Kdo je Stojan Petrič?

Medtem ko je bila celotna privatizacija en sam velik škandal, sezona odprtega lova na milijarde nekoč državnega premoženja, bo dodelitev del pri izvedbi drugega tira le še češnja na vrhu poročne torte med slovensko pretežno 'levo' politiko in rokomavhi slovenske tranzicije. Pajdaška ekonomija bo dosegla svoj vrhunec.

Šlampasta tranzicijska zakonodaja je omogočila, da je cela vrsta rokomavhov prišla do lastništev podjetij brez enega samega centa lastnega vložka. Večina je svoj plenilski pohod končala v razkroju in izčrpavanju teh podjetij, nastale so nepregledne hobotnice povezanih podjetij in oseb, denar je končal v davčnih oazah, legendarne blagovne znamke so bile pokončane ali za bagatelo prodane tujcem. Bančno luknjo smo zakrpali davkoplačevalci z ne vemo niti točno koliko, vsekakor pa s preveč milijardami evrov. Če bi vsaj odvečne milijarde raje namenili za 'demografski sklad', bi bilo postelj v domovih za upokojence dovolj in povprečna pokojnina bi bila višja za vsaj 200 evrov.

Kjer je zakonodaja vsaj za silo omejila brezkompromisno plenjenje, sta plenilcem ponudila roko politika in sodstvo. Skoraj nikomur od plenilcev se ni zgodilo nič, nekaj izjem je bilo zgolj za vzorec, da ljudje dobijo (zmoten) občutek, da se lahko kaj zgodi tudi komu od velikih. Rokomavhi so od nekdaj znali s politiko, politika s sodstvom, nadzor in organi pregona pa so nesramežljivo prespali tri desetletja. Pretirana imuniteta sodnikov, na primer trajni mandat, je pač pogodba s hudičem.

Kdo vrti kolesje države in zakaj je dobro vedeti, da to ni (le) politika

Novinarji pogosto zastavljamo vprašanja politikom o tem, kdo so tisti, ki v resnici odločajo. Kdo so tisti, ki držijo vajeti države, kdo je tista nevidna roka, ki deli, vlada in ščiti (pred pregonom)? Zatekamo s k pojmom, kot so 'globoka država', 'strici iz ozadja', 'murgle', 'ugrabljena država', v resnici je pa navadna lopovščina. Slovenija je po treh desetletjih samostojnosti skorumpirana do zadnje pore. Neki srbski prijatelj mi je ob eni svoji grenki izkušnji rekel: »Vi niste nič boljši od nas, samo nadeli ste si bele rokavice, da je lepše videti.«

Ljudstvo lahko ob tem dobi zmotno predstavo, da novinarji res ne vemo, kdo vrti kolesje države. Velika zmota. Novinarji zelo dobro vemo, kako gredo te stvari. Pogosto so nam znana tudi konkretna imena, konkretne povezave med rokomavhi in politiki, imamo njihove telefonske številke. Ampak jih ne kličemo radi, ker nas tudi oni ne slišijo radi, odgovori so pa zmeraj enaki – »o tem ničesar ne vemo« ali »s tem nimamo nič«.

Žal je z razodetjem največkrat težko, misija nemogoče. Ker ti isti rokomavhi ne obvladujejo le politikov in sodstva, ampak tudi medije. Ne samo medije kot takšne, tudi distribucijske kanale, ki so usodni vezni člen med mediji in bralci. Ko začne neodvisni medij ogrožati plenilski kartel, mu preprosto presekajo denarni tok: umaknejo oglaševanje, zapletejo z distribucijo, če ni miru, pošljejo še kakšno dobro orkestrirano inšpekcijo, da vas zaposli za nekaj časa.

Vsi to vedo. Tudi največji svetohlinci, guruji 'vladavine prava', vedo vse o tem, ker jim včasih to povemo na štiri oči. Zgodi se seveda nič. V najboljšem primeru so to možje s figo v žepu, večinoma pa kar kooperanti.

Prišel je čas, da politiki javno priznajo, da v resnici oni ne odločajo o ničemer, temveč so zgolj servis v rokah posameznikov, ki imajo moč in denar (in le to jih tudi zanima), da v ozadju vrtijo vse, tudi kolesje države. Številni med njimi si v sanjah predstavljajo celo, da v rokah držijo meč, s katerim lahko sekajo glave. Z nekaj telefonskimi klici si uredijo proračunska sredstva, ustavijo pregon ali, še huje, zaustavijo denarni tok, da koga spravijo na kolena, ali celo uredijo pregon proti tistim, ki se jim ne priklonijo dovolj globoko. Te procese obvladajo do popolnosti.

Danes začenjamo serijo člankov o enem od 'nedotakljivih', Stojanu Petriču. 'His way or no way' (bo po njegovo ali pa ne bo). Človeku, ki se menda ne boji nikogar. Razen medijev in ljudi, ki se ne bojijo njega. Staknil je oboje hkrati.

Kdo je Stojan Petrič?

Nekateri ga poznajo kot dolgoletnega predsednika uprave koncerna Kolektor, uglednega gospodarstvenika, drugi kot medijskega mogotca, ki obvladuje največjo časopisno hišo Delo, tretji kot slovenskega gradbinca, ki kot za stavo pobira posel za poslom, kot človeka iz omrežja nekdanjega predsednika države Milana Kučana in enega ustanovnih članov njegovega medtem zvodenelega Foruma 21, tesno povezanega z omrežjem Zorana Jankovića. Pripravljali so ga celo za predsednika vlade, pa je k sreči spodletelo zaradi partijskih frakcijskih bojev. Da, v vseh teh točkah je mogoče prepoznati Stojana Petriča. In v vseh teh točkah je mogoče prepoznati posledice njegovih ravnanj.

Podjetja, povezana z njim, so v nekaj letih prek javnih naročil in z vsemogočimi posli z državo in državnimi podjetji iz proračuna prejela okrog milijardo evrov. Davkoplačevalsko milijardo evrov. Veste, koliko je to denarja? Vašega denarja.

Zdaj je na vrsti pohod še na drugo milijardo. Vašega denarja. Pohod, ki ga v razviti demokratični državi nikdar ne bi bilo.

Pa se za trenutek ustavimo pri Kolektorju

Idrijsko podjetje Kolektor je leta 2002 postalo povsem slovensko podjetje v lasti več kot tisoč delničarjev, upokojencev in zaposlenih. Sliši se fantastično, podjetje v lasti slovenskih delavcev. A čez desetletje se je izkazalo, da je pri menedžerskem odkupu Kolektorja sicer res sodelovalo okoli tisoč posameznikov, pretežni del lastništva pa je dejansko pristal v rokah peščice najvidnejših kadrov iz idrijske skupine, največji med njimi pa je seveda Stojan Petrič. Privatizacija se je na tiho začela že takoj po osamosvojitvi. Od nekod se je nato vzel še čarobni FMR. Kdo ga obvladuje? Ugibajte!

Kako natančno je prišel do lastništva, uradno še vedno ni znano, namigovanja pa so bila, da s pomočjo posojil državnih bank in spretnih odvetnikov. Svojega denarja ni imel, ker ga ni imel od kod imeti, pred tem je dobival le plačo, podobno kot stotine njegovih kolegov v Kolektorju. V Kolektor je prišel kot mlad ekonomist, z rokami v (praznih) žepih. Kolektor je bil ustanovljen leta 1963, ko je Stojan še gulil osnovnošolske klopi, z ustanovitvijo Kolektorja ni imel nič, za nastanek Kolektorja torej ni imel nobenih zaslug. Materialnih dokazov za pregon očitno ni bilo dovolj, morda pa tudi ne interesa, nekaj se je sicer šušljalo in vendar enako hitro tudi zvodenelo. Kakorkoli, Stojan Petrič je z leti postal močan, ne pa tudi dovolj previden, lepše povedano: vse manj previden. Predolga nedotakljivost pri mogočnežih vseh sort pogosto povzroči narcistično motnjo, ljudje se začnejo počutiti nedotakljive in začnejo delati (tudi usodne) napake.

Po ETRI je sicer postal previdnejši. Nadzorni sveti so postali sosveti, Nemci jim pravijo Beirat, posvetovalno telo. Nadzorniki odgovarjajo s svojim premoženjem, sosvetniki so pa le nekakšni rekreativci, ki malo svetujejo. Stojanu Petriču so bolj pri srcu sosveti. A se tožilstvu in nadzornim institucijam to še ni posvetilo?

Leta 2016 in 2017 so namreč kriminalisti vendarle stopili tudi v njegove sobane. Gre za sporno lastninjenje dobro stoječega podjetja ETRA, ki ga je Kolektor kupil leta 2010. Policija sumi, da je Stojan Petrič (in še štiri osebe) kot odgovorna oseba pri nakupu ETRE zlorabil svoj položaj, omogočil milijonsko korist podjetjem, s katerimi je lastninil ETRO, in domnevno povzročil milijonsko škodo.

Prav primer ETRA je tisti, na katerem bomo gradili prihodnje zgodbe o Stojanu Petriču, verjetno bomo tam tudi začeli. In pri stranpoteh slovenskega sodstva. Ko začneš po Idriji spraševati o teh rečeh in Petričevem epskem sporu z Edvardom Svetlikom, se te ljudje izognejo na daleč, zaprejo polkna na hišah in počutiš se kot v kakšni zakotni sicilijanski vasici. Čutiti je strah. Bo o tem končno spregovoril tudi Edvard Svetlik? Povedo ti, da je Stojan Petrič nevaren človek, boj se ga. Eh.

Slovenska sodišča in vplivni posamezniki

Od tod dalje pa se kaže vpliv ljudi, nevidne roke stricev iz ozadja na slovensko sodstvo. Specializirano državno tožilstvo je avgusta 2017 na podlagi policijske kazenske ovadbe zahtevalo preiskavo zoper vseh pet oseb zaradi sumov zlorabe položaja in pomoči pri kaznivem dejanju v zadevi ETRA. Zahteva je pristala v rokah koprske sodnice na okrožnem sodišču, ki je julija 2018, torej skoraj eno leto po vložitvi zahteve po preiskavi, zahtevo tožilstva zavrnila. Tožilstvo se je zoper sklep pritožilo na višje sodišče, ki je zadevo vrnilo okrožnemu sodišču v ponovno odločanje. A je senat okrožnega sodišča zaradi nestrinjanja te iste sodnice zopet zavrnil zahtevo po preiskavi. In tožilstvo se je znova pritožilo. Letošnjega marca je višje sodišče odločilo: preiskava se izvede. Zdaj je zopet na vrsti tožilstvo, da presodi, ali je dovolj materialnih dokazov za obtožnico. To je tri leta po hišnih preiskavah. Deset let po nakupu ETRE. Čas teče. Ampak do zastaranja je še dovolj daleč, da še lahko škljocnejo lisice, če bi bila takšna sodba v imenu ljudstva. Stojan Petrič baje ne spi mirno. Zaradi ETRE ali (še) česa? Mu lahko ETRA na koncu sfiži recept za drugotirsko čorbo ?

V tem času smo se številni mediji spraševali, zakaj je primer sploh pristal v Kopru in predvsem zakaj je šla (ena od dveh) preiskovalna sodnica na korpskem okrožnem sodišču tako zelo na roke Stojanu Petriču? Zakaj je zavračala preiskavo in zakaj je višje sodišče pri njej vztrajalo? Je mogoče njeno odločitev res pripisati strokovno neodvisni sodniški presoji ali pa so v ozadju večji interesi? Vplivi? Zastaranje? Morda prepletenost z osumljencem? Avreola nedotakljivosti?

Še huje: informacije o poteku postopka koprsko sodišče skriva kot kača noge. Stopnja dodeljene tajnosti postopka je nedvomno neadekvatna primeru. Javnost ima pravico izvedeti, kdo je lik, ki je že pokasiral državno milijardo in bi rad kmalu še drugo. Neodvisnosti sodstva navkljub, nekdo bo moral narediti red in razkriti potek sodnih postopkov. Ker so pomembni in so v javnem interesu.

Kako Slovenci občutimo posledice delovanja Stojana Petriča?

Če zgornji primer bralca ne prepriča, češ da se ga to ne tiče, predstavljamo v nadaljevanju bolj plastičen primer, kako Stojan Petrič lakomno škoduje slovenskemu davkoplačevalcu. Kot smo zapisali, je Stojan Petrič zadnja leta postal pomemben slovenski gradbinec. Nekako simbolično je vstopil v velike in na koncu zelo pošvedrane čevlje Ivana Zidarja. Eden od ključnih poslov, za katerega se je potegoval, je druga cev karavanškega predora.

Vsako poletje vidimo kilometrske kolone pred karavanškim predorom. Letos so izmerili kar 14-kilometrsko kolono in najbrž ni bila najdaljša v zadnjih letih. V vrsti ure in ure čakajo dopustniki, ki za seboj tako zaradi slabe volje kot tudi zaradi pomanjkanja bontona puščajo nesnago ob robu ceste. Več let ob cesti proti severu tudi ni bilo sanitarij in lahko si samo zamišljate, kakšno svinjarijo so lahko gledali domačini po turistični sezoni. A v koloni ne stojijo le osebna, ampak tudi tovorna vozila. Tovornjaki, ki so velik del logistike in pri katerih se v nasprotju z osebnimi vozili z vsako uro čakanja strošek prevoza viša. Da o ekologiji sploh ne govorimo. Lahko bi rekli, da se nas tudi to ne tiče, a logistika je eden od ključnih generatorjev slovenskega gospodarstva.

Ceno za pokritje interesov Stojana Petriča plačujemo vsi slovenski davkoplačevalci

DARS je zato razpis za gradnjo druge cevi, ki bi te zastoje občutno zmanjšala, objavil konec leta 2017, poleti leta 2018 pa posel prvič predal turškemu podjetju Cengizu. Od takrat se je Petričev Kolektor kar štirikrat pritožil na Državno revizijsko komisijo, da bi DARS Turke odslovil. Menda so neustrezen ponudnik. A Kolektor pa je? Bilo je slišati, da država ne podpira slovenskih gradbincev, da jih celo uničuje, a to je daleč od resnice. Slovenski gradbinci referenc za gradnjo predorov nimajo. Tudi Stojan Petrič ne, zato se je za gradnjo druge cevi povezal s turškim podjetjem Yapi Merkezi in oddal eno najdražjih ponudb. Turki so po pripovedovanjih besneli, ker so jih slovenski partnerji pri delitvi plena hoteli obrati do kosti in je bila prav zato cena previsoka.

Pritožbe, zlasti Kolektorja CPG, pa tudi Gorenjske gradbene družbe, so seveda gradnjo druge cevi zamaknile kar za dve leti. Toliko časa namreč že gradijo Avstrijci, ki so razpis izvedli sočasno z nami. Pri nas je menda zahtevnejša geološka sestava tal. Pajade! A cena pritožb se žal ne šteje zgolj v času, temveč tudi v denarju. Končna cena se je namreč od prvotne ponudbe zvišala za 10 milijonov evrov, na skoraj 100 milijonov evrov. A Stojana Petriča to najbrž ne zanima, strošek bomo plačali mi, davkoplačevalci. Da, Petričev občutek, da mora biti vse po njegovo, je davkoplačevalce tokrat stal 10 milijonov. In kot po navadi se nikomur ni in se najbrž tudi ne bo zgodilo nič. Pravno je verjetno vse v redu. Pa moralno?

Morda proti severu skozi karavanški predor potujemo bolj redko, kar pa najbrž teže trdimo za potovanje proti morju. Primorska avtocesta je namreč vsako leto bolj obremenjena, pa ne zgolj zaradi tranzita turistov, temveč zlasti zaradi tovornjakov, ki vozijo proti Luki Koper. Država si zato na vse pretege prizadeva za gradnjo železniške povezave Koper‒Divača. Prehod tovora na železnice bi bil namreč zaradi večje varnosti ne samo zaželen, ampak tudi okoljsko sprejemljivejši. Čas je pri drugem tiru izjemno pomembna komponenta. Zavlačevanje ima lahko hude posledice, tudi izgubo evropskih sredstev, da o škodi, povzročeni Luki Koper, ne govorimo. Sploh pa ne o tem, kakšne hude nesreče se dogajajo na primorki, prenapolnjeni s težkimi tovornjaki; ena zagotovo najbolj srce parajočih se je zgodila prejšnji teden. Grobo rečeno, igračkanje z zavlačevanjem ni le igra s časom in denarjem, ampak tudi z življenji.

Milijardna ambicija Stojana Petriča

Po polomu zob na Karavankah je Stojan Petrič letvico postavil še više. Spodleteli 100-milijonski posel gradnje druge cevi karavanškega predora zdaj skoraj mora nadomestiti z milijardnim državnim poslom – drugim tirom.

In tu se zgodba seveda ponavlja. Po prvem krogu, ko je državni 2TDK nekoliko zmanjšal število izvajalcev, za katere je ocenil, da so sposobni graditi drugi tir, se je Petričev Kolektor kajpak pritožil. Menda je nekoč v neki družbi hvalisavo izjavil, da se bo pritoževal toliko časa, da bo posel na koncu dobil. Tudi tokrat Kolektor CPG nastopa v konzorciju s Turki, saj referenc za gradnjo predorov še vedno nima. In s pritožbo mu je celo uspelo nekaj izvajalcev izločiti, nikakor pa ne ključnih! Ostali so namreč turški Cengiz, ki gradi že drugo cev karavanškega predora, in trije kitajski nizkocenovniki; kitajski gradbinci namreč veljajo za najugodnejše na svetu. Kakorkoli, če so se pritožbe pri 100-milijonskem poslu kar vrstile, si upam napovedati, da se bodo pri milijardnem še toliko bolj. In tudi tu se bo rok dokončanja gradnje (predviden je za leto 2025) očitno zamaknil! A to Stojana Petriča najbrž sploh ne zanima, ceno bomo pač plačali mi, davkoplačevalci. Tudi če izgubimo evropska sredstva, to Stojanu Petriču ne pomeni nič. Posel pripada njemu. Če ga ne dobi on, ga škoda verjetno sploh ne zanima.

Uporablja preizkušeno taktiko dokazovanja, da so drugi ponudniki neprimerni za izvedbo posla. Posel mora dobiti Kolektor, sicer bo hudič. Delo bo priskočilo na pomoč in vas o tem dosledno obveščalo. Kaj pa, če je neprimeren ponudnik prav Kolektor? Ali vsaj, dokler je na njegovem čelu in največji posamični družbenik Stojan Petrič?

V nadaljevanjih bomo poskušali tudi odgovoriti, s kakšnimi povezavami se v tem primeru koristi Stojan Petrič.

Kako gladko in na kakšen način teče komunikacija med Stojanom Petričem, ministrom za infrastrukturo Vrtovcem (NSi), kakšno vlogo imata pri tem Marko Pogorevc, nekdanji generalni direktor policije, ki menda orkestrira to komunikacijo, in Robertom Ilcem, generalnim sekretarjem NSi? Menda so pri tem zelo previdni, uporabljajo Signal in Telegram, prisluhi so domala neizvedljivi, komunikacije se izbrišejo same takoj po poteku. Ničesar od tega ne trdimo, samo sprašujemo. To je naša naloga, naše poslanstvo.

Petrič se je menda nenadoma zelo zbližal z NSi, zelo verjetno zaradi nenadne nazorske preobrazbe, ne zaradi drugega tira. Ne zaradi NSi-jevskega obvladovanja ministrstva za infrastrukturo in DARS-a. To maniro poznamo že iz Zidarjevih časov, ko ga je šofer iz maše v stolnici peljal naravnost v Murgle. Bi omenil na tem mestu še nekoga, pa ima ta hip menda preobilico dela zaradi svojih težav v Belorusiji, čeprav ga včasih le pošljejo na izlet na Bled, kjer ga potem malo oprhajo s hladno vodo.

Kakšno povezavo ima Petrič z direktorjem državne 2TDK, ki bo gradila drugi tir, Dušanom Zorkom, nekdanjim direktorjem Pivovarne Laško? Navzven menda celo govorita, da sta sprta, ampak kaj je lažjega kot odvrniti vprašanja o človeku, s katerim si sprt? V resnici je bil pa prav Dušan Zorko tisti, ki je kot predsednik uprave Pivovarne Laško leta 2015 prodal časopisno hišo Delo Petričevemu FMR za simboličnih 7,3 milijona evrov. Na osnovi kakšne cenitve vrednosti, zakaj brez mednarodnega javnega razpisa? Delo je bilo tedaj vredno vsaj trikrat toliko, zanesljivo bi se našel tudi kakšen tuj strateški medijski investitor in bi šlo Delu danes bolje in z njim morda tudi drugim medijem.

Me res zanima, ali si je Zorko prebral etični kodeks 2TDK? Če ga je, bi Kolektor pod Petričem zelo težko pridobival posle pri drugem tiru. Je Dušan Zorko po tem še primeren za direktorja 2TDK ali je že prestopil prag konflikta interesov? Presodite sami. Lepa druščina, Američani bi rekli 'fantje za milijardo dolarjev'.

Stojan Petrič tudi nad medije

Vsak vplivnež dobro ve, kako pomembno je imeti vpliv v medijih. In kako si bolje zagotoviti vpliv kot z nakupom največjega časopisa v državi, pravzaprav dveh največjih! In zraven dobiti še tiskarno in distribucijo. Da pa je slika popolna, ker gre to pač zraven, še dva od desetih največjih spletnih portalov v državi. Če ga dobiš napol zastonj, zraven pa še cel kup nepremičnin iz zemljišč sredi mesta, pa sploh. Komu bi to vzbudilo željo kaj finega objaviti, težjim tipom pa je bolj všeč opcija možnost nekaj ne objaviti. Če se zmeniš še z drugimi podobnimi tiči, ki so jim zadišali mediji, postane medijski prostor skoraj nepredušno zaprt. Resnica umre prva, svoboda govora pa takoj za njo.

Spomnim se pisanja medijev leta 2015 in navedb Stojana Petriča: Kolektor Group ni kupil Dela, Stojan Petrič ni kupil Dela. Pač pa FMR, ki se lahko ukvarja s tovrstnimi dejavnostmi. Kot da vsem ni jasno, kdo stoji v ozadju FMR, kdo ga obvladuje, ne nazadnje je bil Petrič ob nakupu časopisa Delo prvi nadzornik FMR in je še vedno predsednik uprave. In kot da ne sedi v sosvetu Dela ali mu celo predseduje. Kakorkoli, veselili so se vsi, tudi zaposleni, saj je bilo pozitivno to, da lastnik ni imel finančnih težav. Veselili smo se tudi drugi mediji, ker smo naivno verjeli, da je v slovenski medijski svet vstopil nekdo s kapitalom, veliko kapitala. Z vizijo. Ker je še kar ropotal o dodatnih vlaganjih v medije, smo skoraj dosegli mejo blaženosti. Naj mu bo, če so mu že šenkali Delo, bo to poplačal z investiranjem tudi v druge medije. Kardinalna zmota. Namen je bil povsem drugačen, kakor se je izkazalo.

A to, kot se je izkazalo že kmalu po nakupu, ni pomenilo nič dobrega niti za največji časopisni medij. Zaradi nižjih naklad, kar je sicer vsesplošni trend v tiskanih medijih, je Delo z novim lastnikom odpustilo največ novinarjev v zgodovini časopisa. Zveneča imena novinarjev, ki so krasila naslovnice in kolumne skoraj kultnega medija, so vsak drugi petek drug za drugim dobivali odpovedi. Časopis je postajal vse slabši in danes je le še bleda senca, če ne bolj karikatura nekdanje trdnjave slovenskega žurnalizma. Včasih se zdi, kot da bi ga vodila Stan in Olio, in ne oprode vrhunskega podjetnika. Treba je biti iskren, to je bila že druga kardinalna napaka pri zamenjavi Delovega lastništva. Ampak prvi so plačali vsaj pošteno ceno.

Vprašanje za Dušana Zorka. Od kod vam ideja, da je celotno Delo z vsem premoženjem vredno le 7,3 milijona evrov? Lahko vidimo cenitev pooblaščenega revizorja ali cenilca? Zakaj je bil za nakup izbran prav FMR? Zakaj ni bil objavljen mednarodni natečaj? Nekdo je bil oškodovan, nekdo je pridobil premoženjsko korist, ali so bili vsaj davki odmerjeni po realni tržni vrednosti? Ali je šel še en projekt na račun davkoplačevalcev? Samo sprašujemo.

Popoln nadzor nad distribucijo medijev

A to je samo ena medijska zvijača Stojana Petriča, tu je tudi druga. Z Delom je podedoval tudi distributerja Izberi. Številnim tiskanim medijem je odleglo, končno je prišla alternativa izčrpani Delo prodaji v lasti DZS pod nadzorom lika iz podobne pravljice ‒ Bojana Petana, ki je bila leta 2017 zaradi neusmiljenega izčrpavanja tik pred uvedbo prisilne poravnave in drugi mediji bi kmalu ostali brez zasluženega denarja. Prebežali smo 'k Petriču' na Izberi. No, letos je Petanova Delo prodaja dokončno končala v prisilki. Kakšno presenečenje, v začetku lanskega leta zelo na tiho Petričevo Delo prepusti manjšinska deleža v Izberi Dnevniku in Večeru. Fantje, ki se jim ne more nič zgoditi, čeprav jih združujejo zajetni dosjeji na NPU, koncentracijo seveda pozabijo priglasiti Agenciji za varstvo konkurence. Eden od večjih založnikov zadevo že lani septembra kršitev prijavi na AVK, letos julija pri Petričevih, Petanovih in Haklovih zgodaj zjutraj na vratih pozvonijo preiskovalci AVK; kakšen bo rezultat hišnih preiskav še ne vemo, ampak nalogi za hišne preiskave načeloma nikdar niso izdani brez dobrega razloga.

Če so imeli prijavitelji prav, bodo kazni za vse kršitelje v milijonskih zneskih. Morda celo desetmilijonskih. Prav ste prebrali, prijavitelj ni bil en sam. Na kršitve je AVK opozorilo tudi ministrstvo za kulturo, kjer jih je zaskrbelo tudi to, da se z dejanji zoper zdravo konkurenco na medijskem trgu avtomatično zgodi tudi omejevanje svobode govora in tiska, kar je pa že ustavna kategorija. Tega zločina, o katerem veliko vedo povedati razni svetohlinci, na njihovo žalost ni kriv Orban. Tega ne tolerira nobena razvita demokratična država. Še najmanj institucije EU, pregreha zoper zdravo konkurenco in svobodo govora in tiska spada med najhujše grehe. Kršiteljem se ne piše dobro, kazni so zato drakonske.

Če bodo slovensko sodstvo, preiskovalni in nadzorni organi spet preveč servilni do rokomavhov, bo vse skupaj pač odromalo pred evropske institucije in sodišča. Za to bo poskrbljeno.

Morda bo pa le treba Dušana Zorka in vlado opozoriti, naj si kaj preberejo o tem, ko bodo razmišljali, kdo je primeren za izvajanje del pri drugem tiru, ki jih financiramo davkoplačevalci in za katera se pričakuje izdatno črpanje evropskih sredstev. EU ne bo navdušena, če bo njen denar romal v roke nekomu, ki je v kazenskih postopkih in omejuje svobodo govora in tiska, torej krši tudi ustavo. Zgodba o primernosti ponudnikov dobi na tem mestu novo razsežnost.

Nevarno, res zelo nevarno je, če tako vplivni možje obvladujejo še medije. Sploh še, če v življenju še niso predelali poglavja o etiki in morali. Mediji namreč predstavljajo korektiv družbe, skrbijo za njen razvoj in nivo demokracije, ki je te dni še kako na preizkušnji. Kako namreč mislite, da so poročali v Delu, ko se je Kolektor CPG že četrtič pritožil glede druge cevi karavanškega predora, pa o hišnih preiskavah v zadevi ETRA in množičnem odpuščanju v lastni družbi? Menite, da so novinarji res lahko poročali verodostojno, kritično in v javnem interesu, kot veleva etični kodeks novinarjev? In mislite, da so sploh poročali o hišnih preiskavah AVK v svoji lastni hiši? Niso. Verjetno se niso vprašali, kaj za vraga navsezgodaj počnejo marice pred Delovo stolpnico in vanje odnašajo fascikle iz upravnih nadstropij. Tudi ta zgodba dobi nadaljevanje.

Kolektorji, gradbeni posli, mediji. Včasih smo takšnim podjetnikom rekli tajkuni. Ljudem, ki imajo vsega dovolj, pa bi imeli še več, pa se včasih tudi zalomi.

Po Idriji se menda govori, da gre Kolektorju pošteno za nohte. Kriza v avtomobilski industriji je menda dodobra načela njegovo finančno stabilnost. Menda si lahko, če Kolektor ne bo zmagal na razpisu za gradnjo drugega tira, obetamo še zlom slovenskega velikana. Ampak to verjetno bolj skrbi Idrijčane kot pa Stojana Petriča. Če je bilo kaj resnice v članku, objavljenem v reviji Denar nedavnega leta 2018, potem se Stojanu Petriču ni treba nič bati, ker 'njihov' denar je daleč in na varnem. Če držijo navedbe revije Denar, so samo v letih 2014‒2017 nekatere družbe iz skupine Kolektor v vsega skupaj 239 različnih nakazilih nakazale v Bosno in Hercegovino, ki se šteje za davčno oazo, dobrih 35 milijonov evrov.

Tistih, ki bi Stojanu Petriču morali zastaviti resno vprašanje, so tudi mali delničarji FMR in Kolektorja. Na letošnji skupščini, čeprav je bila dolgo po hišnih preiskavah AVK, je predsednik uprave FMR zamolčal težavo s prijavami na AVK. Da jim hipotetično lahko sledi večmilijonska kazen in druge omejitve, da v tem primeru temu sledijo tudi večmilijonske odškodninske tožbe, da finančne reference nujno ne bodo več takšne, kot jih predstavljajo v razpisnih ponudbah, in da bo tokrat kateri od konkurentov prav Kolektor v pritožbi označil za nezmožnega izvesti milijardni posel in da vse vse to lahko tudi odnese odrešilni milijardni posel.

Kaj bo torej škandal?

Škandal bo, če bo stojan petrič, pisano z malo, na simbolični ravni torej, kljub vsem znanim dejstvom dobil gradnjo drugega tira. Škandal bo tudi, če ga ne bo dobil in bi to za Kolektor res pomenilo finančni zlom. Potop Idrije bo hujši, kot je bil potop rudnika živega srebra. Škandal je torej neizogiben.

Kot so neizogibna nadaljevanja te zgodbe. ETRA za začetek. To je bil le predolg in vendar kratek uvodnik v naslednja nadaljevanja te zgodbe.

Popravek: Po objavi članka Kdo je Stojan Petrič? smo s strani družbe 2TDK 2. oktobra 2020 prejeli zahtevo za objavo popravka. V celoti smo ga objavili na tej povezavi.

• Dodatno branje: 2TDK, Stojan Petrič, piknik in vaš denar

Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del