Organizirane vožnje z motornimi sanmi zunaj poligonov, po zasneženih prostranstvih, so v Evropi prej redkost kot množična zimska zabava. V Švici, tej najbolj alpski izmed vseh alpskih dežel, so tovrstni izleti v bolj ali manj neokrnjeno naravo prepovedani. Prav tako v sosednji Avstriji. V Sloveniji si to lahko privoščite. A kako dolgo še?
Pohorje je kot nalašč za vožnjo z motornimi sanmi. Kopasti vrhovi se raztezajo od Drave in Vitanjskega podolja na severu do Dravinjskih goric in Dravsko-ptujskega polja na jugu ter od Dravograda na zahodu do Maribora na vzhodu. Gozdne poti režejo pohorsko hribovje v vseh smereh.
Nekatere so primerne za avtomobile, druge lahko uporabljate le na nožni pogon. Za motorne sani so pozimi teoretično uporabne ene in druge. Šotna barja ter večja in manjša jezera na njih človeka očarajo na prvi pogled. Divjadi je na pretek in bližnje srečanje s srno, jelenom ali divjim petelinom ni nič nenavadnega. V nasprotju z obsežnimi kočevskimi gozdovi pa tukaj ne morete naleteti na medveda ali morda risa.
Pohorci so izjemno ponosni na svoje bogate in raznolike gozdove. Poleti je to raj za pohodnike in gorske kolesarje, saj lahko tereni zadovoljijo nedeljske rekreativce in vrhunske športnike. Pozimi vabijo smučišča. Na Rogli, kjer se je letos s smučmi oglasil tudi igralec Armand Assante, so še posebno dobro urejena in omogočajo v povezavi s termami v Zrečah široko in raznoliko turistično ponudbo: smučanje, sankanje, deskanje, tek na smučeh, panoramske vožnje s helikopterjem, plavanje, savno, masaže ... in seveda vožnjo z motornimi sanmi.
Pasje ali konjske vprege se mi vsekakor zdijo mnogo bolj idilične, še zlasti kadar gre za potovanje po zasneženi divjini na saneh in s tropom haskijev na vajetih. Priznam pa, da si težko predstavljam, kako bi obvladal trop psov. A še do nedavnega sem si težko predstavljal, kako obvladovati vse tiste konje pod pokrovom motornih sani. Danes se mi zdi to skorajda povsem preprosto, nikakor pa se ne čutim sposobnega za posebne adrenalinske ekshibicije, ki pri organizirani vožnji tudi sicer ne pridejo v poštev.
Kdor nikakor ne more brez skrajnega divjanja, mora vso odgovornost pisno prevzeti nase, načeloma pa mora plačati tudi kavcijo, saj so rezervni deli in popravila sani vse prej kot poceni. Navsezadnje tovrstni razboriteži tudi ne morejo dobiti na razpolago celotnega Pohorja – njihovo gibanje je precej omejeno in še najbolj enostavno se je zdivjati na majhnem poligonu na Rogli.
Res pa v tem primeru umanjka razgled.
Rogla je tudi sicer izhodiščna točka sankaških ekspedicij. Skupaj s Kopo in Črnim vrhom (najvišji vrh Pohorja, 1543 metrov nadmorske višine) tvori streho hribovja. Vsi trije vrhovi se dvigajo nad 1500 metrov. Na tej višini je sneg pogosto tudi takrat, ko je nekoliko nižje že povsem zeleno.
Pred vožnjo boste deležni kratkega tečaja iz vodenja motornih sani in vedenja na terenu. Sledilo bo nekaj negotovih krogov po ograjenem poligonu, potem se boste v gosjem redu podali čez smučišča proti gozdu, kjer se izlet pravzaprav šele zares začne. Na golem vrhu Rogle je pogosto zelo mraz in ker na taki vožnji še neznosno piha, vas utegne to odvrniti od nje. Ne prestrašite se že kar na začetku!
Vremenske razmere so nemogoče le do prvih košatih smrek, ki vas gostoljubno sprejmejo v svoje varstvo pred neprijaznim vetrom. Tudi sicer se ni bati, da bi vas na saneh zeblo. Ročki krmila sta ogrevani, pred vami je spojler iz prozorne plastike, motor pa poleg pogona zagotavlja še ogrevanje. Na ovinkih in grbinah gozdnih poti boste morali tudi krepko poprijeti za delo: po potrebi boste prenašali težo zdaj na to, zdaj na ono stran, z rokami in nogami boste blažili poskakovanje po puklih in zato zvečer krepko čutili vsako mišico – če niste v izvrstni formi.
Te mašine zmorejo v petih sekundah doseči hitrost 100 km/h in po nekaterih ravninskih predelih utegnete s tolikšno hitrostjo tudi leteti po trdo zbiti snežni preprogi. Aleš Tajhmajster ima z organiziranjem in vodenjem tovrstnih odprav že obilo izkušenj in ker je vedno na čelu kolone, boste na saneh hitri le, če ste poprej o svojih sposobnostih prepričali njega. Na svoji prvi vožnji sem bil njegov sovoznik.
Drugi udeleženci so bili že stari mački, zato smo dosegali kar precejšnje hitrosti. Kljub temu pa sem imel ogromno možnosti za občudovanje lepote pohorskih gozdov. Takrat sem tudi prvič v življenju v živo v naravi videl divjega petelina z razdalje le nekaj metrov. Med kasnejšimi ekskurzijami, ko sem tudi sam prevzel krmilo, sem imel za naravo manj časa, ker sem se moral seveda osredotočiti na pot in sani.
Stvar me je popolnoma prevzela. Ves čas dodajaš in odvzemaš plin, zavore skoraj ne uporabljaš. Telo premetavaš levo in desno, pred zavojem plin nekoliko popustiš, potem ga toliko bolj priviješ in hitro spelješ iz ovinka. Če pravilno prenašate svojo težo, so sanke lahko vodljive, sicer vas lahko kaj hitro odnese iz prave smeri. Ko je naokoli zgolj sneg, to niti ni posebno hudo. Toda značilnost gozdov je pač precejšnja gostota ne ravno mehkih dreves …
Izleti so različno dolgi – 15 kilometrov, 20, 40, najdaljša odisejada znaša kar 70 kilometrov. O tem, kako in koliko bi želeli vandrati, se dogovorite vnaprej.
Odkar na Pohorju organizirajo izlete z motornimi sanmi, se je zgodilo že marsikaj. Nekoč je neki razborit gentleman na »romantični« vožnji skozi zasnežena prostranstva izgubil svojo boljšo polovico, ki se je trudila igrati vlogo sovoznice. Njeno izginotje je vrli kavalir registriral šele na postanku v planinskem domu na Osankarici. Vodja odprave se je moral hočeš nočeš vrniti po prevoženi poti in šele po kakih dvajsetih kilometrih je naletel na zlovoljno strmoglavljeno kraljico, ki je v klavrnem tempu sledila pobegli karavani.
Menda je jeza ni minila niti po nekaj vročih grogih. Med najbolj naporna sankaška doživetja pa vodnik Aleš šteje tisto, ko je za njim vozeči turist iz bogve kakšnega razloga zapustil predvideno smer, preostali v konvoju pa so namesto vodniku sledili kar svojemu izletniškemu kolegu. Znašli so se v snegu, ki je bil za njihove zmožnosti krepko preglobok, in ker so se tudi sicer izkazali za bolj kilave športnike, je moral vodnik vse sani izkopati iz snega kar sam.
Sicer pa se na Rogli občasno znajdejo tudi posamezni »prosti strelci«, ki pripeljejo svoje sani in objestno zagospodarijo gozdnim in tekaškim potem ter smučiščem, da tekači in sprehajalci pred njimi panično skačejo v sneg.
TEKST & FOTO: Andrej Blatnik