Ana Turk | 30. 4. 2021, 08:00

Kdo Slovence kosa, polarizira, in kdo ima od tega največ koristi?

profimedia

Žaljivke, zmerljivke, besedne polivke. Tu je še hujskanje, rovarjenje, pljuvanje. Levi po desnih, desni po levih. In to v neskončnost. Vse do absurda. Ko se začnejo obmetavati s tem in onim že zavoljo rdeče luči na semaforju, ki jih je za kratek čas priklenila k čakanju.

Razlogi za takšno podalpsko grotesknost pa? Najmanj trije.

Dvojnost z dolgo brado

Prvi; podalpska dvojnost ima stoletno brado in s takšno dvojnostjo smo hiteli, po spominih lista psiholog Andrej Perko, graditi tudi našo novo državo. Slovenijo. Z zidaki, ki kosajo in ne povezujejo.

Druga vojna vihra = orožje politikov

Drugi; ran iz druge vojne vihre še vedno nismo zacelili, krutih vojnih zgodb pa ne dorekli, pristavlja sociolog kulture Igor Škamperle. Vojne sprave zato ni, strpnosti med potomci partizanov in domobrancev prav tako ne, čustva so razburkana.

Kar je voda na mlin, nit pogovora nadalje vleče politični analitik Marko Balažic, komu drugemu kot politikom. Levim in desnim. Saj se z vojnimi zgodbami na mah poistovetimo vse Slovenke, vsi Slovenci, in pri tem se razplamtijo močna čustva. Sledita jim podalpski vik in krik. In konflikti brez rešitev.

Komu je torej v interesu, da na podalpskih ravnicah, gričih in hribih sprave o drugi vojni ni? In ne nazadnje; kdo z zgodbami iz druge vojne napada nasprotno politično stran? In levi in desni, pri tem pa se dobesedno igrajo s čustvi volivcev.

Sporočila politikov, ki burijo duhove

In tu je še tretji razlog; za prepir sta vedno potrebna dva. In glej, tako lev kot desen politik imata pri tem povsem iste cilje. Biti čim glasnejša, s svojimi sporočili čim bolj razburkati javnost. Ker je tako, še posebej po izbruhu epidemije, vse bolj naravnana celotna stara celina. In tudi ZDA. Ker se politične cilje, tako Balažic, doseže le z najbolj udarnimi, čustvenimi sporočili. S sporočili, ki razburjajo.

Zakaj? Odgovori so spet; najmanj trije.

Speča zlata sredina

Prvi se glasi; sredinski volivci dremajo. So nedejavni. Tako rekoč abstinirajo. Ne gredo na volitve. Ker jih nihče ne prepriča. Ne levi ne desni pol. In teh potencialnih volivcev je, s podatkom streže Balažic, kar tri četrtine, odločitev, kdo bo vladal, pa v rokah manjšine. Tiste, ki je najbolj podvržena bombastičnim sporočilom politikov.

Zapeljani od enih in istih političnih govorov

Drugi odgovor: o politiki se opredeljujemo mimo argumentov. In povsem nezavedno. To pomeni, pojasnjuje Balažic, da se v kar 98 odstotkih, kot kažejo raziskave, poistovetimo s tistim, o čemer nam politiki pridigajo desetletje ali celo dve. Ker so tako naravnani naši možgani.

Ni refleksije, ni kritične mase

Tretji odgovor pa: zavoljo hitre komunikacije, sliko ostri Škamperle, se prehitro identificiramo s stališči. Ker ni časa za refleksijo, premislek. In tako lahko ljudstvo, kar je znano že od grškega filozofa Platona, tiktak naplahtaš in prepričaš, da je čisto vse, kar se v naši državi dogaja, politični problem.

In krog je sklenjen: udarno sporočilo politika, ki razburja javnost, večkrat ponovljeno, nekritična presoja ljudstva – polarizacija.

Od nasilne komunikacije do manipulacije

Se po vseh teh orisih in opisih še kdo sprašuje, zakaj prav politiki, levi in desni, zganjajo takšen cirkus ob nedavnem apelu k spravi in povezovanju? Ob glasu, ki je zadonel iz palače SAZU (Slovenske akademije znanosti in umetnosti). Palače akademikov, znanstvenikov, umetnikov. Glas, kako naj Slovenci naposled pretrgamo z delitvijo, zakopljemo bojne sekire, si podamo roke.

Namesto lepe, spravljive in razumne komunikacije je na slovenskem političnem repertoarju spet nasilna. In z njo; človeka nedostojno obračunavanje med levo in desno. In to vse zato, razmišlja psiholog Perko, ker dopustimo, da politiki z nami manipulirajo.

Pa zakaj to dovolimo? Zakaj se ne upremo njihovemu igranju z našimi čustvi in delitvi na črne in rdeče?

Iskanje krivca med politiki

Ker smo se zaradi Covida 19 še bolj zaprli vase in pri tem je marsikdo odkril, ugotavlja Balažic, da je njegov življenjskih nahrbtnik poln neurejenih reči. In ker se z njimi ni preprosto soočiti, krivdo zanje raje pripiše drugim. A komu? Ker je v naši državi vse spolitizirano, je odgovor na dlani. Politikom. S katerimi se najmanj strinjamo.

Z zvijačami do visokih položajev

Ker polarizacijo podpihujejo tisti, ki so z zvijačami, prevarami, ukanami, predvsem pa brez truda, znanja in odlik prišli na visoke položaje, z drugim pojasnilom streže Perko. In koga so zvabili v svoj krog? Sebi enake. Ker se boljših od sebe bojijo. Zato so glasni. Pri delitvi naroda.

Egoizem, ki tepta skupno dobro

Če pri severnih sosedih zavoljo Covid ukrepov nihče ne zganja hrupa, se na drugo stran Alp ozira Perko, se pri nas proti vladi hujska zaradi vsake še tako majhne fige. In to brez argumentov. Razlog pa; ker smo izgubili občutek, nadaljuje Balažic, za skupno dobro. Ker se vse preveč spodbuja egoizem. In ta slepi. Zastira pogled, da naše pravice niso brezmejne. Ampak omejene s pravicami drugih.

Tuja roka nad Slovenijo

Manipulacije in polarizacija niso le delo slovenske politike, ampak tudi tuje, četrto pojasnilo riše Škamperle. Prste imajo vmes predvsem sosednje države, ki imajo daleč največji interes, da nas šibijo, saj bomo tako veliko lažji plen in slabši pogajalci. Pri vseh političnih, finančnih odločitvah.

Izgubljene meje, poteptane vrednote

Živimo v času, pri petem pojasnilu svari Perko, ko je vse mogoče, ko človek nima nobenih meja. Ni vrednot, ni spola. Našteto pa polarizacijo le še poglablja.

Še posebej pod Alpami, kjer ne premoremo kritične mase, nadaljuje Perko. Ker smo kot majhna vas, v kateri drug drugega preveč dobro poznamo. In čeprav ne vemo prav dobro, kaj je levi in kaj desni politični pol, se delimo. Že zavoljo preteklosti.

Pa Slovenke in Slovenci res ne zmoremo stopiti skupaj?

Zmoremo. To med drugim dokazuje plebiscit za samostojno državo. Le hrup je treba zagnati. Z udarnimi sporočili, da želimo graditi na povezovanju, sodelovanju.

Ker je polarizacija v korist izključno in samo politikom. In njihovem boju za oblast. Boju, v katerem je dovoljeno vse. Od iger s čustvi volivcev do manipulacij in z njimi etiketiranja sredinskih volivcev, da so strahopetci. Vse to, kar spominja na zgodbe o peklu, kakršne sta med platnicami Božanske komedije in na zidovju vatikanske Sikstinski kapeli upodobila Firenčana Dante Alighieri in Michelangelo Buonarroti. Ko sta takratni družbi nastavila zrcalo.