in obleko. Oblačili so ga v enem bagdadških najdražjih šiviljstev, Harootu, kamor je hodil vsaj enkrat tedensko. Kasneje so mu postali všeč tudi krojači v Ženevi. V svoji zbirki ima – za razliko od s čevlji obsedene Imelde Marcos – menda več kot štiristo pasov. Kar se avtomobilov tiče, so mu bili od nekdaj všeč predvsem mercedesi.

Riž in stročnice svojega otroštva je Sadam po hitrem postopku zamenjal z bolj ameriško hrano; posebno rad je imel meso, pečeno na žaru. Kremenatle je menda rad posplaknil s portugalskim vinom Mateus rose. In če je kot mladenič kadil pipo, je v svojih zrelejših letih raje puhal cigare, ki mu jih še danes dostavlja prijatelj Castro. Ljubezen do cigar in avtomobilov je podedoval Udaj; če mu je bil kak avto (ženska itd.) všeč, so njegovi varnostniki poskrbeli, da je to tudi dobil.

Kadar ni delal v svoji pisarni, je Sadam rad obiskoval drage restavracije ali hodil na lov, najraje pa se je zadrževal v lovskem klubu Nadi al-Said, kjer se je od začetka 70. zbirala nova vladajoča elita. Postal je samozavestnejši in v klubu rad nazdravljal z viskijem Johnnie Walker Black Label. Sajida ga je le redko spremljala v javnosti.

Da bi plačal svoj dragi življenjski slog, je spet dovolil konjske dirke (prej prepovedane zaradi neislamske narave hazarderstva), predvsem pa mu je leta '72 uspelo nacionalizirati nafto, s katero je Irak osem let kasneje že zaslužil 26 milijard dolarjev (ko je stranka Baas prišla na oblast, 476 milijonov). Irak se je začel modernizirati in se kmalu razvil v eno najnaprednejših arabskih držav, Sadamu pa se je začela nasmihati uresničitev velikih sanj: postati voditelj vseh Arabcev.

Po tem ko je postal predsednik, so odprli stalno razstavo o njegovem življenju, v posebnih izdajah časopisov so se Iračani lahko poučili o hobijih svojega vodje, denimo vrtnarjenju in ribolovu. Sajida, nekoč tiha učiteljica, je s predsedniškim letalom začela šopingirati po svetu – v londonskem Hermesu je zapravila na milijone funtov, všeč so ji bili tudi ženevski butiki, najbolj pa se je zaljubila v newyorško veleblagovnico Bloomingdale's.

Sadam je vedno veljal za zelo delavnega in metodičnega človeka; v svoji skromni pisarni je preživel tudi po sedemnajst ur na dan. Zaradi obilice obveznosti originala so se že zgodaj začele pojavljati tudi njegove kopije, legendarni Sadamovi dvojniki (svojega je imel menda tudi Udaj), ki so se hodili kazat iraškemu ljudstvu, ko je imel šef pomembnejše opravke (leta ’84 so menda enega celo ubili). Toda po poskusu atentata med obiskom neke vasi se je Sadam odločil, da je populističnih ekskurzij med ljudstvo dokončno konec.

Od tedaj se v javnosti pojavlja le redko. Paranoja, ki ga je spremljala od nekdaj, je postala samo še bolj očitna. Kadar je kam potoval, so se naokrog vozili še drugi konvoji vozil, da bi zmedli morebitne napadalce. Spal je v različnih varnih hišah in jih pogosto menjal, celo kapo svoje lovske obleke je dal obrobiti s kevlarjem. Že od konca 70. je imel lastne kuharje, ki so se jim pridružili še poskuševalci hrane.

Svoje zdravje je zaupal le tujim zdravnikom. Da bi se zaščitil pred morebitnimi napadi iz tujine, je dal zgraditi mrežo podzemnih bunkerjev (ravno zdaj so bili Američani na »izobraževanju« v Titovih bunkerjih, ki so menda hudo podobni Sadamovim, le da imajo namesto dveh kar sedem izhodov) in konstantno potoval med svojimi palačami. Teh je menda danes dobrih dvajset in vsaka ima lastne vrtove ter tako zagotovljen dotok hrane, pa tudi lastne varnostne enote.

Sadam je Udaja konec leta '84 poročil s hčerjo svojega polbrata Barzana, ki je živel v izganstvu kot iraški veleposlanik pri Unescu v Švici. Toda Saja se je po treh mesecih k očetu vrnila polna brazgotin, ureznin in modric. Več sreče je imel Sadam s Kusajevo poroko, a zakon se je kljub temu končal takoj, ko je na svet privekal drugi otrok. Svojo drugo najstarejšo hči Rano je poročil s svojim bratrancem Sadamom Kamelom, mlajšim bratom Huseina Kamela, moža Ranine starejše sestre.

Sadam, obseden s postavljanjem spomenikov samemu sebi, je po koncu vojne z Iranom v centru Bagdada postavil slavolok zmage v obliki dveh prekrižanih sabelj, ki sta ju na vsaki strani držali kopiji njegovih pesti. Začel je tudi rekonstruirati mesto, kjer je stal antični Babilon. Na opekah je pisalo: »Nebukadnezarjev Babilon je bil obnovljen v eri voditelja predsednika Sadama Huseina.« Delal je za zgodovino; pomembno mu je bilo, kaj si bodo o njem mislili čez stoletja, in prepričan je bil, da je enak velikanom arabske zgodovine.

Vse za preživetje

Če je s kombinacijo strahovlade, propagande, dviga standarda iraškega ljudstva in kasnejših liberalnih reform do leta 1991 še nekako krotil svoje ljudstvo, se je po koncu operacije Puščavski vihar to prvič začelo množično in javno obračati proti njemu (Kurdi na severu, šiiti okrog Basre, Najafa in Karbale ...). A vendar je ukrotil upore in se z nova utrdil na oblasti, medtem ko so zahodne vlade tuhtale, kako bi se ga znebile.

Namesto tega sta se morala od oblastniških stolčkov posloviti dva Sadamova največja nasprotnika, Margaret Thatcher in George Bush, na kar se je presrečni iraški predsednik odzval s streljanjem na svojem balkonu. Ko je očka Bush aprila 1993 obiskal Kuvajt, Sadam ni pozabil nanj: presenečenje v obliki avtomobila bombe, katerega moč bi uničila center Kuwait Cityja, so prehitro odkrile tamkajšnje oblasti.

Tako kot je njemu spodletel atentat na Busha, je spodletelo tudi vsaj deset bolje dokumentiranih poskusov atentata nanj, vključno s tistim, ki ga je pripravljala CIA. Sadamova mati je veljala za jasnovidno in je prihodnost napovedovala s pomočjo školjk. Tudi Sadam sam je bil vraževeren. Njegova slepa prerokovalka je nekoč napovedala, da bo umrl kot žrtev atentata. Seveda ji je verjel in delal vse, da bi se to zgodilo čim kasneje.

Od tihotapljenja nafte v času embarga, ki je sledil zalivski vojni, iraško ljudstvo ni imelo prav dosti, zato pa sta se Udaj in njegov svak Husein Kamel drenjala na vrhu lestvice najbogatejših Iračanov in tekmovala, kdo bo imel v svoji zbirki več prestižnih avtomobilov. Potem ko se je Udaj odločil odločneje poseči v igro na vrhu in z naročenimi članki skušal diskreditirati svojega strica, šefa policijskega ministrstva, in ga med enim svojih pogostih pijanskih izbruhov tudi ustrelil v nogo, da so mu jo morali amputirati, sta brata Kusein in Sadam Kamel v strahu pred Udajevim besom skupaj z ženama, Sadamovima hčerkama Rahdo in Rano, avgusta 1995 zbežala v Jordanijo.

Prvič je tedaj iz Iraka pobegnil kak član vladajočega klana. Brata sta poznala tako rekoč vse skrivnosti režima in nista se jih branila razkriti. Besni Sadam je Udaju spet odvzel vse naslove in njegove enote so osvobodile njegove »privat« zapornike. Toda prebežnika pričakovanega azila v ZDA nista dobila – zato pa je na hitro razpisanem referendumu Sadam dobil 99,96 % glasov. Okrepljen je kmalu za tem stopil v stik z zetoma, jima ponudil predsedniško oprostitev in – seveda – očeta svojih vnukov takoj po vrnitvi dal ubiti.

Hčerki nista s Sadamom govorili nikoli več. Sadam in Sajida sta se po ločitvi videla samo še enkrat, ob postelji sina Udaja, na katerega so streljali decembra '96. Kljub osmim metkom so ga kubanski zdravniki uspeli rešiti in v nekaj letih si je dodobra opomogel, čeprav menda večino časa preživi v invalidskem vozičku; stoji le na uradnih fotografijah in med televizijskimi nastopi.

Po operaciji Puščavska lisica leta '98 si je trgovina v Iraku spet opomogla, stavbe so obnovili in Sadam se je vnovič lotil postavljanja spomenikov »za večnost«. Med mošejami, ki jih je dal graditi, je bila največja mošeja »matere vseh bitk« v središču Bagdada. Štirje minareti v obliki štirih raket scud, ki so jih Iračani poslali nad Izrael, so visoki vsak po 43 metrov (operacija Puščavski vihar je namreč trajala 43 dni).

V mošejo so spravili Koran, napisan s Sadamovo lastno krvjo, bazen ob vznožju enega od minaretov pa so ozaljšali še z mozaikom v obliki Sadamovega prstnega odtisa, v katerem se je skrival njegov podpis. Tudi Sadam Tower, stolp z vrtečo se restavracijo na vrhu, ki ga je uničila zavezniška raketa, so obnovili – in to dvakrat višjega, kot je bil. Ostanke rakete pa so pretopili kar v izmaličene obraze Thatcherjeve in Busha, ki krasijo vznožje stolpa.

General v svojem blodnjaku

Sadam Husein spi le nekaj ur na dan; vstaja menda že ob treh zjutraj in gre plavat (njegove palače naj bi bile polne bazenčkov in fontan, saj je voda znak obilja), kar mu skupaj s sprehodi pomaga pri težavah s hrbtom, zaradi katerih rahlo šepa. V Bagdad naj bi dvakrat tedensko prihajale pošiljke sveže hrane (jastogi, rakci, ribe, mlečni izdelki), ki jih pred uporabo v kuhinji temeljito testirajo za morebitno sevanje in strupe.

Ker nikoli ni jasno, kje bo preživel dan in kje bo spal, vse tri obroke vsak dan pripravljajo v vseh njegovih palačah, velja pa, da Sadam bolj malo je in hrano pušča na krožniku. Namesto zelene uniforme spet nosi obleke (menda mu je to predlagal Kofi Anan, češ da bo dvignilo njegov državniški ugled), si barva lase in kljub slabovidnosti v javnosti ne nosi očal, zaradi česar mu morajo govore natisniti v velikih črkah, ki jih še lahko prebere. Njegovi javni nastopi so nekaj posebnega – kljub vsemu Sadam ne zmore skriti svojega skromnega porekla, ki veje iz njegovega naglasa in nerodnih stavčnih struktur.

65-letni visokorasli Sadam sicer menda prav rad bere (gre za knjige o arabski in vojaški zgodovini ter velikih državnikih, najbolj ga menda intrigira Churchill) in gleda televizijo (iraške postaje, CNN, Al-Jazeero, BBC, Sky ...). Med njegovimi najljubšimi filmi najdemo Šakala, Državnega sovražnika, vse tri Botre ter Starca in morje. Tudi sam je menda talentiran pripovedovalec, slabše pa mu gre kot piscu, čeprav sta kot delo anonimnega avtorja že izšla Sadamova romana Zabiba in kralj ter Grad trdnjava, tretji pa naj bi – končno tudi z njegovim podpisom – izšel kaj kmalu.

Sadamova uradna biografija v 19 zvezkih je obvezno čtivo vsakega vladnega uslužbenca, kar se tiče filmov, pa si je Sadam Husein dal posneti biografijo z naslovom The Long Days, ki naj bi jo uredil celo režiser treh Bondiad, Terence Young. Ko smo to preverjali na spletni bazi podatkov iMDb, filma sicer nismo našli, smo pa opazili, da je Sadam Husein omenjen kot igralec. In kaj naj bi posnel?

Leta 1990 film Sadam Husein: Defying the World – A Visual Biography (igral je, kako presenetljivo, sebe), leto kasneje Desert Storm: The War Begins (tudi sebe), leta '93 Islamic Fundamentalism&Democracy (ja, sebe) in končno leta 2000 film Uncle Sadam, najdemo pa ga tudi v leta '95 posneti epizodi nanizanke JAG. Sicer pa lik Sadama Huseina zelo dobro poznajo vsi ljubitelji risanke South Park (v peklu greni življenje samemu Satanu, saj ima ta hudo resničen občutek, da ga Sadam izkorišča – in to samo za seks!), najdemo pa ga tudi v obeh delih filma Napihnjenci in Velikem Lebowskem – če sta ga v South Parku animirala Parker in Stone, ga v svetu filma redno upodablja Jerry Haleva.

Pred dvema letoma se je v imenu »odpiranja novih gospodarskih priložnosti« s Sadamom Huseinom srečal tudi naš lokalni politik, Zmago Jelinčič, ki se rad pohvali, da je tedaj od iraškega predsednik dobil zlato uro s Sadamovo podobo na številčnici. Hej, morda gre za enega tistih rolexov, ki jih je Sadam med iraško-iransko vojno podarjal svojim oficirjem, ki so se še posebej izkazali, medtem ko so družine padlih vojakov v tolažbo dobile zastonj avto, zaplato zemlje, posojilo ...

»To je bilo kratko srečanje, za katerega nisem vedel, kdaj se bo zgodilo. V ogromno palačo so me pripeljali s črnim mercedesom z zatemnjenimi šipami. Bilo je sicer kar nekaj kontrol, vendar nič posebnega. Na srečanju nas je bilo več in Sadam nam je v bistvu povedal le nekaj vljudnostnih fraz, ki jih je prevedel zunanji minister Tarik Aziz. Kako vem, da sem se srečal s pravim Sadamom?

Sadam ima pet dvojnikov in če se slika s tujcem, zagotovo ne gre za pravega Sadama. In ta se z nami ni slikal … Rekel bi, da je Sadam možak trdne volje, ki ima blazno rad svoj narod. Kar se odnosa ljudi do njega tiče, bi lahko potegnil paralelo med njim in Titom. Sicer pa bi jaz s Sadamom vedno sodeloval in sklepal pogodbe. Ne nateguje ljudi, to sem prepričan. Beseda tam veliko pomeni. Je pa zaljubljen v orožje in ima puške raje od pištol.«

Se pa Jelinčiču ni uspelo srečati z Udajem, čeprav je bilo menda že vse zmenjeno. »Srečal sem se z njegovim namestnikom. Dogovarjali smo se, da bi šla naša nogometna ekipa v Irak, ki bi vse plačal, tudi gorivo za avion, saj ima Udaj fuzbal zelo rad. Pa potem zaradi slovenske strani iz tega ni bilo nič.«

No, Udaj, ki je vmes postal doktor, bo te dni v Iraku gostil znanstveno konferenco pod motom »Od Hamurabija do Sadama Huseina, kreativna preteklost, sijoča sedanjost in ambiciozna prihodnost. Iračani so izumili prvo črko in v roki držali prvi skalpel.«

Sadam pa je pred nekaj urami ravno končal svoj govor ob dvanajsti obletnici »matere vseh bitk« in napovedal, da bodo ameriške sile, ki bi napadle Bagdad, naredile samomor na njegovih zidovih … Hkrati se pojavljajo špekulacije, da naj bi bil pripravljen celo odstopiti in se zateči v tujino. Milo rečeno: ne verjamemo. Tip bo umrl na oblasti. Vprašanje je le, kdaj. In seveda, kdo ga bo nasledil. Hej, to bo šele zanimivo …

TEKST: Barbara Bizjak

ILUSTRACIJA: Goya

Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić